ó 1 -- in -ja m ( ọ̄ )
šestnajsta črka slovenske abecede: vse oje bere široko ; označiti z o ; veliki in mali o ; dva o-ja
// samoglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: ozki o ; široki o ; različna kvaliteta oja
ima noge na o po obliki podobne črki O

o 2 predl. , z mestnikom
1. za izražanje vsebine predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja
a) pri glagolih: govoriti, poročati, pričati, razpravljati o kom ali čem ; o tem dogodku je vztrajno molčal ; pela je o ljubezni ; si kaj slišal o bratu / dvomiti o uspehu ; kaj misliš o včerajšnji predstavi ; premišljati, sanjati, soditi o čem ; o zadevi smo si na jasnem / pisati o nesreči ; telegrafiral je domov o nenadni bolezni
b) pri samostalnikih, zlasti glagolskih: še besedo o naši kulturi ; govor o nujnih ukrepih ; oddaja o naših pomorščakih ; pomenek, posvet o čem / članek, pogodba, sporazum, zakon o čem ; film o delovnih brigadah ; knjiga o lepem vedenju ; roman o življenju na kmetih / popačena slika o položaju slika položaja ; vprašanje o odnosih med strankami vprašanje odnosov
c) elipt., kot naslov: o dvojezičnem šolstvu / kot napoved nadaljevanja o tem prihodnjič
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja; ob :
a) z imeni (cerkvenih) praznikov: o binkoštih, božiču, pustu, veliki noči ; o svetem Martinu ; šalj. o svetem nikoli in Nikoli / star.: o dežju ; o žetvi ob
b) star., pred besedo, ki se začenja z ustničnim soglasnikom: o mraku ; o počitnicah ; o pol treh ; o pravem času ; o priliki / o belem dnevu ; o hudi uri ; o lepem vremenu
zastar. vojaki so obupali o zmagi nad zmago ; preg. o kresi se dan obesi po 24. juniju se začnejo dnevi krajšati

ó 3 medm. ( ọ̄ )
1. izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: o, kako je lepo ; o kako se prileže
// izraža začudenje, presenečenje: o, in dva dni kasneje ga res najdeva ; o glej, glej, gnezdo je prazno
2. izraža telesno ali duševno trpljenje: kako trpim – o
3. izraža podkrepitev trditve: o, še kako nas zanima ; o, ta je imela fantov ; saj jem, o, veliko jem ; pog. o ja, rad grem
4. nar., klic vprežni živini stoj : o, oha

ó 4 medm. ( ọ̑ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: o jaz norec, pozabil sem zapreti ; o ti preljubi moj otrok, kam si šel ; star. o nesreče, prav njega je povozilo kakšna nesreča / z zvalnikom o mati, ste le prišli / o da bi bili že doma ; o da me ne bi videla

ò 5 medm. ( ȍ )
1. izraža vdano, ravnodušno prepričanje o povedanem: o, ga bo že minilo ; o, potem pa grem
2. izraža zavrnitev, nejevoljo: o, beži, beži, saj ni hudega ; o, fej, nesnaga ; o ne, dragec, tako ne bo šlo





o... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obrizgati, ogrniti, osuti
b) nastopa stanja, pridobitve lastnosti: oboleti, oglušeti / ocvetličiti, oglušiti
c) izgube, odstranitve česa: oklatiti, oskubsti
č) nepopolnosti dejanja: odrgniti, ogoreti
d) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): obriti, očistiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obarvanost, odrgnina, osip
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje
a) enote iz več delov, elementov: ocevje, ožilje
b) zunanjega dela česa: ohišje, okrovje

oáza -e ž ( ȃ )
porasla površina z vodo v puščavi, zelenica: zagledati oazo ; naseljena oaza ; palme v oazi / ekspr. kraška polja so prave oaze sredi goličav
// knjiž., s prilastkom področje, kraj, ki se razlikuje od okolja po kaki lastnosti, zlasti pozitivni: redke kulturne oaze ; oaza civilizacije, miru

oázen -zna -o ( ȃ )
pridevnik od oaza: oazni vodnjaki

ob predl.
I. s tožilnikom, v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ób- (ọ̑)
1. za izražanje premikanja v položaj, da pride
a) do dotika s čim ovirajočim: spotakniti se, zadeti ob kamen ; udariti s pestjo ob mizo ; zadeti ob podboj ; treščiti, vreči ob zid / dež bije ob šipe / upreti se ob tla ; pren. na hodniku je trčil obenj ; ekspr. vsakdo se je obregnil obnjo
b) do tesnega približanja: puško je položil obse ; ob vrata so postavili stražo ; položiti lestev ob zid
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevo ; plošči se drgneta druga ob drugo
2. nav. ekspr. za izražanje izgube česa pozitivnega, vrednega: preproga je ob barvo, pog. je šla ob barvo ; priti ob dobro ime ; krava je ob mleko ; ali si ob pamet ; biti ob službo ; če bo šlo tako naprej, bomo ob vse ; njegov prihod nas je spravil ob zabavo
3. zastar. za izražanje časa, v katerem se kaj godi; čez 2 : ob dan se sova skriva v duplu
II. z mestnikom
1. za izražanje stanja v položaju, ko se kaj
a) od strani dotika česa ali je v neposredni bližini česa: klobuk ima ob straneh zavihane krajce ; meč mu visi ob boku ; stojijo drug ob drugem, z glavo ob glavi / ob njem se počuti varno v njegovi bližini / sloneti ob oknu / znamenje ob cesti ; svetilnik ob morju ; Šentjakob ob Savi ; pren. pomudimo se malo ob Trubarju
b) nahaja vzdolž česa podolžnega: steza se vije ob potoku ; železnica je speljana ob reki / ob stenah stojijo police s knjigami
c) stika s čim v krožnici, spirali: slak se ovija ob deblu / pohod ob žici pohod po trasi bodeče žice, ki je bila med drugo svetovno vojno napeljana okrog Ljubljane
// za izražanje premikanja v takem položaju: medved si drgne hrbet ob drevesu
2. za izražanje časa, v katerem se kaj dogaja: ob nedeljah hodi na sprehod ; ob sredah imamo sestanek krožka
// za izražanje časovne točke, v kateri se kaj zgodi: prišla sva ob istem času ; ob koncu vojne, ob počitnicah, ob rojstvu, ob treh, ob sončnem zahodu ; srečujem ga ob vsaki uri, tudi ob dveh ponoči
3. za izražanje primerjave: ob njem sem kakor pritlikavec
4. za izražanje okoliščin, ki spremljajo dogajanje: pogovarjati se ob kozarcu vina ; peti ob spremljavi klavirja ; ob lepem vremenu je vse mesto na ulicah ; pozdrav ob prihodu gostov / še zdaj se zgrozim ob misli na to nesrečo
// za izražanje vzroka, ki izhaja iz takih okoliščin: ob močnem poku lahko poči bobnič ; ob taki vzgoji ne pričakujte uspehov
5. za izražanje sredstva, s katerim se opravlja dejanje: hoditi ob berglah, ob palici ; učiti se ob napakah / prebijati se ob skromni plači ; študiral je ob podpori sorodnikov
// za izražanje dejstva, ki bi moglo ali moralo kaj preprečiti, pa ne prepreči; kljub , pri : ob vsem bogastvu je nesrečen / publ. nova vrsta žarnice daje ob manjši porabi toka več svetlobe
// za izražanje načina, kako dejanje poteka: delati ob dogovorjeni mezdi ; to se razume samo ob sebi ; publ. ob pravilni rešitvi rebusa dobiš znan pregovor / publ. služba je dostopna vsakomur ob enakih pogojih
publ. stali so bok ob boku tesno skupaj ; prišel je ob času pravočasno ; publ. ob drugem so govorili tudi o delitvi dohodka med drugim ; star. dejali so ga ob glavo obglavili so ga ; star. to bom opravil ob kratkem v bližnji prihodnosti ; star. da ob kratkem povem na kratko ; obresti bo treba plačati ob letu čez eno leto ; živeti ob njem z njim ; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne opombe ; ekspr. vse je bob ob steno vse je zaman ; pog. delavec dela ob svojem skrbi sam za hrano ; ekspr. pritisnil, stisnil ga je ob zid spravil ga je v brezizhoden položaj ; ekspr. stisnjen je ob tla nima nobene možnosti več za uspešen odpor, za samostojno delovanje
šol. študij ob delu

ob... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti
b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati
c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati
č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti
d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti
e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti
f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti
g) same dovršnosti: občutiti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba
3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica

obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim. , obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma ( ȃ ẹ̑ )
poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov
a) v samostalniški rabi: poznam oba ; pričakujemo obe hkrati ; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri ; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati ; oba z ženo se lepo zahvaliva
b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva ; predstavniki obeh držav ; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka ; oba konca palice ; oba rimska konzula ; dolžnost obeh staršev ; zašiti obe hlačnici ; obe polovici jabolka ; na obeh bregovih reke ; hrom na obe nogi ; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma
ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen ; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam ; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno ; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv

obábiti se -im se dov. ( á ȃ )
slabš. poročiti se, oženiti se: govorijo, da se bo obabil

obád tudi obàd -áda m ( ȃ; ȁ á )
velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri: obadi pikajo ; nadležen kot obad

obadva gl. oba

obájati -am dov. ( ȃ )
knjiž. začarati , očarati : obajal ga je / domišljija obaja razum

obákraj 1 prisl. ( ȃ )
knjiž. na obeh straneh: potok je obakraj obrasel z vrbami ; vojaki so obstopili stezo obakraj / z rokama se je oprl na obakraj ob klop

obákraj 2 predl. ( ȃ )
knjiž., z rodilnikom na obeh straneh: vojake je postavil obakraj ceste ; obakraj potoka se razprostirajo riževa polja / plašno je pogledoval obakraj gazi po obeh straneh

obákrat prisl. ( ȃ )
poudarja skupnost, povezanost dveh ponovitev: dvakrat je delal izpit in obakrat je padel

obál -i ž ( ȃ )
star. obala : strma morska obal / prostrana obal z visokimi palmami

obála -e ž ( ȃ )
pas zemlje ob morju, jezeru: urediti, utrditi obalo ; kamnita, peščena obala / usmeriti ladjo k obali ; stati na obali ; voziti se ob obali / morska obala
// svet ob morju, jezeru: obala se počasi spušča proti morju ; več sto kilometrov dolga obala ; gričevnata, razčlenjena obala / slovenska obala
geogr. obala meja med kopnim in morjem, jezerom ; navt. operativna ali pristajalna obala urejena za pristajanje ladij

obálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obalo: obalna cesta ; obalna mesta ; obalno območje / obalni zid
navt. obalna plovba promet po obalnem morju med pristanišči iste države ; kapitan obalne plovbe do 1973 čin v trgovski mornarici, za stopnjo višji od poročnika trgovske mornarice, ali nosilec tega čina ; pravn. obalno morje del morja, ki je pod izključno oblastjo države, kateri pripada obala

obalíti -ím dov. , obálil ( ī í )
star. vreči , podreti : zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja

obálten -tna -o [ obau̯tən ] prid. ( á ā ) nar.
1. zelo velik, zelo debel: obalten čok ; obalten nahrbtnik / obaltni čevlji / obaltna ženska nerodna, okorna
2. nespodoben , neprimeren : prepevati obaltne pesmi

obára -e ž ( ȃ )
1. juhi podobna jed iz mesa in zelenjave: skuhati obaro ; naročiti obaro z žganci / kunčja, telečja obara
2. zastar. zvarek 2 , prevretek : pripraviti obaro iz korenin

obárek -rka m ( ȃ )
zvarek 2 , prevretek : obarek iz korenin

obáren -rna -o prid. ( ȃ )
gastr., navadno v zvezi obarna juha juha, podobna obari: zdrobovi vložki v obarni juhi

obáriti -im tudi obaríti -ím dov. , obáril ( ā ȃ; ī í )
na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo: obariti paradižnik ; obariti pečenice pred pečenjem

obarjálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obarjanje 2 : obarjalni postopek / obarjalna kopel

obárjanje 1 -a s ( á )
glagolnik od obarjati 1 : čiščenje in obarjanje zelenjave

obárjanje 2 -a s ( á )
glagolnik od obarjati 2 : obarjanje sulfidov iz raztopin ; obarjanje in filtriranje

obárjati 1 -am nedov. ( á )
na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo: obarjati fižol ; obarjati krvavice

obárjati 2 -am nedov. ( á )
kem. s kemičnimi reakcijami izločati iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: obarjati s kemičnimi reagenti ; obarjati se v kosmičih

obárvanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obarvati: obarvanje lesa, tkanine / miljejsko obarvanje oseb

obárvanost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože ; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade ; narečna obarvanost jezika ; zvočna obarvanost

obárvati -am dov. ( ȃ )
1. dati čemu kako barvo: primesi različno obarvajo diamant ; pri trohnobi se les rdečkasto obarva / ekspr. jeza ji je obarvala obraz z rdečico
// navadno s prislovom dati čemu določene poteze, značilnosti: pisatelj je plastično obarval razcep med starimi in mladimi ; politično obarvati dogodke ; obarvati jezik z narečnimi besedami
2. pobarvati : obarvati stene z apnom
med. obarvati histološki preparat

obáviti -im dov. ( á ȃ )
zastar. opraviti : svoje delo je že obavil

obávljati -am nedov. ( á )
zastar. opravljati 1 : službo je vestno obavljal

obcésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob cesti: obcestne hiše ; obcestno zelenje / obcestni jarek jarek, narejen vzdolž ceste za odvajanje deževnice ali talne vode ; obcestni kamen kamen ob cesti, ki označuje njen rob ali razdaljo v kilometrih
geogr. obcestna vas vas, pri kateri so hiše razporejene ob cesti

obcéstje -a s ( ẹ̑ )
območje neposredno ob cesti: obcestje z napravami za odvodnjavanje ; košnja, urejanje obcestja

občàn in občán -ána m ( ȁ á; ȃ )
1. pripadnik določene občine: seznaniti občane s posledicami nepravilnega odlaganja odpadkov ; občani občine Grosuplje ; skrbeti za povezavo med občinskim svetom in občani ; seznam občanov / izvoliti za častnega občana
pravn. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico
2. nekdaj nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: pravice občanov ; odnosi med občani, kmeti in lovci
// knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta

občánka -e ž ( ȃ )
pripadnica določene občine: najstarejša občanka je praznovala 101. rojstni dan ; zahteva občank za ureditev otroškega varstva v občini / častna občanka

občánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občane: občanske dolžnosti in pravice / občanska literatura

občánstvo -a s ( ȃ )
pripadnost določeni občini: ugotoviti občanstvo / diploma častnega občanstva

občásen -sna -o prid. ( á )
ki nastopa, se pojavlja, deluje v časovnih presledkih, navadno nedoločenih: delati občasne preglede ; občasni prepiri ; prirejati občasne razstave ; občasne težave ; občasna zaposlitev / podeliti občasne nagrade ; občasno ponavljanje / občasni napadi mrzlice periodični ; občasni obiskovalci gledališča ; redne in občasne linije za prevoz potnikov
meteor. občasni veter ; pravn. občasni arbiter ; ptt občasni telefon telefon, ki se uporablja le v določenem obdobju

občásnik -a m ( ā )
knjiž. občasno izhajajoča publikacija: izdajati občasnik

občásnost -i ž ( á )
značilnost občasnega: občasnost prireditev / občasnost pojava periodičnost

óbče... 1 prvi del zloženk ( ọ̄ )
nanašajoč se na ves, cel: občedržaven, občeslovanski

obče... 2 prvi del zloženk, kakor občekoristen, občeveljaven, ipd., gl. obči

óbčečlovéški -a -o prid. ( ọ̄-ẹ́ )
nanašajoč se na vse ljudi, človeštvo: občečloveški napredek ; to delo ima občečloveški pomen ; občečloveške pravice / publ.: zbirati kandidate po strokovnih in občečloveških kvalitetah človeških ; občečloveške napake

óbčedržáven -vna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsedržaven , splošnodržaven : stvar ima občedržaven pomen / občedržavni načrt

óbčeljúdski -a -o prid. ( ọ̄-ȗ )
publ. ljudski , vseljudski : občeljudske koristi

občeméti -ím [ opčəmeti ] dov. , občemì ( ẹ́ í )
1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi
2. ekspr. zadremati : naslonil je glavo na kolena in občemel

óbčen -čna -o prid. ( ọ̄ )
1. star. splošen : pesem je doživela občno pohvalo ; vzbujala je občno pozornost / občni znaki pojava
2. v zvezi občni zbor sestanek članov kake organizacije, društva zaradi odločanja o stvareh, ki jih določa statut: udeležiti se občnega zbora ; sklicati občni zbor / redni občni zbor ; ustanovni občni zbor društva
jezikosl. občno ime ime vrste, skupine predmetov ; mat. občno število število, ki se piše s črko

óbčenároden -dna -o prid. ( ọ̄-á )
knjiž. vsenaroden , splošnonaroden : vzdrževanje kulturnih ustanov je občenarodni problem

občepéti -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v čepečem položaju: pastirji so občepeli ob ognju ; občepeli so negibno in prisluškovali / položila je mačko k peči, kjer je občepela / ekspr. občepeli so za mizo in se pogovarjali obsedeli
// ekspr. ostati sploh: kljub delavniku so ljudje občepeli po hišah / voz je občepel v blatu
ekspr. dekle je občepelo ostalo samsko

óbčepráven -vna -o prid. ( ọ̄-ā )
nanašajoč se na obče pravo: občepravna določba

óbčeslovánski -a -o prid. ( ọ̄-ȃ )
knjiž. vseslovanski , splošnoslovanski : občeslovanski izraz ; občeslovansko ime

občéstven in óbčestven -a -o prid. ( ẹ̑; ọ̄ )
nanašajoč se na občestvo: občestveni duh ; občestvena zavest ; individualno in občestveno čustvovanje / občestveno življenje med Slovenci

občéstvenost tudi óbčestvenost -i ž ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž. značilnost občestvenega: občestvenost kmečkega človeka ; razrednost in občestvenost

občéstvo in óbčestvo -a s ( ẹ̑; ọ̄ )
knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva ; biti član, del slovenskega narodnega občestva ; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo ; državno občestvo država
rel. cerkveno občestvo člani Cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti ; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah

občeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na občevanje: različni občevalni položaji ; sprememba občevalne tehnike / ta iznajdba je povečala občevalne možnosti na daljavo ; občevalna sredstva komunikacijska sredstva
pravn. občevalni jezik jezik, ki ga uporabljajo ljudje pri medsebojnih stikih

občevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od občevati:
a) prenašanje bolezni z občevanjem / spolno občevanje
b) občevanje z znamenji / zaporniku so onemogočili občevanje s člani organizacije stike / vljudnost pri občevanju s strankami

občeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. opravljati spolno združitev (s kom): pogosto občevati / spolno občevati
// imeti spolne odnose, spolna razmerja: občevati z mladoletnicami
2. knjiž. biti v stiku, sporazumevati se: pisno, ustno občevati / podmornica občuje z zunanjim svetom s periskopom
// pogovarjati se, dogovarjati se: prijazno je občeval z vsakomer / sodišče mu je prepovedalo občevati z njim družiti se, pogovarjati se z njim

óbči -a -e prid. ( ọ̄ )
1. splošen : vzbujala je občo pozornost ; doživeti obče priznanje ; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno ; obče zemljišče skupno
2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika ; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine ; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka
pravn. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811 ; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava

občílo -a s ( í )
1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek
2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo : telefon je važno občilo ; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija
3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo

óbčina -e ž ( ọ̑ )
1. temeljna enota lokalne samouprave: združiti občine ; gospodarsko razvita občina ; organi občine ; prebivalci občine ; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / občina Grosuplje, Ljubljana, Maribor
// organi občine: občina je naročila zazidalni načrt ; odnos občine do zasebnega sektorja / delati na občini
// poslopje, stavba, v kateri ima taka enota sedež: iti na občino ; zbrati se pred občino
// do 1965 osnovna upravna enota okraja: občine in okraji
2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini
pasti občini v breme živeti na stroške občine ; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev ; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo
pravn. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč ; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi ; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin

občinár -ja m ( á )
nar. pripadnik določene občine; občan : pri delu so pomagali vsi občinarji
// občinski odbornik, občinski funkcionar: pritoževati se občinarjem

občínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na občino: občinske meje ; občinsko središče / občinski forumi, organi ; občinski proračun, statut ; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba ; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini ; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora ; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine ; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela ; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti ; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini ; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na območju občine ; občinski svet ; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina
ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal
pravn. občinsko sodišče nekdaj prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve

občínstvo -a s ( ȋ )
1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano ; občinstvo ploska ; nagovoriti, pozdraviti občinstvo ; stati pred občinstvom ; navdušenje občinstva ; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje ; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo
zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke
2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo ; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu ; domače občinstvo ; filmsko, gledališko občinstvo ; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti ; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev

óbčnost -i ž ( ọ̄ )
knjiž. splošnost : načelo občnosti pri plačevanju davkov

óbčost -i ž ( ọ̄ )
1. knjiž. splošnost : občost veselja / naloga, ki mu jo je naložila občost skupnost, družba
2. filoz. kar se nanaša na bistvene skupne znake pri vseh primerkih: prehajati preko posebnosti v občost

občŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta ; občrtati s svinčnikom ; pren. usta mu je občrtala surovost
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje

občrtávati -am nedov. ( ȃ )
delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu

občrtováti -újem nedov. ( á ȗ )
občrtavati : občrtovati zanimivejše odstavke

občudoválec -lca [ opčudovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor koga ali kaj občuduje: pisateljevi občudovalci / občudovalec čebelje delavnosti / občudovalci narave, modernih plesov / dekletovi občudovalci

občudoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki izraža občudovanje: občudovalni pogledi ; občudovalna pisma

občudoválka -e [ opčudovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki koga ali kaj občuduje: pevec in njegove občudovalke / opazoval je občudovalke razstavljenih slik

občudovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od občudovati: značilno je njihovo občudovanje športnikov / pretirano občudovanje moderne glasbe / razstavljene freske so vzbujale občudovanje / gledati gore z občudovanjem
ekspr. občudovanja vreden pogum zelo velik

občudovánka -e ž ( á )
ekspr. občudovana ženska: želel se je izkazati pred občudovanko ; spomin na prvo občudovanko

občudováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: občuduje športnike zaradi njihove vztrajnosti ; ekspr. občudujem vas, ker ste vse to sami napravili / občuduje njegovo junaštvo, potrpežljivost / iron. občudujem te, da se ga nisi naveličal poslušati / ekspr. občudoval ga je vse življenje cenil, spoštoval
2. gledati, ogledovati kaj z zelo pozitivnim čustvenim odnosom in izražati tak odnos: obiskovalci občudujejo razstavljene slike ; občudovati naravo, planine ; ženske so glasno občudovale njeno obleko
3. imeti zelo pozitiven čustveni odnos do česa: mladina občuduje moderno glasbo

občút -a m ( ȗ )
zastar. občutek : tipni občut / občut sramote, varnosti / preganjal ga je občut, da se dolgo ne bodo videli

občútek -tka m ( ȗ )
1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke ; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja ; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek
2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek ; spreletel ga je grozljiv občutek ; izraziti svoje občutke ; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki ; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom
3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde ; imeti občutek odgovornosti ; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti
4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti ; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam
5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas ; izgubiti občutek za hitrost ; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost ; pog. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati
6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka ; v temi sta hodila kar po občutku ; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom
pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno ; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega ; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju

občúten 1 -tna -o prid. , občútnejši ( ū )
1. ekspr. precej velik, precejšen: naložiti komu občutno kazen ; občutne razlike v cenah ; škoda je občutna ; občutno omejevanje uvoza
2. zastar. občutljiv : ljudje so občutni, predmeti pa ne / ima zelo občutno glavo

občúten 2 -tna -o prid. ( ú )
ki se da občutiti: komaj občuten dotik ; taka svetloba za naše oko ni občutna

občútenje -a s ( ū )
glagolnik od občutiti: občutenje bolečine, toplote / toplo občutenje doma ; občutenje narave, življenja / način občutenja in izražanja

občútenost -i ž ( ū )
značilnost občutenega: njegova dela preveva odkritost in občutenost

občutévanje -a s ( ẹ́ )
knjiž. čutenje : občutevanje bolečin

občutévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. čutiti : ob vsakem koraku je občuteval, da je na tujem / občutevati nezadovoljstvo

občutíti in občútiti -im dov. ( ī ú )
1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe ; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo
2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel
// s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil ; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil
3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi
4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost ; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil
5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja ; vsega tega gorja še niste občutili ; občutiti gospodarsko krizo ; zelo je občutil očetovo nejevoljo
6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi ; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga ; občutiti strah pred čim
// izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo ; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi ; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost
ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel ; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več ; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel

občútje -a s ( ȗ )
1. ugodno ali neugodno duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: navdaja ga slovesno občutje ; občutje tujosti ; upirati se občutju, ki ga budi umetnina
psih. življenjsko občutje duševno stanje, kot ga označuje trajnejši čustveni odnos do življenja
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno občutje pesmi / imeti pri slikanju smisel za občutje
2. knjiž. občutek : občutje bolečine / ni mogoče popisati občutij tistih trenutkov ; doživljanje elementarnih človeških občutij ; občutje zadrege
3. knjiž. razpoloženje , ozračje : po nekaj kozarcih je zavladalo prav prijetno občutje / epično občutje tistih dni / ustvarjanje scenskega občutja

občutljáj tudi občútljaj -a m ( ȃ; ȗ )
zastar. čustvo , občutek : razodeti svoje občutljaje

občutljív -a -o prid. , občutljívejši ( ī í )
1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma ; ugotoviti, če so prsti še občutljivi ; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten
// sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi ; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi ; pren. je občutljiv za resnico
2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec ; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce
// ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv
3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive ; za svetlobo občutljiva snov ; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah
4. v zvezi občutljiv na dotik ki omogoča upravljanje z dotikom: uporabniški vmesnik, občutljiv na dotik ; zaslon je občutljiv na dotik
5. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti ; občutljiv sprejemnik ; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip
6. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin ; skladiščenje občutljivega blaga
paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen ; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo ; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna ; bombe so vrgli na najbolj občutljive nasprotnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode

občutljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. občutljiv človek: ta napor ni za občutljivce / občutljivci so bili ob branju te poezije ganjeni

občutljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost ; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta
fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine ; fot. občutljivost filma

občútnica -e ž ( ȗ )
knjiž. čutnica : vidne občutnice

občútnost -i ž ( ū )
zastar. občutljivost : občutnost organizma / pretirana narodna občutnost

obdáčiti -im dov. ( á ȃ )
nar. vzhodno obdavčiti : zmerno obdačiti dohodke

obdájati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji ; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi
// biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd ; leteči predmet je obdajal svetel kolobar ; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim ; obraz ji obdajajo črni lasje
2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro ; obdajati stole s prevleko
// biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica ; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo
3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč ; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi
4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost ; obdaja jo žalost je žalostna

obdarítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdariti: obdaritev otrok

obdaríti -ím dov. , obdáril ( ī í )
dati darilo, dar: obdariti otroke za novo leto ; obdarili so jih z denarjem in dragocenostmi ; bogato obdariti
// knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarila z bistrostjo, razumnostjo / obdariti z naravnimi lepotami

obdárjati -am nedov. ( á )
dajati darila, darove: obdarjati otroke ob novem letu

obdárjenost tudi obdarjênost -i ž ( ȃ; é )
knjiž. stanje obdarjenega: naravna obdarjenost različnih območij / glasbena obdarjenost nadarjenost

obdarovánec -nca m ( á )
kdor je obdarovan: navesti imena obdarovancev ; darovalec in obdarovanec

obdarovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdarovati: obdarovanje otrok

obdarováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
dati darilo, dar: Božiček, dedek Mraz, Miklavž je na prireditvi obdaroval več kot 100 otrok ; ob praznikih prijatelje redno obdaruje ; obdarovati maškare s krofi ; pren. jesen je kmete bogato obdarovala
// knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto

obdáti -dám dov. , 2. mn. obdáste in obdáte; obdál ( á )
1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem ; obdati nasad z ograjo ; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom
// postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil
2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro ; obdati stene z opažem obložiti ; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili
3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni ; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem
4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je
5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina
knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi ; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv

obdávčenec -nca m ( ȃ )
kdor je obdavčen: seznam obdavčencev

obdávčenje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčiti: odtegniti se obdavčenju ; obdavčenje gostinske dejavnosti, osebnih dohodkov
ekon. linearno ali proporcionalno obdavčenje za isti znesek, isti odstotek ; pavšalno obdavčenje pri katerem se znesek ne spreminja glede na velikost davčne osnove ; obdavčenje po katastru na osnovi katastrskega dohodka

obdávčenost -i ž ( ȃ )
stanje obdavčenega: enakomerna obdavčenost prebivalstva

obdavčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdavčevati: razpravljati o obdavčevanju ; kriteriji obdavčevanja

obdavčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
določati, predpisovati davek, davščino: obdavčevati državljane / obdavčevati dohodke

obdavčítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obdavčiti: obdavčitev dohodkov, izdelkov / obdavčitev kmetov / pregledati dosedanjo obdavčitev obdavčenost

obdávčiti -im dov. ( á ȃ )
določiti, predpisati davek, davščino: obdavčiti blago, dohodke, zemljišče / obdavčiti kmete, obrtnike

obdavčljív -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko obdavči, sme obdavčiti: obdavčljivi dohodki, prejemki, prihodki ; obdavčljiva dejavnost ; obdavčljive transakcije ; obdavčljivo blago, premoženje

obdélanost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost obdelanega: obdelanost polja / stopnja obdelanosti predmeta

obdélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. načrtno pripraviti zemljo in vanjo vsaditi, vsejati: obdelati ledino ; obdelati nove površine zemlje ; obdelati z lopato, plugom, kmetijskimi stroji
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dati čemu določeno obliko, lastnost: obdelati kamniti blok, deblo ; obdelati z dletom ; površinsko obdelati ; ročno, strojno obdelati
// pog., s širokim pomenskim obsegom narediti s čim to, kar določa sobesedilo: obdelati testo z rokami gnesti ; tovarniško obdelati mleko pripraviti ; obdelati žival s krtačo okrtačiti ; jezikovno obdelati besedilo pregledati, popraviti
// na določen način urediti, pripraviti za uporabo: obdelati podatke ; statistično obdelati gradivo
3. načrtno podati določeno vsebino: v knjigi je obdelal kmečke upore ; tega vprašanja ni še nihče obdelal ; dramsko, filmsko obdelati motiv ; umetniško obdelati pohod štirinajste divizije
// načrtno se seznaniti s čim: obdelati predpisano učno snov / obdelati teze na javnih tribunah / ekspr. dolgo sta se pogovarjala, pa še nista vsega obdelala se nista o vsem pogovorila
// publ. raziskati , proučiti : obdelati postopke za pridobivanje izotopov ; znanstveno obdelati najdene predmete
4. pog. pregovoriti , pridobiti : rad bi šel na izlet, starše je moral še obdelati ; volivce je tako obdelal, da so ga bili pripravljeni voliti
5. ekspr. natepsti , pretepsti : obdelati koga s pestmi ; tako ga je obdelal, da je komaj stal / počakali so ga in ga obdelali z gnilimi jajci obmetali
6. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: kritik ga je neusmiljeno obdelal ; nasprotnike je neprizanesljivo obdelala
biblio. obdelati knjigo vpisati knjigo v katalog ; les. obdelati les iz lesne surovine izdelati polizdelke

obdeláva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od obdelati ali obdelovati:
a) obdelava zemlje s kmetijskimi stroji
b) površinska obdelava ; obdelava kamna, kovin, posekanega lesa / publ. slikarska obdelava ozadja oblikovanje
c) strojna obdelava podatkov
č) dramska obdelava motiva ; monografska obdelava delavskega gibanja
d) podrobnejša obdelava nekaterih vprašanj
e) obdelava lesa
film. obdelava filma tehnično delo s filmom po končanem snemanju ; lit. obdelava literarnega dela raziskava po določenih kriterijih ; teh. mehanska obdelava s katero se materialu spreminja oblika ; toplotna obdelava načrtno segrevanje ali ohlajevanje, s katerim se spreminjajo lastnosti
2. s prilastkom način, kako je kaj obdelano: nenavadna obdelava motiva / zemlja zaradi ustrezne obdelave dobro rodi obdelanosti

obdelávati -am nedov. ( ȃ )
obdelovati : skrbno obdelavati zemljo / obdelavati hlod s sekiro / obdelavati pri pouku novo poglavje / mešetarja sta začela kupca obdelavati / obdelavati koga s pestmi

obdelíti -ím dov. , obdélil ( ī í )
knjiž. dati komu njegov del: najprej je obdelila otroke, nato pa je odrezala kruha še sebi / rojenice so obdelile ta narod s čudovitimi lastnostmi obdarovale

obdeloválec -lca [ obdelovau̯ca tudi obdelovalca ] m ( ȃ )
kdor se (poklicno) ukvarja z obdelovanjem: zemlja daje več, čeprav se je število njenih obdelovalcev zmanjšalo / prebivalci teh krajev so spretni obdelovalci kamna ; obdelovalci optičnih stekel / obdelovalec podatkov

obdeloválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obdelovanje:
a) obdelovalni stroški ; obdelovalna intenzivnost / obdelovalna zemlja zemlja, na kateri se gojijo poljske rastline, trava, vinska trta ali sadno drevje ; kmetijska obdelovalna zadruga prva leta po 1945 delovna organizacija, v kateri združujejo kmetje svojo zemljo in delovne pripomočke za skupno kmetijsko pridelovanje
agr. obdelovalni načrt načrt o pripravi zemlje, semena, sadik, kolobarjenja
b) obdelovalni postopek ; obdelovalne metode ; obdelovalna zmogljivost / stružnica in drugi obdelovalni stroji ; obdelovalna industrija

obdeloválnica -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za obdelovanje predmetov: obdelati odlitke v obdelovalnici ; obdelovalnica in brusilnica / strojna obdelovalnica ; obdelovalnica marmorja

obdelovánec -nca m ( á )
teh. predmet, ki se obdeluje: stružiti, vpeti obdelovance

obdelovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdelovati: moderen način obdelovanja zemlje / obdelovanje kamnitega bloka ; ukvarjati se z obdelovanjem diamantov / obdelovanje podatkov
agr. konturno obdelovanje pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje ; plitvo obdelovanje pri katerem je obdelana plast nizka

obdelováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. načrtno pripravljati zemljo in vanjo saditi, sejati: obdelovati njivo ; velike površine obdelujejo s stroji ; skrbno obdeluje svoj vrt / imel je toliko zemlje, da jo je lahko obdeloval s svojo družino / obdelovati sadovnjake / preselil se bo na deželo in obdeloval zemljo kmetoval
2. z orodjem, strojem ali določenim postopkom dajati čemu določeno obliko, lastnost: obdelovati železno gmoto, kristale, les ; obdelovati z rezilom ; obdelovati z udarci ; kemično in mehanično obdelovati
// pog., s širokim pomenskim obsegom delati s čim to, kar določa sobesedilo: obdelovati madeže z vodo ; smučarske steze obdelujejo ponoči pripravljajo, teptajo ; obdelovati testo gnesti
// na določen način urejati, pripravljati za uporabo: računski center obdeluje informacije, ki jih pošilja satelit ; obdelovati ankete ; obdelovati rezultate raziskav
3. načrtno podajati določeno vsebino: v svojih delih obdeluje motive iz delavskega življenja ; v knjigi obdeluje kraški svet ; filmsko, likovno obdelovati
// načrtno se seznanjati s čim: obdelovati predpisano učno snov / to vprašanje so obdelovali na vseh sestankih
// publ. raziskovati , proučevati : obdelovati kmečko vprašanje ; obdelovati zgodovino delavskega gibanja
4. pog. pregovarjati , pridobivati : toliko časa so ga obdelovali, da je privolil ; obdelovali so ga za vstop v stranko
5. ekspr. tepsti , pretepati : pokleknil je na žrtev in jo začel obdelovati ; obdeloval ga je s pestmi po glavi ; obdeloval ga je toliko časa, da je izgubil zavest / obdeloval ga je z nožem suval , z nohti praskal , z zobmi grizel ; petelina sta se obdelovala s kljunom in kremplji
6. ekspr. negativno ocenjevati, kritizirati: obdelovali so ga zaradi mladostnih grehov ; nasprotni tisk ga je grdo obdeloval / obdeloval ga je z najgršimi izrazi zmerjal
šport. obdelovati mišice z vajami in masažo utrjevati

obdévati -am in -ljem nedov. , tudi obdevála ( ẹ́ )
star. oblagati : obdevati krompir s slamo
nar. obdevati snope dajati, zlagati jih v kozolec

obdírjati -am dov. ( ī )
1. dirjajoč priti okrog česa: obdirjati s konjem stadion / ekspr. obdirjala sta hišo okrog in okrog
2. ekspr. hitro obhoditi: z novico je obdirjala vse okoliške vasi

obdivjáti -ám dov. ( á ȃ )
1. zastar. podivjati : v samoti so tako obdivjali, da jim pravimo divji možje / obdivjal je in začel razbijati
2. ekspr. hitro obhoditi: obdivjal je vse vrhove

obdóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. občasen : obdobne bolečine v glavi ; obdobna dela / obdobno ponavljanje / obdobna selitev ptic

obdóbje -a s ( ọ̑ ) navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: posamezna obdobja njegovega bivanja v tujini ; daljša padavinska obdobja v jeseni / obdobje priprav na tekmovanje
b) v življenju, bivanju: značilnosti otroka v različnih starostnih obdobjih ; obdobje doraščanja / tretje življenjsko obdobje ki se začne navadno z upokojitvijo posameznika / njegova izvolitev pomeni novo obdobje za stranko ; zgodnje obdobje v pisateljevem ustvarjanju
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: povojno obdobje ; obdobje industrializacije / različna obdobja v zemeljski zgodovini / z oslabljenim pomenom v obdobju narodnoosvobodilnega boja med narodnoosvobodilnim bojem
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas : umrljivost za tuberkulozo se je v kratkem obdobju zmanjšala ; v omenjenem obdobju se je proizvodnja podvojila ; v obdobju od januarja do maja / z oslabljenim pomenom v obdobju enega leta v enem letu / najmanjše časovno obdobje
ekon. manufakturno obdobje kapitalizma ; geol. kozmično obdobje razvojna doba zemlje pred nastankom prve trdne skorje

obdolžênec -nca [ obdou̯ženəc ] m ( é )
kdor je obdolžen: pogovoril se je z malim obdolžencem zaradi razbite šipe
// pravn. oseba, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zagotoviti obdolžencu obrambo ; zaslišati obdolženca ; obdolženec in priče

obdolžênka -e [ obdou̯ženka ] ž ( é )
ženska, ki je obdolžena: zvijača obdolženke ni uspela
// pravn. ženska, proti kateri teče preiskava ali proti kateri je vložena obtožnica, obtožni predlog ali zasebna tožba: zaslišanje obdolženke

obdolževáti -újem [ obdou̯ževati ] nedov. ( á ȗ )
delati, imeti koga za krivega česa: obdolževal ga je hudih dejanj

obdolžítev -tve [ obdou̯žitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od obdolžiti: obdolžitev napačne osebe / zavrniti obdolžitve
pravn. kriva obdolžitev

obdolžíti -ím [ obdou̯žiti ] dov. , obdôlži; obdôlžil ( ī í )
narediti, imeti koga za krivega česa: obdolžiti koga požiga ; obdolžil ga je, da je razbil šipo ; po krivem obdolžiti
pravn. izraziti mnenje, prepričanje o kom, da je storil kaznivo dejanje

obdónavski -a -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob Donavi: obdonavske države ; obdonavska mesta

obdrávski -a -o prid. ( á )
ki je, se nahaja ob Dravi: obdravski pas ; obdravsko mesto

obdŕgniti -em dov. , tudi obdrgníla ( ŕ ȓ )
1. z drgnjenjem odstraniti s površine: obdrgniti barvo, lak / obdrgniti ogorek ob hlod / obdrgniti čevlje ob predpražnik odrgniti ; nož je obdrgnil kar ob hlače obrisal
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati; odrgniti : obdrgniti hlače ; obdrgniti emajlirano posodo
2. podrgniti : žival ga je obdrgnila z glavo / obdrgniti mesne rezine s česnom, soljo in poprom

obdŕsati -am dov. ( ȓ )
1. z drsanjem nekoliko poškodovati; odrsati : obdrsati hlače na kolenih ; močno obdrsati
2. premikajoč se tesno dotakniti; podrsati : obdrsati s komolcem ob koga

obdŕsniti -em dov. ( ŕ ȓ )
premikajoč se tesno dotakniti; podrsniti : obdrsniti s komolcem ; obdrsnil se je ob steno

obdržánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obdržati: problem zasedbe in obdržanja otoka / obdržanje smeri pri hitri vožnji

obdržáti -ím dov. ( á í )
1. narediti, da kaj ne gre iz prijema, se ne oddalji: ujel je konja za povodec in ga obdržal ; obdržal ga je, čeprav se mu je z vso silo trgal iz rok ; obdržati z rokami, zobmi / pajčevina je muho komaj obdržala / hotel mu je izbiti palico iz rok, vendar jo je obdržal
// ne prenehati držati oprijeto z roko ali s kakim delom telesa: med govorom je obdržal kozarec (v roki) / nahrbtnik je obdržal na rami ; sedla je in obdržala košaro v naročju
// ne odložiti, ne sleči: klobuk je obdržal na glavi ; v sobi je bilo hladno, zato je plašč kar obdržala ostala oblečena v plašč
2. narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu, kljub delovanju nasprotne sile: komaj ga je obdržal, da se ni zgrudil ; z vsemi močmi so voz le obdržali / podpore so obdržale drevo pokonci / obdržati vozilo na cesti narediti, da ne zdrkne s ceste ; obdržati čoln na vodi narediti, da se ne prevrne, potopi ; obdržati se na površini
// narediti, da kaj ne preneha biti v določenem položaju, na določenem mestu sploh: dvignil je puško nad glavo in jo tako obdržal / obdržati roke na hrbtu, nogo na pedalu / med plavanjem obdržati glavo nad vodo ; obdržati roko iztegnjeno
3. narediti, da kaj ne preide k drugemu, drugam: eno lopato je obdržal, drugo pa dal drugemu ; prtljago je oddal v garderobo, plašč pa obdržal / obdržati sliko za spomin / kužka, ki so ga našli, so obdržali / zaradi revščine niso mogli vseh otrok obdržati doma niso mogli vsi otroci živeti, bivati doma
// narediti, da kaj ne preide v last drugega: posestvo je zapustil sinu, le sadovnjak je obdržal / po mirovni pogodbi so obdržali velik del ozemlja
// ne prenehati razpolagati s čim: obdržati funkcijo ; obdržati pravico do odškodnine ; obdržati službo
4. s svojo voljo, vplivom narediti, da kdo ne preneha biti
a) na določenem mestu: obdržali so ga v bolnišnici, zaporu ; ni ga mogla več obdržati doma, preveč ga je mikala gostilna ; ekspr.: tujina ga ni mogla obdržati ; tu me ne bi obdržali niti na vrvi
b) v določenem odnosu: obdržati moža, prijatelje ; obdržati (si) naročnike, odjemalce
5. ne prenehati
a) opravljati kako dejavnost: obdržati gostilno, obrt
b) uporabljati: obdržati stare ladje v prometu ; obdržati latinico / obdržati predpise ne jih odpraviti / obdržati družinske navade
c) gojiti: obdržati le nekatere vrste hrušk
6. rešiti, obvarovati (pred propadom): posestva v spremenjenih gospodarskih razmerah ni mogel obdržati ; podjetje se je kljub krizi obdržalo ; kot kovač se ni mogel obdržati ; obdržati se brez tuje pomoči
// ne prepustiti nasprotniku, sovražniku: obdržati postojanko ; mesto se je kljub dolgotrajnemu obleganju obdržalo
šah. obdržati figuro
7. narediti, da kaj ostane nespremenjeno: obdržati prvotni vrstni red, začetni tempo
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: obdržati koga pri volji ; obdržati moštvo v kondiciji ; obdržati živino zdravo
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: obdržati barvo ; obdržati ravnotežje ; obdržati vitkost
8. ekspr., v zvezi obdržati v glavi, v spominu zapomniti si: vseh telefonskih številk ne more obdržati v glavi ; ta dogodek sem obdržal v spominu
9. v zvezi obdržati zase, v sebi ne povedati, ne zaupati drugemu: obdržati novico, poslovne skrivnosti zase ; ni mogel obdržati v sebi, kar je čutil
obdržati kontrolo nad čim ne prenehati kontrolirati kaj ; obdržati korak s kom ne zaostati za njim ; ekspr. ti svoje nasvete kar zase obdrži nočem tvojih nasvetov ; pog. nobene stvari ne more več obdržati v sebi vse izbruha ; ekspr. obdržati vajeti v svojih rokah ne izgubiti možnosti za odločanje o čem, za vodenje česa

obducènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
med. kdor obducira: senat je zaslišal psihiatra in obducenta

obducírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
med. preiskovati truplo z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti: obducirati truplo

obdúkcija -e ž ( ú )
med. preiskovanje trupla z rezanjem, odpiranjem zaradi ugotovitve vzroka smrti: obdukcija ponesrečencev / opraviti obdukcijo

obdukcíjski tudi obdúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na obdukcijo: obdukcijski instrumenti / obdukcijski izvid

obéčati -am, in obéčati in obečáti -am dov. ( ẹ̄ ẹ̑; ẹ́ á ẹ́ )
star. obljubiti : obečal je, da pride še danes

obečávati -am nedov. ( ȃ )
star. obljubljati : obečavati otrokom bonbone

obèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. kosilo : pripravljati obed ; dober obed ; praznični obed / iti k obedu ; povabiti na obed

obéden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obed: obedni čas / obedna miza jedilna miza

obédnica -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. prostor, urejen za serviranje hrane; jedilnica : prinesti kosilo v obednico ; prostorna in svetla obednica
// pohištvo za ta prostor, zlasti v stanovanju: obednica iz mahagonija

obedoválec -lca [ obedovau̯ca in obedovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor jé kosilo: opazovati obedovalce

obedoválnica -e ž ( ȃ )
knjiž. restavracija 1 : privoščiti si razkošno kosilo v obedovalnici

obedováti -újem tudi obédovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
knjiž. jesti kosilo; kositi 1 : obedovati doma, v restavraciji ; redno obedovati in večerjati skupaj, s prijatelji / preh. obedovati riž, špagete jesti za kosilo

óbel óbla -o [ obəu̯ ] prid. ( ọ̄ )
omejen na eni strani z enakomerno ukrivljeno ploskvijo: obli hrbti knjig ; obli kupi sena / obla oblika predmeta / oble prsi
// knjiž. zaobljen , okrogel : obli kamni / obel obraz / obli boki ; oble roke
gozd. obli les okrogli les ; strojn. obli navoj navoj, ki je zgoraj in spodaj zaokrožen v velikem polmeru

obéla -e ž ( ẹ̑ )
nar. primorsko zabela : slanina za obelo

obeléti -ím dov. , obéli ( ẹ́ í )
postati bel, svetel: od sonca so mu lasje obeleli

obeléžba -e ž ( ẹ̑ )
publ. označitev , zaznamovanje : obeležba drevja za sečnjo / obeležba trase za cesto
// znak 1 , znamenje : obeležbe na cestišču

obeleževáti -újem nedov. ( á ȗ ) publ.
1. označevati , zaznamovati : obeleževati drevje za sečnjo
2. biti značilen, prevladujoč: razpravo obeležuje jasnost in nazornost ; drugo polovico vojne obeležujejo intenzivni napadi zaveznikov

obeléžiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ ) publ.
1. označiti , zaznamovati : obeležiti hiše, ki niso primerne za bivanje / obeležiti traso / s polaganjem vencev so obeležili obletnico proslave
2. razložiti , pojasniti : v govoru je obeležil pomen te akcije ; obeležiti temeljna stališča glede vojne in miru

obeléžje -a s ( ẹ̑ ) publ., navadno s prilastkom
1. značilnosti , posebnosti : kritik je označil ljudskost kot glavno obeležje resničnega umetnika ; splošno obeležje časa / alpsko obeležje pokrajine / z oslabljenim pomenom: zborovanje je imelo delovno obeležje ; opisi narave imajo lirično obeležje
2. spominska plošča, spomenik, znamenje: ob odkritju obeležja je bila tudi svečana proslava / spominsko obeležje

obelísk -a m ( ȋ )
visok monoliten kamnit spomenik, ki se proti vrhu piramidasto zožuje: postaviti obelisk ; vklesati napis v obelisk ; obeliski in piramide
// temu podoben spomenik sploh: padlim borcem so postavili spominski obelisk

obelíti 1 in obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti kaj bolj belo ali razbarvati: obeliti perilo, platno ; obeliti rjuhe na soncu / obeliti lase
agr. obeliti endivijo s povezovanjem listov posamezne rastline povzročiti, da postanejo ti belo rumene barve
2. odstraniti lubje: obeliti smreke ; z nožem obeliti palico
3. nar. vzhodno pobeliti 1 : obeliti hišo

obelíti 2 in obéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
nar. primorsko zabeliti : obeliti krompir ; obeliti solato z oljem

obelodániti -im dov. ( á ȃ )
1. ekspr. razkriti , objaviti : obelodaniti imena tekmovalcev, seznam dolžnikov ; obelodaniti načrte, podatke, rezultate ; obelodaniti novico, vest javnosti / obelodaniti afero ; obelodaniti resnico
2. zastar. izdati 1 , objaviti : obelodaniti knjigo / obelodaniti pesmi v reviji

obelodánjati -am nedov. ( á )
ekspr. razkrivati , objavljati : obelodanjati dosežke, uspehe ; obelodanjati nominirance ; obelodanjati svoj program / obelodanjati nezakonite posle ; obelodanjati resnico

obênem prisl. ( é )
izraža istočasnost: obenem sta prišla domov oče in sin ; oba sta skoraj obenem zastavila isto vprašanje / zaprl je vrata in ugasnil luč, vse obenem ; obenem z živili so poslali tudi zdravila skupaj
// izraža vzporedno različnost: je pravnik, moral pa bi biti obenem ekonomist ; sedel je, obenem pa me je povabil, naj prisedem

óber óbra m ( ọ́ )
star. velikan : spopasti se z obrom

óberlájtnant -a [ obərlajtnant ] m ( ọ́-á )
v avstrijskem in nemškem okolju poročnik 1 , kapetan : javiti se oberlajtnantu

obéróč prisl. ( ẹ̑-ọ̑ )
knjiž. z obema rokama: oberoč nositi na mizo ; oberoč se prijeti za glavo ; oberoč vihteti meč
knjiž. oberoč dajati biti radodaren, velikodušen

obérôčen in obéróčen -čna -o prid. ( ẹ̑-ō; ẹ̑-ọ̄ )
knjiž. nanašajoč se na obe roki: oberočno orodje
oberočni meč nekdaj meč, ki se drži z obema rokama

óberst -a [ obərst in oberst ] m ( ọ́ )
v avstrijskem in nemškem okolju polkovnik : povelja obersta

obésa -e ž ( ẹ̑ )
avt. naprava iz vodil in vzmetnih elementov, na katero je pritrjeno kolo: okvare na obesah / posamična obesa ki ni v neposredni povezavi z obeso kolesa v paru

obések -ska m ( ẹ̑ )
okrasni predmet, ki se nosi na verižici ali traku okoli vratu: podariti obesek ; ima lep obesek ; zlat obesek ; obesek iz kosti / knjiž. vražni obesek amulet / pes ima na ovratnici obesek s številko (pasjo) znamko
// okrasni predmet, ki se kam obesi: prostor je bil okrašen s trakovi in obeski / obeski za novoletno jelko ; obesek za ključe ; uhani z obeski

obésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obešenje: obesne bakrene ploščice / obesna prečka za zavese

obesíšče -a s ( í )
teh. točka, v kateri je telo obešeno: trenje v obesišču

obésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. namestiti kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obesiti sliko, zavese, zvon, zaklano žival ; obesiti malho čez ramo, na ramo ; obesiti klobuk na klin, obleko na obešalnik ; obesiti kotel nad ognjišče, svetilko pod strop / obesiti perilo na sonce, meso v prekajevalnico / obesiti verižico okrog vratu / ekspr. lastovice so obesile svoja gnezda pod napušč ; obesiti zastavo izobesiti
teh. obesiti motor pritrditi ga na strop ali z zgornjim delom na steno
// usmrtiti tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: tega dne so obesili in ustrelili prve talce ; obesiti na vejo, vislice ; iti se obesit ; obesiti se iz obupa / ekspr. obesili me bodo, če to povem / kot podkrepitev: ne pustim, pa če me obesiš ; gremo, če se pes obesi
2. ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: obesijo mu vsako nerodno delo ; glej, da ti ne bodo obesili toliko, da ne boš zmogel / obesiti komu svoje skrbi
// pripisati , prisoditi : odgovornost za nesrečo so po krivici obesili njemu / filmu so obesili oznako znanstvene fantastike ; obesiti komu vzdevek
3. ekspr. prodati, zlasti kaj neustreznega: obesili so mu avtomobil s pokvarjenimi vrati ; obesili so ji staro šaro
4. ekspr. reči, povedati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: govorijo to, kar jim drugi obesijo ; kdo vam je to obesil ; kaj vse ste mu obesili / kdo pa vam je obesil to laž
5. nar. povesiti , nagniti 2 : rože so obesile cvete ; glava se mu je obesila na prsi
ekspr. obesiti so mu hoteli nevesto hoteli so ga poročiti ; pog. večkrat ji katerega obesijo mislijo, govorijo, da je s kom v ljubezenskem odnosu ; pog. vse nase obesi oblači, nosi neskladno obleko, nakit ; obesiti na klin, na kljuko, na kol ekspr. obesiti službo na klin opustiti jo ; ekspr. obesiti šolo, študij na klin, kljuko opustiti študiranje ; ekspr. obesiti komu kaj na nos, na ušesa povedati, kar se ne bi smelo ; obesiti na vrat ekspr. obesil jim je svoje otroke na vrat skrbeti so morali za njegove otroke ; ekspr. obesili so jim policijo na vrat povzročili so, da jih je policija zasledovala, nadzorovala ; bibl. bolje bi mu bilo, da bi si obesil mlinski kamen na vrat in se potopil v globočino morja izraža veliko ogorčenje, obsodbo ; ekspr. obesiti na (veliki) zvon povsod razglasiti, povedati

obešálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obešanje: obešalna kljuka ; obešalna vrv
elektr. obešalni kabel kabel, ki je v kratkih presledkih pritrjen na nosilno vrv

obešalíšče -a s ( í )
knjiž. prostor, kjer se opravljajo smrtne kazni z obešanjem: priti na obešališče

obešálnik -a m ( ȃ )
priprava s kavlji, na katero se obešajo oblačila: postaviti obešalnik za vrata ; pribiti obešalnik na steno ; obesiti plašč na obešalnik / obešalnik za brisače, ključe
// palici podobna priprava s kljuko za nameščanje oblačil pri obešanju: dati plašč na obešalnik in spraviti v omaro ; leseni, plastični obešalniki / obešalnik za hlače

obešálo -a s ( á )
priprava, na katero se kaj obeša: obesiti zaklane živali na obešala ; premična jeklena vrv z obešali / dati plašč na obešalo obešalnik

obéšanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obešati: obešanje perila, zaves ; kavelj za obešanje / streljanje in obešanje / nevarnost pri obešanju otrok na motorna vozila / obešanje po gostilnah
pravn. obsoditi na smrtno kazen z obešanjem

obéšanka -e ž ( ẹ́ )
predmet, ki se kam obesi, prirejen za različne namene: zdravi izdelki so označeni s posebno obešanko v obliki srca ; reklamne obešanke ; oglaševanje na obcestnih obešankah / voščilnica kot obešanka za vrata
// cvetlični lonec, ki se kam obesi: saditi rože v obešanke ; prostor krasi praprot v glineni obešanki ; plastična korita in obešanke
// ključavnica z ukrivljenim paličastim delom, s katerim se ta pri zaklepanju namesti na kaj: kupiti obešanko ; odlomiti, odtrgati obešanko ; zakleniti skrinjo z obešanko / ključavnica obešanka

obéšati -am nedov. ( ẹ́ )
1. nameščati kaj tako, da je oprto, pritrjeno zgoraj in visi: obešati lestence ; previdno obešati sliko / obešati perilo na sonce, plašče v garderobo ; pren. vse upanje je obešal na eno samo možnost
// usmrčevati tako, da si kdo z lastno težo zategne zanko okoli vratu: obešati in streljati talce
2. ekspr. delati, da je kdo dolžen opravljati kaj: obešali so mu najtežja dela
// pripisovati , prisojati : niti z besedo se ni dotaknil tega, kar so mu obešali ; obešali so mu razne pustolovščine
3. ekspr. govoriti, pripovedovati, zlasti kaj neresničnega, izmišljenega: le kdo vam obeša te zgodbe
4. nar. povešati , nagibati : sončnica ponoči obeša cvet ; grmi se obešajo čez rob jezera
ekspr. obešati komu kaj na nos, na ušesa pripovedovati mu, kar se ne bi smelo ; ekspr. obešati kaj na (veliki) zvon povsod razglašati, pripovedovati

obéšenec -nca m ( ẹ̑ )
kdor je obešen: sneti obešencu zanko z vratu ; rešiti obešenca

obešenják -a m ( á ) ekspr.
1. obešenec : ni mogel pozabiti na obešenjaka
2. lahkomiseln, neresen človek: nekakšni obešenjaki so mu pripravljali podoknico ; ljudje tam so pravi obešenjaki
3. ničvreden, malovreden človek: hotel je poloviti obešenjake, ki so se klatili po deželi

obešenjáški -a -o prid. ( á ) nav. ekspr.
1. ki izraža ironijo človeka v brezizhodnem položaju: obešenjaški smeh ; obešenjaške šale / trpko obešenjaški način govorjenja ; obešenjaški odnos / obešenjaški humor šale, dovtipi človeka v brezizhodnem položaju
// lahkomiseln , neresen : govoriti v obešenjaškem tonu ; v gostilni je vladalo obešenjaško razpoloženje
2. ničvreden , malovreden : obešenjaška druščina, sodrga / obešenjaški videz

obešenjáštvo -a s ( ȃ )
obešenjaški odnos do česa: njegov odgovor kaže obešenjaštvo ; obešenjaštvo in cinizem

obéšenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od obesiti: nepravilno obešenje luči / samomor z obešenjem
avt. avtomobil ima posamično obešenje koles njegova kolesa imajo posamične obese

obéšenka -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki je obešena: rešiti obešenko

obèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. obljuba : verjeti obetom ; izpolniti obete ; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet slovenskega skakalnega športa ; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja
3. publ., s prilastkom možnost , upanje : imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone ; obeti za ozdravitev so minimalni
4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete ; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj

obétanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od obetati: prenehati z obetanjem ; obetanje plačila

obétati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen; obljubljati : obetal mu je bogato plačilo, če ga bo ozdravil ; obetati komu podporo, službo ; obetal ji je zvestobo ; obetal mu je, da se mu bo dobro godilo / tej hiši obetajo lepo prihodnost napovedujejo ; meteorologi obetajo lepo vreme
ekspr. obetati hruške na vrbi kaj nemogočega ; ekspr. obetal mu je palico grozil mu je, da bo tepen
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo mu obeta, da ga bo obiskal ; ekspr. obetal mu je, da bo tepen grozil / konvencija obeta zagotoviti normalne pogoje zaposlovanja
2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega: podpirati študente, ki obetajo ; kot začetnik je veliko obetal / v stroki je on ime, ki obeta / letina dobro obeta kaže
b) drugega, drugačnega: jutro nam je obetalo lep dan ; njegova zunanjost ni obetala nič dobrega ; nekatera znamenja obetajo spremembe / njegova prizadevnost je obetala uspeh

obetáven in obétaven -vna -o prid. ( á ā; ẹ̄ )
knjiž. (veliko) obetajoč: mlad obetaven igralec ; obetavna mladina / obetaven posel ; obetavna kariera / pomignil mu je z obetavno kretnjo

obgláviti -im dov. ( á ȃ )
usmrtiti z odstranitvijo glave: nekatere so ustrelili, druge obglavili / obglaviti z giljotino ; pren. politično obglaviti
// odstraniti glavo: obglaviti zaklano žival

obglávljati -am nedov. ( á )
usmrčevati z odstranitvijo glave: obglavljati žrtve ; obglavljati in obešati
// odstranjevati glavo, glave: obglavljati trote

obglávljenje -a s ( ȃ )
glagolnik od obglaviti: obglavljenje uskoškega poglavarja
pravn. obsoditi na smrtno kazen z obglavljenjem

obglódati -am tudi -glójem, tudi obglôdati -am dov. , obglódaj obglódajte tudi obglóji obglójite tudi obglôdaj obglôdajte tudi obglodájte; tudi obglodála ( ọ́; ó )
z glodanjem odstraniti del česa: obglodati koren ; obglodati skorjo kruha / obglodati kost
// z glodanjem načeti, poškodovati: zajci obglodajo drevesca

obglodávati -am nedov. ( ȃ )
z glodanjem načenjati: miši obglodavajo korenine

obgodrnjáti -ám dov. ( á ȃ )
z godrnjanjem izraziti nejevoljo nad čim: vsako stvar obgodrnja ; rad obgodrnja njegovo gospodarjenje
ekspr. popolnoma so ga obgodrnjali skritizirali

obgovárjati -am nedov. ( ȃ )
1. ogovarjati : čutili so se tako povezane, da so se celo neznanci obgovarjali
2. nar. grajati , karati : ne obgovarjaj ga in tudi ne zagovarjaj

obgovoríti -ím dov. , obgovóril; nam. obgovôrit in obgovorít ( ī í )
ogovoriti : obgovoril je prvega mimoidočega in ga vprašal za pot / če ga bo obgovoril, mu bo gotovo odgovoril

obgózden -dna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob gozdu: obgozdni travniki ; obgozdna vas

obgradíti -ím dov. , obgrádil; obgrajèn ( ī í )
ograditi : obgraditi vrt ; obgraditi barake z visokim zidom

obgrísti -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti del česa: obgristi jabolko / obgristi kost
// z grizenjem načeti, poškodovati: obgristi pipo / pes ga je obgrizel ogrizel

obgrizováti -újem nedov. ( á ȗ )
z grizenjem odstranjevati del česa: nataknil je meso na vilice in ga obgrizoval / previdno obgrizovati črvivo sadje
// z grizenjem načenjati: jelenjad obgrizuje drevje

obhájanec -nca m ( ȃ )
rel. kdor je obhajan: dolga vrsta obhajancev

obhájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obhajati: obhajanje predpisov, zakonov / zoprno mu je bilo vsako obhajanje praznikov / obhajanje vernikov

obhájati -am nedov. ( ȃ )
1. hoditi okrog česa: straža je celo noč obhajala tabor
// izogibati se: ne obhajaj težav z raznimi izgovori ; pren. obhajati predpise
// star. hoditi : ob progi so obhajale straže / rad obhaja tuje države obiskuje
2. proslavljati kak pomemben dogodek ali spomin nanj; praznovati : danes obhaja svoj šestnajsti rojstni dan ; novo leto bomo obhajali kar doma / zvečer so se zbrali in obhajali slovo dobrih prijateljev
3. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: groza, strah me obhaja, kadarkoli ga zagledam / obhajale so ga čudne misli ; večkrat ga obhajajo hude slutnje
4. dov. in nedov. , rel. dati, deliti posvečene hostije: duhovnik je bolnika spovedal in obhajal

obhajílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obhajilo: kupili so ji belo obhajilno obleko / obhajilna miza ozki, podolgovati mizi podobna priprava, kjer se deli obhajilo ; zapeli so obhajilno pesem

obhajílo -a s ( í )
rel. del maše, ko duhovnik obhaja: darovanje in obhajilo / iz cerkve je odšla med obhajilom / prvo obhajilo
// posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo; sveto rešnje telo : dati, sprejeti obhajilo ; nesti obhajilo bolniku

obhíšen -šna -o prid. ( ȋ )
ki je, se nahaja ob hiši: obhišni vrt

obhòd -óda m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od obhoditi: večerni, vsakodnevni obhod ; obhod častne čete ; obhod študentov po mestnih ulicah / patruljni obhod / policisti so že na obhodu ; med obhodom je straža odkrila mine / njegov obhod tujih dežel se je kmalu končal
star. prvomajski obhod prvomajska parada
etn. jurjevski obhod ; geom. obhod gibanje po sklenjeni črti od določene točke na črti do iste točke nazaj

obhóden 1 -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na obhod: obhodna pot je dobro urejena
anat. obhodni živec možganski živec, ki oživčuje več notranjih organov ; astron. obhodna doba čas, ki ga porabi eno nebesno telo, da obkroži drugo ; voj. obhodna patrulja

obhóden 2 in obhôden -dna -o prid. ( ọ̄; ó )
ki se da obhoditi: ta pečina je obhodna

obhodíti -hódim dov. ( ī ọ́ )
1. hodeč priti okrog česa: straža obhodi tabor v dveh urah ; našega gozda ne obhodiš v enem dnevu
// hodeč se izogniti: previdno je obhodil lužo
2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obhodil vse straže ; obhodil je častno četo / koledniki so obhodili že vse hiše v vasi ; star. ni še obhodil vseh sorodnikov obiskal
3. potujoč priti na več mest kakega območja: obhodil je vso okolico mesta ; kot študenta sta veliko obhodila

obhódnica -e ž ( ọ̑ )
knjiž. (obhodna) patrulja, straža: napadali so sovražnikove obhodnice ; naletela je na obhodnico / mimo oken so hodile obhodnice

obhódnik -a m ( ọ̑ )
1. nekdaj kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obhodnik je sredi trga prebral obvestilo / občinski, sodniški obhodnik
2. etn. kdor hodi od hiše do hiše in s petjem ali igranjem želi srečo: obhodniki so zapeli in zaplesali
žel. obhodnik proge kdor pregleduje progo na določenem odseku in sporoča o morebitnih okvarah, ovirah

obhódnja -e ž ( ọ̑ )
knjiž. obhod : poslal je patruljo na obhodnjo / začela se je jurjevska obhodnja skozi vas
gozd. čas, po katerem se lahko ponovi sekanje na istem prostoru

običáj -a m ( ȃ )
1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo ; ekspr. običaji izumrejo, živijo ; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji ; običaji pri pokopavanju
2. navada : prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme / poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito ; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj ; ni njegov običaj, da se brani
pravn. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti

običájen -jna -o prid. , običájnejši ( ȃ )
ki se pogosto pojavlja na istem mestu, v enaki obliki, na enak način: taki zastoji v prometu so običajni ; običajna meja, mera ; običajna oblika boja / avtomobil je parkiral na običajnem mestu / sprejela nas je s svojo običajno vljudnostjo / to je običajen pojav, prizor navaden
// ki se rabi za določene prilike: po običajnih pozdravih se je začel delovni del simpozija ; spregovoril je nekaj običajnih fraz / običajna darila
// knjiž. vsakdanji , pogost : učitelj je bil v njihovi hiši običajen gost / te stvari so na deželi že čisto običajne
pravn. običajno pravo nezapisano pravo, ki temelji na ustaljeni rabi in pravnem prepričanju o njegovi obveznosti

običájnost -i ž ( ȃ )
značilnost običajnega: običajnost stvari / govoriti običajnosti navadne stvari

običájski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na običaj 1: prikazati običajsko stran ljudskega življenja / običajske ljudske pesmi

obíčen tudi óbičen -čna -o prid. ( ī; ọ̑ )
zastar. običajen : v veseli družbi ga je minila obična resnoba / taka noša je bila takrat obična

obigráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. z uspešno igro povzročiti, da kdo v igri za denar potroši, izda veliko denarja: vse po vrsti je obigral ; obigral ga je za celoten zaslužek

obíjanje -a s ( í )
glagolnik od obijati: obijanje sten

obíjati -am nedov. ( í )
s pribijanjem, pritrjevanjem delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obijati plot z deskami ; obijati skrinjo s kožami

obíl -a -o [ obiu̯ in obil ] prid. ( ȋ ī )
zastar. obilen : obil dež namaka polje ; vrnili so se z obilim plenom ; čaka jih obilo plačilo / bil je deležen obilih časti velikih, visokih ; zajci so se razmnožili v obilem številu v velikem / visoka in obila ženska / drevo daje obilo senco / ukvarjal se je z obilimi posli številnimi; prim. obilo

obílen -lna -o [ tudi obiu̯na ] prid. , obílnejši ( ȋ ) nav. ekspr.
1. po količini, vrednosti zelo velik: padal je obilen dež ; obilen zajtrk ; pomagali so mu z obilno podporo ; žetev bo letos obilnejša / obilna in raznovrstna izbira v trgovinah ; obilno duševno delo ga je izčrpalo / to v obilni meri velja tudi za vas v veliki
// knjiž. številen : obilne atmosferske motnje / obilna udeležba
2. ki ima razmeroma velike razsežnosti: slon ima obilen trup ; stregla je obilna gospodinja ; na mizi je obilna majolika z vinom / njegov nos je precej obilen velik, debel

obílica -e ž ( ȋ )
1. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: obilica podatkov ; zima z obilico snega
// v prislovni rabi, v zvezi v obilici izraža veliko količino, množino: vsega je bilo v obilici ; lasje so se ji v obilici usipali po ramenih
2. zastar. obilje , izobilje : obilica in pomanjkanje / živeti v obilici

obílje -a s ( ȋ )
1. stanje, za katero je značilen obstoj velike količine materialnih dobrin: s pridnostjo je prišel do sreče in obilja ; obilje in udobje sodobnega življenja / ekspr. hotel je zbežati iz sitega obilja in morečega dolgočasja
2. knjiž., z rodilnikom velika količina, množina: med raki je obilje oblik in vrst ; podnebje z obiljem dežja
// v prislovni rabi, v zvezi v obilju izraža veliko količino, množino: imeti vsega v obilju ; stara hruška vsako leto v obilju rodi / mož je v obilju razkazoval svojo moč

obílnost -i [ tudi obiu̯nost ] ž ( ȋ )
1. ekspr. lastnost, značilnost obilnega: ženska je bila gibčna kljub precejšnji obilnosti / knjiž. v spisu moti vezniška obilnost pogostnost
2. zastar. velika količina, množina: morje je znano po obilnosti rib / dal je duška obilnosti svojega veselja
3. zastar. obilje , izobilje : obilnosti ni bilo nikdar pri hiši / živeti v obilnosti

obílo prisl. ( ī )
knjiž. veliko , mnogo : imel je obilo dela ; doživel je obilo hudega ; uspel je z obilo pridnosti / dekle ima obilo snubcev / kot voščilo obilo sreče
// obilno , bogato : potico je obilo potresla s sladkorjem ; bili so obilo poplačani za trud / težaki morajo obilo jesti veliko, dosti / pri poslušanju so se obilo smejali zelo, močno; prim. obil

obílokrat prisl. ( ī )
star. velikokrat , mnogokrat : pogovarjata se obilokrat

obílost -i ž ( ī ) zastar.
1. velika količina, množina: obilost podatkov ; obilost snega
2. obilje , izobilje : živeti v obilosti

obilováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. imeti veliko, mnogo česa: v tem času potoki obilujejo z vodo

obímčkati -am nedov. in dov. ( ȋ )
otr. objemati : obimčkati punčko

obiráč -a m ( á )
1. obiralec : obirači hmelja, sadja, tobaka / nar. obirači s polnimi košarami grozdja trgači
2. priprava za obiranje sadja: z obiračem je segel do najvišjih vej

obirálec -lca [ obirau̯ca tudi obiralca ] m ( ȃ )
1. kdor s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralec češenj, grozdja, sadja ; obiralec hmelja, tobaka
2. ekspr. opravljivec , obrekljivec : on je obiralec in slepar

obirálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za obiranje: obiralni stroji ; obiralna posoda

obirálka -e [ obirau̯ka tudi obiralka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki s trganjem odstranjuje sadeže, plodove z drevesa, rastline: obiralka hmelja
2. ekspr. opravljivka , obrekljivka : ta ženska je velika obiralka

obirálnik -a m ( ȃ )
priprava za obiranje sadja: obirati jabolka z obiralnikom
agr. kronasti obiralnik obiralnik za sadje s kovinskim obročem na dolgi palici in vrečico pod njim

obíranje -a s ( ī )
glagolnik od obirati: obiranje češenj, sadja ; obiranje hmelja, tobaka / obiranje orumenelih trsnih listov / obiranje uši / obiranje sosedov / zaradi tvojega obiranja bomo še zamudili / brez obiranja je to storil

obírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. s trganjem odstranjevati sadeže, plodove z drevesa, rastline: obirati češnje, jabolka, maline ; obirati hmelj ; obirati ob suhem vremenu ; obirati s strojem
// odstranjevati nepotrebne mladike, stare liste: obirati suho cvetje, poškodovane liste
// s trganjem delati, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obirati sadno drevje / koze obirajo grmovje
2. odstranjevati, spravljati s česa: obirati gosenice z zelja ; obirati uši ; kure se obirajo ; pes si obira bolhe
// z grizenjem, rezanjem odstranjevati meso s kosti: obirati kurje bedro, gnjat / najrajši obira kosti
3. ekspr. povzročati, da kdo potroši, izda veliko denarja: prodajalec obira kupce ; pri igri, kartanju je vse obiral
4. ekspr. opravljati 2 , obrekovati : ljudje ga zato še vedno obirajo ; obirati sosede / obirati koga za hrbtom
ekspr. s koso obirati breg kositi redko, slabo travo

obísk -a m ( ȋ )
1. bivanje, zadrževanje pri kom zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obisk je hitro minil ; iti, priti na obisk, star. v obiske ; napovedati se na obisk ; biti na obisku / nastopni obisk ; napraviti vljudnostni obisk / delegacija tujih pisateljev je končala svoj obisk ; pren. zdravstvena služba se je dobro pripravila na obisk gripe
pravn. delovni obisk obisk diplomatskega ali konzularnega predstavnika pri pomembnejših družbenopolitičnih, gospodarskih ali kulturnih funkcionarjih zaradi obravnavanja konkretnih vprašanj ; državni obisk uradni obisk najvišjega državnega funkcionarja ali predstavnika oblasti ; neuradni obisk obisk državnega funkcionarja pri ustreznem funkcionarju druge države zaradi osebnega posvetovanja o določenih vprašanjih ; uradni obisk obisk državnega funkcionarja ali delegacije na povabilo ustreznega državnega organa ali funkcionarja druge države zaradi uradnih stikov
2. glagolnik od obiskati: prijateljev obisk me je presenetil / obisk predavanj je neobvezen ; račun za zdravnikov obisk na domu ; svetovali so ji obisk pri kozmetičarki / gostom se priporočamo za obisk
3. število obiskovalcev: obisk v gledališču upada / predstava ima zelo dober obisk
4. pog. gost 1 , obiskovalec : nov obisk je prišel ; ima polno hišo obiskov
pog. danes so v bolnišnici obiski danes je dovoljeno obiskovati bolnike ; sosedje imajo vsak dan obiske vsak dan jih kdo obišče

obiskánec -nca m ( á )
kdor je obiskan: posloviti se od obiskanca

obiskánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost obiskanega: obiskanost filmskih predstav ; raziskava merjenja obiskanosti spletnih strani

obiskáti -íščem dov. , obíščite in obiščíte ( á í )
1. iti, priti h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: obiskati bolnika, prijatelja ; grem obiskat znanca v bolnišnico ; obiskati soseda na domu ; že dolgo nas ni nihče obiskal ; malokdaj se obiščejo / publ. naša revija vas bo obiskala enkrat tedensko revijo boste dobili, bo izhajala
2. opraviti kako pot z določenim namenom: zdravnik je obiskal bolnika ; novinarji so obiskali tovarno, da bi poročali o njej / knjiž. obiskati frizerja, odvetnika iti k frizerju, odvetniku / publ.: goste vabimo, da obiščejo našo restavracijo ; obiskati izletniško točko / obiskati prireditev udeležiti se je ; obiskati razstavo ogledati si jo
// knjiž. iti, priti kam: obiskati grobove padlih ; vsak dan obišče mestni park
3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: na stara leta sta ga obiskala bolezen in pomanjkanje ; sreča nas je obiskala / spanec jih dolgo ni obiskal dolgo niso zaspali
ekspr. zvečer nas je obiskalo sovražno letalo je priletelo ; knjiž. to območje velikokrat obišče potres na tem območju je velikokrat potres ; publ. tatovi so obiskali znanega zlatarja so okradli

obiskávati -am nedov. ( ȃ )
obiskovati : obiskavati prijatelje ; obiskavati vsak teden / neredno obiskavati šolo

obiskoválec -lca [ obiskovau̯ca ] m ( ȃ )
1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: znebiti se nadležnega obiskovalca ; biti vljuden z obiskovalci
2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč
// kdor se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev v katero se podpišejo obiskovalci

obiskoválka -e [ obiskovau̯ka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: odšla je k vratom, da bi pozdravila obiskovalko
2. ženska, ki opravlja kako pot z določenim namenom: redna obiskovalka knjižnice / obiskovalke kozmetičnega salona
// ženska, ki se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalke in obiskovalce prosimo, da ne zamujajo predstav

obiskoválnica -e ž ( ȃ )
soba za obiskovalce: peljati koga v obiskovalnico

obiskovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obiskovati: obiskovanje bolnika / obiskovanje toplic, zdravnika / obiskovanje javnih lokalov / spodbujati učence k obiskovanju gledaliških predstav ; neredno obiskovanje pouka

obiskováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati ; babico smo hodili obiskovat ob praznikih ; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci ; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli
2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce ; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele ; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo ; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih
// knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki ; vdova obiskuje možev grob
3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje ; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo
knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave ; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev ; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo

obíst -i ž ( ȋ )
nav. mn., star. ledvica : biti bolan na obistih ; vnetje obisti
ekspr. preiskati, pretipati komu obisti s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkriti, odkriti zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ; ekspr. obrali so jo do obisti zelo so jo obrekovali ; ekspr. pozna ga do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe

obísten -tna -o prid. ( ȋ )
zastar. ledvičen : obistne bolezni

obistíniti -im dov. ( í ȋ ) zastar.
1. uresničiti , izpolniti : obistinil je vse, kar je nameraval ; načrt se je obistinil ; njegove želje so se obistinile / društvo se ni obistinilo se ni ustanovilo, ni zaživelo
2. dokazati , potrditi : obistiniti svojo zvestobo ; njegova trditev se je obistinila

obítelj -i ž ( ȋ )
zastar. družina , rodbina : ta obitelj stanuje v sosednji hiši ; biti iz dobre, ugledne obitelji / preživljati številno obitelj / ob rojstnem dnevu starega barona se je zbrala vsa obitelj

obíti 1 -ídem dov. , obšèl obšlà obšlò tudi obšló ( í )
1. hodeč priti okrog česa: obiti gozd v enem dnevu ; straža obide tabor v eni uri ; patrulja je obšla hišo, pa ni nikogar našla / pri orientacijskem pohodu je obšel cilj zgrešil
// hodeč se izogniti: srečno je obšel sovražnika ; zlahka je obšel zasedo ; v loku obiti / ekspr. s takim načinom dela je obšel mnogo težav / ekspr. pot obide strmo skalo ; pren. obiti določilo, zakon
2. opraviti kako pot z določenim namenom: poveljnik je obšel častno četo / sprevod kurentov je obšel polja in hiše / danes je obšel še dve razstavi si jih je ogledal
3. potujoč priti na več mest kakega območja: obšli smo vso Evropo / obiti svet
4. z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: naenkrat ga je obšel hud dvom ; obšel jih je strah, da so na napačni poti / obšla jo je bledica, jeza, kurja polt, huda slutnja ; obšla ga je slabost
publ. elektrifikacija je obšla to hribovsko vas vas ni elektrificirana ; pog. novica je hitro obšla svet se je razvedela ; publ. pri podelitvi nagrad so ga obšli ga niso upoštevali ; ekspr. s prstom je obšel točke na zemljevidu je pokazal ; pog. s pogledom je obšel vse zbrane pogledal je vse zbrane

obíti 2 obíjem dov. , obìl ( í ȋ )
s pribijanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini: obiti steno ; obiti z lesom, pločevino, železom

obítje -a s ( ȋ )
glagolnik od obiti obijem: obitje sten

objádranje -a s ( ȃ )
glagolnik od objadrati: objadranje sveta / objadranje čeri

objádrati -am dov. ( ȃ )
1. z jadranjem priti okrog česa: trikrat je objadral otok / objadrati zemljo / objadrati pomol, rt
2. z jadranjem se izogniti: objadrati nevarne čeri
3. z jadranjem prepotovati: objadrati vso jadransko obalo

objáhati -am tudi -jášem dov. ( ā )
1. z jahanjem priti okrog česa: da bi si dobro ogledala položaj, je izvidnica previdno objahala trdnjavo
// z jahanjem priti od enega konca do drugega: pred odhodom je komandant objahal vrsto konjenikov
2. z jahanjem se izogniti: v loku so objahali mesto
3. z jahanjem prepotovati: objahali so vso deželo, vendar tujih vojakov niso našli

objasnítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. pojasnitev : objasnitev ravnanja / takim objasnitvam bo težko kdo verjel pojasnilom

objásniti -im tudi objasníti -ím dov. , objásnil ( ā ȃ; ī í )
knjiž. pojasniti : prosil je, če mu vprašanje še enkrat objasni / objasnil ji je, kaj se je zgodilo
knjiž., ekspr. šele tedaj se mi je objasnilo, da nisem ravnal prav mi je postalo jasno, očitno

objasnjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. pojasnjevati : objasnjevati nerazumljiva mesta besedila / ta dejstva nekoliko objasnjujejo njegovo odločitev

objáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od objaviti: objava novice, rezultatov ; objava po radiu / knjižna objava ; objava fotografij
2. kratko uradno sporočilo javnosti: prebrati objavo ; objava o deratizaciji
// list s takim sporočilom: trgati objave z zidov
3. voj. dokument za službena ali osebna potovanja vojaških oseb: pokazati objavo / dopustna objava

objavítelj -a m ( ȋ )
kdor kaj objavi: objavitelj teksta neznanega avtorja

objáviti -im dov. ( á ȃ )
1. uradno sporočiti javnosti: objaviti novico, rezultate ; objaviti razpis delovnega mesta ; objaviti na oglasni deski, po televiziji, v časopisu / publ. časopis, radio je objavil zadnje dogodke / objaviti stavko razglasiti
// zastar. povedati , sporočiti : objaviti prijatelju svoj namen
2. narediti, povzročiti, da kaj izide v časopisu, knjigi: urednik je članek, novelo objavil ; objaviti na prvi strani, v zborniku / časopis je objavil reportažo, nekaj slik / objaviti svoje pesmi, razprave / predtem je avtor objavil že več knjig

objavljalec gl. objavljavec

objávljanje -a s ( á )
glagolnik od objavljati: objavljanje informacij ; objavljanje po radiu, zvočniku / objavljanje pesmi, razprav ; objavljanje v revijah

objávljati -am nedov. ( á )
1. uradno sporočati javnosti: navadno objavljajo rezultate žrebanja po časopisju in radiu ; zakoni se objavljajo v uradnem listu / v oglasih podjetje objavlja prosto delovno mesto šoferja
// zastar. pripovedovati , sporočati : tega nikomur ne objavljaj
2. (večkrat) delati, povzročati, da kaj izide v časopisu, knjigi: v reviji objavljajo tudi prispevke tujih avtorjev / časopis ob ponedeljkih malih oglasov ne objavlja / pesmi je objavljal v različnih revijah / kljub visoki starosti še zmeraj objavlja

objavljávec -vca in objavljálec -lca [ objau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj objavlja navadno na spletnih straneh: objavljavci se med seboj slabo poznajo ; anonimni objavljavci ; objavljavec bloga, spletne vsebine

objavljív -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko objavi: objavljivi in neobjavljivi spisi

objéd -a m ( ẹ̑ )
bot. travniška rastlina z modrimi cveti, Succisella:

objédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od objedati: objedanje brstja, drevja / objedanje sosedov

objédati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z grizenjem načenjati: zajci objedajo drevesna debla / ose objedajo sadje
2. ekspr. opravljati 2 , obrekovati : rad objeda znance
ekspr. objedati komu dobro ime jemati

objédek -dka m ( ẹ̑ )
nar. zahodno ogrizek : pospraviti objedke ; jabolčni objedki

objékt -a m ( ẹ̑ )
1. kar je zgrajeno, narejeno za zadovoljevanje določenih potreb, opravljanje določene dejavnosti: graditi, obnavljati, vzdrževati objekte ; cestišča, jezovi, stavbe in drugi objekti / elektroenergetski, industrijski objekt ; gradbeni, stanovanjski, turistični objekti
// publ., v zvezi plovni objekt vodno vozilo, zlasti večje: podjetje razpolaga s petnajstimi plovnimi objekti ; ladje, letalonosilke in drugi plovni objekti
2. publ., navadno s prilastkom pojem, stvar, na katerega se nanaša, je usmerjeno kako dejanje; predmet : pesem, slika je objekt estetskega doživljanja / obrniti kamero proti objektu / objekt letalskih napadov so zlasti mostovi cilj, tarča ; postati objekt različnih šal osrednja oseba ; opredeliti objekt določene znanosti področje
3. publ. kdor ne odloča, ne sodeluje pri dejanjih, ki odločajo o njem samem: delovni kolektiv ne sme biti pasiven objekt, temveč naj soodloča v vseh vprašanjih ; ravnati s kom kot z objektom
ekspr. ta narod je bil dolga stoletja objekt zgodovine o usodi, razvoju tega naroda so v preteklosti odločali drugi
filoz. objekt kar obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; pojem, stvar, na katerega je usmerjena zavest, mišljenje ; jezikosl. objekt predmet ; direktni objekt predmet v tožilniku, pri zanikanem povedku pa v rodilniku ; indirektni objekt predmet v rodilniku, dajalniku, mestniku ali orodniku

objékten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na objekt: objektna maketa
fiz. objektno stekelce steklena ploščica, na kateri je pri mikroskopiranju opazovani predmet ; jezikosl. objektni stavek odvisni stavek, ki izraža predmet dejanja nadrednega stavka; predmetni odvisnik

objektív -a m ( ȋ )
film., fot. sistem leč v fotografskem aparatu, kameri za prenašanje slike predmeta, pojava na filmski trak, fotografsko ploščo ali sistem leč za projiciranje: naravnati, nastaviti objektiv / zamenjati objektiv ; objektiv kamere / mehčalni objektiv s krogi, ki povzročijo, da je negativ mehek ; normalni objektiv pri katerem je goriščna razdalja približno enaka diagonali formata negativa ; širokokotni objektiv pri katerem je goriščna razdalja manjša od diagonale formata negativa
fot. žarg. dobiti kaj v objektiv v vidno polje objektiva ; publ. turisti lovijo zanimive prizore v objektive jih fotografirajo ; publ. pisatelj je v svoj objektiv zajel več pomembnih zgodovinskih dogodkov je opisal, prikazal
// fiz. gledanemu, fotografiranemu predmetu, pojavu bližnja leča ali sistem leč kake optične priprave: akromatični objektiv ; objektiv daljnogleda ; objektiv in okular

objektivácija -e ž ( á )
glagolnik od objektivirati: objektivacija česa v stvarnosti / objektivacija avtobiografskih elementov

objektíven -vna -o prid. , objektívnejši ( ȋ )
1. ki se pri presojanju, vrednotenju ne ravna po osebnih nagnjenjih, interesih, ampak po dejstvih; nepristranski , pravičen : objektiven človek, sodnik ; spoštovali so ga, ker je zmeraj skušal biti objektiven / objektivna kritika ; objektivno ocenjevanje
// neodvisen od osebnih nazorov, interesov; neoseben , stvaren : niti realizem niti naturalizem nista povsem objektivna ; objektivnih meril za lepoto najbrž ni
2. ki je v skladu z dejanskim, resničnim stanjem, položajem: skušal je priti do objektivnih podatkov ; tako govorjenje, pisanje ni objektivno / to je objektivna resnica splošno veljavna
3. ki obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: objektivni zakoni sveta ; objektivna resničnost, stvarnost ; to je objektivno dejstvo
// ki izhaja iz čutnega, snovnega sveta zunaj osebka: objektivni vzroki nesreče ; dosegati uspehe kljub objektivnim težavam ; objektivna in subjektivna krivda / objektivne okoliščine / narava je pogost objektivni motiv v realističnem pesništvu
filoz. objektivni idealizem idealizem, ki trdi, da se svet idej da spoznati ; fiz. objektivni fotometer fotometer, pri katerem se meri svetloba z merilnim instrumentom, ne z očesom ; psih. objektivna metoda v behaviorizmu metoda, ki proučuje zunanje, javno preverljivo vedenje in ravnanje organizmov ; šol. naloga objektivnega tipa naloga, ki se more ocenjevati na osnovi objektivnih meril

objektivírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: v tem liku je pisatelj objektiviral svojo svobodoljubnost ; objektivirati se z delom
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: čeprav je pisatelj osebo objektiviral, so vendarle opazni tudi avtobiografski elementi
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivirati kriterije

objektivístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na objektivizem: objektivistični pristop ; objektivistično opisovanje narave / objektivističen pisatelj

objektivitéta -e ž ( ẹ̑ )
filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja; objektivnost : objektivitete in subjektivitete / objektiviteta objekta

objektivizácija -e ž ( á )
glagolnik od objektivizirati: objektivizacija notranjega monologa v filmu ni uspela / ta umetnina je objektivizacija pesnikove duhovne zrelosti

objektivízem -zma m ( ī )
prikazovanje, obravnavanje pojavov, dejstev neodvisno od osebnih nazorov, interesov: kritizirati objektivizem meščanskih znanstvenikov ; romantika je v nasprotju s klasicističnim objektivizmom in nacionalizmom poudarjala čustva / pozitivistični, znanstveni objektivizem / v zadnjem romanu se je približal objektivizmu realizma
filoz. spoznavna teorija, po kateri je mogoče spoznati od človeka neodvisne resnice

objektivizírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) knjiž.
1. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način, opredmetiti: z dejanji objektivizirati svoj psihični svet ; ideja se je objektivizirala v različnih pojavih
2. prikazati, oblikovati kaj tako, da se ne čuti neposredna prisotnost zavesti, mišljenja osebka, posplošiti: objektivizirati avtobiografsko snov ; motiv narave se v njihovih zadnjih pesmih vse bolj objektivizira
3. narediti, da je kaj neodvisno od osebnih nazorov, interesov: objektivizirati merila za nagrajevanje ; objektivizirati presojanje / treba bo objektivizirati elemente kreditne politike stvarno določiti, ugotoviti

objektívnost -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost objektivnega človeka: spoštovali so ga zaradi njegove objektivnosti ; zaupati v objektivnost komisije / razumska, znanstvena objektivnost / objektivnost podatkov
2. filoz. kar je, obstaja neodvisno od človekove zavesti, mišljenja: priznavati, raziskovati objektivnost ; za tega filozofa je čista logika znanost o idealnih objektivnostih

objéktnik -a m ( ẹ̑ )
fiz. objektno stekelce:

objèm -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od objeti, objemati: topel materinski objem ; objem ob slovesu je bil prisrčen / ekspr.: iztrgati se iz objema ; planila sta si v objem ; vrgla se mu je v objem ; dolgo jo je držal v objemu / knjiž., z oslabljenim pomenom: počitnice je preživel v objemu gozdov ; skušal se je prebiti iz objema ideološkosti
knjiž. priti v objem smrti umreti

objémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od objemati: vsesplošno objemanje in poslavljanje

objémati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ̑ )
1. (večkrat) imeti roke položene okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: mati ga je objemala in poljubljala ; dolgo jo je objemal ; objemal ga je kot brata ; vsi so se objemali / objemal jo je okrog pasu, vratu ; pren., ekspr. iztegovala je roke predse in objemala temo
// imeti roke položene okrog česa: stal je vzravnano in objemal steber ; ves čas si je objemala kolena
2. ekspr. biti, nahajati se okrog česa; obdajati : kozolci in skedenj objemajo dvorišče ; čudovit vrt objema stavbo / gosta megla nas je objemala / večerna zarja objema hribovje
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: objemal ga je čuden občutek ; sen, spanec jih objema / mehki spomini jo objemajo / prijetna toplota ji objema telo
ekspr. ogenj objema celo poslopje celo poslopje gori ; ekspr. vztrajno je objemal kozarec držal; pil ; ekspr. z očmi je objemal vso dolino gledal, ogledoval

objémčkati -am nedov. in dov. ( ẹ̑ )
otr. objemati : otrok jo je objemčkal in poljubljal

objémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
teh., v zvezah: objemni kot kot, ki ga tvorita jermenica in jermen ; objemno šestilo šestilu podobna merilna priprava z navznoter ukrivljenima krakoma

objémka -e ž ( ẹ̑ )
teh. predmet, navadno obročast, za pritrjevanje, povezovanje česa: objemka za cevi, kable / pritrdilna objemka

objést -i ž ( ẹ̑ )
star. objestnost : ko je videl, kaj je povzročil, ga je objest hitro minila ; mladostna, pijanska objest / narediti, reči kaj iz objesti

objésten -tna -o prid. , objéstnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
ki zaradi velike sproščenosti, premajhnega čuta odgovornosti (rad) naredi, povzroči kaj slabega, neprimernega, navadno za šalo: objestni fantje, otroci ; nagajiv in objesten ; pren., ekspr. objesten veter
// ki izraža veliko sproščenost, premajhen čut odgovornosti: objesten smeh ; objestno streljanje ; objestno vpitje otrok
// ekspr. brezobziren , nesramen : objestni fevdalci, nacisti ; objestna drhal

objésti -jém dov. , 2. mn. objéste, 3. mn. objedó tudi objêjo; objêj in objèj objêjte; objédel objédla, stil. objèl objéla ( ẹ́ )
z grizenjem načeti, poškodovati: koza je objedla grm ; gosenice so objedle zelje / zastar. psi so objedli tujca ogrizli

objéstnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. objesten človek: posvariti, umiriti objestneža ; mladi objestneži

objéstnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje objestnega človeka: prevzela ga je objestnost ; fantovska, ekspr. pobalinska objestnost / iz objestnosti razbiti šipo ; ekspr. iz gole objestnosti je to storil ; v objestnosti ni pomislil na posledice / ekspr. objestnost drhali brezobzirnost, nesramnost / počenjati objestnosti objestna dejanja

objéti -jámem dov. , objêmi objemíte; objél; nam. objét in objèt ( ẹ́ á )
1. položiti roke okrog koga v znamenje ljubezni, prijateljstva: objeti dekle, mater, očeta ; prisrčno ga je objela ; objel ga je kot sina ; objela sta se in poljubila / objel jo je čez rame, okrog pasu, z obema rokama
// položiti roke okrog česa: skušal je objeti steber ; sedla je in si objela kolena / drevo sta dva moža komaj objela
2. ekspr. pojaviti se okrog koga: objel ga je nepregleden gozd ; objelo jih je grajsko zidovje / objela jih je noč, tema
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: objel jo je hlad ; mehka toplota je objela ude / objela ga je bridkost ; groza, žalost ji je objela srce / molk je objel vse tri
ekspr. ogenj je objel že celo poslopje celo poslopje že gori ; star. moža objeti omožiti se ; ekspr. s pogledom je objel vse navzoče pogledal

objétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. objem : prepustila se je njegovemu objetju / znajti se v objetju gozdov

objézditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z jezdenjem priti okrog česa: v diru je objezdil steber sredi arene
2. z jezdenjem se izogniti: v velikem loku je objezdil nasprotnikov tabor
3. z jezdenjem prepotovati: objezditi deželo, posestvo / objezditi vsa delovišča v gozdu
4. star. izuriti žival za ježo: slabo objezditi konja

objézerski tudi objezérski tudi objezêrski -a -o prid. ( ẹ̑; ẹ̑; ȇ )
ki je, se nahaja ob jezeru: objezerski travnik / objezersko letovišče

objókanec -nca m ( ọ́ )
ekspr. objokan človek: objokanec se je ob teh besedah nasmehnil

objókanka -e ž ( ọ́ )
ekspr. objokana ženska: objokanka se je vsem smilila

objókati tudi objokáti -am, in objókati tudi objokáti -jóčem dov. , objókajte tudi objokájte in objóčite ( ọ́ á ọ́ )
izraziti veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokati mrtvega moža

objokávati -am nedov. ( ȃ )
objokovati : vsa družina je objokavala umrlega / objokavati svojo nesrečno mladost

objokoválka -e [ objokovau̯ka tudi objokovalka ] ž ( ȃ )
knjiž. ženska, ki izraža žalost za umrlim, navadno z obredno pesmijo: zaslišali so se glasovi objokovalk / pogrebne objokovalke

objokovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od objokovati: glasno objokovanje mrtvega / objokovanje zmotnega dejanja

objokováti -újem nedov. ( á ȗ )
izražati veliko čustveno prizadetost, žalost zaradi česa, zlasti z besedami: objokovati mrtvega / ekspr.: objokovati svojo nesrečno usodo ; v pesmih objokovati koga
ekspr. dobro premisli, da ne boš svoje odločitve kdaj objokoval obžaloval, se kesal zaradi nje

obkládanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obkladati: obkladanje sten z marmorjem / obkladanje z grdimi besedami

obkládati -am nedov. ( ȃ )
1. star. oblagati , obdajati : obkladati stene s ploščicami / zaradi zajcev in mraza obkladati drevje s slamo
2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: obkladati koga s častmi / obkladati z vprašanji / obkladati koga z dajatvami / sovražnik jih je ves dan obkladal z granatami obstreljeval
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obkladati koga z grdimi priimki, psovkami / obkladati koga z lažnivcem, pijancem
star. sneg obklada drevje pokriva, leži na njem ; star. obkladati konje z zaboji otovarjati jih ; ne obkladaj si srca z lažmi ne obremenjuj, obtežuj

obkládek -dka m ( ȃ )
kos tkanine, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: dati obkladek na čelo, rano ; menjati obkladek / blatni, kisov, suh obkladek
med. burovi obkladki ; mrzli obkladek

obklájen -a -o prid. ( ȃ )
nar. vzhodno obložen , pokrit : smreke so bile od vrha do tal obklajene s snegom / z rožami obklajena okna / s poljskimi pridelki obklajeni vozovi naloženi

obklečáti -ím dov. , obklêči in obkléči; obklêčal in obkléčal ( á í )
ostati v klečečem položaju: ljudje so odšli iz cerkve, on pa je obklečal

obklêj in obklèj prisl. ( ē; ȅ )
izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj 1 : kje in obklej se dobimo / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih povej, obklej boš nazaj

obklesáti -kléšem dov. , obklêši obklešíte; obklêsal ( á ẹ́ )
1. z dletom obdelati kamen: obklesati marmorni blok
2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: zgodbo bo moral avtor še obklesati

obkljúkati -am dov. ( ȗ )
1. s kljuki podobnim znakom zaznamovati: nalogo, ki jo je rešil, je na seznamu obkljukal
2. knjiž., zastar. obtrkati : obkljukal je steno, da bi našel morebiten skrivni vhod

obkolítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obkoliti: obkolitev brigade ; načrt za obkolitev / obkolitev Ljubljane z bodečo žico / bati se obkolitve ; izogniti se obkolitvi

obkolíti -kólim dov. ( ī ọ́ )
1. postaviti se, namestiti se okrog nasprotnikovega položaja: obkolili so mesto in ga obstreljevali / obkolili so bataljon in ga prisilili k vdaji
// postaviti se, namestiti se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: skupina policajev je obkolila demonstrante / obkoliti pobeglo žival
2. ekspr. obkrožiti , obstopiti : vojaki so obkolili oficirja in poslušali njegovo razlago

obkolítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obkolitev: obkolitvene čete / obkolitveni manever

obkóljati -am nedov. ( ọ́ )
zastar. obdajati , obkrožati : poslopja obkolja visok zid / obkoljala nas je tema

obkóljenec -nca m ( ọ́ )
kdor je obkoljen: na obkoljence so neprestano streljali

obkoljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obkoljevanje: obkoljevalni nameni / obkoljevalni manever, pohod

obkoljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obkoljevati: obkoljevanje osvobojenega ozemlja

obkoljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. postavljati se, nameščati se okrog nasprotnikovega položaja: začeli so obkoljevati postojanko / obkoljevali so umikajoče se enote
// postavljati se, nameščati se okrog koga z namenom, da se mu onemogoči izhod, pobeg: videl je, da ga neznanci obkoljujejo
2. ekspr. obdajati , obkrožati : redka drevesa so obkoljevala koče

obkopáti -kópljem tudi -ám dov. , obkôplji obkopljíte tudi obkôpaj obkopájte; obkôpal ( á ọ́, ȃ )
skopati jarek okrog česa: ker šotorov niso obkopali, jih je zalivala voda

obkorêj prisl. ( ē )
zastar. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja; kdaj 1 : obkorej vzhaja sonce / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih žena ga je vprašala, obkorej je prišel domov

obkosíti -ím dov. , obkósil; obkošèn ( ī í )
pokositi okrog česa: obkositi krtino / pred košnjo s kosilnico so travnik še obkosili

obkrájen -jna -o prid. ( ȃ )
ki je, se nahaja ob kraju, robu: obkrajni deli ploskve / obkrajna stebra sta višja od drugih
anat. obkrajno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje

obkróžati -am nedov. ( ọ́ )
1. gibati se, hoditi okrog česa: psa sta renče obkrožala vsak svoj trop / ptice so obkrožale ponesrečenca / zemljo obkroža množica satelitov kroži okoli nje
2. biti, nahajati se okrog česa: hotel obkroža borov gozd ; vrtovi obkrožajo vas / čelo mu obkrožajo bujni lasje / obkrožal jih je gost dim
// biti, obstajati v življenjskem okolju koga: seznaniti otroka s predmeti, ki ga obkrožajo
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen razmer, kot jih nakazuje samostalnik: obkrožati koga z ljubeznijo, skrbjo
knjiž. take misli so ga obkrožale vso pot je premišljeval o tem

obkróženje -a s ( ọ́ )
glagolnik od obkrožiti: večkratno obkroženje lune / obkroženje črede, živali

obkroževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. obkrožati : zver je v čedalje manjših krogih obkroževala svojo žrtev / mogočni vrhovi obkrožujejo dolino
2. delati sklenjeno črto, črte okrog česa: obkroževati pravilne odgovore ; obkroževati izbrane kandidate na glasovalnem lističu ; obkroževati številke na lotu

obkrožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obkrožiti: po večkratni obkrožitvi zemlje je vesoljec srečno pristal / obkrožitev številke pred izbranim kandidatom / prometna obkrožitev mesta

obkrožíti in obkróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. priti okrog česa: obkrožil je hišo, da bi odkril morebitno zasedo / letalo je dvakrat obkrožilo mesto ; satelit je nekajkrat obkrožil zemljo
2. narediti sklenjeno črto, črte okrog česa: obkrožiti ustrezni odgovor, številko ; na listku obkrožiti izbranega kandidata
3. postaviti se, pojaviti se okrog koga: govornika so obkrožili novinarji ; radovedneži so ga obkrožili / ekspr. truden nasmeh je obkrožil njena usta
4. narediti krožno pot: kri obkroži telo v eni minuti ; pren. novica je obkrožila svet
nova cesta bo mesto obkrožila bo v loku speljana okrog njega ; ekspr. obkrožiti hišo z vrtom obdati

obkváčkati -am dov. ( ȃ )
s kvačkanjem narediti črto, pas okrog česa: obkvačkati vratni izrez, žepni robček ; obkvačkati z dvema vrstama petelj

óbla -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. zaobljen, okrogel predmet: steklena obla ; rečni kamni z obliko oble
obrt. rokavna obla zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
2. geogr., v zvezi zemeljska obla zemlja, zlasti glede na svojo obliko: severna polovica zemeljske oble ; plasti zemeljske oble
// knjiž., s prilastkom zemlja sploh: obiskal je večino dežel na naši obli / prizadevati si za mir na vsej zemeljski obli na vsem svetu
knjiž., ekspr. vzhod sončne oble sonca

obláčec -čca m ( ȃ )
star. oblaček : oblačci na nebu / oblačec dima

obláček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od oblak: na nebu ni bilo niti enega oblačka ; beli, mrenasti oblački ; čreda oblačkov / oblaček dima / oblaček rib
tekst v oblačku pri stripu v liku ovalne oblike, navadno s koničastim delom, usmerjenim k ustom, glavi govoreče osebe

obláčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblake: oblačna gmota / oblačno nebo / oblačen dan ; oblačno vreme
ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen ; ekspr. domov je prišel nekam oblačen slabe volje, nerazpoložen

obláčenje -a s ( á )
glagolnik od oblačiti: oblačenje krila, plašča ; oblačenje in šminkanje / pričeska se sklada z njenim načinom oblačenja ; revija sodobnega oblačenja

oblačíca -e ž ( í )
knjiž. (nevihtni) oblak: nebo so prekrile oblačice ; grozeča, hudourna oblačica / od vzhoda je priplavala megličasta oblačica / oblačice se zbirajo nad njegovo glavo

oblačílce -a s ( ī )
manjšalnica od oblačilo: otroško oblačilce

oblačílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oblačilo ali oblačenje: oblačilna omara / oblačilna industrija, stroka / drobni oblačilni predmeti
usnj. oblačilno usnje tanko, mehko usnje za oblačila, pokrivala, torbice

oblačílnica -e ž ( ȋ )
prostor za preoblačenje: oblačilnice so zraven telovadnice ; oblačilnice za igralce

oblačílo -a s ( í )
1. vsak od izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: bluza je žensko oblačilo ; majica, obleka, plašč in druga oblačila / spodnje, vrhnje oblačilo
// navadno s prilastkom izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: njihova oblačila se v marsičem razlikujejo od naših ; japonsko, otroško, slavnostno, starinsko oblačilo / knjiž. vesoljsko oblačilo vesoljska obleka
rel. liturgična oblačila
2. knjiž., ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: ohraniti mesto v zgodovinskem oblačilu
knjiž., ekspr. jezik je oblačilo misli je sredstvo, s katerim se izražajo, posredujejo misli ; knjiž., ekspr. pernato oblačilo ptičev perje

obláčiti -im nedov. , obláčite in oblačíte; oblačíla tudi obláčila ( á )
1. delati, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati oblači otroka ; oblačiti hlače, jopico ; ta srajca se oblači čez glavo / oblačiti nogavice obuvati
2. ekspr. oskrbovati z obleko, oblačili: starši so ga hranili in oblačili ; oblačiti se pri znanem krojaču
knjiž. oblačiti besede v pesniške prispodobe izražati se, govoriti v pesniških prispodobah ; knjiž. oblačiti pesmi v različne napeve dajati pesmim različne napeve

oblačíti se -ím se nedov. ( ī í ) nav. 3. os.
1. postajati oblačen: nebo se oblači ; brezoseb.: oblači se ; na zahodu se že oblači
2. ekspr. postajati tak, da izraža negativno, neugodno razpoloženje: obraz se mu vse bolj oblači ; dvom mu oblači čelo
ekspr. tu vedri in oblači on tu odloča, ima oblast on

obláčje -a s ( ȃ )
knjiž. več oblakov, oblaki: iz oblačja rahlo prši ; gosto, sivo oblačje

obláčnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost oblačnega: zaradi oblačnosti so imeli slab razgled ; naraščajoča, spremenljiva oblačnost / delna, rahla oblačnost / ekspr. oblačnost z njegovega obraza je izginila
meteor. nizka oblačnost pri kateri so oblaki do 2.500 metrov visoko ; zmerna oblačnost pri kateri prekrivajo oblaki približno polovico neba

oblagálec -lca [ oblagau̯ca tudi oblagalca ] m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z oblaganjem: oblagalci fasad

obláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od oblagati: oblaganje kopalnic, sten ; oblaganje s tapetami / ploščice za oblaganje / oblaganje koga z delom

oblágati -am nedov. ( ȃ )
1. nameščati, pritrjevati kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: oblagati nasip s kamenjem ; oblagati stene s ploščicami, tapetami / oblagati čelo z obkladki
2. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: kar naprej ga oblagajo z delom, naročili ; oblagati koga z dobrotami
ekspr. baročni pisatelji so radi oblagali samostalnike z veliko pridevniki so radi samostalnikom (do)dajali veliko pridevnikov ; ekspr. oblaga ga z lenuhom pravi mu, zmerja ga, da je lenuh
tisk. oblagati stavek zapolnjevati stavek s polnilnim gradivom

oblagodáriti -im in oblagodaríti -ím dov. , oblagodáril ( á ȃ; ī í )
star. obdariti , nagraditi : gospodar ga je bogato oblagodaril / narava ga je oblagodarila s talenti
iron. tovarna je oblagodarila okolico z dimom in smradom onesnažila

oblájati -am dov. ( ȃ )
1. z lajanjem izraziti nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes oblaja vsakega tujca ; na dvorišču jih je oblajal čuvaj / oblajati luno / kot vzklik da bi ga pes oblajal, lenuha
2. slabš. ozmerjati , ošteti : povsod so ga oblajali kot nadležneža in napodili / oblajati koga v časopisu
ekspr. grd je, da bi ga pes oblajal zelo ; pog., ekspr. zelo zgovorna je, vsakega oblaja ogovori, nagovori

oblajávati -am nedov. ( ȃ )
oblajevati : pri vsaki hiši so jih oblajavali psi

oblajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
(večkrat) z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: pes je srdito oblajeval tujca / psica je oblajevala razkropljeno čredo, dokler se ni spet strnila

oblák -a m ( ȃ )
1. zgoščeni vodni hlapi (višje) v ozračju: na nebu se kopičijo, zbirajo oblaki ; oblaki plavajo, ekspr. se podijo po nebu ; iz oblakov še vedno lije ; beli, deževni, mrenasti, nizki oblaki
meteor. kopasti, slojasti oblak ; nevihtni oblak kopasti oblak, v katerem nastaja nevihta
// ekspr., s prilastkom velika količina, množina delcev česa v ozračju: za kamionom se je dvigal oblak prahu / čez teraso je zavel oblak parfuma
2. ekspr., s prilastkom velika skupina tesno skupaj letečih ali plavajočih živali iste vrste: oblak čebel, kobilic ; oblak rib / oblak puščic / ptiči so leteli v celih oblakih
// velika skupina česa sploh: odkrili so nov oblak zvezd / oblečena je bila v oblak svile in čipk
ekspr. oblak mu je legel na čelo njegovo čelo je izražalo negativno, neugodno razpoloženje ; ekspr. nad mestom se je utrgal oblak na mesto (in okolico) zelo, močno dežuje ; ekspr. cene so se dvignile do oblakov zelo ; ekspr. stopiti je treba z oblakov postati bolj stvaren, bližji konkretnemu življenju ; ekspr. zmaj na vrvici se je dvignil pod oblake zelo visoko ; ekspr. gradove si zida v oblake dela neizvedljive načrte, sanjari o nemogočem ; ekspr. mož je z glavo bolj v oblakih je odmaknjen od stvarnega življenja, je sanjaški ; ekspr. njegova trditev je obvisela v oblakih ni bila dokazana ; ekspr. večkrat plava, živi v oblakih se ukvarja s stvarmi, premišlja o stvareh, ki so neizvedljive, zelo odmaknjene od stvarnega, konkretnega življenja ; ekspr. nad deželo, podjetjem se zbirajo črni, grozeči oblaki položaj dežele, podjetja postaja zelo neugoden, nevaren ; ekspr. izjava je dvignila oblak prahu povzročila je razburjenje, govorice ; vede se, kot bi padel z oblakov kot da ne bi prav ničesar vedel o tem

oblákast -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. po obliki podoben oblaku: oblakast madež / stene so zaradi slabega pleskanja oblakaste lisaste, marogaste

oblákec -kca m ( ȃ )
oblaček : beli, komaj zaznavni oblakci / oblakec prahu

óblanec -nca m ( ọ̑ )
nav. mn. odpadek lesa pri oblanju: nasmetiti tla z oblanci / leseni oblanci
nad vrati so viseli oblanci nekdaj šop oblancev kot znamenje za gostilno

óblanica -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., star. oblanec : pomesti oblanice
nad vrati so visele oblanice nekdaj šop oblancev kot znamenje za gostilno

óblanje -a s ( ọ̑ )
1. glagolnik od oblati: oblanje desk ; stroj za oblanje
2. oblanci : pomesti oblanje ; kup oblanja

oblást 1 in -i ž ( ȃ )
1. možnost vplivati na koga, da ravna po določenih zahtevah, željah, če noče čutiti neprijetnih posledic: v družini je imel oblast oče ; izgubiti ekonomsko oblast ; po prihodu novega direktorja se je oblast te skupine v podjetju še povečala / dobiti oblast nad možem ; priti pod oblast izsiljevalca / dežela je prišla pod tujo oblast
// možnost vplivati na kaj, obvladovati kaj sploh: človekova oblast nad naravo se veča / imeti v oblasti gospodarski položaj / dana mu je bila oblast zapovedovati vetrovom v pravljicah mogel je
2. pravica odločati, ukazovati v organizirani družbeni skupnosti: oblast pripada ljudstvu ; izgubiti, izvajati oblast ; kraljeva, vladarska oblast / ekspr. imeti oblast nad življenjem in smrtjo podrejenih / zlorabiti svojo politično oblast / dobiti avtonomno oblast ; izvršilna oblast pravica do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov / spraviti koga z oblasti ; ta stranka je na oblasti že pet let
3. s prilastkom celota pravic, ki jih ima država ali oblastnik v odnosu do določenega ozemlja: oblast Nizozemske nad temi otoki je trajala nekaj stoletij / mesto je bilo pod oblastjo freisinških škofov / ta kralj je spravil ves polotok pod svojo oblast
// celota pravic, ki jih ima kdo glede na svojo funkcijo, pristojnosti v odnosu do podrejenih: oblast fevdalca nad tlačani, živečimi v mestu
4. celota organov, oseb, ki imajo pravico odločati v organizirani politični skupnosti: oblast se je rušila ; utrjevati novo oblast ; centralna, civilna, ljudska oblast ; sodišče je organ oblasti
// določen organ, ki ima pravico odločati
a) v organizirani politični skupnosti: oblast je novico zanikala ; avstrijske oblasti so na noto odgovorile ; občinske, sodne oblasti / ekspr. oblast je akcijo kritizirala
b) s prilastkom na področju kake dejavnosti: cerkvena oblast ga je izobčila ; ukrepi luških, šolskih oblasti
5. nekdaj večja upravna enota: okraji in oblasti
ekspr. imela je veliko oblast nad njim čustveno, ljubezensko je bil nanjo zelo navezan, od nje zelo odvisen ; ekspr. te besede, obljube so imele oblast nad njim so vplivale na njegovo ravnanje, vedenje ; publ. šofer je izgubil oblast nad krmilom ni mogel več usmerjati, voditi vozila ; ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati ; ekspr. ta strast ga je kmalu dobila v oblast kmalu se ji z voljo, zavestjo ni mogel upirati ; ta ženska ga je popolnoma dobila v svojo oblast popolnoma se podreja njeni volji, njenim zahtevam ; spoznal je, da je v njegovi oblasti da se mora podrejati njegovi volji, zahtevam, če noče čutiti neprijetnih posledic ; publ. ta pisatelj ima jezik v popolni oblasti piše zelo lepo, predmetu, namenu pisanja najustrezneje ; knjiž., zastar. zbirati literaturo z vseh grafičnih oblasti področij, panog
polit. načelo enotnosti oblasti načelo, po katerem je nosilec oblasti ljudstvo, ki to oblast uveljavlja po predstavniških organih ; pravn. avtonomna oblast od 1945 do 1963 v sklopu višje enote organizirana politična enota z avtonomnimi pravicami ali ozemlje, ki pripada tej skupnosti ; sodna oblast pravica do sojenja na podlagi veljavnih zakonov, predpisov, aktov ; zakonodajna oblast pravica do sprejemanja zakonov ; rel. spovedna oblast pravica, dana duhovniku, da more dajati odvezo za grehe

óblast 2 -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben obli: oblasta izboklina / žival oblastega telesa okroglega

oblásten 1 -tna -o prid. ( á ā )
1. ki rad ukazuje, zapoveduje in se vede do drugih tako, kot da so pod njegovo oblastjo: oblasten človek, gospodar ; nasproti podrejenim je rad oblasten ; postal je še bolj oblasten
// ki izraža, kaže oblastnost: oblasten glas, pogled ; njegov korak je oblasten / oblastne besede so ga užalile
2. knjiž. zelo velik, mogočen: oblasten nebotičnik / ta valuta je vedno bolj oblastna vplivna

oblásten 2 -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblast:
a) tudi znanost postaja oblastna moč / oblastne težnje
b) opravljati oblastne funkcije / oblastni značaj odbora
c) oblastni organi
č) oblastni akt ; oblastna odločba
d) oblastno središče

oblastižêljen -jna -o prid. ( é ē )
željen oblasti: oblastiželjen človek ; ona je zelo oblastiželjna

oblastižêljnost -i ž ( é )
lastnost oblastiželjnega človeka: to dejanje kaže njegovo oblastiželjnost / narediti kaj iz oblastiželjnosti

oblástnež -a m ( ȃ ) ekspr.
1. oblasten človek: oblastnežev ni trpel v svoji družbi
2. knjiž. oblastnik : oblastnež ga je ukazal zapreti

oblastníca -e ž ( í )
nav. ekspr. ženska, ki ima, izvaja oblast v določeni družbi: oblastnica je vztrajala pri svoji zahtevi

oblastníja -e ž ( ȋ )
star. oblast, oblastni organ: odlok oblastnije / deželne oblastnije / šolske oblastnije so razpravljale o predlogu

oblastník -a m ( í )
nav. ekspr. kdor ima, izvaja oblast v določeni družbi: ob kapitulaciji so oblastniki pobegnili v tujino ; civilni, vojaški oblastniki ; fašistični oblastniki ; age, begi in drugi turški oblastniki / proslave so se udeležili najvišji oblastniki predstavniki oblasti
// star. predstojnik , voditelj : cerkveni, šolski oblastniki

oblastníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oblastnike: oblastniško ravnanje / oblastniške skupinice

oblastníštvo -a s ( ȋ )
dejstvo, da kdo v določeni družbi ima, izvaja oblast: drama obravnava problem oblastništva / obdobje carskega oblastništva

oblástnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost oblastnega človeka: njena oblastnost vse odbija / v svoji oblastnosti noče o popuščanju niti slišati

oblástven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblast: oblastvena moč / imeti veliko oblastvenih funkcij / oblastveni organi / oblastveno dovoljenje

oblástvo -a s ( ȃ )
star. oblast 1 : izgubiti oblastvo / krona kot znamenje oblastva / oblastvo fevdalca nad mestom / dobiti dovoljenje od oblastva / deželno, okrožno oblastvo / šolsko oblastvo
star. on je že v oblastvu senc je že mrtev

óblat -a m ( ọ̑ )
gastr. ploščica iz nekvašenega testa, navadno kot sestavina različnih sladic: peči, prodajati oblate ; keksi in oblati
etn. večja pečena ploščica iz nekvašenega pšeničnega testa, ki se jé za veliko noč
// nekdaj okrogel košček suhega testa za pečatenje pisem, listin: zapečatiti pismo z oblatom

óblati -am nedov. ( ọ̑ )
z obličem delati gladko, ravno: oblati deske, vrata

oblátiti -im dov. ( á ā )
1. star. umazati z blatom: povodenj je oblatila travnike ; oblatiti si obleko / oblatiti ljubezen
2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je oblatil / oblatil je njegovo ime / oblatiti ugled države

oblazíniti -im dov. ( í ȋ )
obložiti z mehko podlogo: oblaziniti stole

oblazínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od oblaziniti: oblazinjenje pohištva / oblazinjenje je že tu in tam načeto

oblazíti in obláziti -im, tudi obláziti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. lazeč obiti: gosenica je oblazila ves list / otrok oblazi vse kote v sobi
2. ekspr. obhoditi , prehoditi : ker je bilo vreme lepo, sta oblazila vse hribe / dosti sveta sem že oblazil prepotoval

oblaževáti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. blažiti : oblaževati bolečine / ljubezen oblažuje človeka

oblažíti -ím dov. , oblážil ( ī í )
1. pog. olajšati , omiliti : oblažiti bolečine ; oblažiti medsebojna nasprotja / oblažiti glasove
2. zastar. narediti kaj blago, plemenito: pisatelj je s svojimi deli oblažil ljudi

obléči 1 obléčem dov. , obléci oblécite in oblecíte; oblékel oblékla ( ẹ́ )
1. narediti, da ima kdo na telesu oblačilo, dodatke: mati je že oblekla otroka ; obleči haljo, krilo, majico ; hitro se obleči ; obleči si hlače / športno, zimsko se obleči ; obleči se za potovanje ; za pusta se je oblekel v dimnikarja / obleči rokavice natakniti zastar. , škornje obuti
2. ekspr. oskrbeti z obleko, oblačili: stric ga je vsako leto oblekel ; prodali so prašiča, da bi se oblekli
3. ekspr. obložiti , obdati : obleči stene s tapetami / obleči sedeže v usnje
knjiž. reka je oblekla zimski plašč je poledenela ; publ. že desetkrat je oblekel dres državne reprezentance je nastopil kot član državne reprezentance ; ekspr. obleči vojaško suknjo postati vojak ; knjiž. to misel je težko obleči v besede izraziti z besedami ; knjiž., ekspr. češnja se je oblekla v cvetje se je razcvetela

obléči 2 -léžem dov. , oblézi oblézite; oblégel oblêgla; nam. obléč in oblèč ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. obkoliti : vojska je oblegla grad / oblegli so ga prijatelji in znanci in mu navdušeno vzklikali obkrožili, obstopili / strah mu je oblegel dušo začutil je strah

obledélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost obledelega: obledelost barv / star. obledelost obraza

obléden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ ) star.
1. neumen , nespameten : ne bodi obleden / obledne bajke
2. bled , bledikav : prijeten človek oblednega obraza

obledéti -ím dov. , oblédi tudi oblêdi ( ẹ́ í )
1. izgubiti prvotno izrazito barvo: blago je že obledelo ; slike so precej obledele / barva sčasoma obledi
// star. prebledeti : ob tej novici je obledel ; obledeti od jeze, strahu / obraz mu je obledel
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezde so obledele
3. knjiž. postati manj izrazit: hudo doživetje je nekoliko obledelo ; spomin nanj je obledel

obledévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. bledeti : lica mu obledevajo / izmenoma je obledeval in zardeval prebledeval / spomin nanj obledeva

obléga -e ž ( ẹ̑ )
star. obleganje : oblega trdnjave

oblegálen -lna -o prid. ( ȃ )
star. oblegovalen : oblegalna taktika / oblegalni oven
zastar. v državi so razglasili oblegalno stanje obsedno stanje

obléganec -nca m ( ẹ̑ )
kdor je oblegan: oblegancem je začelo primanjkovati hrane

obléganje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od oblegati: obleganje gradu / obleganje prodajalca

oblégati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. biti razporejen okrog branjenega mesta, objekta in si prizadevati osvojiti ga: oblegati mesto, trdnjavo / publ. silovito so oblegali vrata nasprotnika, toda gola niso mogli dati
2. ekspr. v velikem številu stati, prerivati se okrog česa, pred čim z določenim namenom: ljudje so oblegali blagajno kina / novinarji so oblegali delegacijo z vseh strani
3. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za kaj: toliko časa je oblegal očeta, da mu je dal denar / oblegati koga s prošnjami

oblegoválec -lca [ oblegovau̯ca tudi oblegovalca ] m ( ȃ )
kdor oblega: oblegovalci so zavzeli trdnjavo / ekspr. vztrajni oblegovalci deklet

oblegoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obleganje: oblegovalna taktika / oblegovalna armada / oblegovalni oven v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov

obléka -e ž ( ẹ̑ )
1. izdelek ali skupek izdelkov iz blaga, usnja, ki pokriva telo: sešiti obleko ; sleči obleko ; arabska, baročna obleka ; svilena, volnena obleka / delovna, kopalna, športna obleka ; dvodelna obleka ; poletna, zimska obleka ; potapljaška, vesoljska obleka ; obleka za doma ; obleke po meri narejene za določeno osebo
2. oblačilo, ki pokriva zgornji in spodnji del telesa
a) moškega: pomeril je več oblek, preden je eno kupil / moška obleka
b) ženske: šivilja ji dela, šiva novo obleko ; obleka in kostim / dolga večerna obleka ki sega (skoraj) do tal ; plesna obleka ; srajčna obleka / ženska obleka
3. ed. oblačila, ki se nosijo navadno nad spodnjim perilom: tu prodajajo obleko, tam pa spodnje perilo / omara za obleko
4. ekspr., s prilastkom zunanja podoba, videz: časopis je dobil novo obleko ; odeti etiko v religiozno obleko
ekspr. obleka kar visi na njem je zelo suh ; ekspr. kos ima lepo črno obleko perje ; ekspr. po dveh letih je spet oblekel civilno obleko postal civilist ; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti ; ekspr. skočiti v obleko hitro se obleči ; šalj. bila je v Evini obleki naga, gola ; knjiž. slovenski duh v latinski obleki izražen v latinskem jeziku ; obleka naredi človeka kdor se lepo, izbrano oblači, dobi večji ugled, naredi boljši vtis

oblékica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od obleka: krpati, šivati oblekico ; otroška oblekica / deklica v enodelni oblekici / pernata oblekica račke

oblépek -pka m ( ẹ̑ )
knjiž. obliž : pritrditi obvezo z oblepkom / zdravilni oblepek

oblepéti -ím dov. , tudi oblépi ( ẹ́ í )
knjiž., s prislovnim določilom ostati prilepljen, pritrjen: muha je oblepela na medu / ekspr. mož se je sunkovito pritisnil ob steno in na njej oblepel
knjiž. oči vseh so oblepele na njem vsi so ga začeli nepremično gledati

oblepíti in oblépiti -im, tudi oblépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
1. z lepljenjem obdati kaj s čim: oblepiti ogledalo z okrasnimi ploščami / oblepiti okna in vrata s tesnilom / ekspr. zmanjkalo mu je tal pod nogami in oblepilo ga je mehko blato
2. z lepljenjem narediti, da je kaj na čem: oblepiti steno s fotografijami filmskih igralcev ; oblepiti vozilo z nalepkami ; pren., ekspr. oblepiti koga z negativnimi etiketami

oblépljati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z lepljenjem obdajati kaj s čim: oblepljati cevi z izolacijskim materialom ; oblepljati platnice
2. z lepljenjem delati, da je kaj na čem: oblepljati ograje z lepaki ; pren., ekspr. oblepljati koga z nazorskimi etiketami
knjiž. vas oblepljajo gozdovi obdajajo, obkrožajo

oblésje -a s ( ẹ̑ )
zastar. (puškino) kopito: lovec je udaril obstreljeno žival z oblesjem / oblesje puške

oblésti -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z lezenjem obiti: gosenica je oblezla list / otrok še ne hodi, obleze pa vso sobo
2. z lezenjem se izogniti: polž je oblezel oviro / napadalci so oblezli straže
3. ekspr. obhoditi , prehoditi : vse steze na tem hribu sem že oblezel ; dosti sveta je že oblezel ; oblezel je že vse vrhove tega pogorja / vse gostilne obleze, preden pride domov
ekspr. mesec obleze vse kote obsije drugega za drugim ; knjiž. trnje je oblezlo breg rastoč ga pokrilo

oblèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od obleteti: zaradi nepredvidenega obleta je letalo imelo zamudo / pri obletih čebele prenašajo cvetni prah / oblet listov
// krajevno, časovno omejeno letenje okrog česa: med drugim obletom sta vesoljca preizkusila vse nove naprave

oblétati 1 -am nedov. ( ẹ̑ )
star. obletavati : lastovke obletajo hišo / obletajo ga čudne misli / fant obleta sosedovo hčer / drevje se obleta / cvetje se obleta se osipa

oblétati 2 -am dov. , tudi obletájte; tudi obletála ( ẹ́ )
obleteti : ptica je obletala drevo / obletal sem vse trgovine, pa iskanega blaga nisem dobil / žuželke obletajo veliko cvetov

obletávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obletavati: obletavanje stolpa / žuželke med obletavanjem oprašijo cvete / obletavanje vplivnih oseb / vztrajno obletavanje dekleta / obletavanje listja

obletávati -am nedov. ( ȃ )
1. letati okrog česa: golobi obletavajo zvonik / sateliti obletavajo zemljo
2. leteč se izogibati: letala so morala obletavati mestno središče
3. leteč se premikati od česa do česa: metulji obletavajo cvete / čebele so ves dan pridno obletavale cvetoče drevo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: obletavajo ga čudne misli, zle slutnje
5. ekspr. s prošnjami, prigovarjanjem si prizadevati pridobiti koga za določeno stvar: obletavali so jih novinarji in fotografi ; dolgo časa je obletaval šefa / fant je vztrajno obletaval dekle
obletaval ga je mrzel pot oblival ; ekspr. obletaval jo je z radovednimi pogledi radovedno jo je ogledoval

obléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obletnico: obletna komemoracija / star. drugi obletni dan poroke druga obletnica

obletênje -a s ( é )
zastar., v zvezi obletenje sveta konec sveta: prerokovanje o obletenju sveta

obletéti -ím dov. , oblêtel ( ẹ́ í )
1. leteč priti okrog česa: ptica je nekajkrat obletela drevo / satelit v eni uri obleti zemljo
2. pog. hitro obiti: obletel sem vse ulice, pa ga nisem videl ; v nekaj dneh sem obletel vse znance
3. leteč se izogniti: letalo je obletelo nevarno območje
4. leteč se premakniti od česa do česa: čebele obletijo veliko cvetov
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obletele so me druge misli ; obletel me je strah / brezoseb. obletelo me je, da bi odšel
obletela jo je rdečica oblila ; ekspr. z očmi je obletel čakajoče na hitro pogledal drugega za drugim

oblétnica -e ž ( ẹ̑ )
dan, ki je natančno eno ali določeno število let po dnevu, ko se je kaj zgodilo, je kaj bilo: praznovati obletnico osvoboditve, poroke / dvajseta, prva obletnica
// praznovanje takega dne: udeležiti se obletnice mature

obletováti -újem nedov. ( á ȗ )
obletavati : čebele obletujejo čebelnjak / obletovati prijatelje / fant vztrajno obletuje dekle / obletovati koga v mislih

obléven -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. predrzen , nesramen : oblevno govorjenje

obležáti -ím dov. ( á í )
1. ostati v ležečem položaju: pijanec je sredi ceste padel in obležal ; obležati kot mrtev ; obležati kot snop, vreča
// ostati v takem položaju
a) zaradi določene poškodbe, izgube življenja: stepli so se in eden je obležal ; obležati v krvi
b) zaradi bolezni: dobila je vročino in obležala ; obležati za dva meseca ; obležati za pljučnico
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: udaril je z glavo ob zid in mrtev, nezavesten obležal
2. ostati na podlagi z daljšo, širšo stranjo: vse drogove so postavili, le eden je obležal / odšli so, listek pa je neopažen obležal na tleh
// ostati kje sploh: smrad je dolgo časa obležal nad dolino / z oslabljenim pomenom senca nezaupanja je obležala med njima
3. navadno s prislovnim določilom obstati v ležečem položaju: kovanec se je zatrkljal po tleh in obležal v kotu ; priletel je šopek in obležal pri njenih nogah
4. uležati se: pustiti gnoj obležati ; sadje bo okusno, ko se obleži
ekspr. roman je obležal v urednikovi miznici ni bil objavljen ; sneg je obležal ni skopnel ; pismo je obležalo na pošti ni bilo dostavljeno ; ekspr. obležal je na Doberdobu padel je, bil (v boju) ubit ; ekspr. povej, kaj ti je obležalo na duši, na srcu kaj te teži, vznemirja ; ekspr. ta krivica mu je obležala na duši zaradi te krivice se čuti krivega; se čuti prizadetega ; ekspr. ta naloga je obležala na njegovih ramenih za to nalogo je ostal odgovoren on ; ekspr. marsikateri jelen je že obležal pod njegovo kroglo marsikaterega jelena je že ustrelil ; pog., ekspr. ta človek mi je obležal v želodcu mi je ostal zoprn, mi vzbuja odpor zaradi kakega svojega dejanja ; jed mi je obležala v želodcu ostala dalj časa neprebavljena

oblíca -e ž ( í )
1. v zvezi krompir v oblicah kuhan neolupljen krompir: jesti krompir v oblicah
// nar. zahodno, v zvezi repa v oblicah kuhana neolupljena repa: v kotlu se je kuhala repa v oblicah
// zastar. krompirjev olupek: med oblicami je našel še nekaj krompirjev
2. geol. v tekoči vodi obrušen, okrogel kamen: z oblicami tlakovana tla / rečne oblice
3. les. na eni strani raven, na drugi neobdelan kos lesa iz podolžno razžaganega debla: smrekove oblice ; plot iz oblic in navpičnih kolov
// okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica : naložil je še nekaj oblic, da ogenj ne bi ugasnil

óblič -a m ( ọ̑ )
orodje za glajenje, obdelovanje lesa: potegniti z obličem po deski ; rezilo, ročaj obliča / ročni oblič

oblíčast -a -o prid. ( í )
zastar. zaobljen , okrogel : obličast predmet / obličasta krošnja drevesa
les. obličasti les, tram les, tram, pri katerem ostane del površine pri tesanju, žaganju neobdelan

oblíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
1. zastar. ki ima določeno obliko: oblična skala / tujci so mu spremenili priimek v oblično spako oblikovno
2. pravn. nanašajoč se na pravno predpisano obliko: oblična pogodba / oblični predpisi

oblíčiti -im nedov. ( í ȋ )
star. oblikovati : lončar obliči posodo / pisatelj obliči preteklost zelo osebno / slutnja se je obličila v gotovost

oblíčje -a s ( ȋ )
1. knjiž. prednja stran glave; obraz : opazovati svoje obličje v ogledalu ; bledo, nagubano obličje ; pren. hotel je spoznati njegovo duhovno obličje
2. knjiž., s prilastkom podoba , videz , zunanjost : obličje pokrajine se je spremenilo / ekspr., z oslabljenim pomenom: to lahko dokažemo pred obličjem vsega človeštva ; izbrisati kaj, koga z obličja zemlje
3. nar. zahodno maska , krinka : natakniti (si) obličje / pustna obličja
knjiž. gledati, videti koga iz obličja v obličje iz oči v oči ; knjiž., ekspr. srečati se s kom iz obličja v obličje tako, da se ne more izmakniti določeni neprijetnosti ; knjiž., ekspr. boji se stopiti pred očetovo obličje pred očeta ; star. v obličje komu kaj povedati v obraz, v brk ; knjiž., ekspr. marsikdaj je zrl smrti v obličje je bil v smrtni nevarnosti ; star. poznam ga po obličju, po imenu ne na videz

oblíčnost -i ž ( ī )
pravn. upoštevanje tiste oblike, ki je potrebna za veljavnost pravnih poslov ali dejanj: z zakonom določena obličnost pri sklepanju pogodbe
// značilnost obličnega: izpodbijati obličnost oporoke

obligácija -e ž ( á )
1. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost , obveza : nastanek obligacije
// knjiž. obveznost , dolžnost : ni prišel, ker ima druge obligacije
2. fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila; obveznica : izdati obligacije ; naložiti denar v obligacije / državne obligacije

obligacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obligacijo, obveznosten:
a) obligacijska pogodba, pravica / obligacijsko pravo pravo, ki ureja obligacijska razmerja ; obligacijsko razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev
b) obligacijsko posojilo

obligáten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. obvezen , predpisan : obligatna oblika soneta / obligatni učni predmet
// reden , vsakdanji : ob petih je odšel na obligatni sprehod ; popiti svojo obligatno skodelico kave / to je obligaten zaključek kriminalk
biol. obligatni parazit zajedavec, ki ne more živeti brez gostitelja

obligatóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. obvezen , predpisan : obisk osnovne šole je obligatoren ; obligatorna prijava sumljivih obolenj
pravn. obligatorni pripor

obligatóričen -čna -o prid. ( ọ́ ) star.
1. obvezen , predpisan : obligatorični učni predmeti / obligatorična zakonitost razvoja nujna, neizogibna
2. obligacijski : obligatorična pogodba

obligírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. (pravno) obvezati, zavezati: ta izjava nas obligira ; obligiral se je, da bo v roku opravil delo / pravno obligirati

oblíka -e ž ( ȋ )
1. navadno s prilastkom določen videz, ki ga ima stvar v prostoru: pravokotna oblika predmeta ; stavba ima še prvotno obliko ; spreminjajoče se oblike oblakov ; po obliki podoben hruški ; oblika in barva / oblika črk, tlorisa / listi jajčaste, podolgovate oblike ; gmota brez določene oblike / spomenik v obliki piramide / dati izdelkom lepo obliko / moderna oblika pohištva / mokra obleka je še bolj poudarjala njene ženske oblike / za to umetnostno smer so značilne abstraktne oblike / dosti let je proučeval oblike zemeljskega površja
2. navadno z rodilnikom značilnost česa glede na sestavne elemente, njihovo razporeditev: spremeniti obliko enačbe ; poslovenjena oblika imena ; knjiga ima obliko zbornika / zapis v obliki šifer / analizirati obliko pesmi
// stanje, skupek določenih značilnosti, po katerem se kaka snov, pojav ločuje od drugih možnosti svojega pojavljanja obstajanja: jedrska, toplotna in druge oblike energije ; glasba je ena izmed oblik umetnosti ; led je oblika vode / pojavne oblike življenja
3. navadno s prilastkom videz, zunanji izraz kakega pojava, pogojen z njegovo vsebino: bojevati se za napredne družbene oblike ; spremenjene organizacijske oblike / dati mislim jasno obliko
4. način, kako je kaj izraženo, povedano, navadno v umetniškem delu: dajati prednost obliki ; oblika in vsebina / delo ima izbrušeno obliko
// s prilastkom sistem izraznih sredstev, v katerem se izrazi kaka vsebina: ta pesnik je uvedel veliko novih oblik ; menuet, simfonija in druge glasbene oblike / stalne pesniške oblike
5. s prilastkom, v zvezi v obliki izraža, da se kaj pojavlja, obstaja tako, kot nakazuje določilo: pesmi so izšle tudi v knjižni obliki ; sir vsebuje vse bistvene sestavine mleka v koncentrirani obliki ; publ.: prihranki v obliki denarja so mu propadli ; dati pomoč v obliki materiala in strokovnjakov
6. navadno z rodilnikom način , metoda : spremeniti obliko dela ; sodobne oblike zdravljenja / publ. obstajajo razlike v obliki reševanja teh vprašanj
7. jezikosl. sklonska, spregatvena ali besedotvorna določenost jezikovnega sredstva: nedoločnik, namenilnik in druge glagolske oblike ; v besedilu je več pogovornih, zastarelih oblik ; enklitične oblike zaimkov ; oblika za tretjo osebo množine / osebna glagolska oblika ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način / oblikovalka je ženska oblika od oblikovalec
publ. proučeval je mikroskopsko drobne oblike bitja, organizme ; knjiž., zastar. dati testo v pomaščeno obliko model ; knjiž., zastar. livarska oblika kalup, forma ; ekspr. pravilnik ne sme biti le zunanja oblika ne sme samo obstajati, ne da bi vplival na stvari, ravnanje
adm. angleška oblika poslovnih pisem pri kateri je vsaka vrstica enako oddaljena od levega roba ; ekon. enostavna oblika vrednosti izraz vrednosti blaga v kateremkoli drugem blagu ; relativna oblika vrednosti izraz vrednosti določene vrste blaga v drugih vrstah blaga ; filoz. oblika način, kako je snov izoblikovana v stvarnost, možnost v realnost; forma ; kem. alotropne oblike ogljika ; lit. antična metrična oblika ; mat. eksplicitna oblika funkcije zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama na eni strani enačbe ; min. izometrična oblika kristala

oblikoglásje -a s ( ȃ )
jezikosl. morfonologija

oblikoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na oblikoslovje: oblikoslovna posebnost sklanjatve ; izgovorne in oblikoslovne dvojnice

oblikoslôvje -a s ( ȏ )
jezikosl. oblike v celoti: posebnosti oblikoslovja ; arhaizmi v oblikoslovju
// nauk o besednih vrstah, oblikah, funkcijah: glasoslovje in oblikoslovje
biol. morfologija ; glasb. nauk o (glasbenih) oblikah

oblikotvórje -a s ( ọ̑ )
jezikosl. nauk o tvorjenju stopenj pri pridevniku in prislovu, glagolskih oblik:

oblikoválec -lca [ oblikovau̯ca tudi oblikovalca ] m ( ȃ )
kdor kaj oblikuje: oblikovalci lončene posode / razpisati delovno mesto ročnega oblikovalca / besedni, likovni, odrski oblikovalec ; pren. oblikovalec mladih rodov
// kdor daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: grafični, modni oblikovalec ; oblikovalec svetilk

oblikoválen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na oblikovanje: oblikovalni proces / ima oblikovalni dar / oblikovalni atelje tovarne
pravn. oblikovalna tožba tožba, s katero se zahteva sprememba določenega pravnega razmerja
2. zastar. oblikoven : oblikovalne slabosti novele

oblikoválka -e [ oblikovau̯ka tudi oblikovalka ] ž ( ȃ )
ženska ali ustanova, ki kaj oblikuje: oblikovalka čevljev, nakita, torbic / znana oblikovalka tragičnih vlog / ta založba je pomembna oblikovalka naše kulture
// ženska, ki daje, določa predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: grafična, modna oblikovalka

oblikoválnica -e ž ( ȃ )
1. delavnica, obrat za oblikovanje določenih izdelkov: stopiti v oblikovalnico ; oblikovalnica peciva ; oblikovalnica in emajlirnica / vodja oblikovalnice
2. knjiž. kar koga oblikuje, vzgaja: šola in armada sta pomembni oblikovalnici mladih ljudi

oblikoválnost -i ž ( ȃ )
značilnost snovi, da se da oblikovati: oblikovalnost gline

oblikoválo -a s ( á )
agr. votla priprava, po kateri se oblikuje sir: polniti oblikovala ; kovinsko, leseno oblikovalo / oblikovalo za sir
arheol. predmet, s katerim se oblikuje drug predmet ; čeb. priprava za izdelovanje umetnih matičnikov

oblikoválski -a -o [ oblikovau̯ski in oblikovalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oblikovalce ali oblikovanje: oblikovalsko delo / oblikovalska šola

oblikovánec -nca m ( á )
teh. predmet, oblikovan z ulivanjem, kovanjem, stiskanjem: zidati z oblikovanci ; betonski, plastični oblikovanci

oblikovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oblikovati:
a) oblikovanje gline, pločevine ; priprava za oblikovanje / oblikovanje lončenih posod
b) oblikovanje obutve ; oblikovanje prostora / grafično, modno oblikovanje ; industrijsko oblikovanje / šola za oblikovanje
c) oblikovanje javnega mnenja / oblikovanje cen
č) oblikovanje glasov ; še ni sposoben oblikovanja pojmov / oblikovanje prislovov iz pridevnikov / pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka
d) oblikovanje humanistične osebnosti / vzgojno oblikovanje

oblikovánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost oblikovanega: estetska oblikovanost izdelka / oblikovanost pokrajine / dovršena oblikovanost glasbenega dela / kulturna oblikovanost ljudi

oblikovátelj -a m ( ȃ )
zastar. oblikovalec : oblikovatelji javnega mnenja / hotel je biti dober oblikovatelj mladih ljudi

oblikováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati čemu določeno obliko: oblikovati glavo kipa ; oblikovati kovino, marmor ; oblikovati s kladivom, žaganjem ; ročno, strojno oblikovati / oblikovati glino v posode / iz testa oblikovati cmoke / to ozemlje je oblikoval ledenik / oblikovati krošnje dreves z razpiranjem ogrodnih vej, redčenjem, rezanjem jim dajati določeno obliko
// dajati, določati predmetu obliko z upoštevanjem skladnosti med funkcionalnostjo, estetiko in tehnološkim procesom: oblikovati embalažo, pohištvo ; oblikovati industrijske izdelke / knjigo je oblikoval znani slikar ; moderno oblikovati nakit / oblikovati izložbe
2. dajati čemu določene značilnosti: pisatelj je zgodovinsko snov oblikoval dokaj svobodno / publ. oblikovati javno mnenje / publ. narodi hočejo sami oblikovati svojo usodo odločati o njej / ta doživetja so v marsičem oblikovala njegov značaj ; v tistih letih se mu je oblikoval svetovni nazor / cene se oblikujejo svobodno
3. delati , ustvarjati : oblikovati volilne enote glede na število prebivalcev ; z govornimi organi oblikovati glasove ; oblikujejo se nove države / iz besed oblikovati stavke / igralec je svojo vlogo oblikoval prepričljivo
4. z vzgojo povzročati pozitiven razvoj osebnosti: tudi šola oblikuje mlade ljudi / publ. oblikovati strokovni kader šolati, izobraževati / oblikovati koga v harmonično osebnost
5. z besedami izražati kaj: zna jasno, jedrnato oblikovati svoje misli, predloge
6. sestavljati skupino za določene naloge; formirati : oblikovati delegacijo, vojaško enoto

oblíkovec -vca m ( ī )
1. nar. okroglo, nerazcepljeno poleno; okroglica : nasekati naročje oblikovcev
2. les. drobnejši neobdelan les, ki se uporablja zlasti za opornike: rov so podprli s hrastovimi oblikovci

oblikôven -vna -o prid. ( ō )
1. nanašajoč se na obliko: oblikovna dognanost ; oblikovne spremembe / oblikovna analiza pesnitve / oblikovne posebnosti sklanjatve / zastar. oblikovne umetnosti likovne umetnosti
teh. oblikovni nož nož, s katerim se da predmetu naenkrat končna oblika
2. knjiž. oblikovalen : za preprostim izrazom se skriva velik oblikovni napor / oblikovni atelje

oblikovít -a -o prid. ( ȋ )
1. ki ima določeno obliko: predmeti so barvni in oblikoviti
2. zastar. oblikovno bogat, slikovit: njegovo izražanje je oblikovito / oblikovito jezero

oblikovítost -i ž ( ȋ )
značilnost oblikovitega: oblikovitost predmetov
// oblika zemeljskega površja: proučevanje oblikovitosti morskega dna / pri meritvah moramo upoštevati tudi oblikovitost tal, zemljišča

oblikôvnost -i ž ( ō )
1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost
2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
3. oblikovitost , oblikovanost : v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika

oblína -e ž ( í )
obel, zaobljen del česa: oblina kupole / oblina bokov / ekspr. oprijeta obleka je še bolj poudarjala njene obline prsi, boke

oblísniti -em dov. ( í ȋ ) knjiž.
1. ošiniti , ošvrkniti : jezno je oblisnil sogovornika / oblisniti koga z očmi, pogledom
2. na hitro, močno obsvetiti: avtomobilski žarometi so oblisnili hišo

óbliti 1 -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ ) knjiž.
1. delati zaobljeno, okroglo: reka obli kamne / ozek trak ji obli obraz ; ramena in boki se ji vse bolj oblijo
2. zastar. oblati : obliti desko

oblíti 2 -líjem dov. ( í )
1. narediti, da pade, steče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: obliti avtomobil, steno ; obliti noge s toplo vodo ; bilo mi je, kot bi me kdo oblil z mrzlo vodo zelo neprijetno sem bil prizadet, razočaran / obliti torto s čokoladno kremo / strežnik je zdravniku oblil roke
2. priti v dotik s čim in steči, odteči po njegovi površini: oblil me je curek mrzle vode ; morski val je spet oblil kopalca na skali ; pren. jutranja svetloba je oblila gozd
3. ekspr. pojaviti se, razširiti se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt, zona ga je oblila (po hrbtu) ; obraz mu je oblil mrzel pot / rdečica jo je oblila zardela je ; ob pogledu na mrtvega so ga oblile solze je začel jokati / udaril ga je po glavi, da ga je oblila kri
4. knjiž., ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: obliti koga s svojo naklonjenostjo / obliti koga s sramoto osramotiti ga

oblív -a m ( ȋ )
1. glagolnik od obliti: obliv z mrzlo vodo ga je osvežil
2. gastr. gostejša mešanica živil, ki se na obliti jedi strdi: pripraviti obliv / čokoladni obliv

oblívanje -a s ( í )
glagolnik od oblivati: oblivanje nog s toplo in mrzlo vodo

oblívati -am nedov. , tudi oblivájte; tudi oblivála ( í )
1. delati, da pade, teče tekočina, navadno iz posode, po nagnjeni, navpični površini česa: oblivati kolo, zid / oblivati nezavestnega z vodo / oblivati nežgano posodo z loščem
2. večkrat prihajati v dotik s čim in teči, odtekati po njegovi površini: usedel se je tako, da so mu valovi oblivali noge ; pren. mesečina je oblivala dolino
// večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: topli morski tokovi oblivajo severno obalo države / knjiž. na vzhodu obliva deželo morje
3. ekspr. pojavljati se, razširjati se po telesu, delu telesa, navadno zaradi razburjenja, velikega telesnega napora: kurja polt jo obliva ; mrzel pot, znoj mu je oblival čelo / od napora, strahu jih je oblival pot / oblivala jo je rdečica zardevala je ; očeta so kmalu oblivale solze oče je jokal / davili so ga, da so ga oblivale krvave pene
4. knjiž., ekspr. obhajati , prevzemati : oblivala ga je bolečina, omotica
5. knjiž., ekspr. delati, da je kdo deležen česa: oblivati koga s svojo milostjo

oblízanec -nca m ( í )
star. moški, ki se pretirano skrbno oblači in pretirano vljudno vede; polizanec : oblizanci so mi zoprni

oblízanost -i ž ( í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost oblizanega: oblizanost kamna / njegova oblizanost jih je motila

oblízati tudi oblizáti -lížem dov. ( í á í )
1. z lizanjem preiti (vso) površino česa: pes mu je oblizal roko ; oblizati si ustnice ; pren., ekspr. oblizati koga s pogledi
// ližoč odstraniti s površine: oblizati s smetano namazano žlico
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: dim je oblizal vso steno, preden je našel odprtino / mesec je spet oblizal tla
pog., slabš. oblizati dekle večkrat na različnih mestih poljubiti ; ekspr. voda je že precej oblizala kamenje zgladila, obrusila ; ekspr. pete bi mu oblizali, samo da bi jim dal denar pripravljeni so se kakorkoli ponižati ; ekspr. če to dobiš, si lahko vse prste obližeš si lahko zelo zadovoljen

oblizávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. oblizovati : krava je oblizavala telička / plameni so oblizavali kotel

oblízek -zka m ( ȋ )
knjiž., ekspr. poslastica : zanj je oblizek puran ; med, sladoled in drugi oblizki / ta dogodek bo prijeten oblizek za naše bralce
ekspr. v taborišču so se večkrat stepli za oblizek kotla za to, kdo bo pojedel ostanke jedi v kotlu

oblízniti -em dov. ( í ȋ )
1. povleči z jezikom po čem: mačka je obliznila mladiča ; oblizniti se z jezikom ; oblizniti si ustnico
// ližoč pojesti del česa: oblizniti sladoled
2. ekspr. pokriti, obdati kaj s seboj: plamen je obliznil poleno / burja je obliznila kočo / blisk je obliznil temo
ekspr. obliznil ga je dvom obšel, prevzel ; ekspr. nasmeh mu je obliznil ustnice preletel ; ekspr. doma ga večkrat oblizne šiba je večkrat tepen s šibo ; ekspr. kako čudovito je bilo, se je obliznila je z zadovoljstvom, veseljem rekla ; ekspr. vsak fant bi se obliznil za tem dekletom bi bil zadovoljen, če bi jo imel ; pog., ekspr. vseh deset prstov si lahko oblizne, če jo dobi naj bo zelo zadovoljen

oblizováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. (večkrat) premikati jezik po čem: krava oblizuje telička ; od zadovoljstva si oblizovati ustnice / pes si oblizuje rano z lizanjem si jo zdravi
// ližoč odstranjevati s površine: oblizovati prste, namazane z marmelado / ekspr. on rad oblizuje kosti obira meso s kosti
2. ekspr. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: plameni so že oblizovali ostrešje / veter ji oblizuje obraz
ekspr. smrt ga je že večkrat oblizovala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti ; knjiž., ekspr. voda se oblizuje med skalami se pretaka, pljuska ; ekspr. ob novih najdbah si arheologi lahko oblizujejo prste so lahko zadovoljni

oblíž -a m ( ī )
1. lepljiv trak za na kožo, zlasti za pritrjevanje ovoja ali gaze: nalepiti, odtrgati obliž ; ranjenec z obližem na čelu / lepilni obliž ; obliž za rano / na licu je imela lepotni obliž ; pren., ekspr. antične razvaline so lepotni obliž narave
2. knjiž. (mrzel) obkladek: oblagati vroče čelo z obliži
ekspr. ta zmaga je obliž za vse dosedanje neuspehe tolažba, uteha ; publ. kampanjska akcija bi zalegla komaj za obliž bi samo začasno rešila, omilila problem, težave

oblížje -a s ( ȋ ) star.
1. (najbližja) okolica: sprehajati se po obližju mesta / tako misli on in njegovo obližje
2. kraj, prostor, ki je blizu; bližina : videti kaj iz obližja ; ker je bil skrit v obližju, je vse slišal
3. okolje , milje : družinsko, pisarniško obližje

oblížnji -a -e prid. ( ȋ )
star. bližnji 2 : ljudje iz obližnjih krajev / želodec in obližnji organi

obljúba -e ž ( ȗ )
1. izjava komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: ostati zvest svoji obljubi ; izpolniti, preklicati obljubo ; kljub obljubi nagrade ni dobil ; ekspr. ne boš nas odpravil s praznimi obljubami ; pisna, ustna obljuba / dati obljubo obljubiti
// izjava komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: veže me obljuba, zato bom molčal ; obljuba, da bo lahko šel na izlet, ga je pomirila / obljuba molčečnosti, zvestobe
rel. krstna obljuba izjava, da se kdo odpoveduje hudobnemu duhu in da bo zvest Kristusu, dana pri krstu
2. kar kdo obljubi: obljube so se izpolnile ; držal je obljubo in prišel
preg. obljuba dela dolg kar se obljubi, se mora tudi izpolniti

obljubíti in obljúbiti -im dov. ( ī ū )
izjaviti komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: obljubiti komu nagrado, zvestobo ; obljubil je, da mu bo dobro pri njem ; slovesno obljubiti / knjiž. obljubiti na svojo čast / obljubiti komu kazen / oče je hčer obljubil drugemu
// navadno z odvisnim stavkom izjaviti komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: obljubil je, da bo prišel ; obljubil je, pa ni naredil
publ. včeraj so si obljubili zvestobo štirje pari so se poročili ; obljubiti in dati je dvoje obljubiti je lahko, obljubo izpolniti težje

obljúbljati -am nedov. ( ú )
1. izjavljati komu, da bo kaj dobil, bo česa deležen: že dolgo mu obljublja lepo knjigo za nagrado ; obljubljal ji je zakon / meteorologi obljubljajo lepo vreme
// navadno z odvisnim stavkom izjavljati komu, da bo kdo kaj storil, uresničil: že dolgo obljublja, da nas bo obiskal ; ekspr. obljubljal mu je, da bo tepen grozil / dov. obljubljam, da bom stvar uredil
2. nav. ekspr. imeti take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj
a) pozitivnega, ugodnega: drevje obljublja dosti sadja ; dekle obljublja, da bo lepotica
b) drugega, drugačnega: nekatera znamenja obljubljajo spremembe

obljubováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. obljubljati : obljubovati nagrado, dober zaslužek / že dolgo obljubuje, da bo prišel / oblaki obljubujejo nevihto / vroč dan se je obljuboval

obljúdenost -i ž ( ȗ )
knjiž. naseljenost , poseljenost : obljudenost te pokrajine narašča ; gosta, redka obljudenost / skušali so ugotoviti morebitno obljudenost Marsa če so živa bitja na Marsu

obljúditi -im dov. ( ú ȗ ) knjiž.
1. naseliti , poseliti : obljuditi deželo, otok / živali so spet obljudile rov / obljuditi zapuščeno hišo začeti prebivati, stanovati v njej
knjiž. ljudje so spet obljudili ulice in trge prišli nanje, jih napolnili
2. ekspr. napolniti , poživiti : obljuditi svoj dramski svet z idejami ; obljuditi tišino z lastnim glasom

óblo -a s ( ọ̄ )
zastar. obla : izdelek je imel obliko obla / zemeljsko oblo

oblo... prvi del zloženk
nanašajoč se na obel: obloličen, obloustka

oblóček -čka m ( ọ̑ )
anat. usločeni del vretenca: obloček in plošček

oblóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na oblok: stopil je skozi obločna vrata
2. elektr., v zvezi obločna luč, svetilka obločnica : vrsta obločnih luči ; ustaviti se pod obločno svetilko
metal. obločna peč peč, ki ji daje toploto električni oblok ; obločno varjenje varjenje z električnim oblokom

oblóčnica -e ž ( ọ̑ )
elektr. svetilka, v kateri nastaja svetloba med razmaknjenima elektrodama: most razsvetljuje precejšnje število obločnic
knjiž., ekspr. cesto je razsvetljevala nebesna obločnica luna

oblóda -e ž ( ọ̑ )
1. agr. otrobi, zmlet ječmen, koruza kot dodatek, primes krmi: nasuti, zamešati oblodo / ječmenova, ovsena obloda / mleti za oblodo
2. zastar. slaba pijača: te oblode nočem piti

oblodíti in oblóditi -im dov. ( ī ọ́ )
agr. dodati, primešati oblodo: obloditi krmo

oblódva -e ž ( ọ̑ )
nar. obloda : pripeljati iz mlina moko in oblodvo / prašiči se dobro redijo, ker jim daje oblodvo

oblòg -óga m ( ȍ ọ́ )
star. obloga : marmorni oblog zidov / odstraniti oblog z ladijskega dna / oblog na jeziku

oblóga -e ž ( ọ̑ )
1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: položiti, prilepiti oblogo ; lesena, marmorna obloga ; obloga fasade ; obloga v peči / stropna, talna obloga ; toplotna, zaščitna obloga
// navadno s prilastkom plast snovi, ki obdaja, pokriva kako površino sploh: na drevju se je naredila ledena obloga ; odstraniti sluzasto oblogo z vrvi / podkožna maščobna obloga
2. jed, s katero se okrasi glavna jed: gobe, servirane kot obloga k mesu
3. med. predmet ali snov, ki se položi na kak del telesa v zdravilne namene: zdraviti z oblogami ; topla, vlažna obloga / blatna obloga
4. oblaganje : končati oblogo
avt. obloga del zavorne čeljusti, zavorne ploščice, ki pri zaviranju neposredno pritiska ob zavorni boben, zavorni kolut ; med. obloga belkasta snov na jeziku, v grlu ob vnetjih, pri nekaterih boleznih ; zobna obloga kar se nabere na zobeh

oblója -e ž ( ọ̑ )
nar. obloda : pripravljati prašičem oblojo

oblòk tudi oblók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
1. star. obok : za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat
star. nad njim se je razprostiral modri oblok nebo
2. biol. hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah: čeljustni, škržni obloki ; podjezični oblok
3. elektr., v zvezi električni oblok električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod: varjenje z električnim oblokom

oblomíti -lómim dov. ( ī ọ́ )
z lomljenjem odstraniti del česa: koruzo na njivi požanjejo, doma pa oblomijo ; ko je vejo oblomil, jo je obelil
// z lomljenjem nekoliko poškodovati: vihar je oblomil drevesa

oblómovščina -e ž ( ọ̑ )
ekspr. ravnanje ali vedenje, značilno za Oblomova iz romana Gončarova: karamazovščina in oblomovščina

óblost -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost oblega: oblost predmeta / knjiž.: oblost rečnih kamnov ; kipar je poudaril oblost rok in nog

obloústka -e ž ( ȗ )
nav. mn., zool. živali z okroglim, za sesanje prilagojenim gobcem z velikim številom zob in hrbtno struno, Cyclostomata: ribe in obloustke

óblovina 1 in oblovína -e ž ( ọ̑; í )
nar. oblanci , oblanje : nastiljati z oblovino

oblovína 2 -e ž ( í )
gozd. okrogli les:

oblóžek -žka m ( ọ̑ )
predmet ali snov, s katero se kaj obloži: palica z gumijastim obložkom / knjiž., zastar. stena je bila prekrita s hrastovimi obložki s hrastovim opažem ; bakrena zapestnica s srebrnim obložkom s srebrno prevleko

oblóžen -žna -o prid. ( ọ̑ )
namenjen za oblogo, oblaganje: obložni les ; obložna opeka, pločevina
teh. obložna cev cev, ki se zabije v vrtino, da se prepreči zasipavanje z zemeljskimi plastmi

obložênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost obloženega: obloženost sten
med. obloženost jezika

obložíti -ím dov. , oblóžil ( ī í )
1. namestiti, pritrditi kaj na določeno površino za zaščito, olepšanje, izboljšanje podlage: obložiti sedeže z usnjem ; obložiti stene z lesom, ploščicami / obložiti ročaj palice z dragimi kamni
2. položiti, namestiti kaj okrog česa: obložiti odprtino s kamenjem / ekspr. obložil je usta z dlanmi, da bi se bolje slišalo
3. otovoriti , naložiti : obložili so konje z vrečami, da so komaj nesli ; pren., ekspr. obložiti svojo vest z zločinom
4. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obložiti koga z očitki / obložiti podjetje z naročili / narava ga je obložila z mnogimi napakami
5. okrasiti glavno jed z dodatnimi jedmi, živili: obložiti ribe z zelenjavo in gobicami
obložiti mizo z jedmi in pijačami dati, postaviti na mizo veliko količino jedi in pijač ; ekspr. preden so odšli, jih je dobra žena obložila s kruhom, mesom in vinom jim je dala, naložila kruha, mesa in vina, da so ga odnesli s seboj ; ekspr. pesnik je obložil samostalnike s številnimi prilastki je samostalnikom (do)dal številne prilastke

obmêjek -jka m ( ȇ )
knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja : kositi na obmejku ; po obmejkih raste grmovje / obmejek gozda rob, obrobje

obmêjen -jna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na območje ob (državni) meji: obmejni kraji ; obmejno območje / obmejni prebivalci / obmejni spopadi / obmejna dovolilnica, izkaznica / velik promet na obmejnih prehodih na mejnih prehodih / mali obmejni promet maloobmejni promet / obmejna straža vojaška formacija, ki straži, nadzoruje državno mejo

obmejíti -ím dov. , obmêjil ( ī í )
knjiž. omejiti : časovno obmejiti kak pojav / obmejiti dolžino razprave

obmêjnik -a m ( ȇ )
knjiž. obmejni prebivalec: večina obmejnikov je govorila oba jezika / obmejniki so pregnali Indijance
publ. obmejnik pregleduje potne liste uradnik na mejnem prehodu

obmésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob mestu: obmestno naselje / obmestni promet

obméstje -a s ( ẹ̑ )
urb. območje neposredno okrog mesta, ki prehaja v podeželje, a je tesno povezano z mestom: obmestje se je v zadnjem času precej povečalo ; londonsko obmestje ; mesto in obmestje

obmetáti -méčem dov. , obmêči obmečíte; obmêtal ( á ẹ́ )
z metanjem spraviti na površino česa: igrišče so obmetali z razbitimi steklenicami ; obmetali so ga s kepami
ekspr. nasprotnika je obmetal z blatom osramotil

obmetávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obmetavati: obmetavanje s kamenjem / obmetavanje z žaljivkami

obmetávati -am nedov. ( ȃ )
1. metati večjo količino česa na koga: obmetavati koga z gnilimi jabolki, kamni, snegom ; otroci se obmetavajo / zmagovalce obmetavajo s cvetjem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obmetavati koga s kletvicami, psovkami, žaljivkami ; kar naprej ga obmetavajo z vprašanji / obmetavajo ga s strahopetcem
ekspr. nasprotniki me obmetavajo z blatom sramotijo, obrekujejo

obmirováti -újem dov. ( á ȗ )
ostati v mirujočem položaju, stanju: ptica se je nekaj časa zibala, nato pa obmirovala ; za hip so vsi obmirovali ; obmirovala je kot kip / morje je obmirovalo ; roke so ji obmirovale v naročju / njegov pogled je obmiroval na očetovi sliki / če se človek navadi na delo, ne more več obmirovati ; ekspr. pozimi narava obmiruje

obmóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na območje: območno središče / območna zveza organizacij

obmóčje -a s ( ọ̑ ) navadno s prilastkom
1. ozemlje z določenimi značilnostmi: alpsko območje ; gozdnata območja Slovenije ; na Dolenjskem so znana polharska območja ; potresno območje ; gospodarsko zaostala območja / slovensko jezikovno območje ; evrsko območje skupina držav Evropske unije z evrom kot denarno enoto / publ., z oslabljenim pomenom: luška kapitanija obsega območje obale in obalnega morja ; na območju Slovenije v Sloveniji ; hotelski objekt na območju blizu jezera blizu jezera / krizno območje ki ga je prizadela vojna ali naravna katastrofa in je nestabilno
// ozemlje, na katerem je, se opravlja določena dejavnost: določiti območje zdravstvene postaje ; gravitacijsko območje bolnišnice ; prodajno, sodno, volilno območje ; rekreacijsko, turistično območje
// ozemlje okoli kakega središča: mestno območje ; območje Ljubljane / zasavsko območje / taboriščno območje
2. prostor, v katerem ima kaj svojo moč, vpliv: merilno območje instrumenta ; letalo je izginilo iz vidnega območja ; območje topovskega ognja ; območje zemeljske težnosti
3. dejavnost, dejavnosti, kjer kdo opravlja svoje delo; področje : raziskave s psihološkega območja ; območje poezije / razširiti območje dela
publ. vplivno območje ozemlje, nad katerim ima, uveljavlja določena država gospodarski in politični vpliv ; ekspr. izviti se iz območja družine oblasti, vpliva ; ekspr. hotel se je iztrgati iz območja njene ljubezni rešiti se njenega vpliva, njene ljubezni ; na tem območju ne predvidevajo novih gradenj prostoru, zemljišču ; območje med Črnim morjem in Baltikom ozemlje
biol. globinsko območje del morskega ali jezerskega dna, kjer avtotrofne rastline ne morejo uspevati ; ekon. nerazvito območje z nizkim narodnim dohodkom ; elektr. kazalno območje območje merilnega instrumenta, na katerem se vidi merjena vrednost ; nastavitveno območje v katerem so možne nastavitve določenih spremenljivih veličin ; fin. izvoz na konvertibilna območja v države, ki uporabljajo konvertibilno valuto ; fiz. območje infrazvoka ; meteor. območje visokega zračnega pritiska ; rad. preskrbovalno območje na katerem radijska ali televizijska postaja omogoča zadovoljiv sprejem ; urb. metropolitansko območje urbanizirano območje, ki je gospodarsko, kulturno vezano na osrednje mesto ; voj. armadno območje na katerem so razporejene enote določene armade ; ljubljansko armadno območje

obmódek -dka m ( ọ̑ )
anat. organ ob modu, v katerem se nabirajo semenčice: vnetje prostate in obmodka

obmolčáti -ím [ obmou̯čati ] dov. , obmôlči; obmôlčal ( á í )
knjiž. obmolkniti : vso pot sta se pogovarjala, pred hišo pa je obmolčal

obmôlkel -kla -o [ obmou̯kəu̯ ] prid. ( ó )
knjiž. ki je obmolknil: obmolkli ljudje

obmôlkniti -em [ obmou̯kniti ] dov. , tudi obmolkníte; tudi obmolkníla ( ó ȏ )
prenehati govoriti, navadno za krajši čas: ljudje so obmolknili ; hotela je še nekaj povedati, pa je obmolknila, ko je vstopil oče ; nenadoma so vsi obmolknili
// ekspr. prenehati oddajati glasove, šume: ptice so obmolknile / harmonika je že obmolknila

obmórec tudi obmôrec -rca m ( ọ̑; ō )
knjiž. kdor živi ob morju: življenje obmorcev

obmórje -a s ( ọ̑ )
knjiž. pas zemlje ob morju; obala : peščeno obmorje

obmôrski -a -o prid. ( ó )
1. ki je, se nahaja ob morju: obmorski kraj ; obmorska država ; obmorsko mesto / obmorsko letovišče
// ki povezuje kraje ob morju: obmorska cesta
2. nanašajoč se na območje ob morju: življenje obmorskih ljudi / obmorski vetrovi ; obmorsko podnebje / obmorski turizem

obmótati -am tudi obmotáti -ám dov. ( ọ̑; á ȃ )
knjiž., zastar. oviti , poviti : rano so mu očistili in obmotali

obmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov. , obmŕl ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
knjiž. odreveneti , onemeti : od strahu so obmrli ; za hip sta oba obmrla

obnášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obnašati se: lepo, spoštljivo, vljudno obnašanje ; vsi se zgražajo nad njegovim obnašanjem ; obnašanje tovarišev / v obnašanju do sodelavcev se je spremenil / opomnili so ga zaradi obnašanja pri kosilu / raziskovati obnašanje živali / obnašanje avtomobila na mokrem cestišču / proučevati obnašanje materiala pri visoki temperaturi

obnášati se -am se nedov. ( ȃ )
1. izražati, kazati svoje razpoloženje, svoj odnos do ljudi, okolja; vesti se : učiti otroke, kako se naj obnašajo ; ne zna se obnašati ; dobro, lepo, prijazno, spoštljivo, vljudno se obnašati ; do starejših se dostojno obnaša ; proti njej se obnaša kot kavalir ; obnaša se po otročje ; obnaša se kot gospodar
// s prislovnim določilom izraža, da kdo dela kretnje, ravna, kot nakazuje določilo: zadnje čase se čudno obnaša ; pri mizi se grdo obnaša ; v bolnišnici se je hrabro obnašal ; kljub mučenju se je dobro obnašal ni ničesar izdal ; obnaša se, kot bi nas ne poznal
2. navadno s prislovnim določilom, s širokim pomenskim obsegom pri uporabi, delovanju kazati, dokazovati določene lastnosti, značilnosti: te gume se dobro obnašajo na novo zapadlem snegu / nekatere pasme se pri nas dobro obnašajo
// dajati rezultate, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustrezajo, zadovoljujejo: tak način vzgoje češenj se ne obnaša
publ. ta avtomobil se na cesti dobro obnaša ga ne zanaša na ovinkih, pri hitri vožnji ; star. presajene jablane se dobro obnašajo rastejo, uspevajo ; star. kupčija se mu obnaša daje dobiček, korist

obnavljalec gl. obnavljavec

obnavljálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obnavljanje: obnavljalna dela / obnavljalni procesi v organizmu

obnávljanje -a s ( á )
glagolnik od obnavljati: obnavljanje hiše / obnavljanje vinogradov / obnavljanje prijateljstva / obnavljanje ilirizma / obnavljanje učne snovi / obnavljanje poškodovanega tkiva

obnávljati -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnavljati hišo ; obnavljati in opremljati stanovanje / obnavljati nasade, vinograde / obnavljati ladjevje
2. delati, povzročati, da se kaj znova pojavi, začne: obnavljati prijateljstvo / obnavljati ljudske običaje / obnavljati klasicizem
3. delati, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnavljati doživetja, spomine / v mislih je obnavljal potovanje v mesto
šol. obnavljati učno snov

obnavljávec -vca in obnavljálec -lca [ obnau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj obnavlja: obnavljavci fresk / obnavljavci slovenskega šolstva

obnébje -a s ( ẹ̑ )
1. star. nebo, nebesni obok: vse obnebje se je prekrilo s črnimi oblaki ; jasno, neskončno obnebje / Prešeren je prva zvezda na obnebju slovenskih pesnikov
knjiž. morje se širi do obnebja obzorja
2. zastar. podnebje : ta rastlina uspeva v zmerno toplem obnebju

obnemágati -am dov. ( ȃ )
star. omagati , obnemoči : sredi poti je obnemagal

obnemélost -i ž ( ẹ́ )
onemelost : biti v obnemelosti

obneméti -ím dov. , tudi obnémi ( ẹ́ í )
onemeti : poslušalci so obnemeli ; obnemeti od strahu / ptice so obnemele / koraki pred hišo so obnemeli

obnemôči -mórem dov. , obnemógel obnemôgla ( ó ọ́ )
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: obnemoči od lakote ; v bolezni je popolnoma obnemogel / telo obnemore pod težo dela
star. v tretjem razredu je obnemogel je padel
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: vse življenje je šivala, na starost pa so ji roke obnemogle

obnemóglost tudi obnemôglost -i ž ( ọ́; ó )
onemoglost : zaradi obnemoglosti ni mogel na pot ; duševna, telesna obnemoglost

obnergáti -ám dov. ( á ȃ )
nav. slabš. z nerganjem izraziti nejevoljo nad čim: mladi vse obnergajo, kar je bilo pred njimi

obnêsti se -nêsem se dov. , obnésel se obnêsla se ( é )
navadno s prislovnim določilom pri uporabi, delu pokazati, dokazati zadovoljive lastnosti, značilnosti: nova naprava se je obnesla ; taki stroji se obnesejo tudi v hribovitih krajih / ajda se je dobro obnesla obrodila ; poskusna sadna sorta se je dobro obnesla / pog.: premestili so ga, ker se na tem delovnem mestu ni obnesel ; kot šofer se je imenitno obnesel
// dati rezultat, ki glede na kak kriterij, normo, zahtevo ustreza, zadovoljuje: kolektivno delo se lahko obnese ; kupčija se ni obnesla ; taka metoda dela se bo gotovo obnesla / publ. naši tekmovalci so se bolje obnesli, kot smo pričakovali so bili boljši, so dosegli boljše rezultate
letina se je letos obnesla je dobra ; mleko se dobro obnese pri zastrupitvah pomaga, je zelo primerno ; skušal je govoriti v narečju, pa se mu ni obneslo posrečilo

obnóhten -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob nohtu: obnohtna kožica

obnoréti -ím dov. , obnôrel ( ẹ́ í )
1. postati nespameten, nerazsoden; ponoreti : dekle je čisto obnorelo / ob tem dogodku je vse mesto obnorelo
ekspr. obnoreti od veselja zelo se razveseliti
2. star. postati duševno bolan; znoreti : v ječi je obnorel ; kričal je, kot bi čisto obnorel
3. publ. obnoriti : vsako žensko hoče obnoreti / mesto jo je obnorelo

obnoríti -ím dov. , obnóril ( ī í )
ekspr. narediti, povzročiti, da kdo nespametno, nerazsodno ravna: ljudje so ga čisto obnorili ; obnorili so jo, da še spati ni mogla / s svojo lepoto obnori vsakega / jeza obnori človeka

obnósen in obnôsen -sna -o prid. ( ọ̑; ó )
ki je, se nahaja ob nosu: obnosna votlina

obnosíti -nósim dov. ( ī ó )
z nošenjem, oblačenjem obrabiti: obnositi obleko, plašč

obnôva -e ž ( ȏ )
glagolnik od obnoviti: obnova hiše, proge ; priskrbeti sredstva za obnovo / obnova gozdov, vinogradov / povojna obnova dežele / obnova liberalizma / obnova postopka, procesa
fin. Mednarodna banka za obnovo in razvoj banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov ; rel. obnova prizadevanje za poglobitev versko-nravnega življenja ; šol. obnova govorjenje, pisanje besedila po prebranem, pripovedovanem besedilu ; za šolsko nalogo so pisali obnovo

obnovítelj -a m ( ȋ )
knjiž. kdor kaj obnovi: obnovitelji gradu so že začeli z delom / obnovitelji gledališča

obnovítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obnoviti: obnovitev poslopja, dotrajane učilnice / obnovitev vinogradov / publ. onemogočiti obnovitev sovražnosti / za sodišče je pomembna obnovitev dogodka / obnovitev procesa

obnovíti -ím dov. , obnôvil ( ī í )
1. narediti, da kaj dotrajanega, poškodovanega postane tako kot novo: obnoviti hišo ; obnoviti napis, sliko ; obnoviti in opremiti stanovanje / obnoviti gozd, vinograd / obnoviti gospodarstvo
2. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne: obnoviti pogajanja ; obnoviti prijateljstvo ; diplomatski stiki med državama so se obnovili / obnoviti pogodbo / obnoviti stari sistem
3. narediti, da postane kaj v mislih, zavesti spet navzoče: obnoviti dogodke, doživljaje / obnoviti znanje grščine / v mislih je skušal vse obnoviti
članarino je treba vsako leto obnoviti plačati in s tem ostati član ; obnoviti garderobo kupiti novo garderobo ; obnoviti zalogo nadomestiti porabljeno, prodano z novim
pravn. obnoviti postopek, proces ; šol. obnoviti učno snov

obnovítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obnovitev: obnovitveni načrti, stroški ; obnovitvena dela se nadaljujejo
pravn. obnovitveni postopek

obnovljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da obnoviti: obnovljivi materiali ; dogodki niso več obnovljivi / obnovljivi viri energije [OVE] viri energije, ki se zajemajo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tokovi, in ki se ne izčrpa ; obnovljive surovine ; obnovljiva goriva / obnovljivi recept recept, ki ga zdravnik izda enkrat, velja pa za večkratno izdajo zdravil v določenem obdobju

obnóžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
ki je, se nahaja ob nogah: obnožna volna
čeb. obnožni sat sat, v katerem je obnožina

obnóžina in obnožína -e ž ( ọ̑; í )
čeb. cvetni prah, ki ga čebele prenašajo na zadnjih nogah: čebele prinašajo v panj rumeno obnožino ; sati z obnožino ; med in obnožina

óboa -e ž ( ọ̑ )
glasb. pihalni instrument z dvojnim jezičkom: igrati oboo

obóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obok: obočna oblika stropa / obočno stopnišče / obočna opeka / obočna arhitektura
um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka

obóčje 1 -a s ( ọ̑ ) star.
1. obok : okensko obočje / sonce je stalo sredi obočja neba, nebesnega oboka
2. boki : ženska je širokega obočja

obóčje 2 -a s ( ọ̑ )
knjiž. del obraza ob očeh: gubančiti obočje ; modrikaste lise na obočju

obòd -óda m ( ȍ ọ́ )
1. zunanji del kakega predmeta, navadno okroglega: kamnit obod pri vodnjaku ; obložiti obod tople grede ; popraviti obod škafa ; dno in obod posode / obod kolesa
// temu podobna priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: dati sir v obode / oblikovati testo z obodom / sirarski, tortni obod
2. leseno ogrodje pri situ, rešetu: izdelovati obode ; prišiti dno (sita) na obod ; prodajati obode in drugo suho robo
3. knjiž., s prilastkom zunanji, obrobni del česa: obod hiše je najbolj izpostavljen vremenskim vplivom ; živeti na obodu mesta ; na obodu Panonske nižine obrobju ; pren. ima občutek, da živi na obodu civilizacije
4. obseg : prsni obod ; obod drevesne krone / publ. potovanja so razširila obod njegovih spoznanj
nar. obodi (škornjev) so mu segali do kolen golenice ; nar. klobuk s širokimi obodi krajci, krajevci
geom. obod kroga krivulja, ki omejuje krog ; točka na obodu kroga

obódec -dca m ( ọ̑ )
manjšalnica od obod: izdelovati obodce za sita
gastr. priprava za ročno izrezovanje testa ; navt. kovinski obroček žlebaste ali srčaste oblike, okoli katerega je ovita vrv

obóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obod: obodni del kolesa / obodne stene zunanje / obodne pokrajine obrobne / razlikovati osrednje delo od obodnega stranskega, manj pomembnega
anat. obodno živčevje živčevje, ki povezuje možgane in hrbtenjačo z organi, deli telesa; periferno živčevje ; fiz. obodna hitrost hitrost, ki jo ima vrteče se telo na obodu kroga

obodríti -ím dov. , obódril; obodrèn ( ī í )
star. spodbuditi , opogumiti : prijatelji so ga obodrili ; trepljal ga je po rami, da bi ga obodril
// potolažiti : jokala je, da jo je komaj obodril

obogatênje -a s ( é )
glagolnik od obogateti ali obogatiti: viri za obogatenje ; želja po obogatenju / obogatenje besednega zaklada

obogatéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati bogat: v mestu je obogatel ; obogateti z delom, kupčevanjem ; hitro, nepričakovano obogateti
ekspr. za vsako ceno hoče obogateti z vsemi sredstvi, po vsej sili ; ekspr. čez noč je obogatel naenkrat, nepričakovano

obogatévati -am nedov. ( ẹ́ )
bogateti : obogatevati pri trgovanju / zgodovinska veda obogateva z novimi podatki

obogatítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obogatiti ali obogateti: čudili so se njegovi nagli obogatitvi / obogatitev knjižnice z novimi knjigami / njegova pesniška zbirka pomeni veliko obogatitev poezije ; obogatitev znanja / obogatitev uranove rude

obogatíti -ím dov. , obogátil ( ī í )
1. narediti koga bogatega: kupčije so ga obogatile ; obogatiti se na nedovoljen način
2. številčno povečati, pomnožiti: knjižnico so obogatili z novimi primerki
3. izboljšati kakovost, vrednost: obogatiti hrano z dodatki ; z gnojenjem se zemlja obogati / to delo bo obogatilo našo literaturo ; na potovanjih je obogatil svoje znanje ; publ. svečanost so obogatili z akademijo

oboíst -a m ( ȋ )
glasb. kdor igra oboo: nastop znanega oboista

oboístka -e ž ( ȋ )
glasb. ženska, ki igra oboo: nastop oboistke ; oboistka in pianistka

obòj 1 -ôja m ( ȍ ó )
1. priprava, navadno iz desk, ki kaj obdaja, pokriva: zbiti oboj ; zavarovati vodovodni dotok z lesenim obojem ; oboj v rudniku
2. knjiž. podboj : odprl je vrata in se naslonil na oboj / okenski oboj okenski okvir

obój 2 -a -e zaim. ( ọ̑ )
1. poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: mladina obojega spola ; oboje vino / oboji otroci, naši in sosedovi ; oboji predstavniki / oboja družina ga ima rada ; oboja moka je presejana obojna
2. pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: oboje hlače si zamazal ; oboja vrata se težko zapirajo / oboji čevlji ga tiščijo oba para ; sam.: Grki in Rimljani, oboji so imeli sužnje ; to je pri njem prirojeno ali priučeno ali oboje ; občutil je žalost in veselje, oboje hkrati ; prereži na dvoje, a obojega mu ne dajaj ; zjutraj ima kruh z obojim, z maslom in marmelado

obóje -ih tudi -- štev. ( ọ̑ )
pri množinskih samostalnikih poudarja skupnost, povezanost dveh enot: otrok je raztrgal oboje hlačk

obójen 1 -jna -o prid. ( ọ̑ )
poudarja skupnost, povezanost dveh vrst, skupin: obojni sorodniki so se potegovali za dediščino ; obojna moka, pšenična in ajdova ; obojno nezaupanje ga je zelo potrlo

obójen 2 -jna -o prid. ( ọ̄ )
namenjen za obijanje: obojne deske, letvice

obojespôlen -lna -o prid. ( ȏ )
1. knjiž. ki je iz pripadnikov obeh spolov: obojespolna mladina se je navduševala za pesnika
2. biol. ki ima moške in ženske spolne organe ali celice hkrati; dvospolen : obojespolna žival / zarodek je sprva obojespolen

obojestránski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na obe strani: obojestranska obarvanost papirja / obojestranski napadi so se ponovili ; obojestranska obveznost, pogodba / obojestranska privlačnost, sreča / obojestranska sirota otrok brez staršev
med. obojestransko vnetje pljuč ; num. obojestranski kov

obójka -e ž ( ọ̑ )
teh. kratka cev za povezavo koncev dveh cevi ali palic: obojka je počila ; pritrditi obojko / kabelska, odcepna obojka

obòk tudi obók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
izbočena nosilna konstrukcija nad prostorom, odprtino v zidu: delati obok ; zidati oboke ; stati pod obokom ; sajast, zakajen obok ; obok cerkve, hodnika ; obok nad vrati ; prečni lok v oboku ; oboki in kupole / baročni obok ; opečni obok ; polkrožni, šilasti obok
// prostor pod tako konstrukcijo: visoki obok je bil poln mesa
// navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: veje dreves delajo zelen obok nad potjo ; obok lobanje ; pred dežjem se je zatekel pod obok skale / nadočesni obok ; nebesni obok nebo ; pesn. osvajalec zvezdnega oboka neba, vsemirja
anat. nožni obok srednji vbočeni del stopala ; arhit. banjasti obok polkrožni obok nad četverokotno talno ploskvijo ; križni obok ki ga tvorita pravokotno ležeča banjasta oboka na svojem sečišču ; kupolasti obok v obliki kupole ; mrežasti obok rebrasti obok v obliki križa ; rebrasti obok s kamnitimi rebri ; zvezdasti obok rebrasti obok v obliki zvezde ; um. gotski obok

obókast -a -o prid. ( ọ̄ )
podoben oboku: obokast rov
// ki ima obok(e): obokasto stopnišče

obókati -am dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. narediti čemu obok(e): cerkev je imela najprej raven strop, kasneje so jo obokali ; obokati hlev, klet
2. zastar. izbočiti : fant je obokal obrvi

obôknica in obóknica -e ž ( ȏ; ọ̑ )
nav. mn., knjiž. naoknica : obesiti, sneti oboknice ; odpreti, zapreti oboknice / oboknice imajo vedno spuščene rolete

óbol 1 tudi óbolos -a m ( ọ̑ )
num. srebrn starogrški novec manjše vrednosti: v svoji zbirki ima tudi dva obola

óbol 2 tudi óbolos tudi óbolus -a m ( ọ̑ )
ekspr. (denarni) prispevek manjše vrednosti: dati, priložiti svoj obol ; skušal mu je pomagati s svojim obolom

obolélost -i ž ( ẹ́ )
stanje obolelega človeka: zaradi obolelosti je ostal doma ; znaki obolelosti / duševna, telesna obolelost ; obolelost srca ; obolelost za zlatenico

obolênje -a s ( é )
pojav, nastop bolezni: obolenje je nastopilo zaradi telesne in duševne izčrpanosti ; zaradi obolenja ni mogel na potovanje ; iskati vzroke obolenja / kronično, množično obolenje ; širjenje srčnih obolenj ; starostna obolenja ; obolenje dihal, prebavnih organov
med. alergično, avitaminozno, degenerativno obolenje ; glivično obolenje obolenje kože ali notranjih organov, ki ga povzročijo glivice ; gripozno obolenje ; kožno, rakasto obolenje
// bolezen : podleči obolenju ; hudo, nevarno, smrtno obolenje ; poklicno obolenje

oboléti -ím dov. , obôlel ( ẹ́ í )
postati bolan: na pomlad oboli veliko ljudi ; mati je od žalosti obolela ; oboleti na ledvicah, pljučih ; oboleti za tuberkulozo ; na smrt oboleti / živina mu je obolela

obolévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obolevati: obolevanje otrok ; obolevanje za davico, rakom

obolévati -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat oboleti: slabotni otroci pogosteje obolevajo ; obolevati za jetiko

obolévnost -i ž ( ẹ́ )
1. dejstvo, da kdo oboli: obolevnost otrok ; obolevnost zaradi onesnaženja zraka ; obolevnost za rakom ; raziskati vzroke obolevnosti
2. med. število, ki pove, koliko ljudi oboli za isto boleznijo v letu na tisoč prebivalcev: obolevnost pada ; podatki o obolevnosti

obolos in obolus gl. obol 2

obòr -ôra m ( ȍ ó )
1. nar. ograjen prostor, v katerega se zapira živina: zapreti svinje v obor ; obor za krave, ovce
2. lov. obora : obor za jelene ; v oboru vzgojen srnjak

obóra -e ž ( ọ̑ )
lov. ograjen prostor v gozdu za gojitev divjadi: ogledati si jelenjo oboro ; obora za divjačino

oboráti -ôrjem in -órjem dov. , obôrji oborjíte; oborál ( á ó, ọ́ )
z oranjem se izogniti: oborati drevo

oborína -e ž ( í )
1. kem. snov, ki se pri obarjanju izloči iz raztopine: pri mešanju raztopine aluminijevega nitrata in natrijevega hidroksida se izloči bela oborina aluminijev hidroksid
2. knjiž. usedlina , gošča : pri kuhanju oborina masla porumeni

oboríti -ím dov. , obóril ( ī í )
kem. s kemičnimi reakcijami izločiti iz raztopine v obliki trdnih ali tekočih delcev: s segrevanjem oboriti karbonate iz vode

oborožênec -nca m ( é )
knjiž. oborožen človek: v vas so se pripeljali oboroženci ; v spremstvu je bilo deset oborožencev ; v akciji so sodelovali oboroženci in civilisti

oborožênost -i ž ( é )
lastnost, stanje oboroženega: oboroženost vojakov ; dobra oboroženost države / ekspr. v delu se kaže avtorjeva znanstvena oboroženost

oboroževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oboroževanje: oboroževalna tekma ; zaustaviti oboroževalno tekmovanje / oboroževalna industrija

oboroževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oboroževati: omejiti oboroževanje ; atomsko, jedrsko oboroževanje ; tekma v oboroževanju

oboroževáti -újem nedov. ( á ȗ )
opremljati z orožjem: oboroževati vojake ; delavci in kmetje so se začeli oboroževati ; pren., ekspr. oboroževati se z znanjem ; mladina se idejno in politično oborožuje

oborožítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od oborožiti: skrbeti za oborožitev vojaških enot, vojakov ; stroški za oborožitev / atomska, jedrska, konvencionalna oborožitev
2. publ. orožje, bojna oprema: tovariši so se pomenkovali o njegovi oborožitvi ; v napadu so izgubili skoraj vso oborožitev, med drugim tudi minomet

oborožíti -ím dov. , oboróžil ( ī í )
opremiti z orožjem: oborožiti borce ; oborožiti se za napad ; oborožiti se z mitraljezom, avtomatskim orožjem, puško ; četa se je dobro oborožila ; pren., ekspr. oborožiti študente s potrebnim znanjem ; za to potovanje se je oborožil s fotografskim aparatom in filmsko kamero
ekspr. oborožiti se od nog do glave, do zob zelo dobro

oborožítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oborožitev: oborožitvena tehnika / oborožitvena politika / oborožitvena industrija

obôsti obôdem dov. , obôdel in obódel obôdla, stil. obòl obôla ( ó )
raniti z vbodi, vbodljaji: ježeve bodice so ga obodle ; obosti se s trnjem / obosti se do krvi zbosti se do krvi

obotáva -e ž ( ȃ )
zastar., v zvezi brez obotave brez obotavljanja: brez obotave odgovoriti, oditi

obotavljáč -a m ( á )
obotavljavec : ta človek je obotavljač

obotavljalec gl. obotavljavec

obotávljanje -a s ( á )
glagolnik od obotavljati se: zaradi obotavljanja so zamudili vlak ; po krajšem obotavljanju je vstopil / brez obotavljanja narediti, odgovoriti / moti ga njegovo obotavljanje

obotávljati se -am se nedov. , tudi obotavljájte se; tudi obotavljála se ( á )
biti nesposoben, nezmožen za dokončno odločitev: fant se obotavlja ; obotavljati se z odgovorom ; obotavlja se iti k zdravniku ; dolgo se je obotavljal, preden je vstopil ; obotavlja se, kakor bi se česa bal / nikar se ne obotavljaj / nikamor ne bomo prišli, če se boste tako obotavljali tako počasi delali ; pren., ekspr. poletje se letos nekaj obotavlja

obotavljàv -áva -o prid. ( ȁ á )
obotavljiv : obotavljav človek / stopal je zamišljeno, z obotavljavimi koraki

obotavljávec -vca in obotavljálec -lca [ obotau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor se (rad) obotavlja: pregovoriti, spodbuditi obotavljavce

obotavljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) obotavlja: obotavljiv človek / opisovanje junakovega obotavljivega vedenja / slišati je bilo obotavljivo trkanje

obotavljívec -vca m ( ȋ )
kdor se (rad) obotavlja: po naravi je bil obotavljivec

obotavljívost -i ž ( í )
lastnost obotavljivega človeka: obotavljivost tovarišev je bila vzrok za neuspeh / pokazati, premagati svojo obotavljivost

obožávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. oboževati : vsi ga obožavajo / obožavati glasbo

oboževálec -lca [ oboževau̯ca tudi oboževalca ] m ( ȃ )
nav. ekspr. kdor koga ali kaj obožuje: zavrnila je vse svoje oboževalce ; imeti velik krog oboževalcev / oboževalec narave / oboževalec gledališča ljubitelj

oboževálka -e [ oboževau̯ka in oboževalka ] ž ( ȃ )
nav. ekspr. ženska, ki koga ali kaj obožuje: imel je dosti oboževalk ; to je darilo njegove oboževalke / bila je velika oboževalka literature

oboževánec -nca m ( á )
ekspr. oboževan človek: srečala je svojega oboževanca / bil je atletski oboževanec vse šole

oboževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oboževati: oboževanje prijateljev ; zdela se mu je vredna oboževanja / oboževanje narave

oboževánka -e ž ( á )
ekspr. oboževana ženska: hrepeneti po svoji oboževanki ; oboževanka iz mladosti

oboževátelj -a m ( ȃ )
star. oboževalec : njen mladostni oboževatelj / krog pesnikovih oboževateljev / oboževatelji umetnosti

oboževáti -újem nedov. ( á ȗ ) nav. ekspr.
1. čutiti in izražati zelo pozitiven odnos do koga: oboževati svoje dekle ; očeta so vsi oboževali in spoštovali
2. poveličevati, častiti kot božanstvo: Rimljani so svoje cesarje oboževali / oboževati naravo
3. imeti zelo pozitiven odnos do česa: obožuje glasbo, knjige / obožuje sladkarije zelo rad jih je

obplézati -am dov. ( ẹ̑ )
1. s plezanjem se izogniti: obplezati ledenik
2. s plezanjem priti na več mest: fantje obplezajo vsako drevo

obplúti -plôvem in -plújem dov. , tudi obplovíte ( ú ó, ú )
1. s plutjem priti okrog česa: obpluti otok / obpluti svet, zemljo / obpluti rt
2. s plutjem se izogniti: obpluti čeri, plitvino
3. s plutjem prepotovati: obpluti vso afriško obalo

obporóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na zadnje dneve nosečnosti in prve dneve po rojstvu otroka: obporodna stiska ; obporodno obdobje

obpóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob poti: obpotna njiva ; obpotno grmovje / obpotno znamenje

obrába -e ž ( ȃ )
glagolnik od obrabiti: obraba črk, strojnih delov, orodja, tal ; odpornost materiala proti obrabi ; odškodnina za obrabo / zamenjati navoj zaradi obrabe obrabljenosti

obráben -bna -o prid. ( ā )
teh. nanašajoč se na obrabo: obrabna odpornost, trdnost materiala
grad. obrabna plast vozišča vrhnja plast vozišča, ki se obrabi zaradi neposrednega stika z vozili

obrabíti in obrábiti -im dov. ( ī á )
z dolgo rabo, uporabo narediti kaj neuporabno, neprimerno: obrabiti orodje, pohištvo ; svinčnik je popolnoma obrabil ; rokavi se na komolcih hitro obrabijo ; stroj se je že obrabil ; pren., ekspr. ta dovtip se je že obrabil

obrábljati -am nedov. ( á )
z dolgo rabo, uporabo delati kaj neuporabno, neprimerno: obrabljati obleko ; avtomobilske gume se na slabih cestah hitreje obrabljajo ; z drgnjenjem se vrv obrablja

obrábljenost -i ž ( á )
značilnost obrabljenega: obrabljenost pohištva, stroja / obrabljenost fraze, klišeja

obrabljív -a -o prid. ( ī í )
ki se obrabi: obrabljivi deli stroja ; to blago skoraj ni obrabljivo

obrabljívost -i ž ( í )
značilnost obrabljivega: obrabljivost črk ; preizkusiti obrabljivost tkanine

obrabnína -e ž ( ī )
odškodnina za obrabo: plačati, zaračunati obrabnino ; obrabnina za embalažo

obračáj -a m ( ȃ )
zastar. vrtljaj : meriti število obračajev motorja

obračálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obračanje: obračalna naprava, plošča / obračalna postaja
agr. obračalni plug plug z dvema lemežema in deskama, ki obrača brazdo samo na eno stran

obračalíšče -a s ( í )
kraj, prostor za obračanje: urediti obračališča ; avtobusno obračališče

obračálka -e [ tudi obračau̯ka ] ž ( ȃ )
anat. mišica, ki obrača del telesa: obračalka glave, nadlakta, zrkla

obračálnik -a m ( ȃ ) agr.
1. priprava za obračanje, ki se priključi traktorju: delati z obračalnikom ; obračalnik in grabeljnik / vprežni obračalnik
2. obračalni plug: orati z obračalnikom

obračálo -a s ( á )
teh. priprava za obračanje:

obráčanje -a s ( ā )
glagolnik od obračati: obračanje avtomobila / vaditi vola v obračanju / obračanje glave in trupa ; vrv za obračanje jadra ; obračanje smučarja v levo / naviti igračo z obračanjem ključa / obračanje sena ; gnojenje in obračanje zemlje / hitro obračanje sredstev

obráčati -am nedov. ( ā ȃ )
1. spreminjati izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer ali usmerjenost: na tej cesti je prepovedano obračati ; obračati ladjo ; ko so letala priletela do gozda, so (se) začela obračati / pog. avtobus bo obračal za železniško postajo bo imel obračališče
// navadno s prislovnim določilom spreminjati smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obračati glavo nazaj ; konja obračata ušesa na vse strani ; obračati vozilo na levo ; obračati se stran zaradi smradu ; obračati se na petah, s celim telesom / otroci so se med poukom kar naprej obračali pogledovali nazaj, okoli / veter se obrača
2. spreminjati lego, položaj česa tako, da se premika okoli daljše osi ali v krogu: obračati ključ v ključavnici / obračati zajca na ražnju / obračati gumb na radijskem sprejemniku ; obračati krmilo / bolnika je moral obračati s hrbta na bok ; v spanju se je vročično obračal z ene strani na drugo
// navadno s prislovnim določilom spreminjati lego, položaj česa sploh: z okornimi prsti je obračal poročni prstan ; obračati zavoj na vse strani / v rokah je obračal popisan list papirja
3. delati, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obračati snope / obračati seno ; z lopato obračati zemljo / obračati liste v knjigi
4. navadno s prislovnim določilom delati, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obračati kaj na bolje, na slabše, v svojo korist / obračati pozornost ljudi nase vzbujati pozornost
ekspr. ne obračaj besed razumi, obravnavaj misli tako, kot so izrečene ; pog. znati pametno obračati denar uporabljati, nalagati ga ; slabš. brez potrebe obračaš jezik govoriš, si prizadevaš z govorjenjem doseči ; obračati oči gledati tako, da se vidi beločnica ; knjiž. spogledljivo obrača oči gleda, pogleduje ; ekspr. hitro obračati pero hitro pisati ; ekspr. obračati koga na svojo stran pridobivati ga za svoje načrte, zamisli ; ekspr. obračati plašč po vetru zaradi koristi prilagajati svoje ravnanje, prepričanje trenutnim razmeram ; ekspr. v glavi obrača že nov načrt premišlja o njem ; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
ekon. obračati sredstva delati, da se spreminja oblika njihove vrednosti ; fin. obračati denar delati, da menjuje lastništvo

obračílen -lna -o prid. ( ȋ )
fot., v zvezah: obračilni film film s posnetki, na katerih svetla in temna mesta ustrezajo resničnosti ; barvni obračilni film barvni film s posnetki, na katerih barve ustrezajo resničnosti ; obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv

obračljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da obračati: obračljiva stenska svetilka

obračún -a m ( ȗ )
1. računska ugotovitev izdatkov, stroškov v zvezi s proizvodnjo blaga, opravljeno storitvijo: obračun je pokazal, da so dobro gospodarili ; narediti, sestaviti obračun / bilančni obračun ; letni, mesečni obračun
ekon. obračun amortizacije ; obračun stroškov računska ugotovitev dejanskih stroškov, ki odpadejo na enoto proizvoda, storitve
2. nav. ekspr. obravnava medsebojnih sporov, nesoglasij, pri kateri se izraža odklonilen odnos do drugega: pripravljati se na javen obračun ; v reviji sta začela medsebojni obračun / prišlo je do krvavega obračuna med policijo in demonstranti ; evfem. med njima je prišlo do fizičnega obračuna pretepa ; oborožen obračun med državami spopad, boj, vojna
dati obračun o svojem delu kritično presoditi svoje delo ; pisateljev obračun s hinavščino odklonilno izražen odnos, obsodba

obračúnati -am dov. ( ȗ )
1. narediti obračun: dam ti tisoč evrov, bova že obračunala, ko bo delo končano / obračunati potne stroške
2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi s s, z izraža, da se odklonilen odnos konča z neprijetnim izidom za nasprotno osebo: vojska je obračunala s nasprotnikom ; obračunati z uporniki / brezobzirno, krvavo obračunati s kom ; s sinom bo že doma obračunal ga bo kaznoval, natepel
ekspr. obračunati z lastnimi napakami kritično razmišljati o njih z namenom ne jih več delati ; ekspr. obračunati s samim seboj kritično presoditi svoje delo, življenje

obračunávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obračunavati: obračunavanje pokojnin, porabe električne energije ; obračunavanje po novih normativih ; obračunavanje v gotovini / obračunavanje z odpadniki / medsebojno, osebno obračunavanje / fizično obračunavanje ; med državama je prišlo do oboroženega obračunavanja vojne, spopada

obračunávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati obračun: obračunavati izdatke, storitve ; obračunavati dnevno, mesečno / obračunavati potne stroške
2. računsko določati vsoto, namenjeno za kaj: obračunavati obresti, prispevke ; obračunavati po tarifnih postavkah, sporazumu
3. nav. ekspr. obravnavati medsebojne spore, nesoglasja, izražajoč pri tem odklonilen odnos do drugega: že spet nekaj obračunavata ; javno sta obračunavala / z demonstranti so grdo, krvavo obračunavali ; evfem. z otroki je fizično obračunaval jih je pretepal, tepel
v romanu obračunava pisatelj z nacizmom ga obsoja, zavrača ; obračunavati s samim seboj kritično presojati svoje delo, življenje

obračunoválec -lca [ obračunovau̯ca in obračunovalca ] m ( ȃ )
uslužbenec, ki opravlja obračunske posle: obračunovalec prodaje ; razpisati delovno mesto obračunovalca

obračúnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na obračun: obračunski pregled ; obračunsko poročilo / obračunsko obdobje / obračunski posli ; obračunska služba
ekon. notranja obračunska cena cena, ki je določena med enotami v podjetju ; fin. obračunski dinar računska valuta, v kateri je obračunana konvertibilna valuta po uradnem tečaju ; obračunski dolar dolar kot vrednostna enota za obračunavanje v kliringu ; obračunski tečaj tečaj za obračunavanje tujih valut na osnovi vrednosti določene valute

obrád -a m ( ȃ )
bot. visoka trava s črtalastimi listi in kratkopecljatimi klaski, Andropogon: navadni, zlatolasi obrad

obrádek -dka m ( ȃ )
knjiž. spodnji del obraza; brada : zavezati ruto pod obradkom ; koščen, okrogel, šilast obradek ; jamica na obradku
antr. naprej štrleči del spodnje čeljusti pri človeku

obráditi se -im se dov. ( á ȃ )
ekspr. pustiti rasti brado: čez poletje se je obradil

obradostíti -ím dov. , obradóstil ( ī í )
zastar. razveseliti : obradostiti prijatelja

obradováti -újem dov. ( á ȗ )
zastar. razveseliti : s knjigo ga je zelo obradoval

obrájda -e ž ( ȃ )
nar. vzhodnoštajersko brajda : po obrajdah zori grozdje

obrájtati -am nedov. ( á )
nižje pog. ceniti 1 , spoštovati : vsi ga obrajtajo ; obrajtajo ga zaradi delavnosti / obrajtati knjige, vino imeti rad

obrámba -e ž ( ȃ )
1. odbijanje sovražnikovega, nasprotnikovega napada: vdati se brez obrambe ; preiti iz obrambe v napad ; pripraviti se na obrambo ; potisniti nasprotnikove čete v obrambo ; onesposobiti koga za obrambo ; obramba države / koncepcija splošne ljudske obrambe ; svet za ljudsko, narodno obrambo ; v nekaterih državah minister za obrambo
2. varstvo , zaščita : biti brez obrambe ; vzeti koga v obrambo ; obramba ladij pred minami ; obramba proti mrazu
3. dokazovanje pravilnosti ideje, mnenja: obramba resnice, stališča
4. šport. faza športne igre, ko si moštvo prizadeva ohraniti določen rezultat: povezati obrambo in napad / preiti v obrambo / conska obramba pri kateri brani vse moštvo določen prostor
// šport. žarg. obrambni igralci pri nekaterih igrah z žogo: gostje so razbili domačo obrambo ; slaba igra obrambe
5. pravn. zagovor, zagovarjanje obdolženca: pripraviti, sprejeti obrambo ; obrambo vodi znan odvetnik / čakali so, kaj bo povedal v svojo obrambo / pravn. žarg. na predlog obrambe so obravnavo preložili branilcev
ekspr. napad je najboljša obramba s tem, da človek očita napake drugim, prepreči, da bi mu drugi očitali njegove
med. obramba organizma proti bolezni ; šah. indijska obramba otvoritev igre, pri kateri črni fianketira enega ali oba lovca ; šol. obramba disertacije zagovor disertacije pred komisijo ; obramba in zaščita v socializmu učni predmet, pri katerem se poučujejo osnovne oblike obrambe in družbene samozaščite ; voj. protiletalska, protiraketna obramba ; teritorialna obramba

obrámben -bna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrambo: obrambni jarek, nasip, stolp, zid ; izdelati obrambni načrt ; oslabiti obrambni sistem nasprotnika ; obrambno sredstvo / obrambni položaj ; obrambna postojanka / obrambna moč države / obrambna vojna ; napadalno in obrambno orožje / obrambni igralec
med. obrambna moč organizma ; nav. mn., psih. obrambni mehanizem vedenje, ravnanje človeka, ki je v neprijetnem duševnem, čustvenem stanju ; voj. obrambna linija ; ključna obrambna pozicija pozicija, od obrambe katere je odvisna obramba širšega območja

obramboslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za obramboslovje: politolog in obramboslovec / diplomirani obramboslovec

obramboslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na obramboslovje: obramboslovni raziskovalni center ; doktor obramboslovnih znanosti / obramboslovna katedra katedra za obramboslovje

obramboslôvje -a s ( ȏ )
veda o vojaški obrambi in zaščiti: katedra za obramboslovje

obramboslôvka -e ž ( ȏ )
strokovnjakinja za obramboslovje: diplomirana obramboslovka ; politologinja in obramboslovka

obrámnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., star. naramnica : obramnice mu lezejo čez rame / popraviti obramnice na košu / vtakniti roko v obramnico

obrána -e ž ( ȃ )
zastar. obramba : pripravljati se na obrano / biti komu v obrano

obraníti in obrániti -im dov. ( ī á )
1. odvrniti napad: vojakom je uspelo obraniti most ; obraniti mesto pred napadalci ; obraniti grad s topovi ; obraniti se nasprotnika / le s težavo se je obranila nadlegovalca
// zavarovati , zaščititi : obraniti otroka pred mrazom, star. mraza ; obraniti se pred infekcijo
2. dokazati pravilnost ideje, mnenja: obraniti svoje stališče ; te trditve ni mogel znanstveno obraniti
hlev je zgorel, hišo pa so obranili rešili pred požarom ; publ. obraniti naslov prvaka znova pridobiti naslov prvaka ; publ. obraniti pridobitve osvobodilnega boja ohraniti
šol. obraniti disertacijo pred komisijo opraviti zagovor disertacije ; šport. obraniti enajstmetrovko pri nogometu preprečiti kazenski strel na gol z razdalje enajst metrov

obrásel -sla -o tudi obrástel -tla -o [ obrasəu̯; obrastəu̯ ] prid. ( ā á )
1. obdan s čim rastočim: z jelšami obrasel potok ; usta, obrasla z brki in brado
2. pokrit s čim rastočim: z vinsko trto obrasel hrib ; s puhom obrasli mladiči; prim. obrasti

obraslíka -e ž ( í )
nar. koroško brazgotina : obraslika na roki

obráslost -i ž ( á )
lastnost, značilnost obraslega: obraslost hriba

obrásnik -a m ( ȃ )
nar. tolminsko brazgotina : ostal mu je globok obrasnik

obrást -i in ž ( ȃ )
gozd. kar zraste, požene iz starega tkiva: obrast na deblu, štoru
// mladje : gozdna obrast

obrástati -am nedov. ( á )
zastar. obraščati : mah obrasta zidove

obrástek -tka m ( ȃ )
1. gozd. kar zraste, požene iz starega tkiva: obrastki na steblu
2. nar. brazgotina : od rane mu je ostal globok obrastek ; obrastek na licu

obrásti -rástem in -rásem dov. ( á )
1. rastoč biti, pojaviti se okrog česa: jelše so obrasle potok ; grmovje je obraslo grajske zidove
2. rastoč biti na (vsej) površini: severno stran dreves obraste lišaj ; streho je že obrasel mah prim. obrasel

obrastlína in obraslína -e ž ( í )
zastar. brazgotina : na vratu je imela obrastlino

obráščati -am nedov. ( á )
1. rastoč biti, nahajati se okrog česa: grmovje obrašča potok
2. rastoč biti, pojavljati se na (vsej) površini: hišo obrašča bršljan / gozd obrašča hrib

obràt 1 -áta m ( ȁ á )
1. glagolnik od obrniti: obrat glave / obrat na, v desno, levo ; obrat na petah ; obrat s celim telesom ; obrat nazaj / kot izvrsten letalec zmore tudi hitre obrate / obrat ključa, krmila, ročice / pog. motor s tri tisoč obrati na minuto vrtljaji
2. dejstvo, da postane kaj (popolnoma) drugačno od prejšnjega: to je bil pomemben obrat v njegovem življenju / nepričakovan obrat v politiki / v tekstu je veliko aforizmov in besednih obratov ; stavki so polni tujk in nenavadnih miselnih obratov / knjiž. ta slika predstavlja odločen obrat k naturalizmu preusmeritev
astron. poletni sončni obrat čas okoli 21. junija, ko doseže Sonce najsevernejšo lego na nebu ; zimski sončni obrat čas okoli 21. decembra, ko doseže Sonce najjužnejšo lego na nebu ; ekon. obrat kapitala čas, v katerem se povrne kapital v izhodiščno obliko ; glasb. obrat akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više ; kor. četrtinski obrat plesni obrat za 90° ; polovični obrat plesni obrat za 180° ; meteor. toplotni obrat pojav, da je temperatura zraka v višinah višja kot v nižinah ; šport. obrat element umetnostnega drsanja, pri katerem drsalec spremeni smer vožnje za 180° ; krožni obrat okrog dolžinske osi pri metanju diska, kladiva

obràt 2 -áta m ( ȁ á )
navadno s prilastkom manjša proizvodna enota za določene delovne, tehnološke postopke: tovarna je ustanovila več novih obratov ; obrat za izdelovanje, predelovanje, pridobivanje, proizvodnjo česa / gostinski, gozdni, industrijski, lesni, rudarski, žagarski obrat ; obrat družbene prehrane
// prostor, stavba te enote: urediti obrat ; obrat za likanje je v prvem nadstropju ; gradnja obrata ; higiena v obratu
publ. restavracija je neprekinjeno v obratu obratuje, dela

obráten 1 -tna -o prid. ( ȃ )
1. ki se v čem bistvenem popolnoma razlikuje od drugega: s svojo izjavo je dosegel obraten namen, kot je želel ; stvar je v resnici obratna ; publ. objektivno stanje je navadno v obratnem sorazmerju s subjektivnim občutkom
2. drugačen od izhodiščnega
a) glede na gibanje: v eni smeri vozi podjetje les, v obratni pa pohištvene izdelke / sklepamo lahko tudi v obratni smeri, kdor prej pride, je prej na vrsti
b) glede na potek dejanja: klicali so jih v obratnem vrstnem redu, kot so oddali prijavnice ; časovno zaporedje je lahko obratno od navedenega
publ. poravnajte račun, v obratnem primeru vas bomo tožili drugače, sicer ; pisar. odgovoriti z obratno pošto s prvo pošto, s katero se lahko odgovor odpošlje pošiljatelju
mat. obratna funkcija funkcija, ki se dobi iz prvotne funkcije po medsebojni zamenjavi spremenljivk ; obratna računska operacija računska operacija, s katero uničimo učinek, ki ga je imela prvotna operacija ; obratna vrednost ulomka vrednost, ki se dobi z zamenjavo števca in imenovalca ; obratno sorazmerje sorazmerje, pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju, kot druga odvisna količina narašča

obráten 2 -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrat ali obratovanje: obratni prostori / obratni čas / obratni stroški ; obratno dovoljenje / obratna nesreča / obratni inženir inženir, ki vodi delo v posameznem oddelku ali obratu tovarne, podjetja ; obratni knjigovodja, zdravnik ; obratna ambulanta
ekon. obratni kapital kapital, potreben za obratovanje ; obratni kredit kredit za nakup obratnih sredstev ; obratna sredstva zaloge materiala, proizvodov, nedokončani proizvodi, denarna sredstva, ki so potrebna za poslovanje ; fin. obratna proračunska glavnica glavnica, potrebna za premostitev med tekočimi izdatki in občasnimi dohodki

obráti obêrem dov. , stil. oberó; obrál ( á é )
1. s trganjem odstraniti sadeže, plodove z drevesa, rastline: obrati češnje, jabolka, ribez / sadje so že obrali in pospravili
// odstraniti nepotrebne mladike, stare liste: obrati pesi zunanje liste
// s trganjem narediti, da na drevesu, rastlini ni več sadežev, plodov: obrati drevo, jablano ; obrati vinograd
2. odstraniti, spraviti s česa: obrati gosenice z zelja ; obrati si uši
// z grizenjem, rezanjem odstraniti meso s kosti: obrati kurje bedro, gnjat / obrati kosti / ekspr. piščanca je kar sam obral pojedel
3. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: družba ga je popolnoma obrala ; sproti me obere za vsak dinar ; obrali so ga pri kartanju / pri kupčiji me je obral za dva tisoč
// izropati , oropati : vlomili so v trgovino in jo obrali
4. ekspr. obiti 1 , obhoditi : na poti domov je obral vse gostilne ; vso vas je obral, pa ga ni našel / ta avtobus obere vsako vas
ekspr. soseda obere vsakega človeka pove o njem veliko slabega ; ekspr. obrali so jo do kosti zelo so jo obrekovali

obratíšče -a s ( í )
knjiž. točka, mesto, kjer se kaj obrne, spremeni: leposlovje je dospelo na neko obratišče ; stati na obratišču življenja

obrátnik -a m ( ȃ )
geogr. povratnik : južni, severni obratnik

obratoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obratovanje: obratovalni pogoji / obratovalni stroški ; dobiti obratovalno dovoljenje / obratovalni čas uradno določeno trajanje (dnevnega, tedenskega, letnega) obratovanja / obratovalni prostori
elektr. obratovalna kapacitivnost, napetost ; obratovalna ozemljitev ozemljitev določene točke tokokroga ; strojn. obratovalna hitrost hitrost, s katero obratuje stroj v normalnih okoliščinah

obratovalíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se obratuje: odpreti novo obratovališče ; obratovališče za finalno predelavo lesa

obratoválnica -e ž ( ȃ )
knjiž. delavnica, proizvodni obrat: obrtna obratovalnica

obratoválo -a s ( á )
teh. skupek strojnih delov za prenos in spremembo gibanja; gonilo : zamenjati obratovalo / zobato obratovalo
strojn. ročično obratovalo mehanizem, s katerim se premočrtno gibanje spreminja v vrtenje

obratovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obratovati: zagotoviti tovarni nemoteno obratovanje ; prenehati z obratovanjem ; neprekinjeno, poskusno obratovanje ; obratovanje hidrocentrale ; čas, stroški obratovanja / spraviti stroj v obratovanje / publ. izročiti novi hotel obratovanju / redno obratovanje letala

obratováti -újem nedov. ( á ȗ )
biti s svojimi napravami v delovnem stanju: nova elektrarna že obratuje ; tovarna obratuje neprekinjeno ; obratovati poskusno, s polovično zmogljivostjo / žičnica danes ne obratuje / ekspr. stroj je prenehal obratovati delati, delovati
// publ., s prislovnim določilom izraža, da kaj opravlja, izpolnjuje svojo osnovno nalogo: ladja obratuje na progi Reka–Dubrovnik ; letalo obratuje redno, sezonsko / v kraju obratujejo od sedmih hotelov le trije so odprti ; avtobusna proga Ljubljana–Split obratuje od začetka julija do konca avgusta avtobusi vozijo na tej progi

obrátoven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrat: obratovna oprema / obratovni inženir, knjigovodja

obratovódja -e in -a m ( ọ̑ )
vodja obrata: postal je obratovodja slaščičarne

obratovódstvo -a s ( ọ̑ )
vodstvo obrata: delati po navodilih obratovodstva ; prostori obratovodstva / prevzeti obratovodstvo elektrarne vodenje

obravnáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. raziskati , proučiti : obravnati dokazno gradivo ; zadevo so vsestransko obravnali
star. glej, da stvar z dekletom čim prej obravnaš urediš

obravnáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od obravnavati:
a) obravnava poročila ; obravnava perečih gospodarskih problemov ; izčrpna obravnava narodnega vprašanja ; predmet obravnave / dati, predložiti osnutek zakona v javno obravnavo ; publ. predlog bo šel v obravnavo se bo obravnaval
b) obravnava predpisane učne snovi
c) statistična obravnava podatkov obdelava
č) publ. njegove težave so zahtevale psihiatrično obravnavo pregled, zdravljenje pri psihiatru
2. pravn. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: obravnava bo javna ; obravnava bo ob deseti uri ; udeležiti se obravnave ; končati, odložiti, prekiniti obravnavo ; priti na obravnavo ; vabilo na obravnavo ; zapisnik o obravnavi / razpisati obravnavo / disciplinska, pritožbena, sodna, zapuščinska obravnava ; glavna obravnava na kateri odloča sodišče o utemeljenosti tožbe

obravnávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obravnavati: obravnavanje podatkov, problemov / obravnavanje učne snovi / neenako obravnavanje kupcev ; psihološko obravnavanje otroka

obravnávati -am nedov. ( ȃ )
1. z razčlenjevanjem, ocenjevanjem česa prihajati do jasnosti, sklepov: obravnavati pomen, vlogo organizacije ; na seji so obravnavali problematiko proizvodnje ; obravnavati prošnjo, pritožbo ; izčrpno, podrobno obravnavati vprašanja ; zadevo so vsestransko obravnavali ; stvar se je začela javno obravnavati / na sestanku so obravnavali vse točke dnevnega reda
// reševati, ukvarjati se: obravnavati medsebojne spore ; publ. komisija obravnava tudi kadrovska vprašanja / publ. logoped obravnava otroka, ki napačno izgovarja sičnike
2. načrtno podajati določeno vsebino: v knjigi obravnava pisatelj problem izseljenstva ; več člankov obravnava jezikovna vprašanja
// načrtno (se) seznanjati s čim: obravnavati ekonomske pojme, poštevanko ; obravnavati predpisano učno snov ; pri slovenščini so obravnavali glagol
3. nav. ekspr., s prislovnim določilom imeti, kazati določen odnos do koga: avtomobilisti različno obravnavajo pešce ; enakopravno obravnavati koga ; po mačehovsko ga obravnavajo ; orožniki so ga še kar spoštljivo obravnavali ravnali z njim ; okolica ga obravnava kot krivega / publ. te ugotovitve je treba obravnavati z določenimi pridržki
// publ. imeti, šteti za: to cesto obravnavajo kot dvopasovnico
zakonik obravnava mladoletnike s posebno obzirnostjo piše o njih ; pog. na sestanku so ga obravnavali kritično govorili o njem, o njegovem delu ; neugodno obravnavati uvoz blaga ocenjevati ; star. s prijateljem sta obravnavala stara znanstva se pogovarjala o starih znancih

obravnáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obravnavo: obravnavni zapisnik / določiti obravnavni dan / obravnavna dvorana

obràz -áza m ( ȁ á )
1. prednja stran glave: namazati, natreti obraz s kremo ; skrbno si je obrisal obraz ; pokriti obraz z dlanmi, rokami ; skriti, ekspr. zakopati obraz v dlani ; potegnil si je z roko čez obraz ; padel je na obraz ; udariti koga v obraz ; pot mu je lil po obrazu ; ves umazan je po obrazu ; bled obraz ; brazgotinast, kozav, mozoljast obraz ; izredno fotogeničen obraz ; grd, lep obraz ; ljubek otroški obraz ; okrogel, ozek, širok, podolgovat obraz ; od bolečin spačen obraz ; obraz je imel rdeč od jeze, zagorel, zaripel ; slabš. človek s konjskim obrazom ; imenovati dele obraza ; gube obraza so se ji poglobile ; skrbeti za nego obraza ; značilne poteze obraza ; vesel, žalosten izraz na obrazu ; krema za obraz / klobuk mu ne pristaja k obrazu / postaral si se v obraz ; ostala je mladega obraza ; videti je bil siv, voščen v obraz / ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je
// nav. ekspr., navadno s prilastkom z mimiko
a) izraženo razpoloženje, stanje: z boječim, plahim obrazom je vprašal ; prestrašil se je njegovega hudega, jeznega obraza ; sprejel ga je s kislim obrazom nerazpoložen, nejevoljen ; odhajal je z nesrečnim, začudenim, zadovoljnim obrazom ; s pogumnim obrazom je stopil predenj ; sijoči, veseli obrazi ; sedeli so zapetih obrazov nesproščeni; brezizrazni / obraz se mu je v trenutku zresnil
b) izražena lastnost: gledal je v njegov dobri, pošteni obraz ; imel je zelo inteligenten obraz ; deško predrzen obraz ; presenetil ga je strog profesorski obraz ; obraz ima še kar človeški
2. ekspr., navadno s prilastkom človek : ta obraz mi je znan iz avtobusa ; zbralo se je veliko neznanih obrazov ; v množici sem iskal njen obraz ; na dopustu bi rad spoznal nove obraze / srečujem vedno ene in iste obraze / publ. najlepši obraz slovenskega filma
3. ekspr., navadno s prilastkom oblika pojavljanja
a) glede na zunanjost, videz: ti ljudje so dali kraju dokončen obraz ; zemlja spreminja svoj obraz ; spremeniti obraz časopisa ; mesto ima veliko obrazov / sonce je skrilo obraz / obraz našega časa, dobe / vloga z nešteto obrazi z veliko možnostmi izražanja
b) glede na vsebino, bistveno značilnost: ugotoviti obraz oblasti ; spoznati vse obraze življenja / njegov duhovni obraz / literatura si prizadeva najti nov obraz / z oslabljenim pomenom prikrival je obraz preteklosti preteklost
4. lit., zlasti v drugi polovici 19. stoletja kratko literarno besedilo, v katerem se avtorjevo trenutno razpoloženje primerja, izenačuje z motivom iz narave: pisati obraze / Jenkovi Obrazi
ekspr. ob tej novici se mu je obraz podaljšal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, neprijetno presenečenje ; ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu ; ekspr. obraz se ji je omehčal z mimiko je izrazila pripravljenost popustiti v čem, storiti kaj ; ekspr. obraz se mu je zmračil z mimiko je izrazil nejevoljo, jezo ; ekspr. kakšne obraze je delal od presenečenja, začudenja se je zelo spakoval ; ekspr. kaj bi delal kisel obraz kazal nejevoljo ; ekspr. pokazal je svoj pravi obraz storil je kaj, navadno kaj slabega, kar kaže, izraža njegov značaj ; ekspr. v obraz mi laže predrzno, nesramno ; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital ; nizko lahko mu pljuneš v obraz zelo ga lahko preziraš ; ekspr. nikomur ne more pogledati v obraz čuti se krivega; je kriv ; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju ; ekspr. v obraz se mu je smejal ni prikrival posmeha, smeha ; ekspr. kri mu je udarila v obraz zelo je zardel ; knjiž. večkrat je že zrl smrti v obraz večkrat je bil v smrtni nevarnosti ; ekspr. ne smeš soditi ljudi po obrazu ne smeš presojati njihovega značaja po videzu ; ekspr. človek z dvema obrazoma ki se kaže drugačnega, kot je

obrázdati 1 -am dov. ( ā ȃ )
zastar. narediti brazdi podobne zareze; nabrazdati : obrazdati kamen

obrazdáti 2 -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. umazati, zlasti s čim redkim: otrok vse obrazda pri jedi ; obrazdati se z blatom

obrázec -zca m ( ȃ )
1. list z okvirnim tekstom in rubrikami za ustrezne podatke: izpolniti obrazec ; tiskan obrazec ; blok obrazcev / davčni obrazec ; obrazec za osebne podatke
2. z dogovorjenimi znaki izraženi odnosi, zakonitosti med stvarmi ali pojmi: izpeljati obrazec ; svojo ugotovitev je zapisal v obliki obrazca
// mat. v matematični obliki podano pravilo za računanje: obrazec za ploščino lika / matematični obrazec
3. predpisano ali ustaljeno besedilo za določene namene: izgovarjati čarovne obrazce ; zarotitveni obrazci ; obrazec za prisego
// ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa: obrazec obrednih pesmi
zastar. v knjigi so obrazci iz vaškega življenja podobe, slike
geom. distančni obrazec za računanje razdalje med dvema točkama v koordinatnem sistemu ; lit. metrični obrazec ; rel. molitveni, spovedni obrazec

obrázek -zka m ( ȃ )
manjšalnica od obraz: bled otroški obrazek ; ljubek obrazek / z žalostnim obrazkom je stopila predenj / vsi navzoči obrazki so se razveselili

obrázen -zna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obraz: obrazni deli / obrazne kosti, mišice / osvežilne obrazne kopeli / obrazna mimika
anat. obrazni živec gibalni živec obraznih mišic ; kozm. obrazna voda

obrazílo -a s ( í ) jezikosl.
1. oblikoslovna prvina, ki iz podstave tvori besedo ali obliko: delati nove besede z obrazili ; naglas na obrazilu ; stopnjevanje z obrazili / deležniško, deminutivno, nedoločniško obrazilo
2. del besede, ki izraža sklon, število ali glagolsko osebo; končnica : osebno obrazilo ; rodilniško obrazilo

obráziti -im nedov. , obrážen ( ā ȃ ) zastar.
1. oblikovati : obraziti kip / obraziti drevesa v parku
// slikati , upodabljati : obraziti na strop prizore iz mitologije
2. izobraževati : učil in obrazil je kmete

obrazložítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obrazložiti: podrobna obrazložitev predloga ; obrazložitev obsodbe, odločbe
pravn. pravna, sodna obrazložitev

obrazložíti -ím dov. , obrazlóžil ( ī í )
1. z navajanjem podatkov, razčlenjevanjem gradiva narediti kaj razumljivo: vodja dela jim je vse obrazložil ; obrazložiti komu svoje težave ; obrazložila sta mu, zakaj sta prišla
2. navesti (zadostne) razloge za trditev, izjavo: obrazložiti odločbo, predlog, pritožbo / svoje stališče je natančno obrazložil

obráznik -a m ( ā ) zastar.
1. slikar, likovni umetnik: v galeriji so slike znanih obraznikov ; spomenik je naredil obraznik samouk
2. izobraževalec : obraznik mladine

obráznost -i ž ( á )
zastar. oblikovalna sposobnost, ustvarjalnost: umetnikova obraznost

obrazoválen -lna -o prid. ( ȃ ) zastar.
1. oblikovalen , ustvarjalen : obrazovalna domišljija ; človekova obrazovalna moč
2. likoven : obrazovalna umetnost
3. izobraževalen : obrazovalni postopek

obrazovánje -a s ( ȃ ) zastar.
1. oblikovanje : vpliv vzgoje na duševno obrazovanje človeka
2. izobraževanje : poklicno obrazovanje

obrazováti -újem nedov. ( á ȗ ) zastar.
1. oblikovati : obrazovati predmete / človek mora obrazovati v sebi ideal
// slikati , upodabljati : pogosto so ga obrazovali kot viteza / pisatelj obrazuje v delu najtemnejše strani življenja prikazuje, opisuje
2. izobraževati : vzgajati in obrazovati mladino

obrazstáven -vna -o prid. ( ȃ )
ki poteka, je organiziran ob razstavi: obrazstavni program ; obrazstavne dejavnosti ; obrazstavna prireditev

obrážček -čka m ( ȃ )
ekspr. obrazek : droben dekliški obražček / radovedni obražček

obŕcati -am dov. ( )
večkrat suniti, udariti z nogo: podrli so ga na tla in obrcali ; iz jeze je obrcal psa

obréčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
ki je, se nahaja ob reki: obrečni travniki ; obrečno naselje / obrečna ljudstva

obrêči -rêčem dov. , obrêci obrecíte; obrékel obrêkla ( é )
dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: obrekel ga je pri vseh sosedih ; grdo, hudo obreči / nedolžnega je obrekel obdolžil

obrèd -éda m ( ȅ ẹ́ ) navadno s prilastkom
1. javno slovesno dejanje v predpisani, ustaljeni obliki sploh: laični obredi pri podelitvi imena ; poročni obred na magistratu ; to so bili stari pravni obredi ; obred promocije
// javno versko dejanje v predpisani, ustaljeni obliki: udeležiti se obreda ; duhovnik opravlja obrede / pogreb s cerkvenim obredom ; verski obred / magični obredi prvotnih ljudstev
etn. pomladanski obredi ; ženitovanjski obred
// ed., rel. skupek pravil, določil, po katerih se opravlja bogoslužje: pravoslavci uporabljajo vzhodni obred ; Katoliška cerkev zahodnega obreda / opraviti mašo po vzhodnem obredu / velikonočni obred
2. nav. šalj. dejanje , opravilo : večerja je pri nas družinski obred ; umivanje las je zanjo pravi lepotni obred / obred pospravljanja

obrédar -ja m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor vodi slavnosti, obrede: priti v spremstvu obredarja

obréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na obred: obredno besedilo / obredni jezik je bil takrat latinski ; obredne knjige ; obredna posoda ; obredna oblačila / črnski obredni plesi ; obredne maske
etn. obredni kruh kruh, pečen ob krstu, poroki in za določene praznike ; obredne pesmi
2. ekspr. slovesen , svečan 2 : oče je natakal vino z obrednimi kretnjami

obredíti -ím dov. , tudi obrédi; obrédil; obrejèn ( ī í )
zastar. (nekoliko) zrediti: obrediti vola ; na stara leta se je nekoliko obredil

obrédje -a s ( ẹ̑ )
1. etn. skupek obredov, šeg ob kaki priložnosti: plesno obredje ; ženitovanjsko obredje ; jurjevanje, koledovanje in druga obredja
2. knjiž. verski obredi, bogoslužje: cerkveni prostor dobro ustreza obredju / ta aktivnost je bila v davnini del obredja

obrédnik -a m ( ẹ̑ )
1. rel. knjiga z besedili in navodili za opravljanje obredov: začeti uporabljati slovenski obrednik / blagosloviti jedi po obredniku
2. navodila za opravljanje slovesnih javnih dejanj: dvorni obrednik
3. knjiž. kdor vodi slavnosti, obrede: ravnati se po navodilih obrednika

obrédnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost obrednega: obrednost besedila / religiozna obrednost / ekspr.: gledališče se je odreklo obrednosti ; opravljati kaj z obrednostjo

obrégati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ ) ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: ob vsakega se obrega / obregati se ob način dela / obregati se nad stanovanjem jeziti se, kritizirati ga
2. nejevoljno, zadirčno govoriti: postal je čemeren in se je začel obregati ; kakšno je to vaše vino, se je obregal

obregljív -a -o prid. ( ī í )
ekspr. ki se (rad) obrega: obregljiv človek / namenoma je preslišal njene obregljive besede

obrégniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešati v stvar, ki se govorečega ne tiče: ob vsakega gosta se obregne ; obregniti se ob organizacijo dela ; včasih se obregne vanj zaradi zamude / marsikdo se je obregnil ob njeno vedenje
2. nejevoljno, zadirčno odgovoriti: prijazno jo je ogovoril, ona pa se je obregnila ; kaj mi mar, se je obregnil / obregnil se je nad menoj, naj se poberem

obregováti se -újem se nedov. ( á ȗ ) ekspr.
1. navadno v zvezi z ob vsiljivo, na neprimeren način se vmešavati v stvari, ki se govorečega ne tičejo: vsi se obregujejo ob fanta ; obregovali so se ob delo komisije / obregovati se nad obrtniki jeziti se
2. nejevoljno, zadirčno govoriti: gospodinja se že spet obreguje ; kako je len, se je obregovala

obrejítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obrejiti: obrejitev krave

obrejíti -ím tudi obrêjiti -im dov. , obrêji; obrêjil ( ī í; ē ȇ )
povzročiti brejost: bik obreji kravo

obrekljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) obrekuje: obrekljiv človek / pog. obrekljivi jeziki

obrekljívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) obrekuje: verjeti obrekljivcem ; jeziti se na obrekljivce

obrekljívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) obrekuje: vaške obrekljivke / soseda je velika obrekljivka

obrekljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost obrekljivega človeka: motila ga je njegova obrekljivost

obrekoválec -lca [ obrekovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor (rad) obrekuje: ne ozirati se na obrekovalce / obrekovalci naše države

obrekoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrekovanje: obrekovalni članki / obrekovalni ton izjave / obrekovalna gonja proti naši državi

obrekoválka -e [ obrekovau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki (rada) obrekuje: obrekovalke že spet govorijo o njem

obrekoválnica -e ž ( ȃ )
1. ekspr. prostor, kjer se (rado) obrekuje: po mestnih obrekovalnicah je nabral veliko novic
2. gled. žarg. prostor v bližini odra, kjer igralci čakajo na nastop: v obrekovalnici so igralci hvalili drug drugega

obrekoválski -a -o [ obrekovau̯ski tudi obrekovalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obrekovalce: obrekovalska skupina / obrekovalska osramotitev njegove žene

obrekovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obrekovati: pogovor se je začel spreminjati v obrekovanje ; z obrekovanjem manjšati komu ugled ; obrekovanje članov odbora / obrekovanje naše oblasti

obrekováti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: nevoščljivci in sovražniki ga obrekujejo ; zelo so jo obrekovali / rada obrekuje / obrekovati našo državo

obremenílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki obtožuje, dolži: obremenilna priča / obremenilna izpoved ; obremenilno gradivo / obremenilne okoliščine
pravn. obremenilni dokaz ; teh. obremenilni preizkus preizkus, ki pokaže odpornost kakega strojnega dela glede na obremenitev

obremenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obremeniti:
a) obremenitev dvigala ; maksimalna obremenitev mostu / zaradi prevelike obremenitve se je ladja potopila
b) obremenitev učencev z domačimi nalogami ; obremenitev na delovnem mestu / psihična, živčna obremenitev ; obremenitev vida
c) obremenitev motorja, stroja ; obremenitev nosilne vrvi / dopustna obremenitev ; obremenitev na nateg
č) obremenitev proračuna
davčne obremenitve davki ; znaki dedne obremenitve dedne obremenjenosti
fin. direktna obremenitev naročilo banki za poravnavo ponavljajočih se obveznosti z naročnikovega računa ; grad. ekscentrična obremenitev ki ne deluje na sredino konstrukcije ; koristna obremenitev ki jo nosilni gradbeni element lahko nosi poleg stalne obremenitve ; strojn. dinamična obremenitev ki se s časom spreminja

obremeníti -ím dov. , obreménil ( ī í )
1. dati breme, težek predmet na kaj: obremeniti dvigalo ; ladje ne smemo preveč obremeniti / ekspr. za izlet so se obremenili s težkimi nahrbtniki
2. naložiti komu veliko dela, dolžnosti: obremeniti učence z izvenšolskim delom ; obremenili so ga še z novo funkcijo / obremeniti organizem z napornim delom
3. obtežiti kot z bremenom: povečanje lokalnega prometa bi obremenilo občinski proračun ; preteklost lahko obremeni človeka / noče ga obremeniti še s tako skrbjo ; s tem dejanjem si je obremenil vest
ekspr. za praznike si preveč obremenimo želodec preveč jemo, pijemo
4. obtožiti , obdolžiti : nima namena, da bi ga obremenil ; s to izjavo ga je obremenila / sežgal je vse dokumente, ki bi ga lahko obremenili
5. teh. narediti, da kaka naprava doseže določeno zmogljivost: obremeniti motor, stroj ; ta varovalka se sme obremeniti z največ desetimi amperi / delno, polno obremeniti
fin. obremeniti konto, račun vknjižiti v breme ; fiz., teh. obremeniti na nateg ; pravn. obremeniti posestvo s hipoteko

obremenítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obremenitev: obremenitvena deformacija
teh. obremenitvena krivulja krivulja, ki kaže odvisnost obremenitve od časa

obremenjênec -nca m ( é )
navadno v zvezi dedni obremenjenec kdor podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja: v teh krajih je precej dednih obremenjencev

obremenjênost -i ž ( é )
1. dejstvo, da je kdo obremenjen: duševna obremenjenost ; obremenjenost žensk z gospodinjskim delom / dedna obremenjenost dejstvo, da kdo podeduje negativne telesne lastnosti ali negativna duševna nagnjenja
2. lastnost, stanje obremenjenega: obremenjenost dvigala / obremenjenost okolja stopnja izkoriščanja ali onesnaževanja naravnega prostora

obremenjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki obtožuje, dolži: obremenjevalna priča / obremenjevalna izpoved

obremenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obremenjevati: obremenjevanje avtomobila s prtljago / obremenjevanje otrok z delom / medsebojno obremenjevanje

obremenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati breme, težek predmet na kaj: obremenjevati tovorno dvigalo ; nosilnost tal je slaba, zato jih ne smemo obremenjevati s težkimi omarami
2. nalagati komu veliko dela, dolžnosti: obremenjevati ženske z gospodinjskimi deli ; obremenjevati ljudi z obveznostmi
3. obteževati kot z bremenom: odplačevanje dolga obremenjuje podjetje ; nesamostojnost je obremenjevala našo preteklost / noče je obremenjevati še s tako skrbjo ; obremenjevati si možgane s podatki
4. obtoževati , dolžiti : nihče ga ni videl, da bi ga mogel obremenjevati ; priznala bo svojo krivdo in ne bo obremenjevala drugih / zlorabe z akti so jih težko obremenjevale
5. teh. delati, da kaka naprava dosega določeno zmogljivost: obremenjevati motor, stroj
publ. ropot obremenjuje sluh slabo vpliva nanj, mu škoduje ; knjiž. dramo obremenjuje mnogo literarnega balasta v njej je mnogo literarnega balasta ; obremenjevati tekst z nenavadnimi, nedomačimi izrazi delati ga težko razumljivega

obrénkati -am dov. ( ẹ̑ )
ekspr. ošteti , ozmerjati : obrenkala ga je zaradi njegove brezbrižnosti ; pošteno jih je obrenkal

obrésten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obresti: obrestni obroki ; obrestni znesek
fin. obrestni kredit kredit, pri katerem mora dolžnik plačati tudi obresti ; efektivna obrestna mera obrestna mera, ki izhaja iz obrestnoobrestnega zneska in glavnice ; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj ; obrestne obresti obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti ; obrestne tablice tabela z izračunanimi obrestnimi zneski ; temeljna obrestna mera [TOM] do junija 2003 letna obrestna mera za denarne obveznosti in terjatve v domači valuti, ki zagotavlja ohranitev njihove realne vrednosti ; mat. obrestni račun račun, ki obravnava navadne obresti

obrésti 1 -i ž mn. ( ẹ̑ )
v odstotkih ali v znesku izraženo denarno nadomestilo za začasno uporabo denarja: obresti naraščajo, tečejo ; obresti znašajo toliko in toliko ; izplačati, obračunati, plačati obresti ; glavnica mu prinaša precej obresti ; pripisati obresti h glavnici ; nizke, visoke obresti ; slabš. oderuške obresti ; znižanje obresti ; posojilo brez obresti ; pren., ekspr. njegov uglajeni nastop je glavnica, ki mu prinaša visoke obresti
ekspr. povrniti komu kaj z obrestmi vred zelo se mu maščevati
fin. kapitalizirati obresti pripisati jih h glavnici ; aktivne obresti ki jih kdo kot upnik dobi ; eskontne, interkalarne obresti ; obrestne obresti od glavnice in prištetih tekočih obresti ; pasivne obresti ki jih kdo kot dolžnik plača ; pogodbene zakonske obresti ; tekoče obresti od enega do drugega obračuna ; zamudne obresti ki se plačujejo za nepravočasno izpolnitev obveznosti ; mat. navadne obresti ki se ne pripisujejo h glavnici

obrêsti 2 obrêdem dov. , obrêdel in obrédel obrêdla, stil. obrèl obrêla ( é )
ekspr. obiti 1 , obhoditi : deželo je obredel po dolgem in počez
// obiskati : vse prijatelje je obredel ; na poti domov so obredli več znanih gostiln

obréstnoobrésten -tna -o prid. ( ẹ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na obrestne obresti: obrestnoobrestni znesek
mat. obrestnoobrestni račun račun, ki upošteva tudi obresti od obresti

obrestonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
fin. ki prinaša obresti: obrestonosni kapital

obrestovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obrestovati: obrestovanje vloge ; naraščanje glavnice pri obrestovanju

obrestováti -újem nedov. ( á ȗ )
plačevati obresti: banka obrestuje vloge

obréza -e ž ( ẹ̑ )
del knjige, revije, kjer so listi gladko obrezani: knjiga z rdečo, zlato obrezo
obrt. marmorirana obreza

obrezáč -a m ( á )
nar. vzhodno kdor obrezuje peso, repo: pogovori, smeh obrezačev
agr., zool. hrošček s kratkim rilčkom, Rhynchites coeruleus

obrézanec -nca m ( ẹ̑ )
v judovskem in muslimanskem okolju kdor je obrezan: v skupini je bilo tudi nekaj obrezancev

obrézati -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem narediti, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezati gnilo jabolko / obrezati repo / obrezati desko
2. z rezanjem odstraniti: obrezati poganjke, veje
// z rezanjem odstraniti dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezati drevo, trto, vrtnico / obrezati vinograd
3. z rezanjem dati določeno obliko: krpo lepo obrezati ; s škarjami obrezati rob
4. v judovskem in muslimanskem okolju odrezati sprednji del kožice na spolnem udu: obrezati otroka
metal. obrezati ulitek odstraniti robove na ulitku ; vet. obrezati kopito z nožem odstraniti odvečno kopitno roževino ; zal. obrezati knjigo

obrezávati -am nedov. ( ȃ )
obrezovati : obrezavati repo / na vrtu je obrezaval drevje

obrézek -zka m ( ẹ̑ )
1. kar odpade pri obrezovanju: obrezki papirja, pese, repe
2. zastar. obreza : knjiga z zlatim obrezkom

obrezína -e ž ( í )
les. obrezlina : na žagi je kupil obrezine za kurjavo

obrezlína -e ž ( í )
les. kar odpade pri obrezovanju lesa: finejši stroji dajejo manj obrezline

obrezoválec -lca [ obrezovau̯ca tudi obrezovalca ] m ( ȃ )
kdor obrezuje: obrezovalec sadnega drevja / po vinogradih se razlegajo vriski obrezovalcev / obrezovalec parkljev, rogov
metal. delavec, ki obrezuje ulitke

obrezoválen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za obrezovanje: obrezovalni stroj ; obrezovalna priprava
fot. obrezovalni nož

obrezoválnik -a m ( ȃ )
priprava za obrezovanje: delo z obrezovalnikom

obrezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obrezovati: obrezovanje repe / obrezovanje drevja, trt ; škarje za obrezovanje / obrezovanje dečkov / obrezovanje knjig
rel. obrezovanje Gospodovo novo leto

obrezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z rezanjem delati, da na čem ni več kakih delov, zlasti nepotrebnih: obrezovati gnile sadeže / obrezovati peso, repo / obrezovati deske
2. z rezanjem odstranjevati: obrezovati poganjke, veje
// z rezanjem odstranjevati dele rastline zaradi redčenja, oblike, rodnosti: obrezovati drevesa, živo mejo, trto, vrtnice
3. z rezanjem dajati določeno obliko: obrezoval je gumo na podplatu
4. v judovskem in muslimanskem okolju odrezovati sprednji del kožice na spolnem udu: otroke so obrezovali
vet. obrezovati kopito z nožem odstranjevati odvečno kopitno roževino

obrezuspéšiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. narediti brezuspešno: s tem so hoteli obrezuspešiti njegovo delo ; obrezuspešiti prizadevanja

obréžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na obrežje: obrežna cesta ; obrežna mesta / obrežne skale ; obrežno blato / obrežna ladja
navt. obrežna plovba obalna plovba

obréžje -a s ( ẹ̑ )
svet ob reki, jezeru, morju: veter piha od obrežja ; živeti na obrežju ; cesta je speljana po obrežju ; zaraslo obrežje ; obrežje Donave
// knjiž. breg , obala : usidrati se blizu obrežja ; stati na obrežju ; zavarovanje obrežja

obŕh -a m ( ȓ )
geogr. močen kraški izvir izpod strmega pobočja:

obríbati -am dov. ( ȋ )
1. z ribanjem odstraniti: obribati pomarančno lupino
2. pog. odrgniti , zdrgniti : škornji so mu obribali noge ; roki si je obribal s snegom / s svežo krpo obribati čevelj

obrís -a m ( ȋ ) navadno s prilastkom
1. nejasno, neostro vidna meja, rob česa: razločiti v daljavi obrise mesta ; obrisi oddaljujočih se predmetov ; gore različnih obrisov / ugotoviti obrise nekdanjih gradov velikost ; temen obris drevesa silhueta ; skozi dež je videl le obrise ljudi ; pren., ekspr. kažejo se prvi obrisi resnice
// črta, risba, ki prikazuje zunanji rob, robove česa: izpolniti obris z oljnato barvo ; narediti obris stopala ; odtis in obris
2. nav. mn. kar kaže, nakazuje kaj brez podrobnosti: v deklaraciji so nakazani obrisi poti za zagotovitev miru / publ., z oslabljenim pomenom: odtujenost je dobivala določnejše obrise je postajala določnejša ; argumentacija se je gibala v meglenih obrisih je bila neprepričljiva, nejasna
// v prislovni rabi, v zvezi v obrisih brez podrobnosti: stvar je povedal le v obrisih / v glavnih obrisih razložiti načrt ; problem so prikazali le v grobih obrisih
3. opis , oris : bežen obris sodobnega filozofskega dogajanja
geom. navidezni obris črta, ki omejuje projekcijo telesa ; pravi obris črta na telesu, katere projekcija je navidezni obris

obrisáča -e ž ( á )
nar. brisača : mokra in zmečkana obrisača

obrísati 1 obríšem dov. , tudi obrisála ( í ȋ )
narediti kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati mizo, posodo ; obrisati se z brisačo ; obrisati si nos ; obrisati si čevlje ob travo ; roke si obrisati v predpasnik / obrisati do suhega
// odstraniti kaj z drgnjenjem, zlasti s tkanino: obrisati prah ; obrisati si solze ; obrisati si pot s čela / evfem. obriši si nos usekni se ; pren. burja je obrisala sneg
ekspr. daj, obriši ga po nosu udari ga ; ekspr. nebo se je obrisalo zjasnilo ; pog., ekspr. pod nosom se lahko obriše za to ne bo dobil tega ; ekspr. ni vreden, da bi si čevelj obrisal obenj zelo malo, nič ; vulg. s tem spričevalom si lahko zadnjico obrišeš je brez vrednosti, pomena

obrísati 2 -ríšem dov. ( ȋ )
1. narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisati stopalo / obrisati model na papir
les. obrisati les s črtami označiti za nadaljnje oblikovanje
2. knjiž. opisati , prikazati : obrisati značaj junaka

obrísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obris: označiti obrisne črte kroja s posebno barvo ; obrisna skica / obrisen literarnozgodovinski pregled evropske moderne ; pripoved je obrisna, včasih fragmentarna

obrísnica -e ž ( ȋ )
nar. tolminsko krpa , cunja : z obrisnico je čistila okna

obrisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: obrisovati predmet, vzorec
2. knjiž. opisovati , prikazovati : obrisoval je nesrečo

obríti obríjem dov. , obrìl in obríl ( í ȋ )
odrezati dlake tik ob koži: brivec ga je obril in ostrigel ; obriti z brivskim aparatom, britvijo ; gladko obriti ; danes se še ni obril ; obriti si brado, brke, glavo

obritína -e ž ( í )
knjiž., zastar. obriti del kože: njegov obraz je suh s sivkastim odtenkom na obritinah

obritoglávec -vca m ( ȃ )
pripadnik subkulturne skupine, prepoznavne po obritih glavah, za katero sta navadno značilna nestrpnost do drugih narodnosti, ras in nasilništvo nad njimi: mediji so poročali o napadu obritoglavcev ; skupina obritoglavcev / pripadnik gibanja obritoglavcev

obrízg -a m ( ȋ )
snov, s katero se kaj obrizga: obrizgi blata na suknjiču
grad. cementni obrizg

obrízgati -am dov. ( ȋ )
1. z brizganjem zmočiti, ovlažiti: obrizgati tla z mrzlo vodo / blato ji je obrizgalo obleko ; ekspr. avtomobil ga je pošteno obrizgal
ekspr. obrizgal ga je s sovražnim pogledom sovražno ga je pogledal
2. z brizganjem dati, nanesti na kaj: obrizgati poškodovane dele avtomobila ; obrizgati z brizgalko

obrizgávati -am nedov. ( ȃ )
1. z brizganjem močiti, vlažiti: obrizgavati prašna tla ; obrizgavati z vodo / ekspr. dežne kaplje so mu obrizgavale glavo
2. z brizganjem dajati, nanašati na kaj: obrizgavati stene s cementno malto

obrízgniti -em dov. ( í ȋ )
z brizgom zmočiti, ovlažiti: kri mu je obrizgnila obraz ; obrizgniti z mrzlo vodo

obrnážiti -im dov. ( á ȃ )
nar. ogoljufati , prevarati : pri kupčiji so ga obrnažili ; grdo so ga obrnažili

obrnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obrniti: obrnitev kovanca / obrnitev umetnosti k vsakdanji resničnosti
glasb. obrnitev akorda akord, v katerem se eden ali več tonov osnovnega akorda prestavi za oktavo više; obrat akorda

obrníti in obŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. spremeniti izhodiščno smer gibanja ali usmerjenost česa v nasprotno smer gibanja ali usmerjenost: obrniti konja ; obrniti ladjo, voz ; obrniti se in iti nazaj / smer toka se je obrnila ; pren., ekspr. kolesa zgodovine ni mogoče obrniti nazaj
// navadno s prislovnim določilom spremeniti smer gibanja ali usmerjenost česa sploh: obrniti kamero v drugo smer ; obrniti obraz proti soncu ; obrniti sliko k steni / obrniti otroka od okna ; obrniti se na levo, proti hiši ; obrniti se na petah, s celim telesom / veter se je obrnil ; kazalec na instrumentu se je obrnil navzdol / obrniti glavo nazaj ozreti se ; ni vedel, v katero vas bi (se) obrnil napotil, šel
2. spremeniti lego, položaj česa tako, da se premakne okoli daljše osi ali v krogu: obrniti ključ v ključavnici ; obrniti ročico stroja v levo / obrniti gumb na radijskem sprejemniku ; obrniti stikalo ; obrniti volan / obrniti bolnika na bok ; obrniti se na hrbet
3. narediti, da kaj leži s spodnjo stranjo navzgor: obrniti dlan ; obrniti pokrovko / obrniti peščeno uro / obrniti mrvo ; z oranjem obrniti zemljo / obrniti list v knjigi
// narediti, da se notranja stran česa nahaja zunaj: obrniti hlače, jopico ; obrniti vrečko / obrniti žep ; šivilja ji je obrnila plašč ga razparala in ponovno sešila z narobno stranjo tkanine navzven
4. navadno s prislovnim določilom narediti, da dobi kaka dejavnost vsebino, kot jo nakazuje določilo: obrniti misli, pozornost na druge stvari ; obrniti pogovor drugam ; obrniti kaj na bolje, v dobro ; obrniti kaj na smešno stran ; obrniti kaj v svojo korist / publ. obrniti zunanjo politiko v smer popuščanja
// narediti, da dobi kaka dejavnost nasprotno obliko od izhodiščne: obrniti matematično nalogo / v nekaj letih jim je uspelo obrniti razmerje med uspešnimi in neuspešnimi učenci / obrniti vprašanje
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, njegovo usmerjenost, kot ga nakazuje samostalnik: vso svojo ljubezen sta obrnila na hčer ; bal se je, da ne bi obrnil očetove jeze nase ; svojo delavnost in skrb je obrnil v obdelovanje zemlje
pog. kakor obrneš, srečen ne boš nikoli karkoli storiš ; ekspr. dobro zna obrniti besedo spretno, uspešno zna govoriti ; ekspr. vsako besedo trikrat obrne, preden spregovori vedno dobro premisli, preden spregovori ; pog. po pameti, za pametne reči obrniti denar uporabiti, naložiti ; ekspr. vsak dinar trikrat obrne veliko premišlja, preden se odloči za nakup; je varčen ; ekspr. hči ga je obrnila za sto evrov ogoljufala ; pog. vso hišo mi je narobe obrnil vse je razmetal, spravil v nered ; pog. obrniti komu hrbet ne več hoteti imeti opravka z njim; zapustiti ga, navadno v neprijetnem položaju ; ekspr. dvakrat je obrnil ključ zaklenil ; ekspr. dovolj je, obrni list, ploščo začni govoriti o čem drugem ; knjiž. obrniti orožje proti lastnim zaveznikom začeti se boriti proti njim ; knjiž. obrniti oči, pogled vstran pogledati vstran ; zastar. spis so obrnili v nemški jezik prevedli ; ekspr. radi bi svet na glavo obrnili spremenili trdna, ustaljena načela, spoznanja ; ekspr. vso vas je obrnil proti nam naščuval ; pog. vse smo obrnili, pa ga nismo našli preiskali ; pog. vsak, še tako splošen očitek obrne nase misli zanj, da velja samo njemu ; preg. človek obrača, bog obrne človekova pričakovanja se ne uresničijo zmeraj
ekon. obrniti sredstva narediti, da se spremeni oblika njihove vrednosti ; fin. obrniti denar narediti, da menja lastništvo ; navt. obrniti jadro od vetra, proti vetru

obŕnjenost -i ž ( ŕ )
knjiž. lastnost, stanje človeka glede na njegovo duševno usmerjenost: ugotoviti je hotel njegovo obrnjenost ; obrnjenost k sebi, vase ; obrnjenost navznoter, navzven / obrnjenost podjetja k trgu

obrnljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da obrniti: obrnljiva podloga

obròb in obrób -óba m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
zastar. obrobek : obrob na očalih / krznen obrob / grmičast obrob gozda

obróba -e ž ( ọ̑ )
trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: plašč ima krzneno obrobo ; ovratnik z belo obrobo ; kvačkana, svilena obroba
grad. obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno pločevine

obróbek -bka m ( ọ̑ )
1. kar kaj obroblja: gledati čez obrobek na očalih ; zidovje z masivnimi okenskimi obrobki ; vrč z zlatim obrobkom / zelen obrobek ob cesti
// trak, pas blaga za vidno obrobljanje ali okras obleke, oblačila: bel obrobek na ovratniku / copate s krznenimi obrobki
2. obrobni, krajni del česa: obrobek gozda / opombe na obrobku na robu
alp. obrobek okrajek ; les. obrobek končni del hloda, ki je polkrožno obsekan ; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
// vrtn. obrobna gredica: na obrobkih že cvetijo nageljni

obróben -bna -o prid. ( ọ̄ )
1. ki je, se nahaja ob robu: obrobni okraski / obrobne opombe ; obrobne tipke črkovnice / obrobne pokrajine / obrobni slovenski pisci iz obrobnih pokrajin / obrobna skupina ljudje, ki niso vključeni v družbeno dogajanje, življenje
2. nav. ekspr. manj pomemben: izgubljati se v obrobnih problemih / nastopati v obrobnih vlogah / ta stvar je obrobnega pomena
aer. obrobna svetilka talna svetilka, ki na letališču označuje obrobje vzletno-pristajalne steze ; alp. obrobna zev robna zev

obrobíti in obróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti rob: obrobiti krilo, prt ; obrobiti s čipkami, krznom / obrobiti streho s pločevino
2. ekspr. obkrožiti , obstopiti : vojaki so obrobili množico / agave so obrobile pot
z rdečo črto obrobiti članek občrtati ; ekspr. parcelo je obrobil z živo mejo obdal, zasadil

obróbje -a s ( ọ̑ )
navadno s prilastkom obrobni, zunanji del: iti po obrobju (gozda), poraslem z macesni ; zahodno obrobje Alp ; obrobje Panonskega nižavja / preseliti se na obrobje (mesta) / plitvo obrobje oceana / ekspr. ta misel mu je bila nekje v obrobju zavesti ; pren. pesnik je ostal na obrobju literarnega dogajanja
// knjiž. nižji, revnejši del družbe: otrok družbenega obrobja

obróbljanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od obrobljati: obrobljanje ovratnikov ; blago, trak za obrobljanje / plastični profili za obrobljanje pohištva

obróbljati -am nedov. ( ọ́ )
1. delati rob, robove: obrobljati odeje, prte
obrt. obdajati robove pohištva s furnirjem ali plastičnimi materiali zaradi zaščite, videza
2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: trato obroblja gosto grmičevje / čeljust mu obroblja gosta brada / prt obrobljajo dragocene čipke

obróbnež -a m ( ọ̑ )
kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje: roman opisuje obrobneže

obróbnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki ni vključena v družbeno dogajanje, življenje: obrobnice so bile prepuščene same sebi
2. les. letev navadno trikotnega prereza za zaključevanje poda ob steni: pribiti obrobnice

obróbnik -a m ( ọ̑ ) knjiž.
1. časopisni članek, natisnjen ob robu: naslov obrobnika
2. kdor ni vključen v družbeno dogajanje, življenje: v delu obravnava pisatelj problem obrobnikov in izobčencev

obróbnost -i ž ( ọ̄ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost obrobnega: obrobnost nekaterih krajev / obrobnost problema / občutek obrobnosti

obróč -a m ( ọ̑ )
1. ozka ploščata priprava v obliki kroga, s katero se
a) stiskajo, povezujejo posode: obroč je počil ; izdelati obroč ; nabijati obroče na sode ; leseni, železni obroči ; velik obroč ; žalost ji stiska srce kot obroč
b) obdajajo kolesa: natakniti, pribiti obroč (na kolo)
c) utrjujejo, krepijo predmeti: dati obroč na ročaj ; steber z obroči
2. kar je temu podobno: v stropu sta dva velika železna obroča ; okrasni obroči / plavalni obroč ; obroči pri telovadnih napravah / ekspr. okrog oči ima črne obroče kolobarje
3. zunanji del kolesa, v katerega so vpete špice: obroč se zlomi, zvije / kolesni obroč / avtomobil ima že izrabljene obroče platišča
4. razvrstitev, razporeditev vojaštva v obliki kroga: vojaške enote so začele ožiti obroč okrog postojanke ; prebiti (sovražni) obroč / obkolitveni obroč
// navadno s prilastkom kar kaj obdaja, obkroža: gasilci so naredili obroč okrog gorečih hiš ; obroč sovražnikovih postojank okrog mesta
5. ekspr., s prilastkom kar utesnjuje, teži: obroč, ki ga je ves čas oklepal, je začel popuščati ; obroč skrbi mu stiska srce
agr. obroč za bika ki se vtakne biku skozi nosnico ali vanjo in služi za krotenje ; anat. medenični obroč del telesnega ogrodja iz križnice in dveh kolčnic ; ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom ; astron. Saturnov obroč Saturnov kolobar ; elektr. drsni obroč kovinski obroč, po katerem teče električni tok v rotor ali iz njega ; etn. poganjati obroč otroška igra, pri kateri se poganja obroč ; kem. obroč geometrična oblika medsebojne povezave ogljikovih atomov v molekuli ; benzenov obroč ; navt. rešilni obroč priprava za reševanje v morju, reki ; strojn. batni obroči tesnilni obroči v utorih na obodu bata ; teh. centrirni obroč ki omogoča natančno naravnati strojne dele ; zgod. obroč srednjeveška mučilna naprava za natezanje

obróčast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima obliko obroča: obročasta tesnilna guma ; obročaste zareze / ploskev obročaste oblike
astron. obročasti sončni mrk kolobarjasti sončni mrk ; fiz. obročasti magnet ; obl. obročasto krilo krilo, podprto z obroči

obróček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od obroč: nabiti obroček na sodček ; kovinski, leseni obročki / okrasni obročki ; obroček za ključe ; obročki za pripenjanje zaves / hrustančasti obročki sapnika / obročki dima
// kovinska ploščica, ki se da, pritrdi ptici okrog noge: zaznamovati golobe z obročki
ekspr. zlat obroček prstan ; publ. zlata obročka sta si izmenjala dva para sta se poročila
bot. obročast ostanek zastiralca na zgornjem delu beta doraslih gob ; zool. del telesa ali nog pri členonožcih in nekaterih črvih

obróčen 1 -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obrok: obročno odplačevanje, plačevanje / obročni plačniki / obročno krmljenje živali
fin. obročni kredit kredit, dan s pogojem obročnega odplačevanja

obróčen 2 -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obroč: obročni prerez / obročne vitre ; obročno železo
elektr. obročno magnetno jedro magnetno jedro v obliki obroča ; strojn. obročno mazanje mazanje vodoravnih drsnih ležajev z oljem, ki ga dovaja nanj nataknjen obroč

obróčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
nar. gorenjsko rdeče pobarvati: obročiti pirhe

obróčkanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od obročkati: obročkanje ptic / obročkanje drevja

obróčkar -ja m ( ọ̑ )
1. zool. metulj, katerega gosenice uničujejo sadno drevje, Malacosoma neustria: zalega obročkarja
2. nav. mn., zool. nižji raki brez koša, Arthrostraca: telo obročkarjev
alp. klin z obročkom

obróčkast -a -o prid. ( ọ̑ )
sestavljen iz obročkov: obročkasto telo žuželk
// ki ima obliko obročka: obročkast obesek
agr. obročkasta bakterijska gniloba bolezen krompirja, ki povzroča na gomoljih rumene nagnite obročke ; vet. obročkasta kost kost z bolezenskimi izrastki v obliki obroča okoli sklepa

obróčkati -am nedov. in dov. ( ọ̑ )
zool. označevati ptice z obročkom na nogi, zlasti za ugotavljanje njihovih selitev: golobe in lastovke redno obročkajo ; uspelo jim je obročkati štirideset mladih štorkelj / obročkati perutnino
gozd. odstraniti skorjo, lubje z debla, veje v obliki obročka

obróčnica -e ž ( ọ̑ )
knjiž., zastar. krinolina : ženska v obročnici
bot. (navadna) obročnica rastlina z jajčastimi listi in svetlo vijoličastimi dišečimi cveti v grozdastem socvetju, Adenophora liliifolia ; les. obročnica palica, veja za obročne vitre

obròd -óda m ( ȍ ọ́ ) knjiž.
1. glagolnik od obroditi: ob zadnjem obrodu se je nabralo veliko pšenice
2. letina , pridelek : dober obrod ; jesenski obrod

obródek -dka m ( ọ̑ )
knjiž. letina , pridelek : če bo dobro pognojeno, bo obrodek obilnejši ; krompirjev obrodek

obrodíti -ím dov. , obródil; obrodèn in obrojèn ( ī í )
navadno s prislovnim določilom dati sadeže, plodove: krompir je letos dobro obrodil, pšenica pa slabo ; sadje je obrodilo, da so se veje kar šibile / polje je dobro, lepo obrodilo / preh. drevje ni obrodilo sadu ; pren. spremembe v metodi dela so kmalu obrodile dobre rezultate
ekspr. prizadevanja niso obrodila sadu niso bila uspešna

obròk -óka m ( ȍ ọ́ )
1. jed, namenjena enemu človeku naenkrat: obrok naj bo dovolj kaloričen in pester ; otrok je slastno pojedel svoj obrok (hrane) / dnevni obrok kruha ; opoldanski, večerni obrok ; topli obrok / kapaciteta kuhinje je dvesto obrokov
2. znesek, ki se plačuje v določenih časovnih presledkih kot vračanje dolga in obresti: redno odplačevati obroke ; plačati zadnji obrok posojila / letni, mesečni, polletni obrok / kupiti pohištvo na obroke
// v prislovni rabi, v zvezi z na, po, v izraža, da se kaj opravlja v časovnih presledkih: hišo dela na obroke ; oddajati rokopis po obrokih ; jemati zdravila v obrokih
3. zastar. rok 1 : včeraj je potekel obrok / najeti delavce za določeni obrok
agr. paša na obroke paša, pri kateri se dodeli živini le toliko pašnika, da se na njem enkrat do sitega naje ; voj. suhi rezervni obrok ki ga sme vojak pojesti le v izrednih okoliščinah

obrómati -am dov. ( ọ̑ )
ekspr. obhoditi , prepotovati : v dobrem tednu je obromal vso deželo / novica je hitro obromala mesto / v poletju je obromala skoraj vse cerkve v bližnji okolici

obrónek -nka m ( ọ̑ )
1. obrobni, skrajni del česa: ta rastlina raste na obronkih gozdov ; obronek mesta, vasi ; obronki Gorjancev ; pren. vse to je čutil nekje na obronku svoje notranjosti
2. knjiž. strmi del med (delno) vodoravnimi ploskvami pri terasastem svetu; ježa 2 : skriti se za obronek / kosa se je ves čas zadevala ob skale in obronke / drevje je pokrivalo obronek hriba pobočje
3. knjiž. brazgotina : po rani mu je ostal obronek / obronek od udarca / krvav obronek na čelu

obròv -ôva m ( ȍ ó )
knjiž. breg , brežina , strmina : obrov je bil strm in zelo spolzek ; skrivati se po obrovih / pogledati z obrova v prepad s strmega roba

óbrovski -a -o prid. ( ọ́ )
knjiž., zastar. velikanski : obrovska pest, postava

obrózgati -am dov. ( ọ̑ )
ekspr. umazati s čim tekočim: obrozgati obleko z blatom

óbrski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na Obre: obrski napadi / obrska vojska / obrska moč velika

obŕsniti -em dov. ( ŕ ȓ )
nar. oplaziti , oprasniti : krogla ga je le obrsnila ; veje so ga obrsnile po obrazu ; obrsniti z nohtom / avtomobil je obrsnil ob ograjo
ekspr. obrsnila ga je z očitajočim pogledom očitajoče ga je pogledala

obrstíti -ím dov. , obŕstil ( ī í )
knjiž. objesti, obžreti (brste): krave so obrstile mladike

obŕša -e ž ( ȓ )
star. (drevesna) krošnja: gosta obrša

obŕt 1 -a m ( ȓ )
zastar. obrt 2 : razvoj obrta / s svojim obrtom veliko zasluži

obŕt 2 -i tudi ž ( ȓ )
1. gospodarska dejavnost, ki opravlja storitve in v manjših količinah predeluje, proizvaja: pospeševati obrt ; razvoj obrti / domača obrt na tradiciji sloneče obrtno delo kmečkega prebivalstva kot stranska zaposlitev ; dodatna ali popoldanska obrt ki jo opravlja zaposleni občan v prostem času ; družbena, zasebna obrt ; storitvena obrt ; umetna obrt s težiščem na umetniškem oblikovanju posameznih predmetov
// s prilastkom področje v taki dejavnosti: kovaška, mlinarska, slaščičarska obrt
2. opravljanje storitev in predelovanje, proizvajanje v manjših količinah: izučiti se obrti ; dobro obvladati mizarsko obrt ; opustiti obrt
// ekspr. opravljanje določenega dela sploh, zlasti na umetniškem, znanstvenem področju: ta režiser (dobro) obvlada svojo obrt ; pisateljska obrt
3. pravica do opravljanja take dejavnosti: imeti obrt ; vzeli so mu obrt / odjaviti obrt

obŕtec -tca m ( ȓ )
anat. izbokli del stegnenice ob kolku: mali, veliki obrtec
zool. del noge pri žuželkah med kolčkom in stegnom

obŕten -tna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na obrt:
a) obrtna dejavnost ; obrtna storitev / obrtna delavnica ; obrtna zadruga ; obrtno podjetje / obrtni izdelki / obrtni davek davek od obrtne dejavnosti ; obrtni list dovoljenje za opravljanje obrtne dejavnosti / obrtno-industrijska dejavnost
b) obrtni del filmske umetnosti ; obvladati obrtno stran pisanja
šol. obrtna nadaljevalna šola do 1945 poklicna šola

obŕtnica 1 -e ž ( ȓ )
knjiž. obrtni list: odvzeti komu obrtnico ; izdaja obrtnice

obrtníca 2 -e ž ( í )
ženska, ki opravlja obrt: biti obrtnica / samostojna obrtnica

obrtníja -e ž ( ȋ )
star. obrt 2 : ukvarjati se z obrtnijo ; razvoj obrtnije / opustiti obrtnijo svoje matere

obrtník -a m ( í )
kdor opravlja obrt: biti obrtnik ; podjeten obrtnik / samostojni, zasebni obrtnik / slabš. ta slikar je bolj obrtnik kot umetnik

obrtníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obrtnike ali obrt: obrtniška dejavnost, proizvodnja, storitev ; obrtniška dela / obrtniški izdelki / obrtniška delavnica ; obrtniško podjetje / slabš. obrtniška miselnost / obrtniška stran pisanja

obrtníštvo -a s ( ȋ )
dejavnost obrtnikov: razvoj obrtništva / pospeševati obrtništvo / tudi časnikarstvo je neke vrste obrtništvo

obŕtnonadaljeválen -lna -o prid. ( ȓ-ȃ )
v zvezi obrtnonadaljevalna šola , do 1945 poklicna šola:

obŕtnost -i ž ( ȓ )
star. obrt 2 : v tem kraju je od nekdaj cvetela obrtnost

obŕtoma prisl. ( ȓ )
knjiž. obrtno , poklicno : obrtoma se ukvarja s hazardno igro

obrtováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. opravljati obrt: obrtovati v raznih krajih

obrúnek -nka m ( ȗ )
knjiž. brazgotina : po rani mu je ostal obrunek ; obrunek na obrazu / na glavi je imel obrunek, ker se je zadel ob mizni rob
bot. listni obrunek mesto na steblu, mladiki, kjer je odpadel list

obrúnkast -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. brazgotinast : obrunkast obraz ; obrunkaste roke

obrús -a m ( ȗ )
1. glagolnik od obrusiti: slab obrus valja je vzrok za prepuščanje vode
2. obrušena površina: obrusi kristalov
alp. ledeniški obrus zglajeno mesto v strugi, skalovju, ki ga je naredil ledenik

obrúsek -ska m ( ȗ )
nav. mn., teh. kar odpade pri brušenju: odstraniti obruske z obdelanega predmeta ; kovinski, lesni obruski
metal., min. z brušenjem pripravljen vzorec za opazovanje pod mikroskopom

obrusíti in obrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. z brusom obdelati predmet: obrusiti kamen, tlak ; fino, grobo obrusiti / obrusiti zob ; pren. ledeniki so obrusili gorske hrbte
2. z brušenjem odstraniti: obrusiti ostrine, vzbokline
teh. obrusiti iglo odstraniti ostanke kovine vzdolž rezila, ki so nastali pri brušenju
// ekspr. povzročiti, da postane kdo bolj umirjen, preudaren: delo v kolektivu ga je obrusilo ; vzgoja obrusi ljudi ; otroci se drug ob drugem obrusijo / njegovo vedenje se je obrusilo
3. z brušenjem izrabiti, uničiti: obrusiti rezilo ; nož se sčasoma obrusi ; ekspr. čevlje si obrusiti
ekspr. noge bi si lahko obrusil, pa ne bi nič dosegel zelo bi si lahko prizadeval ; nekatere oblike se v pogovornem jeziku obrusijo posamezni glasovi v določenih oblikah se ne izgovarjajo

obŕv -i in ž ( ȓ )
nav. mn. dlake nad očesno jamico v obliki loka: obrvi so se mu namrščile ; dvigniti, mrščiti obrvi ; pobriti obrvi ; goste, košate obrvi / začrtala si je obrvi / črtalo za obrvi

obŕven -vna -o ( ȓ )
pridevnik od obrv: obrvni lok

obŕzdanost -i ž ( )
knjiž. obvladanost , zadržanost : vsi občudujejo njegovo obrzdanost ; bil je človek izredne vljudnosti in obrzdanosti / obrzdanost čustev, strasti

obŕzdati -am dov. ( )
1. nadeti, namestiti brzdo: obrzdati konja
2. zadržati z brzdo: jezdec je pritegnil uzdo, da bi obrzdal preplašeno žival
// knjiž. obvladati , zadržati : obrzdati čustva, strasti ; komaj je obrzdal jezo ; skušal se je obrzdati
ekspr. v tistem trenutku nisem mogel obrzdati jezika molčati

obsadíti -ím dov. , obsádil ( ī í )
1. s sajenjem obdati kaj s čim: obsaditi uto z bršljanom
2. s sajenjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: svet obsaditi s sadnim drevjem, trto

obscén -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. nespodoben , opolzek : obsceno govorjenje, pisanje

obscénost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. nespodobnost , opolzkost : črtice ni cenil zaradi obscenosti / pripovedoval je obscenosti

obséči -séžem dov. , obsézi obsézite; obségel obségla; nam. obséč in obsèč ( ẹ́ )
z iztegnjenimi rokami, prsti seči, priti okrog česa: deblo lipe bi komaj dva moška obsegla ; obseči kaj s prsti ene roke ; pren. njegov razum ni mogel obseči vseh pojmov ; z očmi obseči ves prostor
// prikazati , predstaviti : noben slovar ne more obseči vsega jezikovnega bogastva

obséčnica -e ž ( ẹ̑ )
anat. žleza pri moškem, ki proizvaja semensko tekočino in jo izloča v sečnico; prostata : povečana obsečnica

obséda -e ž ( ẹ̑ ) zastar.
1. obleganje : obseda mesta je trajala dolgo
2. omizje : svatovska obseda

obsédati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. sedati okrog česa: ptice obsedajo vrt / star. po večerji so ljudje radi obsedali posedali
// zastar. oblegati : dolgo so obsedali mesto
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža duševno stanje, kot ga določa samostalnik: obseda ga jeza, togota ; čudne misli ga obsedajo / v krščanskem okolju hudič ga obseda

obséden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezi obsedno stanje , v nekaterih državah stanje, v katerem na določenem območju vojaška uprava zamenja civilno oblast: razglasiti obsedno stanje
// pren., ekspr. stanje velike napetosti, vznemirjenosti, ko običajni načini ravnanja ne zadostujejo, navadno zaradi kakega nepredvidenega dogodka ali priprave na pomemben dogodek: zaradi ledu in snega je na cestah vladalo obsedno stanje ; nenaden dvig cene nafte je na borzi povzročil obsedno stanje ; nepreverjena novica je spravila v obsedno stanje vso Evropo / zadnji dan pred žrebanjem je pri prodaji loterijskih listkov vladalo pravo obsedno stanje

obsédenec -nca m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. obseden človek: pusti tega obsedenca pri miru ; obsedenec s filmi, računalniškimi igrami / spolni obsedenec

obsédenka -e ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. obsedena ženska: opazovati obsedenko ; obsedenka z modo, nakupovanjem / spolna obsedenka

obsédenost -i ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. lastnost, stanje obsedenega človeka: vznemirja jih njegova obsedenost / s pravo obsedenostjo je začela razlagati svoje nazore
psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti

obsedéti -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v sedečem položaju: pri pozdravljanju je kar obsedel ; ni se ulegel, obsedel je na robu postelje ; obsedel je kot kip, kot pribit / vrabček je priletel in obsedel na veji
// nav. ekspr. ostati sploh: ob nedeljah popoldne je obsedela doma ; v gostilni so obsedeli do pozne ure
ekspr. njegove hčere so obsedele ostale samske ; šol. žarg. v četrtem razredu je obsedel ga ni uspešno končal ; obsedel je med dvema stoloma hotel je dvoje stvari hkrati, pa ni dosegel nobene

obsèg -éga m ( ȅ ẹ́ )
1. razsežnost predmeta, telesa po zunanji strani, zlasti glede na širino: izmeriti, oceniti obseg ; obseg lipe, smreke / deblo majhnega obsega
2. s prilastkom razsežnost , velikost :
a) glede na površino: obseg gozda ; na tem območju je obseg njiv in pašnikov precej velik / obseg posesti je z zakonom omejen
b) glede na število sestavin, delov: navajanje vseh dejstev bi preveč razširilo obseg članka ; obseg knjige, pisma / slovar srednjega, večjega obsega / pomenski obseg besede
c) glede na začetno in končno mejo: zvočni obseg človeškega glasu ; obseg barv
3. publ., s prilastkom izraža, da ima kaj razsežnost, velikost, kot jo določa prilastek: sodelovanje je dobilo širok obseg ; akcija, vojna je zavzela velik obseg / ta problem se je prvič pojavil tudi v svetovnem obsegu / z oslabljenim pomenom: letošnja proizvodnja je že presegla lanski obseg ; obseg izvoza narašča / v prislovni rabi: tovarna dela v skrčenem obsegu ; za to delo je potrebno znanje v obsegu srednje šole
publ. takoj ni dojel obsega njegovih besed smisla, pomena ; star. kratek obseg povesti vsebina ; publ. dogodek je kmalu izginil iz obsega njegove zavesti ga je kmalu pozabil
geom. obseg (lika) dolžina meje lika ; mat. obseg števil množica števil, v kateri so izvedljive določene računske operacije

obségati -am nedov. ( ẹ̄ )
publ. izraža, da kaj ima sestavine, dele, kot jih nakazuje samostalnik: ta krajevna skupnost obsega šest vasi ; roman obsega tristo strani ima / pogovori so obsegali zelo veliko vprašanj

obsegljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se da obseči: obsegljivo deblo / s pesniškim izrazom obsegljiva resnica

obsejáti -sêjem dov. , obsêj in obsèj; obsejál ( á ȇ )
s sejanjem narediti, da je, raste kaj na vsej površini: njivo obsejati z ovsom, pšenico ; slabo poraščeno površino znova obsejati

obsékati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sekanjem odstraniti: obsekati veje / obsekati grmovje / obsekati strmino ob poti
// s sekanjem narediti, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekati smreko / obsekati s sekiro
2. s sekanjem obdelati: obsekati kamen ; obsekati odprtino v ledu / obsekati tram obtesati

obsekávati -am nedov. ( ȃ )
1. s sekanjem odstranjevati: obsekavati veje / obsekavati grmovje ob poti
// s sekanjem delati, da na drevesu, deblu ni več vej: obsekavati drevje
2. s sekanjem obdelovati: obsekavati kamen

obséna -e ž ( ẹ̑ )
zastar. privid , prikazen 1 : obsena je izginila / to je le obsena, ki se ne uresniči
knjiž., zastar. obsene umrlih sence, duše

obsènčen -čna -o [ opsənčən ] prid. ( ə̏ )
ki je, se nahaja ob sencih: lasje obsenčnega dela glave
arheol. obsenčni obroček okrasni obroček, ki se nosi ob sencih

obsenčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. povzročati, delati, da je kaj v senci: stara drevesa obsenčujejo cesto ; z roko je obsenčevala oči zasenčevala / oči so obsenčevale trepalnice
knjiž. skrb ji je obsenčevala obraz je bila opazna, vidna

obsénčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) knjiž.
1. povzročiti, narediti, da je kaj v senci: čebelnjak so obsenčili z vejami ; plevel je obsenčil mlade rastline ; z roko je obsenčila oči zasenčila
2. obiti 1 , prevzeti : obsenčila jih je velika groza ; strah mi je obsenčil dušo / kakšna misel jo je obsenčila ; obsenčilo jo je grenko spoznanje / ne vem, kaj ga je obsenčilo, da se je tako razjezil
3. ekspr., v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke; osenčiti : obsenčila si je oči z modro barvo
knjiž. puh mu je obsenčil lica potemnil ; knjiž. skrb in bolečina sta ji obsenčili obraz sta bili opazni, vidni

obsènčnik -a [ opsənčnik ] m ( ə̏ )
arheol. obsenčni obroček: obsenčniki in narokvice

observácija -e ž ( á )
knjiž. opazovanje : zaradi slabega vremena je bila observacija skoraj nemogoča / observacija in analiza problema

observatórij -a m ( ọ́ )
ustanova za opazovanje in raziskovanje naravnih pojavov: delati v observatoriju / astronomski, geofizikalni, geološki, seizmološki observatorij / Astronomsko-geofizikalni observatorij na Golovcu
// poslopje, prostor te ustanove: opremiti, zgraditi observatorij ; kupolast observatorij

obsesíja tudi obsésija -e ž ( ȋ; ẹ́ )
publ. kar človeka miselno, čustveno popolnoma prevzema, obvladuje: boj za pravico je njegova obsesija / iztrgati koga iz obsesij
psiht. bolezensko duševno stanje, pri katerem se človeku pojavlja nadležna misel, predstava, ki se mu zdi nesmiselna, a se je ne more otresti, obsedenost

obsesíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obsesijo: obsesivni bolnik / obsesivna misel

obsésti -sédem dov. , stil. obsèl obséla; nam. obsést in obsèst ( ẹ́ ẹ̑ )
1. sesti okrog česa: gostje so obsedli mizo
// zastar. zasesti , zavzeti : sovražnik je obsedel mesto
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: dvom, nemir ga je obsedel ; jeza, skrb, žalost obsede človeka / brezoseb. obsedlo ga je, še piti bo začel / vino jih je obsedlo / v krščanskem okolju hudič ga je obsedel

obseválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obsevanje: obsevalna naprava / obsevalna tehnika

obseválnica -e ž ( ȃ )
prostor, navadno v zdravstveni ustanovi, namenjen za obsevanje: poliklinika ima zdaj novo obsevalnico / za rudarje so v nekaterih industrijskih državah uredili posebne obsevalnice

obsévanec -nca m ( ẹ́ )
med. kdor je (bil) obsevan: število obsevancev je iz dneva v dan večje

obsévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obsevati: obsevanje zoba ; obsevanje z ultravijoličnimi žarki
med. globinsko obsevanje globljih plasti telesa

obsévati -am nedov. in dov. ( ẹ́ )
1. izpostavljati del, dele telesa (bolnika) delovanju žarkov, sevanja zaradi zdravljenja ali krepitve: v povprečju obsevajo več sto bolnikov na dan ; obsevali so ga in poslali domov ; obsevati glavo, trebuh, vrat ; obsevati z laserjem, ultravijoličnimi žarki / obsevati z višinskim soncem
med. obsevati metastaze, tumorje
2. nedov. obdajati s svetlobo: mesec obseva cesto ; jutranje sonce obseva planine / svetilka medlo obseva prostor osvetljuje ; pren., ekspr. nasmeh je obseval njen obraz
ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je

obséven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na obsevanje: obsevno zdravljenje
med. obsevna doza

obsézati -am nedov. ( ẹ̄ )
star. obsegati : zbirka obseza sedemdeset pesmi

obséžek -žka m ( ẹ̑ )
star. obseg : drevo manjšega obsežka / vinograd v obsežku deset arov / izkušnje večjega obsežka

obséžen -žna -o prid. , obséžnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima velik obseg, veliko ploskovno razsežnost: obsežen gozd, travnik ; območje občine je precej obsežno / obsežno območje visokega zračnega pritiska / ekspr. razgled s te gore je zelo obsežen
// ekspr. velik : obsežen kamen / ima obsežen trebuh
2. ki ima veliko razsežnost
a) glede na število sestavin, delov: obsežna knjižnica ; obsežna zbirka pesmi / roman je precej obsežen / doslej najobsežnejša izdaja pisateljevih del
b) glede na problematiko, vsebino: naredili so obsežen načrt ; napisati obsežno razpravo ; vaše vprašanje je obsežno / ima obsežno znanje
c) glede na število udeležencev: začeti z obsežno akcijo ; obsežne priprave na kongres

obséžje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. področje , območje : razna kulturna obsežja / umaknil se je iz obsežja njegovega meča dosega

obséžnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost obsežnega: obsežnost gozda ; obsežnost občine / obsežnost geselskega članka, spisa, naloge / čudil sem se obsežnosti njegovega znanja

obsidián -a m ( ȃ )
petr. črna steklasta predornina: v grobu so našli nož iz obsidiana

obsijánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost obsijanega: obsijanost stene

obsijáti -síjem dov. , obsijál ( á ȋ )
obdati s svetlobo: sonce je obsijalo vinske gorice ; večerna zarja obsije vrhove ; žarometi obsijejo okna ; pren., ekspr. nasmeh ji je obsijal obraz ; ob teh besedah ga je obsijalo upanje
ekspr. ni vreden, da ga sonce obsije slab, ničvreden je

obsíniti -em dov. ( í ȋ )
knjiž. obsijati : blisk, plamen obsine notranjost hiše ; sonce je obsinilo vrhove / nasmeh mu je obsinil obraz

obsípati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: mladoporočenca so obsipali z rižem / predsednika so obsipali s cvetjem / letala obsipajo cesto z bombami
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipal jo je s prijaznimi besedami, pogledi ; obsipati s poljubi ; učenci so ga obsipali z vprašanji ; obsipala sta se z grožnjami
3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroci ga obsipajo z ljubeznijo, pozornostjo / obsipati s častmi / ženo je obsipal z darili
4. zastar. osipati : obsipati koruzo, krompir
5. ekspr. obdajati , obkrožati : lasje so ji obsipali obraz

obsipávati -am nedov. ( ȃ )
1. metati večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: nevesto so obsipavali z rižem / obsipavati s cvetjem
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsipavati z grožnjami ; obsipavala sta se s psovkami
3. ekspr. delati, da je kdo v veliki meri deležen česa: otroke je obsipaval z ljubeznijo, naklonjenostjo / na starost so ga obsipavali s častmi / obsipavati z darili
ekspr. obsipavali so ga z goljufom rekli so mu, da je goljuf

obskakováti -újem nedov. ( á ȗ )
skakati okrog koga: pes ga je obskakoval

obskuránt -a m ( ā á )
knjiž. kdor nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjak : boriti se z reakcionarji in obskuranti

obskurantízem -zma m ( ī )
knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo : boriti se proti obskurantizmu

obskurántski -a -o prid. ( ā )
knjiž. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški : obskurantski politik

obskurántstvo -a s ( ā )
knjiž. miselnost, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaštvo : ni maral njihovega obskurantstva

obskúren -rna -o prid. ( ȗ ) knjiž.
1. ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški : obskuren človek, politik
2. nepomemben , zakoten : objaviti članek v obskurnem časopisu

obsledíti -ím dov. , obslédi in obslêdi; obslédil ( ī í )
zastar. najti , odkriti : požgali so vse knjige, kar so jih obsledili ; v blatu so obsledili svežo sled volka
lov. po sledi ugotoviti, če je v določenem predelu divjad

obslonéti -ím dov. ( ẹ́ í )
ostati v slonečem položaju: obslonela je na vratih ; obsloneti ob oknu, pri oknu

obsmŕtnica -e ž ( ȓ ) knjiž., zastar.
1. obletnica smrti: počastiti obsmrtnico s kratko slovesnostjo
2. nekrolog : napisati obsmrtnico
etn. pesem o slovesu od umrlega, minljivosti življenja, ki se poje ob bedenju pri mrliču

obsôdba -e ž ( ō )
glagolnik od obsoditi: prizadela ga je obsodba, da je len / ostra obsodba takega ravnanja / izreči, potrditi obsodbo ; pogojna obsodba pri kateri se izvršitev kazni pogojno odloži ; smrtna obsodba ; obsodba na denarno, zaporno kazen ; obsodba v odsotnosti

obsodílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. s katerim se obsodi: slišati je bilo obsodilne glasove
pravn. obsodilna sodba sodba, s katero se ugotovi, da je obtoženec kriv in se mu kazen določi ali odpusti

obsodíti in obsóditi -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti, imeti koga za krivega česa: obsodili so ga, da je denar ukradel ; obsodili so me, da lažem ; s tem si se sam obsodil / po krivem obsoditi
// ekspr., z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom, v zvezi z za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na stališče osebka: obsodili so ga za sleparja ; obsodili so ga za neumnega
2. izraziti, imeti odklonilno stališče: njegovo ravnanje so vsi obsodili / publ. tisk je obsodil agresijo
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo mora, je prisiljen kaj storiti, biti v kakem neprijetnem stanju: obsodili so jo, da mora hoditi zadnja ; obsodili so ga na, v molk / vojna je deželo obsodila na pomanjkanje
4. pravn. s sodbo določiti sankcijo zaradi določenega kaznivega dejanja: obsoditi morilca ; obsoditi na denarno kazen, smrt ; sodnik ga je obsodil v njegovi odsotnosti ; obsoditi nepogojno, pogojno
zastar. obsodil sem, da imam pametnega moža pred seboj ugotovil, spoznal ; zastar. obsoditi k smrti na smrt ; obsoditi na galejo v srednjem veku na veslanje na galeji

obsójanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od obsojati: nekritično obsojanje / obsojanja vredna popustljivost

obsójati -am nedov. ( ọ́ )
1. delati, imeti koga za krivega česa: obsojali so ga, da je kradel / po krivem obsojati
2. izražati, imeti odklonilno stališče: ne obsojaj je zaradi njene lahkomiselnosti ; obsojati rasistično politiko

obsójenec -nca m ( ọ́ )
pravn. oseba, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja: kaznovati obsojenca z denarno in zaporno kaznijo

obsójenka -e ž ( ọ́ )
pravn. ženska, ki je pravnomočno obsojena zaradi določenega kaznivega dejanja: odpeljati obsojenko iz dvorane

obsójenost -i ž ( ọ́ )
stanje obsojenega: obsojenost na čakanje ; obsojenost na životarjenje v majhnem mestu / knjiž. pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti
pravn. obsojenost na smrt

obsoléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. zastarel : obsoletni nazori / obsoletni pravni predpisi

obsónčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
knjiž., ekspr. obsijati : jutranje sonce je obsončilo drevored / ljubezen je obsončila mojo mladost

obsorêj prisl. ( ȇ )
star. ob tem času, ob tej uri: tam cvete vsako leto obsorej šipek / še obsorej grem k pisarju, da napravimo pogodbo

obsovražíti in obsovrážiti -im, in obsovrážiti -im dov. ( ī á ȃ; ā ȃ )
knjiž., zastar. zasovražiti : če ga boš tepel, te bo obsovražil

obstájanje -a s ( ā )
glagolnik od obstajati, biti: obletnica obstajanja nove države / zavedati se svojega obstajanja

obstájati 1 -am nedov. ( ā )
1. biti materialno ali duhovno navzoč v stvarnosti: društvo obstaja že več let ; na svetu obstaja dosti stvari, ki jih še ne poznamo ; obstaja veliko vrst gob ; ekspr. tako je, odkar obstaja svet / z oslabljenim pomenom: še obstaja možnost, da ga rešimo je mogoče ; med njimi obstajajo velika nasprotja ; obstaja nevarnost poplav grozijo nam poplave ; obstaja upanje, da bo prošnja ugodno rešena upamo
// ekspr. živeti , shajati 2 : brez hrane ne bi mogli dolgo obstajati
moderna glasba zanj sploh ne obstaja ne prizna ji vrednosti; je ne pozna ; ekspr. zame ne obstajaš več ne menim se zate; ne maram te ; ekspr. odbor obstaja samo na papirju njegova dejavnost se ne čuti ; knjiž. o tem problemu obstaja več knjig je napisanih
2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot: kosilo je obstajalo iz treh jedi ; priprava obstaja iz več delov

obstájati 2 -am nedov. ( ā )
star. ustavljati se: obstajal je in se oddihoval ; v njegovi gostilni so obstajali lovci

obstánek -nka m ( ȃ )
1. nadaljnje bivanje, obstajanje: boj za narodni obstanek ; društvo se bori za svoj obstanek ; obstanek civilizacije / publ. nogometaši so si z zmago zagotovili obstanek v ligi zaradi zmage bodo ostali v ligi ; prehranjevanje je pomembno za obstanek in rast organizma življenje ; ekspr. boj za goli obstanek za ohranitev življenja / nadaljnji obstanek
biol. boj za obstanek tekmovanje in spopadanje organizmov z živo in neživo naravo
2. ekspr., navadno v zvezi ne imeti obstanka ne imeti sposobnosti vztrajati, biti kje dalj časa: doma nimam več obstanka ; nikjer nimajo obstanka / ni imel obstanka pri knjigi / s smiselnim osebkom v dajalniku tu mi ni več obstanka
ekspr. pri njem denar nima obstanka ne hrani ga; je zapravljiv
3. obstoj , obstajanje : po nekajletnem obstanku je društvo prenehalo delovati / časopis praznuje desetletnico obstanka izhajanja, ustanovitve / skrbeti za svoj obstanek

obstáti 1 -stánem dov. ( á ȃ )
1. prenehati hoditi, se premikati: ko zagleda gore, obstane ; obstati od presenečenja ; obstati pred vrati, pri oknu, za drevesom / voz obstane v blatu
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna obstane, če zasliši najmanjši šum ; prestrašen obstane pred neznancem
2. prenehati spreminjati položaj: listje na trtah se zaziblje in obstane / žlica mu obstane v rokah / pogled mu obstane na dekletu ; z očmi je obstal na očetovi sliki
// prenehati delati, ustaviti se: črpalka je obstala ; mlinsko kolo obstane ; ura je obstala ob petih / zaradi gospodarske krize je več tovarn obstalo prenehalo obratovati
3. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: človek bo lahko obstal le, če bo skrbel za svoje okolje ; živali se morajo prilagoditi razmeram, če hočejo obstati / skrbi ga, če bo bolnik obstal ostal živ, preživel
// ne prenehati biti zanimiv, pomemben: to umetniško delo bo obstalo
// ekspr. živeti , shajati 2 : kmet mora zmeraj kaj prodati, sicer ne obstane
4. star. biti 2 , vzdržati : nihče ne obstane pri njem ; tu ne morem več obstati / s smiselnim osebkom v dajalniku doma mu ni več obstati
5. nar., v zvezi s pri vztrajati : kljub težavam je obstal pri svojih nazorih ; tako sem rekel in pri tem obstanem / brezoseb. obstalo je samo pri besedah ostalo
6. zastar. priznati : obstati tatvino ; ne obstane, da je to storil
marsikatera pesem iz revolucionarnih časov je obstala v programih naših zborov ostala ; nar. v teh predelih obstane sneg vse leto obleži, ne skopni ; sredi besede je obstal je prenehal govoriti ; nar. obstati na pol poti ne dokončati začetega

obstáti 2 -stojím dov. , obstój obstójte; obstál; nam. obstàt in obstát ( á í )
1. ostati v stoječem položaju: povabila ga je, naj sede, pa je kar obstal ; postavi se k steni in obstoj ; otroci so vstali in mirno obstali ; obstati kot prikovan
2. prenehati hoditi, se premikati: naredi nekaj korakov, pa spet obstoji ; obstati pred vrati / toliko časa je obstal, da so šli drugi mimo postal
// z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža nastop stanja, kot ga nakazuje določilo: negibna je obstala
3. ustaviti se, obstati: črpalka, ura obstoji / zaradi okvare je avtomobil obstal

obstáti 3 -stojím nedov. ( á í ) v sedanjem času in deležniku na -č
1. biti 2 , obstajati 1 : v nekaterih deželah še obstoji rasno razlikovanje ; obstoji veliko zvezd, ki jih ne moremo videti s prostim očesom ; knjiž. resnica obstoji neodvisno od človeka / publ.: obstoji nevarnost, da prevlada tako mnenje nevarno je ; obstoji sum, da je to storil njegov sin sumijo ; obstoji vprašanje, kako rešiti ta problem vprašanje je ; lepota tega jezika obstoji v blagoglasnosti ta jezik je lep zaradi blagoglasnosti
2. v zvezi z iz izraža, da je, sestoji kaj iz več enot; obstajati 1 : plen obstoji iz dveh zajcev ; priprava obstoji iz več delov prim. obstoječ

obstáviti -im dov. ( á ȃ )
star. obdati : obstaviti oder z rožami

obstekléti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. otrpniti , odreveneti : od začudenja je kar obsteklel
zastar. bolniku so oči obsteklele osteklenele

obsténski -a -o prid. ( ẹ́ )
ki je, se nahaja ob steni: obstenska klop, miza ; obstenska omara / obstenska letev

obstipácija -e ž ( á )
med. neobičajno redko, težavno iztrebljanje; zaprtje : obstipacijo je povzročila neprimerna prehrana

obstòj -ôja m ( ȍ ó )
1. materialna ali duhovna navzočnost v stvarnosti: s poskusom dokazati obstoj kake snovi ; biološki, telesni obstoj ; obstoj države / snov, ki je potrebna za obstoj organizma / društvo je opravičilo svoj obstoj ; mesto praznuje obletnico obstoja nastanka, ustanovitve ; pravica do obstoja ; publ. dileme človekovega obstoja
2. materialna osnova za življenje, za preživljanje: boriti se za svoj, ekspr. za goli obstoj / gospodarska kriza je ogrozila njegov obstoj
vse življenje se je moral boriti za svoj obstoj težko je živel

obstójati -am nedov. ( ọ́ )
obstajati 1 : to društvo obstoja že zelo dolgo / obstojajo dobri pogoji za delo / odbor obstoja iz predsednika, tajnika in članov

obstojèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
ki je, obstaja: zraven že obstoječe hiše so prizidali garažo ; boriti se proti še vedno obstoječemu rasnemu razlikovanju / poiskati podatke v obstoječi literaturi / publ.: v obstoječih pogojih ne more delati takih razmerah ; zagovarjati obstoječi red sedanji; tak, kot je ; takrat obstoječe razmere takratne ; za gradnjo so porabili že vsa obstoječa sredstva vsa sredstva, ki so jih imeli ; upoštevati je treba obstoječe stanje dejansko / publ., z oslabljenim pomenom ko so odstranili obstoječe težave, je delo steklo
pravn. obstoječi predpisi, zakoni veljavni predpisi, zakoni ; sam.: kritizirati vse obstoječe; prim. obstati 3

obstójen 1 -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
1. ki kljub neugodnim okoliščinam dalj časa ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti: blago obstojnih barv / pri visokih temperaturah obstojen lak ; proti vlagi obstojna snov odporna ; tako jeklo je na zraku dobro obstojno
teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti
// ki ne spremeni svojih bistvenih lastnosti, značilnosti sploh: kemično obstojna spojina
2. ki se dalj časa ne pokvari, ne uniči: shranjevanje manj obstojnih pridelkov ; pivo je obstojno nekaj mesecev ; industrijsko pripravljena živila so bolj obstojna / preproge iz sintetičnih vlaken so zelo obstojne trpežne
zastar. alkohol je obstojni del vina sestavni

obstójen 2 in obstôjen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄; ó )
knjiž. nanašajoč se na obstoj: obstojni pogoji / obstojna vprašanja človeka

obstójnost 1 -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost obstojnega:
a) obstojnost barv / obstojnost proti vlagi, vročini odpornost / kemična obstojnost spojine
b) s hlajenjem povečamo obstojnost mesa ; pasterizirano mleko ima večjo obstojnost / obstojnost blaga iz sintetičnih vlaken trpežnost

obstójnost 2 in obstôjnost -i ž ( ọ́; ó )
knjiž. obstoj , obstajanje , bivanje : ta indiferentnost je osnova njene obstojnosti ; sile, ki omogočajo razvoj in obstojnost naroda

obstopíti in obstópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
postaviti se, stopiti okrog koga: novinarji so ga obstopili ; otroci so obstopili mater / poslopje so obstopili od vseh strani

obstránec -nca m ( á )
knjiž. kdor ni vključen v kako skupnost: roman opisuje obstrance

obstránski -a -o prid. ( á )
ki je, se nahaja ob strani: obstranski del telesa ; vse obstranske jaške so zasuli / ta izhod je obstranski stranski
bot. obstranski poganjek
// postranski, manj pomemben: obstranske teme kongresa

obstrél -a m ( ẹ̑ )
knjiž., zastar. obstreljevanje : tri dni je bila vas pod hudim topovskim obstrelom
med. rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa

obstrelína -e ž ( í )
med. rana, ki jo naredi krogla ob oplazenju telesa:

obstrelíti -ím dov. , obstréli in obstrêli; obstrélil ( ī í )
s strelom raniti: obstreliti žival ; nevarno se je obstrelil

obstreljênec -nca m ( é )
kdor je obstreljen: obvezati obstreljencu rano

obstreljênka -e ž ( é )
ženska, ki je obstreljena: obstreljenci in obstreljenke

obstreljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obstreljevati: obstreljevanje je prenehalo ; letalsko, topniško obstreljevanje ; bombardiranje in obstreljevanje / obstreljevanje jeder z nevtroni

obstreljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. streljati na kaj, navadno z več strani: lovska letala so obstreljevala mesto ; obstreljevati nasprotnikove položaje ; obstreljevati z granatami, topovi ; pren., ekspr. kar obstreljevali so ga z vprašanji
2. fiz. usmeriti curek atomov, atomskih jeder, elektronov proti tarči: obstreljevati z nevtroni, protoni, žarki

obstrèt 1 -éta m ( ȅ ẹ́ ) knjiž.
1. sij, lesk okrog česa, ob čem: lunin obstret / večerni obstret zarja, sij
2. svetniški sij, gloriola: zlat obstret / nič ni izgubil od svojega obstreta ; obstret zmagoslavja
fot. odboj svetlobnih žarkov s hrbtne strani plošče, filma nazaj v emulzijo

obstrét 2 -i ž ( ẹ̑ )
knjiž., zastar. obstret 1 : lunina obstret

obstréti -strèm dov. , obstŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. pregrniti : obstreti posteljo / jutranje sonce jih je obstrlo obsijalo

obstríči -strížem dov. , obstrízi obstrízite; obstrígel obstrígla ( í )
s striženjem obdelati: obstriči grm ; živo mejo je lepo obstrigel

obstrméti -ím dov. ( ẹ́ í )
ostrmeti : zdrznili so se in obstrmeli ; od začudenja je obstrmel

obstruírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
pravn. v parlamentu si prizadevati proti sprejemu kakih sklepov: večina poslancev je obstruirala redno delo

obstrúkcija -e ž ( ú )
1. pravn. prizadevanje opozicijske stranke, opozicijskih strank v parlamentu proti sprejemu kakih sklepov: poslanci so začeli z obstrukcijo / parlamentarna obstrukcija
2. knjiž. nasprotovanje kakim prizadevanjem sploh: preprečiti obstrukcijo
med. zamašitev, začepitev cevastega organa

obstrúkcijski tudi obstrukcíjski -a -o prid. ( ú; ȋ )
nanašajoč se na obstrukcijo: obstrukcijska strategija ; obstrukcijsko ravnanje obdolženca
med. obstrukcijska pljučnica

obstrukcioníst -a m ( ȋ )
pravn. kdor obstruira: zbralo se je nekaj obstrukcionistov

obsúti -sújem dov. , obsúl in obsùl ( ú ȗ )
1. vreči večjo količino česa sipkega, drobnega na koga: obsuti z rižem / obsuti s kamenjem, kroglami
2. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je kdo v veliki meri deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: obsuti z grožnjami ; obsuti z očitki in psovkami ; ko se je vrnil, so ga obsuli z vprašanji
3. ekspr. narediti, da je kdo v veliki meri deležen česa: obsuti z ljubeznijo in spoštovanjem / obsuti s častmi / obsul jo je z darili
4. knjiž., ekspr. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: bridkosti in skrbi so jo obsule
5. osuti : obsuti krompir / obsuti s prstjo
6. ekspr. obstopiti , obkrožiti : ko je izstopil iz vlaka, so ga obsuli prijatelji ; učenci so obsuli učitelja / star. turška vojska je obsula tabor obkolila
star. rdečica ga je obsula zardel je

obsvetíti in obsvétiti -im dov. ( ī ẹ́ )
narediti, da postane kaj svetlo, vidno: luč je obsvetila obraze ; s svetilko je obsvetila speča otroka ; avtomobilski žarometi so za hip obsvetili hišo / sonce je obsvetilo vrhove obsijalo ; pren. njegove besede so mu obsvetile bridko resnico

obsvetlíti -ím dov. , obsvétli in obsvêtli; obsvétlil ( ī í )
narediti, da postane kaj svetlo, vidno: ogenj je obsvetlil obraze ; blisk mu je za hip obsvetlil pot / sonce je obsvetlilo vrhove smrek obsijalo ; pren. obsvetlilo ga je spoznanje

obsvetljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da postane kaj svetlo, vidno: petrolejka je medlo obsvetljevala obraze / mesečina obsvetljuje v nebo štrleče zidovje

obščítnica -e ž ( ȋ )
anat. žleza z notranjim izločanjem ob ščitnici:

obšíren -rna -o prid. , obšírnejši ( ī )
1. ki ima veliko ploskovno razsežnost: obširen gozd ; prišla sta na obširen travnik ; prostor je precej obširen / poslopje je lepo in obširno veliko
// evfem., ekspr. debel : bil je precej obširen čez trebuh
2. navadno z glagolskim samostalnikom ki ima veliko razsežnost
a) glede na problematiko, vsebino: delegacija je imela obširne pogovore ; drugo vprašanje je bilo še obširnejše / njegovo delo je zelo obširno / napisati obširno razpravo
b) glede na število udeležencev: začeti z obširno akcijo ; anketa je precej obširna
c) glede na število sestavin, delov: obširna zbirka pesmi / knjiga je precej obširna obsežna
// podroben, natančen: za delo je dobil obširna navodila ; poslušal je njegovo obširno razlaganje

obšírnost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost obširnega: motila jih je obširnost njegovega poročila / obširnost v popisovanju

obšítek -tka m ( ȋ )
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu: zlati obšitki na uniformi ; obšitki iz čipk

obšíti -šíjem dov. , obšìl ( í ȋ )
s šivanjem dokončati, dodelati rob: prtič mora še obšiti / obšiti gumbnice / rob je treba obšiti / s čipkami obšiti zavese obrobiti

obšív -a m ( ȋ )
trak, pas blaga, prišit na obleki, oblačilu: obšiv se je odtrgal ; uniforma s srebrnimi, zlatimi obšivi / porabiti trak za obšiv

obšívati -am nedov. , tudi obšivájte; obšívala in obšivála ( í )
s šivanjem dokončevati, dodelovati rob: obšivati jopič / dov. , nar. zahodno obšivati prtič obšiti

obšivávati -am nedov. ( ȃ )
obšivati : vse popoldne je obšivavala

obšívek -vka m ( ȋ )
obšiv , obšitek : obleka, okrašena z rožastimi obšivki

obšólski -a -o prid. ( ọ̑ )
ki poteka, je organiziran ob rednih šolskih dejavnostih: šolski in obšolski program / center za obšolske dejavnosti

obštúdijski -a -o prid. ( ú )
ki poteka, je organiziran ob rednih študijskih dejavnostih: obštudijski program ; financiranje obštudijskih dejavnosti ; obštudijsko izobraževanje / obštudijsko življenje

obtakníti in obtákniti -em dov. ( ī á )
z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa: obtakniti lestenec s svečami ; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki zakoličiti

obtečájen -jna -o prid. ( ȃ )
ki je, se nahaja ob (zemeljskem) tečaju: zaledenela obtečajna morja ; ekspedicija v obtečajna območja
zool. obtečajna lisica v tundri živeča lisica, ki ima poleti pepelnat, pozimi bel kožuh, Alopex lagopus

obtêči -têčem dov. , obtêci obtecíte; obtékel obtêkla ( é )
s tekom priti okrog česa: v trenutku je obtekel hišo in se skril / obteči živo mejo
// ekspr. hitro obiti: z veselo novico je obtekla vso vas

obtèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
kroženje : obtek zraka
žel. čas med dvema zaporednima nakladanjema na železniško vozilo

obtékati -am nedov. ( ẹ̑ )
tekoč obdajati: zrak obteka nekatere dele motorja / reka obteka vzpetino
// zastar. tekati okrog česa: pes lajajoč obteka hišo

obtesáti -téšem dov. , obtêši obtešíte; obtêsal ( á ẹ́ )
s tesanjem obdelati: obtesati deblo ; robove poševno obtesati / ekspr. kamniti blok je treba še obtesati
les. s tesanjem spremeniti hlod v bruno
// pog. vzgojiti , prevzgojiti : v nekaj mesecih so ga obtesali ; nikakor se ni pustil obtesati

obtesávati -am nedov. ( ȃ )
s tesanjem obdelovati: obtesavati deblo / spretno je obtesaval les

obtéž -i in ž ( ẹ̑ )
obtežilo : žerjav z obtežjo tehta več sto ton

obtéžba -e ž ( ẹ̑ )
1. glagolnik od obtežiti: za obtežbo so uporabili železen drog ; obtežba ladje, žerjava ; dodatna enakomerna obtežba
2. teh. obremenitev : te vrvi ne prenesejo sunkovitih obtežb ; temelji so izpostavljeni večji obtežbi / obtežba motorja

obteževálen -lna -o prid. ( ȃ )
obtežilen : obteževalni kamni
pravn. obteževalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero večje kazni

obteževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati, nameščati težek predmet na drugega
a) da se le-ta stisne, ne premika: obteževati kislo zelje
b) zaradi večje teže, ravnotežja: obteževati ladje, žerjave ; obteževati s kamni, svincem
2. delati kaj težje: plezalna vrv mu je zelo obteževala nahrbtnik ; pren. skrb mu je obteževala srce

obtežílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obtežitev: obtežilni kamen ; obtežilna vreča, napolnjena s peskom
pravn. obtežilni dokaz obremenilni dokaz ; obtežilne okoliščine obteževalne okoliščine

obtežílnik -a m ( ȋ )
predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih predmetov, zlasti papirja: položiti spis pod obtežilnik ; bronast, kamnit obtežilnik ; pisemski obtežilnik / obtežilnik za papir
rib. predmet za obtežitev vrvice

obtežílo -a s ( í )
predmet, snov za obtežitev: podstavek je napolnjen z obtežilom ; obtežila na ladijskem dnu / obtežilo za pisma obtežilnik

obtežítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obtežiti: za obtežitev so uporabili kamen ; dodatna, prevelika obtežitev ; predmet za obtežitev / žerjav z obtežitvijo tehta več sto ton

obtežíti -ím dov. , tudi obtéži; obtéžil ( ī í )
1. dati, namestiti težek predmet na drugega
a) da se le-ta stisne, ne premika: obtežiti papir na pisalni mizi ; naribano zelje obtežijo z deskami in kamnom
b) zaradi večje teže, ravnotežja: obtežiti ladjo, žerjav / obtežiti merilno vrvico s svincem
tekst. obtežiti svilo prepojiti naravno svilo z raztopinami kovinskih soli, čreslovine, da postane težja
2. narediti kaj težje: vrv mu je preveč obtežila nahrbtnik ; pren. skrb, žalost mu je obtežila srce

obtičáti -ím dov. ( á í ) nav. ekspr.
1. ostati : otroci so obtičali na dvorišču / kost mu je obtičala v grlu ; listič mu je obtičal med prsti ; voz je obtičal v blatu / obtičati na mestu, v križišču ; vedno se bojim, da boš kje obtičal / ptica je obtičala na drevesu / obtičati na določeni razvojni stopnji
2. ne dokončati, ne opraviti začetega: obtičati sredi stavka ; obtičal je pri prvem poglavju knjige
// prenehati, ne nadaljevati se: delo je po nekaj dneh obtičalo ; napad je obtičal pred mestom
ekspr. beseda mu je obtičala v grlu, na jeziku ostala ; ekspr. pogled ji je obtičal na njegovih žuljavih rokah obstal, se ustavil ; ekspr. te pravljice so mu obtičale v mislih, spominu ostale ; ekspr. v tretjem razredu je obtičal padel ; ekspr. obtičal je med starimi pojmi uporablja stare pojme

obtípati -am in -ljem dov. ( ī ȋ )
1. s tipanjem ugotoviti, najti: v obleki je obtipal zašit denar ; obtipati kljuko, vrata
2. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik je obtipal boleče mesto

obtipávati -am nedov. ( ȃ )
s tipanjem preiskovati: kupci obtipavajo blago / ekspr. obtipavati koga z mislijo, očmi

obtísniti -em dov. ( í ȋ )
s pritiskom, pritiskanjem poškodovati: vzmeti na postelji so ga obtisnile ; sadje se obtolče in obtisne

obtiščáti -ím dov. ( á í )
s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati: trda obveza ga je obtiščala ; obtiščati na petah

obtóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obtok: obtočne naprave / obtočna masa denarja / obtočna črpalka za centralno kurjavo

obtočílo -a s ( í )
nav. mn., biol. organ za odvajanje in dovajanje krvi, limfe: bolezni obtočil ; dihala in obtočila / krvna, limfna obtočila

obtòk -óka m ( ȍ ọ́ )
1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode ; odprtine za boljši zračni obtok ; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot
// prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi ; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka
2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka ; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja
// količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja
anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu ; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča ; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo ; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare , s prisilnim obtokom s črpalko ; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri

obtolčenína -e [ optou̯čenina ] ž ( í )
med. poškodba tkiva zaradi udarca ob top predmet: obtolčenina možganov ; obtolčenina na kolenu

obtôlči -tôlčem [ optou̯či ] dov. , obtôlci obtôlcite in obtolcíte; obtôlkel obtôlkla ( ó )
s tolčenjem poškodovati: obtolči opeko, posodo / ekspr. ves avtomobil je že obtolkel ; obtolkla si je koleno
// s tolčenjem, udarjanjem obdelati: obtolči kamen

obtórej 1 prisl. ( ọ̑ )
zastar. zato : obtorej vas prosim, da mi odgovorite

obtorêj 2 prisl. ( ȇ )
star. ob tem času, ob tej uri: zlatar je obtorej navadno na večerji

obtovóriti -im tudi obtovoríti -ím dov. , obtovóril ( ọ̄ ọ̑; ī í )
zastar. otovoriti : obtovoriti ladjo

obtôžba -e ž ( ō )
1. glagolnik od obtožiti: njegove obtožbe nič ne veljajo ; pesnik poostri obtožbo proti stanju v družbi ; vznemiril jo je s svojimi obtožbami
2. pravn. pisna ali ustna zahteva upravičenega tožilca v kazenskem postopku, s katerim se zahteva glavna obravnava in obsodba obdolženca: ovreči, razširiti, umakniti, vložiti obtožbo

obtôžben in obtóžben -a -o prid. ( ȏ; ọ̑ )
nanašajoč se na obtožbo: obtožbeni predlog / obtožbeni govor

obtóžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na obtožence ali obtožbo: vse obtožno gradivo je bilo že zbrano / obtožna klop zatožna klop
pravn. obtožni postopek sodni postopek v zvezi z obtožbo ; obtožni predlog obtožba upravičenega tožilca v skrajšanem kazenskem postopku za dejanje, ki se javno preganja

obtóženčev -a -o ( ọ́ )
svojilni pridevnik od obtoženec: obtoženčev branilec ; obtoženčev zagovor

obtóženec -nca m ( ọ́ )
kdor je obtožen: mali obtoženec se je zagovarjal tudi pred očetom
// pravn. oseba, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:

obtóženka -e ž ( ọ́ )
ženska, ki je obtožena: obtoženka krivde ni hotela priznati
// pravn. ženska, proti kateri je obtožnica postala pravnomočna:

obtoževálec -lca [ optoževau̯ca tudi optoževalca ] m ( ȃ )
kdor obtožuje: namesto da bi jo branil, je bil njen obtoževalec
// zastar. tožilec : javni obtoževalec

obtoževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obtoževati: težko je poslušal njihova medsebojna obtoževanja

obtoževáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, imeti koga za krivega česa: obtoževala ga je, da vohuni za njo ; prisilili so jih, da so se obtoževali dejanj, ki jih niso storili

obtožílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se obtožuje: obtožilni spisi ; obtožilne besede

obtožítelj -a m ( ȋ )
obtoževalec : namesto da bi jo oče branil, je bil njen obtožitelj / javni obtožitelj

obtožíti in obtóžiti -im dov. ( ī ọ́ )
narediti, imeti koga za krivega česa: obtožil ga je kraje ; kar javno jo obtožuje / obtožili so ga pohlepa po denarju / po krivem obtožiti
pravn. vložiti obtožnico, obtožni predlog, zasebno tožbo

obtóžnica -e ž ( ọ̑ )
pravn. pisna zahteva upravičenega tožilca, na osnovi katere preide kazenski postopek v glavno obravnavo: prebrati, razširiti, sestaviti, vložiti obtožnico / publ. obtožnica ga bremeni vrste kaznivih dejanj

obtŕgati -am stil. -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem odstraniti plodove z rastline: obtrgati fižol, koruzo
// s trganjem odstraniti nepotrebne dele, stare liste: obtrgati liste
2. s trganjem načeti, poškodovati: obtrgati papir

obtrgávati -am nedov. ( ȃ )
s trganjem odstranjevati plodove z rastline: obtrgavati grah

obtrgováti -újem nedov. ( á ȗ )
s trganjem odstranjevati nepotrebne dele, stare liste: obtrgovati korenje

obtŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova
// med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš
2. otrkati : obtrkati sneg s čevljev ; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko

obtrkávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obtrkavati: obtrkavanje sten in stropov v rudnikih

obtrkávati -am nedov. ( ȃ )
1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena
// med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval
2. otrkavati : obtrkavati sneg s čevljev

obubóžanec -nca m ( ọ̑ )
ekspr. obubožan človek: obubožanci in berači

obubóžanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od obubožati: obubožanje ljudstva

obubóžanost -i ž ( ọ̑ )
stanje obubožanega človeka: obubožanost družine / obubožanost dežele

obubóžati -am dov. ( ọ̑ )
nav. ekspr. postati reven, ubog: po nekaj letih so popolnoma obubožali ; preh. vojne so ljudi obubožale

obudítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obuditi: obuditev v življenje / delo je zanimiva obuditev vojnih grozot

obudíti -ím dov. , obúdil; obujèn ( ī í )
1. povzročiti, da postane kdo spet buden, živ: obuditi koga iz omedlevice ; obuditi z umetnim dihanjem / fanta je obudil v življenje ; pren. društvo so po nekaj letih obudili v življenje
2. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: obuditi spomine na mladost ; s pitjem se je obudila v njem stara strast / obuditi dogodke iz vojnih časov
rel. obuditi kesanje
3. knjiž. povzročiti, da kaj nastane; vzbuditi : učitelj je obudil v učencih ljubezen do domovine ; med njima se je obudilo pravo prijateljstvo

obújanje -a s ( ú )
glagolnik od obujati: obujanje iz nezavesti / obujanje spominov

obújati -am nedov. ( ú )
1. povzročati, da postane kdo spet buden, živ: obujati z umetnim dihanjem
2. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: s prijateljem obujata spomine na mladost / roman obuja vrsto resničnih dogodkov iz vojnega časa
3. knjiž. povzročati, da kaj nastane; vzbujati : misel na dom ji obuja solze

obújek -jka m ( ȗ )
nav. mn., nekdaj kos blaga za ovijanje stopala: namesto nogavic je nosil obujke ; volneni obujki

obujeválec -lca [ obujevau̯ca in obujevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor povzroča, da postane kaj kot budno, živo: pisatelj je dober poznavalec stvarnosti in obujevalec preteklosti

obújka -e ž ( ȗ )
nav. mn., etn. kos blaga za ovijanje stopala: iz čevljev so mu visele umazane obujke

obúnkati -am dov. ( ȗ )
ekspr. natepsti , pretepsti : dobro so ga obunkali ; obunkati do krvi

obúp -a m ( ȗ )
močno čustvo človeka, ki ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: obšel ga je obup ; spraviti v obup ; novica ga je navdala z obupom ; ekspr.: lotil, polastil se ga je obup ; izbruhi jeze, obupa
// nav. ekspr. stanje, ki je posledica tega čustva: iz obupa je začel piti ; v obupu si je vzel življenje
ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt ; ekspr. do obupa pusta pokrajina zelo

obúpanec -nca m ( ȗ )
ekspr. obupan človek: znašel se je med samimi obupanci ; smeh obupanca

obúpanka -e ž ( ȗ )
ekspr. obupana ženska: slišal se je le jok obupanke

obúpanost -i ž ( ȗ )
stanje obupanega človeka: pasti v obupanost / prevzela ga je obupanost obup

obúpati -am dov. ( ȗ )
priti v stanje, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: prehitro je obupal ; zato še ni treba obupati ; ekspr. nikar obupati
// nav. ekspr. izgubiti upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupala je, da ga bo še kdaj videla / starši so nazadnje obupali nad sinom ; vojaki so obupali nad zmago, zastar. o zmagi

obupávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od obupavati: nagnjen je k obupavanju

obupávati -am nedov. ( ȃ )
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupavaj, vse se bo še uredilo ; obupavati pred težavami
// nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupaval je že, da se bo še kdaj vrnil domov / obupavati nad kom ; večkrat je obupavala nad delom

obúpen -pna -o prid. , obúpnejši ( ū ȗ )
1. ki ne vzbuja upanja; brezupen : obupen poskus ; bolezen postaja obupna
// ekspr. zelo mučen, neprijeten: prišel je v obupen položaj ; ta negotovost je zanj obupna
2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, zelo veliki meri: obupen mraz, veter ; na cesti je obupen prah ; obšel jo je obupen strah ; v nalogi so obupne napake ; tam je obupna revščina
// zelo slab, nekvaliteten: obupna cesta, hrana ; ima obupno stanovanje / v sobi je obupen zrak nečist ; tam so obupne razmere neurejene ; vreme je letos obupno nestalno, slabo
3. ekspr. ki s svojim vedenjem, ravnanjem vzbuja odpor, nenaklonjenost: to je obupen človek / obupno vedenje
// grd , neprikupen : imel je obupen glas ; v tej obleki je obupna
4. zastar. obupan , potrt : tolažiti obupno mater / gledal je njen solzni, obupni obraz

obupljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. obupan , potrt : vračal se je otožen in obupljiv / to reče z obupljivim glasom

obúpnost -i ž ( ū )
zastar. obup , obupanost : loti se jih velika obupnost / pije iz obupnosti ; v obupnosti je storil ta korak / do obupnosti utrujen zelo

obupováti -újem nedov. ( á ȗ )
biti v stanju, v katerem osebek ne vidi možnosti za rešitev iz težkega položaja: ne obupuj, vse bo še dobro
// nav. ekspr. izgubljati upanje, prepričanje, da se bo kaj zaželenega uresničilo: obupovala je že, da bo še kdaj zdrava / obupovati nad kom

obústen -tna -o prid. ( ȗ )
ki je, se nahaja ob ustih: obustne odprtine / obustna bledica pri škrlatinki

obústje -a s ( ȗ )
knjiž. del obraza ob ustih: obrisati si obustje

obušésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
anat., v zvezi obušesna slinavka žleza ob zunanjem ušesu, ki izloča slino:

obútal -i [ obutau̯ ] ž ( ú )
zastar. obuvalo : na sebi je imel oguljeno obleko in raztrgano obutal

obútalo -a s ( ú )
zastar. obuvalo : okrog je hodil brez obutala
// obutev : skrbeti za obleko in obutalo

obútel -i [ obuteu̯ ] ž ( ú )
zastar. obutev : prodajati obleko in obutel
// obuvalo : obutel mu ni držala vode

obútev -tve ž ( ȗ )
izdelki iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: imajo dovolj denarja za obleko in obutev ; gumijasta, usnjena obutev / moška, ženska obutev ; velika izbira otroške obutve ; športna obutev ; zimska obutev
// ekspr. obuvalo : sezul je mokro obutev
publ. avtomobilu zamenjati zimsko obutev z letno zimske gume
obrt. lahka obutev nizka moška, ženska in otroška obutev ; lepljena, šivana obutev

obúti obújem dov. , obúl in obùl ( ú ȗ )
1. narediti, da ima kdo na nogah obuvalo: mati je že obula otroka ; obuti čevlje, škornje ; hitro se obuti ; obuti si sandale / obuti nogavice / zastar. obuti plašč obleči
2. oskrbeti z obutvijo: za ta denar je oblekel in obul sebe in družino
ekspr. obuti konja podkovati ; publ. avtomobil zimsko obuti dati mu zimske gume ; preg. brez muje se še čevelj ne obuje brez truda, prizadevanja ni pričakovati uspeha

obútven -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na obutev: obutveni izdelki / oblačilna in obutvena industrija

obuválen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za obuvanje: obuvalna priprava / obuvalna žlica

obuválo -a s ( á )
vsak od izdelkov iz usnja, sintetične snovi za zaščito nog: nosi udobno obuvalo ; čevlji, škornji in druga obuvala / moško, žensko obuvalo

obúvanje -a s ( ú )
glagolnik od obuvati: obuvanje čevljev / žlica za obuvanje

obúvati -am nedov. , tudi obuvála ( ú )
1. delati, da ima kdo na nogah obuvalo: obuvati otroka ; obuvati čevlje ; obuva se počasi / obuvati nogavice
2. oskrbovati z obutvijo: teta jih je obuvala do konca šolanja

obúzdati -am dov. ( ȗ )
knjiž. obrzdati : obuzdati in osedlati konja / tega konja ne more obuzdati

obvaroválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. zaščiten , preventiven : obvarovalni ukrepi proti nalezljivi bolezni ; obvarovalno sredstvo / obvarovalno cepljenje

obvarováti -újem in obvárovati -ujem dov. ( á ȗ; á )
1. narediti, da kdo ni deležen česa neprijetnega, nezaželenega: obvarovati koga nesreče ; obvaroval ga je pred kaznijo ; obvarovati se prehlada
2. v zvezi bog obváruj bogvaruj :
a) v členkovni rabi: bog obvaruj, da bi kaj takega storil
b) v medmetni rabi: nič slabega ne vem o njej, bog obvaruj

obvdovéti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. ovdoveti : jeseni je obvdovel

obveljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. izraža, da postane veljavno, sprejeto, kar določa samostalnik: obveljal je njegov načrt, predlog ; nazadnje je obveljalo njegovo mnenje ; zmeraj je morala obveljati njena beseda / pog. moja bo obveljala moja odločitev
star. zakon bo obveljal bo ostal v veljavi
2. knjiž. biti označen, ocenjen: atentat je takoj obveljal za največji zločin

obveselíti -ím dov. , obvesélil ( ī í )
zastar. razveseliti : vsakega je obveselil z majhnim darom ; njegovega obiska se je zelo obveselila

obvésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. ovesiti : obvesiti krilo s pisanimi pentljami / zima je obvesila drevje s snegom

obvesláti -ám dov. ( á ȃ )
z veslanjem priti okrog česa: obveslati otoček

obvestílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obvestilo ali obveščanje: obvestilno pismo / truditi se za obvestilno jasnost / star. obvestilni urad obveščevalni urad

obvestílnik -a m ( ȋ )
tiskano, pisano ali elektronsko sredstvo za obveščanje, posredovanje sporočil kake skupine, organizacije: obvestilnik o prispeli pošti

obvestílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost obvestilnega: obvestilnost napisov na železniški postaji je zavajajoča ; obvestilnost slovarja

obvestílo -a s ( í )
kar se o določeni stvari pove, sporoči: dobiti, poslati obvestilo ; prejela je uradno obvestilo, da je sin padel / telefonsko obvestilo / pisar. prosimo, da gornje obvestilo sprejmete z razumevanjem
// list s sporočilom o tem: prejel je obvestilo o izplačilu / deska, tabla z obvestili
avt. znaki za obvestila za opozarjanje na bližino objektov, kjer so na razpolago določene storitve ; ptt obvestilo o prispeli pošiljki

obvestítelj -a m ( ȋ )
kdor koga obvesti: sumljivo se je oziral na obvestitelja

obvestítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od obvestiti: dolžnosti obvestitve ni sprejel
// zastar. obvestilo : poslati obvestitev o seji

obvestíti -ím dov. , obvésti; obvéstil ( ī í )
povedati, sporočiti komu kaj o določeni stvari: obvestiti policijo ; o tem so obvestili starše

obvéščanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od obveščati: obveščanje javnosti o delu, dogodkih na vseh področjih družbenega življenja / publ. sredstva javnega, množičnega obveščanja časopisje, radio, televizija

obvéščati -am nedov. ( ẹ́ )
večkrat obvestiti: obveščati javnost o svojem delu ; redno se obveščamo / dov. starše obveščamo, da bo vpis v prvi razred prihodnji torek
// prikrito zbirati in posredovati podatke, pomembne zlasti za državno varnost: izvedeli smo, da je sovražnika obveščal o premikih naših čet

obveščênost tudi obvéščenost -i ž ( é; ẹ̑ )
dejstvo, da je kdo obveščen: skrbeti za obveščenost delavcev ; dobra, pravočasna obveščenost javnosti ; potreba po boljši obveščenosti

obveščeválec -lca [ obveščevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor obvešča: bil je objektiven obveščevalec ; imeli so dobrega obveščevalca o knjižnih novostih / v štab so vsak dan prihajala poročila naših obveščevalcev / vojaški obveščevalec / prijeli so nekaj tujih obveščevalcev vohunov

obveščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: obveščevalna dejavnost ; državna, vojaška obveščevalna služba / obveščevalna postaja gorske reševalne službe / ta referat je le obveščevalen / obveščevalno gradivo ; obveščevalna sredstva / obveščevalni agent, oficir ; obveščevalna mreža / obveščevalno-varnostna agencija, služba
alp. obveščevalna točka kraj, mesto, kjer se lahko prijavijo nesreče v gorah ; sam.:, pog. sporočilo je poslala terenska obveščevalna obveščevalna služba

obveščeválka -e [ obveščevau̯ka tudi obveščevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki obvešča: bila je dobra obveščevalka / obveščevalka tajnih služb / partizanska obveščevalka

obveščeválski -a -o [ obveščevalski in obveščevau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na obveščevalce ali obveščanje: preverjanje obveščevalskih podatkov ; obveščevalska afera ; izmenjava obveščevalskih informacij ; z obveščevalskim delom se je začel ukvarjati že v mladosti

obvéti -vêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
knjiž. z vetjem obdati: ko sta stopila na ulico, ju je obvel oster veter / obvel ga je duh po žganju
knjiž., ekspr. srce mu je obvelo veselje obšlo, prevzelo

obvévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. z vetjem obdajati: obveval nas je mrzel veter
knjiž., ekspr. srce mu je obvevala žalost obhajala, prevzemala

obvéza -e ž ( ẹ̑ )
1. kos tkanine, ki se namesti na rano ali okrog poškodovanega dela telesa: obveza se je razrahljala ; na roki ima obvezo ; sneli so mu obvezo z oči ; za obvezo je porabila kos rjuhe, robec / oviti obvezo okrog komolca povoj
2. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: izpolniti, nalagati, sprejemati obveze / to je naša moralna obveza dolžnost / davčna obveza davčna obveznost
// glagolnik od obvezati: pogoj za štipendijo je obveza, da se bo po končanem študiju zaposlil v podjetju
med. kompresijska obveza za ustavljanje krvavitev iz rane ; mavčna obveza z mavcem posut povoj, ki se uporablja za imobilizacijo telesnih delov ; dokolenska mavčna obveza

obvézanec -nca m ( ẹ́ )
star. zavezanec : davčni obvezanci / vojaški obvezanec vojaški obveznik

obvézati in obvezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. namestiti obvezo: obvezati glavo, roko / obvezati rano s sterilno obvezo ; hitro se obveže z ruto
2. narediti, da kdo mora storiti, opraviti kaj: obvezali so ga za zelo nehvaležno delo ; s prisego so jih obvezali držati se ukazov ; pravno obvezati / obvezali so jih k molku
3. zastar. oviti , obdati : debla obvezati s slamo

obvezávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. obvezovati : obvezavati rane

obvézen -zna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: obvezno zaščitno cepljenje ; obvezno socialno zavarovanje ; pravno obvezen predpis / prezrl je znak: obvezna smer ; zvišati število obveznih ur ; obvezno šolanje
// ki se po določenih predpisih mora obiskovati: obvezen pouk tujega jezika / udeležba na predavanjih in vajah je obvezna / obvezni učni predmeti
// v zvezi obvezna oddaja , zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izogniti se obvezni oddaji
2. ki mora biti, se izpolniti: opozarjali so na obvezno molčečnost
3. ekspr. reden , vsakdanji : sit je že teh obveznih nedeljskih sprehodov ; popila je obvezno kavico
biblio. obvezni izvod izvod, ki ga mora tiskarna ali razmnoževalec po zakonu oddati določenim ustanovam, organom ; ekon. obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti ; obvezno posojilo v socializmu posojilo, ki ga odredi organ federacije ali republike za kreditiranje gospodarskega razvoja ; ped. enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor ; pravn. obvezna moč zakona ; obvezna obramba obramba, pri kateri obdolženec mora imeti zagovornika ; šol. obvezno berilo, čtivo literarna dela, ki jih morajo učenci prebrati doma ; šport. obvezni liki liki umetnostnega drsanja, ki so glede na težavnost, izvajanje in število ponovitev natančno predpisani

obvezílen -lna -o prid. ( ȋ )
namenjen za obvezovanje: obvezilni material ; obvezilna gaza / obvezilne škarje

obvezílo -a s ( í )
nav. mn. material za obvezovanje: pripraviti škatlo z obvezili in zdravili / obvezilo za rane

obvéznica -e ž ( ẹ̑ )
fin. vrednostni papir, ki prinaša vplačniku obresti in je podlaga za vračilo posojila: izdati, podpisati obveznico ; odškodnina bo izplačana v obveznicah / državne obveznice ; obveznice posojila ; obtok obveznic

obvéznik -a m ( ẹ̑ )
kdor mora storiti, opraviti kaj: vojaški obveznik ; obvezniki in prostovoljci / davčni obvezniki davčni zavezanci

obvézniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na obveznice: obvezniški indeks, trg ; donos vzajemnih obvezniških skladov ; delniški in obvezniški investitorji so nezadovoljni z letošnjimi donosi
2. nanašajoč se na vojaške obveznike: obvezniška vojska ; obvezniško služenje vojaškega roka

obvéznost -i ž ( ẹ́ )
1. kar se po določenih normah, predpisih mora storiti, opraviti: imeti, izpolniti obveznost ; naložili so mu nove obveznosti ; družabne obveznosti / to je njihova moralna obveznost dolžnost / delovna obveznost dnevno ali tedensko število ur, ki jih mora opraviti delavec / sprejeti kaj brez obveznosti
// kar se po določenih normah, predpisih mora plačati, poravnati: izpolniti obveznost / davčna, denarna, plačilna obveznost
2. nav. mn. kar mora kdo storiti, opravljati v zvezi s svojim poklicem, položajem, pripadnostjo; dolžnost : obveznosti ga kličejo drugam ; imeti, sprejeti obveznosti ; izpolnjevati svoje obveznosti ; nalagati komu obveznosti ; pravice in obveznosti
3. pravn. pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev: obveznost nastane, preneha / izjavna obveznost obveznost dati na vprašanje pristojnega organa izjavo ; iztožljiva obveznost ki se da iztožiti ; mednarodnopravne obveznosti ; pogodbena obveznost
fin. a vista obveznosti bank na zahtevo takoj plačljive obveznosti ; šol. izpolniti šolsko obveznost končati devet let šolanja v osnovni šoli ; učna obveznost učitelja tedensko število ur pouka, ki jih mora opraviti učitelj ; voj. vojaška obveznost predpisano služenje vojaškega roka

obvéznosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na obveznost 3: obveznostno razmerje

obvezovalíšče -a s ( í )
kraj, prostor za obvezovanje: ranjence so prenesli na obvezovališče

obvezoválnica -e ž ( ȃ )
prostor za obvezovanje: ranjenca so nesli v obvezovalnico

obvezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obvezovati: obvezovanje ran / nepremišljeno obvezovanje se navadno maščuje

obvezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. nameščati obvezo: obvezovati rane ; obvezuje mu roko
2. delati, da kdo mora storiti, opraviti kaj: z oporoko jo obvezuje, da poskrbi zanj / to ga obvezuje k najstrožjemu molku
knjiž. sheme bodo skladatelja manj obvezovale bo bolj svoboden v ustvarjanju

obvíjati -am nedov. ( í )
star. ovijati , povijati : obvijati cev / obvijati nogo / žena je moža obvijala okoli prsta

obviséti -ím dov. , obvísel ( ẹ́ í )
navadno s prislovnim določilom ostati v visečem položaju: veja se je odlomila in obvisela ; obleka je obvisela na vrvi / obvisel je nad prepadom / nezavestna ji je obvisela na rokah / roke so mu obvisele ob telesu / ekspr. njen pogled je obvisel na očetovi sliki ; pren., ekspr. zahajajoče sonce je obviselo v vejah
ekspr. na licih mu je obvisel zadovoljen smehljaj je bil viden, opazen ; ekspr. taki trenutki obvisijo v spominu ostanejo ; ekspr. vprašanje je obviselo v zraku nihče ni odgovoril nanj ; ekspr. njegovo življenje je obviselo na nitki je zelo ogroženo; je zelo bolan ; pog., ekspr. če bo ostal doma, mi bo obvisel na vratu bom moral skrbeti zanj ; ekspr. glej, da ne boš obvisel v gostilni se predolgo zadržal, ostal

obvíti -víjem dov. ( í )
star. oviti , poviti : klobuk je obvil s pisanim trakom / obviti ranjeno roko

obvládanje -a s ( ā )
glagolnik od obvladati: obvladanje nasprotnika / obvladanje čustev ; obvladanje samega sebe / obvladanje položaja, problema / dobro obvladanje tujega jezika / obvladanje prostora / obvladanje svetovnega trga

obvládanost -i ž ( ā )
lastnost, stanje obvladanega človeka: občudoval je obvladanost tega človeka / vse je bilo napisano z veliko premišljenostjo in obvladanostjo / obvladanost kretenj, slabih nagnjenj

obvládati -am dov. ( ā )
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal ; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali nasprotnika premagali / konja je z lahkoto obvladal
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva ; obvladati jezo, strah / obvladati položaj
3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa ; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik ; to področje dobro obvlada ; snov temeljito obvlada zna, pozna
4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet ; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir ; starko je obvladal spanec je zaspala
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo
publ. Romunija obvlada velik del Podonavja ima, ji pripada ; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila ; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo ; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna
ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno ; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro

obvladljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da obvladati: obvladljiv otrok / knjiž. obvladljiv roman razumljiv

obvladovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od obvladovati: obvladovanje tekmeca / obvladovanje čustev, strasti / doseči obvladovanje težavnega položaja / zaželeno je popolno obvladovanje enega tujega jezika / obvladovanje narave, prostora / obvladovanje tržišča

obvladováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca ; v igri ga obvladuje / obvladovati nasprotnika premagovati
2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva ; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj
3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna
4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet ; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti
// imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most
5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir ; začel ga je obvladovati spanec
// ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo
ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica ; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru
ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno

obvòd -óda m ( ȍ ọ́ )
1. priprava, ki premosti obolelo žilo ali oboleli del drugega votlega organa: vstavili so mu srčni obvod / črevesni, želodčni obvod
// med. operacija, pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa: narediti obvod na treh srčnih arterijah ; opraviti endoskopski obvod na delujočem srcu ; obvod želodca z laparoskopijo / srčni, žilni obvod
2. izkoriščanje pomanjkljivosti obstoječega, zlasti zakonodaje, za potrebe ali koristi koga: dovoliti si obvod z javnimi sredstvi / obvod mimo razpisa, sodišča, zakona
// kar se uporablja za takšno izkoriščanje: spopadati se z raznovrstnimi obvodi v javnih podjetjih ; finančni obvod / obvod za izigravanje zakona
3. teh. vod, po katerem je speljana voda, para mimo glavne naprave: zaradi popravil so morali napraviti obvod
4. star. obrobje , okolica : stanovali so na mestnem obvodu

obvóden 1 -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na obvod: obvodna operacija okvarjenih žil ; obvodna žila / obvodni račun ; obvodna družba ; obvodno podjetje / obvodni vod obvod

obvôden 2 -dna -o prid. ( ó )
ki je, se nahaja ob vodi: ustavili so se na majhni obvodni jasi ; obvodno trstje / obvodne ptice

obvóhati -am dov. ( ọ̑ )
vohajoč se približati na več mestih: pes je človeka samo obvohal / ekspr. vse je obvohal, kar je bilo na mizi

obvohávati -am nedov. ( ȃ )
vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je obvohaval / ekspr. obvohavali so drug drugega, saj si niso zaupali

obvòz -ôza m ( ȍ ó )
1. glagolnik od obvoziti: s predorom bodo omogočili obvoz mesta
2. obvozna cesta: narediti, zgraditi obvoz / zaradi popravljanja avtomobilske ceste so morali voziti po obvozu

obvózen in obvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na obvoz: obvozni promet
// v zvezi obvozna cesta cesta, ki vodi ob naselju, okrog naselja, mimo prometnih ovir: nova obvozna cesta bo speljana precej stran od mesta
knjiž. mesto je obvozno ima obvozno cesto

obvozíti -vózim dov. ( ī ọ́ )
vozeč priti mimo, okrog česa: skupino, ki je stala na cesti, je voznik spretno obvozil ; tovornjak je nasproti vozeči avtomobil srečno obvozil

obvóznica -e ž ( ọ̑ )
obvozna cesta: v načrtu je več novih obvoznic

obvzéti -vzámem dov. , obvzêmi obvzemíte; obvzél; nam. obvzét in obvzèt ( ẹ́ á )
zastar. obiti 1 , prevzeti : čudni, nepoznani občutki so ga obvzeli

obzánkati -am dov. ( ȃ )
obrt. obšiti z zankastim šivom: obzankati gumbnico, rob

obzáriti -im tudi obzaríti -ím dov. , obzáril ( ā ȃ; ī í )
knjiž. obsijati : sonce je obzarilo vrhove gor / nasmeh ji je obzaril obraz

obzídati tudi obzidáti -am dov. ( í á í )
1. postaviti, narediti zid okrog česa: obzidati parcelo, zemljišče
2. obložiti z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidati jamo, peč, vodnjak
grad. postaviti, narediti ob obstoječem zidu drug, navadno tanjši zid

obzidáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od obzidati: obzidava zemljišča / obzidava peči

obzidávati -am nedov. ( ȃ )
1. postavljati, delati zid okrog česa: zemljišče zdaj obzidavajo
2. oblagati z gradbenim materialom, navadno na notranji strani: obzidavati jamo, jašek

obzídek -dka m ( ȋ )
zidana ograja: skočil je čez obzidek
// pri strani dodan del zidu, zlasti ob oknu: sedel je na obzidek pri izložbenem oknu

obzíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na obzidje: obzidna vrata / obzidno kamenje
// ki je, se nahaja ob zidu: obzidna klop / obzidne letve letve, ki so (pri tleh) pritrjene na zid, da se ne poškoduje

obzídje -a s ( ȋ )
zid, zidovi okrog starejših mest, utrdb: splezati na obzidje ; cerkveno, grajsko, mestno, taborno, trdnjavsko obzidje ; močno, visoko obzidje / obrambno obzidje / obzidje srednjeveških mest ; pren., ekspr. obzidje nezaupanja se podira
strojn. zidani del parnega kotla

obzijáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. ogledati si: vse izložbe je obzijal ; dobro si jo je obzijala

obzír -a m ( ȋ )
1. ravnanje, vedenje, ki kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: imeti obzir do bolnika, z bolnikom / vojaki so brez obzira hodili po žitu ; ekspr.: nobenega obzira ne pozna ; brez vsakega obzira mu je povedal vso resnico
2. upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah; ozir : motijo ga njegovi obziri ; ravnati brez obzirov / publ. pri tej stvari je treba jemati, vzeti v obzir vse okoliščine upoštevati
zastar. v tem obziru je čudak v tem pogledu ; zastar. v nekem obziru imaš prav pravzaprav ; zastar. z obzirom na nastale težave so se načrti spremenili glede na

obzíren -rna -o prid. , obzírnejši ( ī )
ki v ravnanju, vedenju kaže prizanesljiv, dobrohoten odnos: prijazen in obziren človek je ; celo do nasprotnikov je bil obziren ; z očetom je zelo obziren ; preveč obzirna je, da bi povedala resnico / obzirno ravnanje, vedenje, vprašanje / hodil je s tihimi, obzirnimi koraki

obzírnost -i ž ( ī )
lastnost obzirnega človeka: njena obzirnost je očeta ganila ; pomanjkanje obzirnosti / iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati / z obzirnostjo povedati, storiti kaj obzirno / zastar. nobene obzirnosti nima do starejših obzira

obznána tudi óbznana -e ž ( ȃ; ọ̑ )
zgod. vladna uredba iz leta 1920, ki prepoveduje delovanje Komunistične partije Jugoslavije: sprejetje obznane v predvojni Jugoslaviji

obzóben -bna -o prid. ( ọ̑ )
ki je, se nahaja ob zobeh: obzobno tkivo

obzòr -ôra m ( ȍ ó )
star. obzorje : na vrhu hriba se jim je razkril širok obzor ; daljni obzor / morski obzor / sonce je že zašlo za obzor ; na obzoru so se pokazala jadra / širiti si obzor z učenjem
mont. spodnji, zgornji obzor spodnje, zgornje obzorje

obzóren -rna -o prid. ( ọ̄ ọ̄ )
nanašajoč se na obzorje ali obzor: obzorna črta

obzórje -a s ( ọ̑ )
1. del zemeljskega površja, ki se vidi s točke opazovanja: na hribu se jim je odkrilo širše obzorje ; daljno, širno obzorje / morsko obzorje ; pren., publ. elektroniki se odpirajo nova obzorja
// najbolj oddaljeni, končni del tega površja: sonce prihaja izza obzorja ; na obzorju se je pokazala ladja ; izginiti za obzorjem ; pren. nova umetniška smer je že na obzorju
2. obseg izobrazbe, razgledanosti, znanja: bogatiti, širiti si obzorje z branjem ; njegovo duhovno obzorje je preozko, da bi dojel ta problem ; glasbeno, kulturno, literarno obzorje ; omejeno strokovno obzorje
3. mont. hodnik in odkopna mesta v jami v večjih višinskih razdaljah: novi jaški bodo povezovali rove različnih obzorij ; spodnje, zgornje obzorje
šalj. ko so najbolj razgrajali, se je na obzorju prikazal policist nepričakovano prišel ; ekspr. njegov klic se je razlegal od obzorja do obzorja vsepovsod

obzórnica -e ž ( ọ̑ )
črta, ki omejuje obzorje: obzornica se mu je zdela vedno svetlejša / ladja izginja za obzornico za obzorjem

obzórnik -a m ( ọ̑ )
1. periodična publikacija ali stran, rubrika v časopisu s specializirano vsebino: izdajati obzornik ; objaviti v obzorniku ; uredništvo obzornika / filmski obzornik predfilm z izbranimi aktualnimi vestmi ; kulturni obzornik ; televizijski obzornik krajša oddaja z izbranimi vestmi iz tekočega dogajanja
2. knjiž. obzornica : svetel obzornik / sonce zahaja za obzornikom za obzorjem

obzórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obzornik: obzorniške vesti / obzorniški film

obzvánjati -am nedov. ( ā )
star. z zvonjenjem naznanjati: obzvanjati neurje / mrliča so dolgo obzvanjali so mu zvonili

obžágati -am dov. ( ȃ )
1. z žaganjem odstraniti: obžagati veje
2. z žaganjem obdelati: obžagati desko, hlod / obžagati dno

obžalovánje -a s ( ȃ )
1. neprijetno čustvo človeka ob spoznanju, da je naredil kaj slabega, nepravilnega ali opustil kaj dobrega, koristnega: ni skrival svojega obžalovanja ; globoko, iskreno obžalovanje ; ekspr. grenko obžalovanje / čutiti, imeti, izražati obžalovanje
2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: predajati se obžalovanju ; obžalovanja vreden dogodek, spor / ekspr. to je človek, vreden vsega obžalovanja pomilovanja
ekspr. živi v obžalovanja vrednih razmerah zelo slabih
3. publ. nezadovoljstvo , nejevolja : vsi navzoči so izrazili obžalovanje zaradi tega sklepa / poročilo o obnovitvi jedrskih poskusov je treba sprejeti z obžalovanjem

obžalováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. čutiti, izražati obžalovanje: obžalovati dejanje, krivdo, žalitev / ekspr. ta svoj korak bo še bridko obžaloval
2. čutiti, izražati čustveno prizadetost, žalost zaradi česa: zelo je obžaloval njeno izgubo ; dolgo so obžalovali očetovo smrt ; ekspr. iz dna srca obžalovati / ekspr. vsi so ga obžalovali zaradi nesreče, ki ga je zadela pomilovali, sočustvovali z njim
3. knjiž., v medmetni rabi izraža vljudnost pri odgovoru: obžalujem, ne morem ti pomagati ; ali smem prisesti? Obžalujem, je rezervirano
4. star. tožiti , tarnati : večkrat je obžaloval, da ga otroci ne ubogajo / vsi obžalujejo njegovo dejanje se jezijo, izražajo nezadovoljstvo
star. niso obžalovali nobenih žrtev za lepšo prihodnost ni jim bilo žal

obžaríti -ím tudi obžáriti -im dov. , obžáril ( ī í; ā ȃ )
obdati z močno svetlobo: pokrajino je obžaril sončni sij ; zarja je obžarila vrhove gor
// ekspr. osvetliti , obsvetliti : luč je obžarila obraze
ekspr. nasmeh ji je obžaril obraz naredil bolj veselega, lepšega

obžárjati -am nedov. ( á )
obdajati z močno svetlobo: sonce obžarja hiše ; večerna zarja obžarja vrhove / ekspr. slabotne luči obžarjajo okna vaških hiš osvetljujejo

obždéti -ždím dov. , obždì ( ẹ́ í )
ostati v sedečem položaju negiben in tih: obždela je na klopi, kakor da bi jo nevidna sila prikovala tja / rekel je, da bo sedel samo za hip, pa je kar obždel ; negibno, nepremično, tiho obždeti
// ekspr. ostati sploh: največkrat obždi ob nedeljah kar doma

obžéti -žánjem dov. , nam. obžét in obžèt ( ẹ́ á )
požeti okrog česa: obžeti sadike / obželi so ves nasad

obžgáti -žgèm dov. , obžgál ( á ȅ )
1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: pri odstranjevanju barve je obžgal tudi okvir / plameni so obžgali tudi sosednjo hišo / ekspr. koprive so ga vsega obžgale opekle
knjiž., ekspr. obraz ji je obžgala rdečica zelo je zardela
2. z žganjem napraviti odpornejše, trdnejše: obžgati drogove ; smrekove ali hrastove kadi znotraj obžgejo

obžígati -am nedov. ( ī ȋ )
1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: obžiga drevesa, da bi se posušila / plamen je začel obžigati gospodarsko poslopje
2. z žganjem delati odpornejše, trdnejše: obžigati lesene posode
3. knjiž. prižigati od vseh strani: z vžigalico je obžigal natlačeno čedro

obžírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. obgrizovati , obglodavati : koze najraje obžirajo grmovje ; gosenice obžirajo liste
2. slabš. grobo oštevati: nima miru pred njo, kar naprej ga obžira
3. nar. dolenjsko krošnjariti : po cele dneve je obžiral po vaseh

obžréti -žrèm dov. , obžŕl ( ẹ́ ȅ )
1. obgristi , obglodati : koza je obžrla brste in liste ; mravlje so obžrle drevesa / obžreti do golega / bolhe so ga obžrle opikale
2. slabš. grobo ošteti: obžrl ga je in spodil / obžrla ga je do kosti

ocaríniti -im dov. ( ī ȋ )
pregledati uvoženo ali izvoženo blago in določiti carino: ocariniti na meji

ocarínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od ocariniti: ocarinjenje blaga ; taksa za ocarinjenje

oceán -a m ( ȃ )
1. široko, odprto morje, ki pokriva večino zemeljskega površja: odpluli so na ocean ; pluti po oceanu ; globina, usedline oceana ; pren., knjiž. ocean življenja
// navadno s prilastkom del tega morja: umiranje oceanov / Atlantski, Indijski, Tihi ocean
ekspr. dolgo si je služil kruh onstran oceana v Ameriki
2. knjiž., ekspr., s prilastkom velika količina, množina: ocean hiš, ljudi ; popil je cel ocean vina / ocean trpljenja
meteor. zračni ocean ozračje

oceanográf -a m ( ȃ )
strokovnjak za oceanografijo: dognanja oceanografov

oceanografíja -e ž ( ȋ )
veda o oceanu, morju: razvoj oceanografije ; strokovnjak za oceanografijo ; oceanografija in hidrografija

oceanográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oceanografijo: oceanografski inštitut ; oceanografska postaja / oceanografske globinske meritve ; oceanografska raziskovanja

oceánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ocean: oceanski zračni tokovi / oceanska plovba / oceanska biologija
geogr. oceansko podnebje podnebje s prevladujočim vplivom oceanskih zračnih tokov
// čezoceanski : oceanski letalski promet ; oceanske ladje

ocebáti -ám [ ocəbati ] dov. ( á ȃ )
nar. zahodno obrcati : ocebal ga je

ocedíti -ím dov. , ocêdi in océdi; océdil ( ī í )
odcediti : ocediti čaj, kavo / ocediti krompir, testenine

ocêjati -am nedov. ( é )
1. odcejati : ocejati kavo / ocejati krompir
2. zastar. po malem izločati; cediti : polž oceja sline

océna -e ž ( ẹ̑ )
1. prikaz mnenja, sodbe o čem, zlasti glede na kakovost: dati, napisati oceno ; kritična, odklonilna, pravična ocena ; strokovna ocena / negativna ocena česa ; ekspr. žolčna ocena kritika / dati, poslati, prejeti književno delo v oceno
// ta prikaz v pisni obliki, navadno objavljen: v oceni opozarjati na pomanjkljivosti ; ocena koncerta, predstave v dnevnem časopisju / ocena se mu je med pisanjem razširila v poglobljeno kritiko
2. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli: iz matematike še nima ocene ; spraševati, učiti se za ocene ; končna, negativna, nezadostna, odlična, pozitivna ocena ; v zemljepisu ima oceno: dobro / dati, dobiti oceno ; učenec je popravil oceno dobil boljšo oceno po prejšnji slabši, zlasti negativni / opisna ocena ki označuje učni uspeh z besedami ; polletna ocena ob polletju ; povprečna ocena izračunana iz več ocen v enem predmetu ; skupna ocena izračunana iz ocen v vseh predmetih
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: napisati oceno ; v redovalnici je veliko slabih ocen
3. ugotovitev veljave ali vrednosti: krivična ocena delavčeve sposobnosti ; ugodna ocena društvenega delovanja / analitična ocena delovnega mesta ugotovitev pomembnosti, zahtevnosti delovnega mesta v proizvodnem procesu po znanstveni metodi / vlogi za odobritev projekta naj se priloži ocena o vplivih na okolje in zdravje ljudi ; knjiž. ocene o umetnikovi pomembnosti se razlikujejo mnenja / ocena živil
// knjiž. presoja : ocena bolnikove zmožnosti za delo ; ocena izjav, trditev / po oceni trenutnega položaja so sprejeli več sklepov / statistična ocena
4. približna določitev količine: po ocenah znaša škoda okoli šestnajst milijonov evrov ; groba, realna ocena ; ocena rezerv, zalog
publ. vsi so se strinjali v oceni, da bo konferenca uspela v mnenju, predvidevanju
šport. ocena za slog ; ocena za umetniško vrednost

ocenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oceniti: ocenitev premoženja / kritična ocenitev umetniškega dela / ukrepati po ocenitvi nastalega položaja / približna ocenitev pridelkov, razdalje

océniti -im, in oceníti in océniti -im dov. ( ẹ́; ī ẹ́ )
1. določiti denarno vrednost: oceniti premoženje, zemljišče
2. ustvariti, izraziti mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: oceniti literarno delo ; nastop so dobro ocenili ; kritično, strokovno oceniti ; negativno, ugodno oceniti ; oceniti z določenega stališča
// knjiž. presoditi : oceniti dokaze, izjave, navedbe ; položaj je pravilno ocenil ; proizvodni plan bo treba ponovno oceniti kritično pregledati, analizirati
3. ugotoviti veljavo ali vrednost: oceniti človeka po dejanjih
4. približno določiti količino: ocenili so rezerve, zaloge ; nastalo škodo so takoj ocenili / približno oceniti razdaljo, višino
5. šol. dati oceno: oceniti učenca ; negativno, pozitivno, pravično oceniti / oceniti znanje
šah. oceniti partijo določiti rezultat prekinjene partije

océnjati -am nedov. ( ẹ́ )
star. ocenjevati : ocenjati zasluge / sedela sta in ocenjala plesalce ; ocenjati koga po vedenju

ocenjeválec -lca [ ocenjevau̯ca tudi ocenjevalca ] m ( ȃ )
kdor ocenjuje: določiti ocenjevalce za kaj / rokopis je dolgo ležal pri ocenjevalcu ; filmski ocenjevalci / ocenjevalci vin
šol. pri izpitu so trije ocenjevalci

ocenjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ocenjevanje: ocenjevalna komisija za natečaj / ocenjevalna merila / nenadoma je začutila na sebi njegov ocenjevalni pogled / v prvi ocenjevalni konferenci je bilo precej negativnih ocen
šport. ocenjevalna vožnja vožnja s kolesom, motorjem ali avtomobilom, pri kateri se ocenjuje zlasti tehnika vožnje in poznavanje prometnih predpisov ; zal. ocenjevalni izvod izvod znanstvenega ali umetniškega dela, ki ga da založba ocenjevalcu v oceno

ocenjeválka -e [ ocenjevau̯ka tudi ocenjevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki ocenjuje: ocenjevalka je predstavo ugodno ocenila ; kritična ocenjevalka

ocenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ocenjevati: ocenjevanje premoženja / ocenjevanje književnega dela ; ocenjevanje vin / pravilno ocenjevanje položaja / ocenjevanje pridelkov / novi profesor je pri ocenjevanju zelo strog ; pravično, strogo ocenjevanje ; načela za ocenjevanje
šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami

ocenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. določati denarno vrednost: ocenjevati posest, premoženje
2. ustvarjati, izražati mnenje, sodbo o čem, zlasti glede na kakovost: ocenjevati umetniško delo, film ; ocenjevati nastop, sposobnosti ; kritično, slabo, strogo ocenjevati ; ocenjevati z enakimi merili / ocenjevati vina
// knjiž. presojati : ocenjevati dokaze, izjave ; pravilno ocenjevati položaj ; ocenjevati pomen česa / ocenjujejo, da se bo razvoj tehnike še stopnjeval menijo, sodijo
3. ugotavljati veljavo ali vrednost: moža ocenjuje po besedah, ne po dejanjih / gledal je prihajajoče in jih ocenjeval
4. približno določati količino: ocenjevati zaloge ; na pogled, s pogledom ocenjevati / približno ocenjuje razdaljo
5. šol. dajati ocene: ocenjevati učence ; strogo ocenjevati

ocenljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da oceniti: ocenljiva škoda, vrednost

océpek -pka m ( ẹ̑ )
star. krepelce , krepelec : pobral je ocepek in ga vrgel za njim ; zapodil ga je z ocepkom v roki / kot psovka ti ocepek, ti mevža

ocestníniti -im dov. ( ī ȋ )
pobrati pristojbino za uporabo cest: ocestniniti tovornjake

ócet ócta m ( ọ̄ )
star. kis : dati ocet na solato ; olje in ocet / sadni, vinski ocet
kem. ocet raztopina ocetne kisline ; les. surovi lesni ocet polizdelek pri suhi destilaciji lesa

óceten -tna -o [ ocətən in ocetən ] prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na ocet: ocetna raztopina
agr. ocetna kožica kar se nabere na površini tekočine pri alkoholnem vrenju
2. kem., v zvezi ocetna kislina organska kislina, ki nastaja pri fermentaciji sadnih sokov: radikal ocetne kisline ; duh po ocetni kislini

ócetnokislínski -a -o [ ocətnokislinski in ocetnokislinski ] prid. ( ọ̑-ȋ )
nanašajoč se na ocetno kislino: ocetnokislinske bakterije / ocetnokislinsko vrenje

océvje -a s ( ẹ̑ )
teh. skupina ali sistem cevi: kovinsko ocevje ; črpalka z ocevjem

ocigániti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati : prekupčevalci so ga ociganili ; ociganiti za denar ; hladnokrvno, nesramno so jih ociganili ; ne prodajaj pod ceno, ne daj se ociganiti

ocilíndran -a -o prid. ( ȋ )
ekspr. pokrit s cilindrom: ocilindran moški

ocmokáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., šalj. večkrat glasno poljubiti: objame jo in ocmoka po obeh licih / vsega je ocmokala s poljubi

óctovec -vca m ( ọ̑ )
vrtn. drevo s pernato deljenimi listi in zelenkastimi cveti v socvetju, Rhus typhina: krošnja octovca

ocúrek -rka m ( ȗ )
star. ledena sveča: od strehe visijo ocurki / ledeni ocurki

ocvèsti tudi ocvestì ocvetèm, in ocvêsti ocvêtem [ ocvəsti in ocvesti ] dov. , ocvèl ocvelà in ocvêla in ocvetèl ocvetlà in ocvêtel ocvêtla ( ə̀ ȉ ȅ; é )
navadno sedanji čas odcvesti : češnja hitro ocvete / ekspr. dekle je ocvelo

ocvetéti -ím dov. ( ẹ́ í )
odcveteti : vrtnica je že ocvetela / ekspr. mladost prehitro ocveti

ocvetlíčiti -im dov. ( í ȋ )
1. okrasiti s cvetlicami: ocvetličiti balkone, okna
2. knjiž., iron. pretirano uporabiti stilne posebnosti: pisatelj je svoje zadnje delo preveč ocvetličil

ocvírek -rka m ( ȋ )
1. nav. mn. košček svinjskega mesa, ki ostane pri topljenju slanine: zabeliti z ocvirki ; mastni ocvirki ; skleda žgancev z ocvirki ; pren. svoje pripovedovanje je belil z mastnimi ocvirki
2. nav. mn., ekspr. pozornost zbujajoč podatek ali dejstvo: v noveli je precej zgodovinskih ocvirkov ; časnikar je v opisu turističnih krajev navedel tudi nekaj ocvirkov: javna razsvetljava je pokvarjena, bazen ne funkcionira, sprehajališča so zanemarjena
3. virusna bolezen z mehurčastimi izpuščaji na koži ali na sluznici, med. herpes : spet ima ocvirek na ustnicah

ocvírkov -a -o prid. ( ȋ )
ki vsebuje ocvirke: ocvirkov kruh ; ocvirkov nadev / ocvirkova mast ; ocvirkova potica potica z ocvirkovim nadevom

ocvírkovica -e ž ( ȋ )
nar. ocvirkova potica: speči ocvirkovico

ocvírkovka -e ž ( ȋ )
ocvirkova potica: za pustni torek je spekla ocvirkovko

ocvréti ocvrèm dov. , ocvŕl ( ẹ́ ȅ )
pripraviti jed v vroči maščobi: ocvreti jajca, meso ; ocvreti na olju

ocvŕtek -tka m ( ȓ )
nav. mn., gastr. ocvrta, navadno močnata jed: k mesu postrežemo ocvrtke / krompirjevi, riževi ocvrtki

ôča -a in -e m ( ó )
nav. im. ed., star. oče : svojega oča moraš ubogati ; dragi oča / kot nagovor oča, od kod pa ste / stari oča in vnuk stari oče, ded

očák -a m ( á )
1. rel. vsak pomembnejši prednik judovskega naroda v stari zavezi od Abrahama dalje: očak Jakob ; očaki in preroki / svetopisemski očaki ; očaki stare zaveze
// nav. mn., star. prednik sploh: hotel je poravnati krivico svojih očakov
2. knjiž., navadno s prilastkom kdor je najstarejši in navadno najvplivnejši med delavci na določenem področju: Vodnik je očak slovenskega pesništva
3. ekspr. star, častitljiv mož: pred cerkvijo so se zbrali vaški očaki / ta drevesa so res pravi očaki
4. ekspr., s prilastkom zelo visoka, mogočna gora: zadaj so kipeli beli očaki ; očak Triglav / gorski očaki
zastar. oglejski očak patriarh

očakováti -újem nedov. ( á ȗ )
nar. čakati , pričakovati : gremo, da nas ne bodo očakovali ; očakovati koga pred hišo ; ves večer ga je očakoval / fant je očakoval neprijetnosti

očákovski -a -o prid. ( á )
ekspr. tak kot pri očakih: očakovsko dostojanstvo / imel je očakovsko brado dolgo in sivo

očála očál s mn. ( ȃ )
priprava za na oči z lečami, stekli za odpravljanje očesnih napak ali za zaščito oči: nadeti, natakniti, nositi, sneti očala ; očala za gledanje od blizu ; očala za kratkovidnost ; fant z očali / očala so se mu orosila leče, stekla očal / črna očala s temno obarvanimi stekli ; korekcijska očala za popravo vida ; sončna očala ; zaščitna očala ; etui za očala ; okvir za očala ; pren. življenje gleda skozi rožnata očala ; svet vidi skozi svoja očala
bere še brez očal dobro vidi
teh. varilska očala za zaščito oči pri (plamenskem) varjenju ; vet. očala dlake okrog oči, ki se po barvi razlikujejo od barve živali

očálar -ja m ( ȃ ) ekspr.
1. kdor nosi očala: v temi so se očalarji težko vzpenjali po strmini ; očalarjev je vedno več ; suh, velik očalar
2. optik : z receptom je odšel k očalarju

očálast -a -o prid. ( ȃ )
po obliki podoben očalom: okrog oči je imel očalaste podplutbe / ekspr. sodnik je bil debel in očalast z očali

očálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na očala: očalni okviri ; očalna stekla
fiz. lomnost očalne leče

očáli očál m mn. ( ȃ )
nav. tož., pog. očala : snel je očale in ga pogledal / kupil si je sončne očale

očánec -nca m ( á )
ekspr. star, častitljiv moški, zlasti kmečki: s tem očancem se je rad pogovarjal / kmečki, vaški očanec

očáranje -a s ( ȃ )
glagolnik od očarati: očaranje gledalcev, poslušalcev ; očaranje z glasbo
// očaranost : očaranje ga je kmalu minilo ; trgati se iz očaranja

očáranost -i ž ( ȃ )
stanje očaranega človeka: nenaden krik ga je iztrgal iz očaranosti / poslušalci so kar onemeli od očaranosti / očaranost nad lepoto pokrajine

očárati -am dov. ( ȃ )
nav. ekspr. vzbuditi pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: igralec je očaral občinstvo ; razstavljene slike so vse očarale ; očaral jih je s svojim znanjem / očarala ga je njena lepota in preprostost

očarljív -a -o prid. , očarljívejši ( ī í )
nav. ekspr. ki vzbuja pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: očarljiva deklica ; ni več mlada, je pa še vedno očarljiva / uprla je vanj svoje očarljive oči / očarljiv pogled, smehljaj / zazvenela je lahkotna, očarljiva melodija

očarljívka -e ž ( ȋ )
ekspr. očarljiva ženska: prava očarljivka je

očarljívost -i ž ( í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost očarljivega človeka: prevzeli sta ga njena ljubkost in očarljivost / milina in očarljivost njenega glasu

očarováti -újem nedov. ( á ȗ )
vzbujati pri kom zelo pozitiven čustveni odnos do sebe: dekle očaruje s svojo lepoto in milino ; narava ga vedno znova očaruje ; te pesmi očarujejo vsakogar

očáški -a -o prid. ( á )
ekspr. tak kot pri očakih: očaške navade

óčce -a s ( ọ̑ )
zastar. očesce : otrokova očca so hudomušno mežikala

ôče -éta m , im. mn. očétje tudi očéti ( ó ẹ́ )
1. moški v odnosu do svojega otroka: njegov oče je umrl za rakom ; ima še očeta in mater ; ubogati očeta ; dober, skrben oče ; dragi, ljubi oče ; materin oče ; skrbi zanj kot pravi oče požrtvovalno / po očetu so si v sorodu / ekspr. svojim učencem je bil drugi oče / kot nagovor počakaj, oče
// moški, ki ima otroka: je oče dveh otrok ; postal je oče / domnevni oče ; družinski oče ; biološki, nadomestni oče ; nezakonski oče ki ob rojstvu otroka ni poročen z otrokovo materjo
// (živalski) samec, ki ima mladiča: oče konja / mati in oče nagrajenega psa imata odličen rodovnik
2. v zvezi stari oče oče očeta ali matere: varuje ga stari oče ; obiskati starega očeta
// nav. mn., ekspr. prednik : naši očetje so živeli tu ; zavreči vero očetov
3. zlasti v kmečkem okolju naslov za starejšega poročenega moškega, navadno gospodarja: sosedov oče so mi to povedali ; hišni oče ; oče župan
4. član samostanskega reda, ki je duhovnik: častiti očetje so se zbrali / očetje frančiškani / kot pristavek k imenu oče [o.] Marko Pohlin
// rel. naslov za duhovnika: oče spovednik
5. ekspr., s prilastkom idejni utemeljitelj, pobudnik: je oče eksistencialistične filozofije ; oče lirike / prav oni so očetje vsega gorja povzročitelji / duhovni oče vstaje
ekspr. lahko bi ji bil oče v primeri z njo je star ; otrok je po očetu ima njegove lastnosti ; ekspr. fant je cel, izrezan oče zelo mu je podoben ; star. duhovni oče duhovnik ; krušni oče očim ; ekspr. mestni očetje člani mestne uprave ; ekspr. oče naroda moški, navadno starejši, ki med ljudmi zaradi svojih zaslug velja za voditelja naroda ; preg. ti očeta do praga, sin tebe čez prag slabo ravnanje s starši se zelo maščuje
rel. beli očetje red, ki se ukvarja z misijonskim delom v Afriki ; cerkveni očetje krščanski pisatelji iz prvih sedmih stoletij ; koncilski oče kardinal, škof, vrhovni redovni predstojnik kot zakoniti odločujoči udeleženec na koncilu ; nebeški Oče Bog ; sveti oče papež

očéditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
očistiti : očediti konja ; očediti mizo ; za obisk se je očedil ; očediti si čevlje / očediti gmajno otrebiti

óček óčka m ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od oko: mežikati z očki ; ima črne očke

očeláditi -im dov. ( ā ȃ )
ekspr. pokriti s čelado: očeladiti pilota ; ko je šel na gradbišče, se je očeladil

očêliti -im in očelíti očélim dov. ( é; ī ẹ́ )
les. prižagati les pravokotno na vzdolžno os: očeliti hlode

očêlje in očélje -a s ( ȇ; ẹ̑ )
ekspr. čelo 2 : lasje so mu padali na očelje
anat. čelni del glave

očeljustáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: očeljustala ga je pri vseh sosedih

očenàš -áša m ( ȁ á )
rel. molitev z začetkom: Oče naš: moliti očenaš ; pet očenašev in zdravamarij ; pravila zna kot očenaš
nar. pri vratih je visel dolg očenaš rožni venec ; star. za očenaš ali dva pozneje je v taboru nastal nemir čez kratek čas ; to je gotovo kot amen v očenašu popolnoma, čisto
etn. zlati očenaš molitev v obliki dvogovora med Jezusom Kristusom in Marijo, nastala med ljudstvom

očenášek -ška m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od očenaš: vsak večer je zanj zmolila dva očenaška

očenčáti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. počenčati , sčenčati : ti boš gotovo vse očenčal

očesáti očéšem dov. , očêši očešíte; očêsal ( á ẹ́ )
1. z orodjem ali strojem uravnati, pogladiti: očesati slamo
2. zastar. počesati : očesati lase

očésce -a s ( ẹ̑ )
manjšalnica od oko: mežikati z očesci ; prikazala se je glavica z zelenimi očesci ; ekspr. njena mala živa očesca / ekspr. modra očesca jezer pod gorami / očesca pri trti
prepeljati vrv skozi očesca šotora obšite ali s pločevino zaščitene luknjice ; mreža z gostimi očesci okenci, zankami
tekst. zanka ali luknjica na nitnici ; zool. (rdeča) očesna pega

očésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oko: ob očesnih kotičkih je že imela gubice / očesne mišice / daljnovidnost, kratkovidnost in druge očesne napake / očesni bolniki / očesni oddelek ; očesni zdravnik ; očesna klinika
anat. očesni gibalni živec ; (očesna) leča ; (očesna) mrežnica notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla ; vnetje očesne veznice očesne sluznice ; očesni votlini parni votlini pod čelom, v katerih so oči ; biol. (rdeča) očesna pega organ enoceličarjev za sprejemanje svetlobnih dražljajev ; med. egiptovska očesna bolezen virusno vnetje očesne veznice

očésnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima dosti očes, očesc: očesnat krompir

očéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na očeta ali (očetove) prednike: očetna dediščina ; očetno posestvo / zrasel je brez očetne ljubezni očetove / star. zapustiti očetno hišo rojstno hišo, dom
agr. očetna rastlina rastlina, ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino

očetnjáva -e ž ( ȃ )
star. domovina : zapustili so svojo očetnjavo ; pasti za svobodo očetnjave

očetomòr -ôra m ( ȍ ó )
knjiž. umor (svojega) očeta: odkriti očetomor ; obsojen zaradi očetomora

očetomorílec -lca [ očetomoriu̯ca ] m ( ȋ )
morilec (svojega) očeta: očetomorilec je bil obsojen na deset let strogega zapora

očétov -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na oče 1: očetov obraz / očetovi predniki ; očetova sestra / očetovo premoženje / očetova beseda veliko zaleže ; ekspr. bati se očetove jeze / ekspr. zapustil je očetovo hišo rojstno hišo, dom

očetováti -újem nedov. ( á ȗ ) knjiž., ekspr.
1. biti oče, skrbeti kot oče: zavedal se je, da je hčeri slabo očetoval
2. biti idejni utemeljitelj, pobudnik: videti je bilo, kot bi bil on očetoval tej vstaji / pripada tistemu literarnemu rodu, ki mu je očetoval Cankar

očetovína -e ž ( í )
knjiž. dedna posest po očetu: sinovi so očetovino delili / živeti na očetovini

očétovski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na oče 1: to je njegova očetovska dolžnost ; očetovska ljubezen, skrb ; zlorabljati očetovsko oblast / je zelo očetovski / sosedu je dal očetovski nasvet / očetovski prednik prednik po očetu
pravn. očetovska pravda pravda za ugotovitev ali izpodbijanje očetovstva ; soc. očetovsko pravo dejstvo, da se določa sorodstvo samo po očetu

očétovstvo -a s ( ẹ́ )
1. dejstvo, da je moški oče: dokazati, priznati, zanikati očetovstvo / pog. tožiti koga za očetovstvo v imenu otroka vložiti tožbo za ugotovitev očetovstva
2. knjiž., ekspr. dejstvo, da je kdo idejni utemeljitelj, pobudnik: pripisovali so mu očetovstvo tega programa

očevína -e ž ( í )
knjiž. dedna posest po očetu: deliti očevino ; travnik je zadnji kos njegove očevine / pregnali so ga z očevine

ôči -ja m ( ȏ )
ljubk. ata , oče : oči je doma ; mamica in oči

očiglèd -- m ( ȅ )
zastar., v predložni rabi, navadno v zvezi v očigled zaradi , spričo :
a) z rodilnikom: v očigled pičlih dohodkov si ni mogel privoščiti počitnic
b) z dajalnikom: v očigled temu je odlašal z diplomo

óčim -a m ( ọ̄ )
materin drugi mož v razmerju do njenih otrok iz prejšnjega zakona: otrok ima očima ; strog očim
ekspr. svet mi je očim ljudje so do mene neprijazni, sovražni

ôčin -a -o prid. ( ō )
zastar. očetov : očine besede so jo zbodle / že kot otrok je odšla iz očine hiše iz rojstne hiše, od doma

očína -e ž ( í )
zastar. domovina : izdal je svojo očino
// dedna posest po očetu: očine noče prodati

očípkati -am dov. ( ȋ )
knjiž. obšiti, okrasiti s čipkami: očipkati robce

očístiti -im dov. ( í ȋ )
1. odstraniti umazanijo, prah: očistiti čevlje, obleko ; očistiti s krpo, vodo ; temeljito očistiti stanovanje / očistiti brano prsti / ekspr. ceste po nesreči še niso očistili niso še odstranili razbitin z nje ; pren. očistiti srce hudobije
// odstraniti sploh: zdravnik mu je očistil zobni kamen ; očistiti sneg z avtomobila / očistiti madeže
2. odstraniti primesi: očistiti rudo ; očistiti žito za seme ; pren. očistiti jezik tujih besed
// odstraniti odvečno iz česa; otrebiti : očistiti mladi gozd ; očistiti ledino kamna, od kamna / očistiti ribe, solato
3. knjiž. povzročiti, da postane kaj bolj jasno, izoblikovano: očistiti svoje nazore
4. knjiž. povzročiti moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: nesreča ga je očistila ; v trpljenju se je očistila / duševno, moralno očistiti
star. očistiti se grehov spovedati se grehov
med. očistiti rano odstraniti gnoj, tujke ; voj. očistiti minsko polje odstraniti, uničiti neeksplodirane mine ; očistiti teren uničiti ostanke nasprotnikovih enot

očíščati -am nedov. ( í )
knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očišča

očíšče -a s ( í )
geom. točka na projekcijski ravnini, ki nastane s pravokotnim projiciranjem projekcijskega središča na to ravnino: očišče perspektivne slike objekta

očíščenje -a s ( ȋ )
glagolnik od očistiti: očiščenje posode, stanovanja / očiščenje mladega gozda / doseči očiščenje s trpljenjem ; to poglavje govori o očiščenju glavnega junaka / duševno, moralno, notranje očiščenje

očiščeválec -lca [ očiščevau̯ca tudi očiščevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kar očiščuje: trpljenje je očiščevalec človeške duše

očiščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na čiščenje, očiščevanje: očiščevalna dela na cesti je oviral snežni metež / očiščevalni učinek trpljenja
voj. očiščevalna akcija, operacija akcija, operacija za uničenje ostankov nasprotnikovih enot

očiščevalíšče -a s ( í )
knjiž. kraj za očiščevanje: življenje je bilo zanj kot očiščevališče za dušo

očiščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od očiščevati: človekovo moralno, notranje očiščevanje

očiščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. povzročati moralno sprostitev zaradi obvladanja negativnih, slabih nagnjenj, čustev: trpljenje človeka očiščuje / umetnost človeka notranje očiščuje

očít -a -o prid. ( ȋ ī )
star. očiten : to je očit dokaz njegove površnosti / njegovi poslovni uspehi so bili tako očiti, da je imel veliko nevoščljivcev / takih očitih zlorab ni bilo dosti velikih, hudih
// v povedni rabi jasen , razumljiv : zdaj mu je bilo vse očito
preg. nič ni tako skrito, da bi ne bilo očito da se ne bi razvedelo, razkrilo

očítanje -a s ( ī )
glagolnik od očitati 1 : očitanje pomoči ga je bolelo / vse je prenašala brez besed in očitanja ; neupravičeno, neutemeljeno, ostro očitanje
// nav. mn. očitek : vedno znova mora poslušati njegova očitanja ; zavračati očitanja ; obsipaval ga je z očitanji
knjiž. na dogodek je mislil brez očitanja brez občutka krivde

očítar -ja m ( ȋ )
slabš. kdor kaj očita: vso pot je bil očitar in nergač
// zastar. kritik : zavrne ga obraznik imenitni, in tebe z njim, kdor napčen si očitar, rekoč: Le čevlje sodi naj Kopitar! (F. Prešeren)

očítati 1 -am nedov. ( ī )
1. opozarjati na storjeno uslugo, pričakujoč hvaležnost: najprej mu je dal, potem pa očital ; pomagal mi je do zaposlitve, vendar mi je to že večkrat očital ; ekspr. vsak kos kruha mu je očitala
2. z nezadovoljstvom, nejevoljo opozarjati na kaj negativnega pri kom: očitati komu lenobo, malomarnost ; očitali so mu, da ne opravlja svojih dolžnosti ; ni mu očitala, le prosila ga je ; jokaje, s pogledom očitati
// dolžiti koga česa: očitali so mu krajo, nezvestobo, potvorbo ; po nedolžnem očitati komu kaj
ekspr. tej sliki ni kaj očitati je dobra ; iron. prizadevnosti pri delu mu ni mogoče očitati ni prizadeven

očítati 2 -am nedov. ( ī )
zastar. izražati , kazati : njegovo vedenje je očitalo prevzetnost ; vedno znova se je očitala njena poštenost

očítek -tka m ( ȋ )
kar se očita: poslušati, zavračati, ekspr. požirati očitke ; prizanašati z očitki ; neosnovani, neutemeljeni, ekspr. grenki očitki ; ekspr. koš, ploha očitkov / očitek vesti očitanje / očitki so leteli nanj njemu so očitali ; delati očitke očitati

očíten -tna -o prid. , očítnejši ( í ī )
1. razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je očiten dokaz, da smo imeli prav ; očiten primer medsebojne nesloge ; to je več kot očitno
2. lahko ugotovljiv, zaznaven: očitna laž ; podobnost med njima je očitna ; te stvari so še bolj očitne v drugi knjigi
// ekspr. zelo velik, hud: storil ji je očitno krivico ; gre za očitno pomoto ; nova zamisel je bila v očitnem nasprotju s tedanjimi razmerami
3. zastar. javen : zasliševali so ga pred vsemi in na očitnem kraju / očitna dražba
star. očitna grešnica vlačuga, prostitutka
rel. očitna spoved molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo

očítnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost očitnega: očitnost človekove nemoči / očitnost telesne napake

očitováti 1 -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. izražati , kazati : njegove poteze očitujejo dobroto ; delo jasno očituje tuj literarni vpliv ; v njegovi razpravi se očituje tedanja miselnost

očitováti 2 -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. očitati 1 : očituje mu izkazano pomoč / očitovati komu nepravilnosti

očivésten -tna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
zastar. očiten : očivesten dokaz

očivídec -dca m ( ȋ )
priča, navadno kakega dogodka: policija prosi morebitne očividce nesreče za pomoč ; potek dogodka po besedah, izjavah, navedbah, pričevanju očividcev

očivíden -dna -o prid. ( í ī )
star. očiten : to je očividen dokaz, da smo prav ravnali / njegov namen je bil očividen / očividen neuspeh ga je potrl zelo velik, hud

očivídka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je priča, navadno kakega dogodka: očividka kraje je obvestila policijo ; biti očividka nesreče, umora ; potek dogodka po pričevanju, pripovedi očividke

očivídnost -i ž ( í )
star. očitnost : očividnost dejstev

očivídstvo -a s ( ȋ )
knjiž. dejstvo, da je bil kdo priča, navadno kakega dogodka: pisati na osnovi očividstva in proučevanja ; presojati kaj po očividstvu

ôčka 1 -a m ( ȏ )
ljubk. ata , oče : očka je padel v vojni ; ima še mamico in očka

óčka 2 -e ž ( ọ̑ )
ekspr. manjšalnica od oko: njene očke so me očitajoče gledale ; obrisati si solzne očke ; priprte, vnete očke
ekspr. očke se mu že zapirajo postaja zelo zaspan ; ekspr. očke je prezgodaj zaprla prezgodaj je umrla

očkováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. spogledovati se, koketirati: na plesu je očkovala z mladim oficirjem

očlovéčenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od očlovečiti: očlovečenje človeka ; želja po očlovečenju samega sebe

očlovéčiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. narediti kaj človeško, dobro, plemenito; humanizirati : kultura očloveči človeka / očlovečiti medsebojne odnose / s tem je skušal pisatelj svojega junaka očlovečiti / očlovečiti naravo

óčnica 1 in očníca -e ž ( ọ̑; í )
nav. mn. parna votlina pod čelom, v kateri je oko; očesna votlina : iz očnic so mu gledale stroge oči ; globoke očnice
zastar. sulica mu je predrla očnico in se zasadila v oko odprtino za oči pri čeladi

očníca 2 -e ž ( í )
nar. gorska rastlina z belimi dlakavimi zvezdastimi cveti; planika : šopek očnic ; murke in očnice

očnják -a m ( á )
star. podočnik (pri živalih): izpuliti očnjak ; mačka ima štiri očnjake

očofáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. natepsti , pretepsti : fanta je pošteno očofal ; tako me je očofal, da se mi še zdaj pozna
nar. očofati snope otepsti

očóhati -am in očoháti -ám dov. ( ọ̑; á ȃ )
s čohalom očistiti: okrtačiti in očohati konje / nizko zelo je umazan, moral bi ga očohati umiti

očrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
počrneti : tramovje je sčasoma očrnelo ; očrneti od dima / ves obraz mu je očrnel

očŕniti -im in očrníti -ím dov. , očŕnil ( ŕ; ī í )
1. narediti kaj črno, temno; počrniti : očrniti obrvi ; očrniti z barvo / dim je očrnil sobo
2. ekspr. povedati kaj slabega o kom, zatožiti koga: očrnil je svojega soseda ; očrnili so ga pri predstojniku ; očrnili so jih kot goljufe / očrnil je njegovo ime

očŕt -a m ( ȓ ) knjiž.
1. opis , prikaz : očrt dogodka ; knjigi je dodan kratek očrt pisateljevega življenja in dela
2. načrt , osnutek : narisati očrt jame ; očrt za delo
knjiž., ekspr. na obzorju je bilo videti očrte hribov obrise

očŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
1. narediti črto, črte okrog česa: kompoziciji na sliki se da očrtati trikotnik
geom. očrtati krog narediti krog, ki poteka skozi vsa oglišča danega mnogokotnika
// zaznamovati s črto, črtami robove česa: očrtati zazidalna območja na zemljevidu
2. opisati , orisati : očrtati razmere v kolektivu ; jasno očrtati značaj glavnega junaka

očrtávati -am nedov. ( ȃ )
opisovati , risati : pisatelj z natančnostjo očrtava značaje ljudi

očŕtek -tka m ( ȓ )
zastar. načrt , osnutek : narisati očrtek / pisatelj dela očrtke za roman

očrtováti -újem nedov. ( á ȗ )
opisovati , prikazovati : pisatelj živo očrtuje vaško življenje

očúvati -am dov. ( ū )
knjiž. obvarovati : očuvati hišo pred požarom ; klobuk si je potisnil na oči, da bi se očuval sonca / očuvati mir, javni red ohraniti

očvrstíti -ím dov. , očvŕstil; očvrščèn in očvrstèn ( ī í )
utrditi , okrepiti : življenje na kmetih ga je očvrstilo ; otrok se na svežem zraku očvrsti / narodna zavest se je očvrstila

od predl. , z rodilnikom
1. za izražanje premikanja iz položaja
a) v neposrednem dotiku, stiku s kom ali čim: odbiti se od kamna ; pahniti od sebe
b) v bližini, okolici česa: čoln odrine od brega ; vstati od mize ; prihajam od očeta / vrača se od Lenarta / iti od doma ; od hiše poditi / svatje gredo od poroke / doma je nekje od Kočevja ; pren. govornik se je večkrat oddaljil od teme
// za izražanje usmerjenosti iz takega položaja: oblaki se valijo od juga ; ta gozd se razteza od Karavank ; od sosedov se sliši petje ; ekspr. stal je vse od Maribora / gledati od blizu ; prihajajo od bogve kod ; od drugod ; od spodaj navzgor ; od tam doli ; od vsepovsod ; pren. od te strani ga do danes še nisem poznala
// za izražanje oddaljenosti: hiša je sto metrov, streljaj od ceste ; drevesa stojijo deset metrov drugo od drugega ; nedaleč od studenca ; uro hoda od vasi
2. za izražanje časovne meje, ki je začetek dogajanja: od tistega časa me ne pogleda ; nisva se videla od mladosti ; od nesreče je minilo deset let / že od začetka mu nisem zaupal / od kdaj stanuješ v Ljubljani ; od prej ; od takrat ; poznam ga že od zdavnaj ; od pred kratkim / od nekdaj od zdavnaj, zelo dolgo / vino od letos ; jed od včeraj / noč od petka na soboto / publ. dopis, uredba od 1. marca 1965 pri datiranju z dne 1. marca 1965
3. pri izrazih količine za izražanje začetne mere: desetice od dvajset naprej ; dražiti od sto evrov navzgor
// v zvezi z do za izražanje približne vmesne mere: takrat je imelo mesto od osem do deset tisoč prebivalcev
4. v zvezi z do za izražanje začetne in končne meje
a) v prostoru: hoditi od enega do drugega ; od Kranja do Ljubljane je petindvajset kilometrov ; vlak vozi od Nove Gorice do Jesenic
b) v času: vstopnice prodajajo od 11. do 13. ure ; druga svetovna vojna je trajala od 1939 do 1945 / ekspr.: od konca do kraja ; od zore do mraka
c) pri količini: šteti od ene do deset ; vrednosti od nič do neskončno ; dnevne temperature bodo od pet do deset stopinj nad ničlo / ekspr.: sestanka so se udeležili zastopniki vseh kategorij, od kurirja in snažilk pa tja do direktorja ; v trgovini imajo v zalogi vse od žebljev do pohištva
5. za izražanje ločevanja, odstranjevanja: ločiti rudo od jalovine, meso od kosti ; s težavo so ga odtrgali od otrok / odvrniti nesrečo od hiše / izjema od pravila / očistiti njivo od kamna kamna / publ.: distancirati se od politike sile ; odpraviti odtujenost od produkcijskih sredstev
// za izražanje odvzemanja: od plače so mu odtegovali dva tisoč ; vzeti od prihrankov / od honorarja mu ni ostalo nič / davek od osebnih dohodkov ; včasih so pobirali desetino od žita
// publ. za izražanje oprostitve, razveljavitve obveznosti: oprostitev od šolnine ; oproščen od davkov oproščen davkov ; razrešitev (od) dolžnosti
6. za izražanje izbora, odbiranja: eden od dijakov ; kdo od vas bo to opravil / od perutnine najbolj ceni gos ; ima deset hektarov zemlje, od tega pet gozda / najlepša od deklet ; najboljši od sošolcev ; ekspr. najslavnejši od vseh
7. za izražanje izhodišča, vira: prišlo je sporočilo od prijatelja ; tako piše v tvojem pismu od strica / v pismih prejmite najlepše pozdrave od mene in moje družine ; publ., kot podnaslov od našega rimskega dopisnika / otroci od prve žene ; vznes. on je kri od naše krvi / obresti od glavnice ; denar od prodane živine / pog. rad bi sliko od Jakopiča ki jo je naslikal Jakopič
// za izražanje vira, izvora pridobljenega: dobiti, terjati kaj od koga ; kaj hočeš od mene ; od tujca ne vzemi ničesar / kupiti, prevzeti kaj od koga / izvedeti, pričakovati, slišati kaj od koga ; od njega se marsikaj naučiš
// star. za izražanje snovi, iz katere je kaj; iz : kučma od polhovih kožic ; čaša od čistega zlata
8. za izražanje pripadnosti
a) k funkcijski celoti: ključ od omare, od hišnih vrat ; ročaj od kladiva ; kolo od voza ; škatlica od vžigalic
b) k družbeni skupini, okolju: to mi je povedal nekdo od naših ; pog.: tako mi je svetoval nekdo od radia ; govoril je eden od upravnega odbora član, predstavnik
// pog. za izražanje svojine, lastnine: čigava je zemlja, če ne od nas kmetov ; vse je sinovo, samo njiva je od starega ; torbica je od sestre sestrina / vzel je vdovo od brata po bratu
9. navadno s primernikom za izražanje primerjave glede neenakosti, različnosti: ni slabši od drugih ; desno nogo ima krajšo od leve ; moj brat je večji od tebe / letos je bolj vroče od lani kakor lani / to mesto se razlikuje od drugih po lepi legi ; ta fant je drugačen od vrstnikov
10. za izražanje povzročitelja: rana od noža ; ogenj od strele ; dim od tobaka / opikan od čebel ; zadet od kapi ; od koz razjeden obraz ; umrl je od nas vseh zapuščen ; publ. vrh je bil v naskoku zavzet od naših so naši zavzeli / od njega imam samo škodo
11. za izražanje vzroka, zaradi katerega se kaj dogaja: umirati od lakote, od utrujenosti ; drevo se šibi od sadja ; od strahu je omedlela ; bliska se od vročine ; ekspr.: vse je črno od mravelj ; ves iz sebe od razburjenja ; kar skakal je od veselja
12. za izražanje načina, kako se kaj dogaja: plačevati od kosa ; sam od sebe narediti / živeti od dela, od trgovine
// nav. ekspr. za izražanje visoke stopnje, intenzivnosti: od sile lačen ; ima od sile opravkov ; od srca se nasmejati ; od hudiča je vroče zelo
13. star. za izražanje vsebine, predmeta govornega, miselnega, pisnega obravnavanja; o 2 : govori samo od svoje nesreče ; menili so se od letine / povest od zlate ptičke
publ. ozdraveti od bolezni ozdraveti ; star. vstati od bolezni po ozdravljenju zapustiti bolniško posteljo ; nižje pog. kaj si je izmislila ta trapa od Janeza ta neumni Janez ; pog. najrajši imam kaj od mesa kakšno mesno jed ; ekspr. to ni od muh je pomembno, dobro ; pog. ta ni od nas ni iz naših krajev ; pog. trgovina je od rok precej oddaljena, na neprikladnem mestu ; pog. delo gre od rok se opravlja hitro, uspešno ; ekspr. kamen se mu odvali od srca človek se reši velike skrbi, nadloge ; ekspr. nisem od danes sem izkušen ; od a do ž od začetka do konca, vse ; obišče nas od časa do časa v manjših časovnih presledkih ; ekspr. lepota je od danes do jutri minljiva ; ekspr. od leta do leta je manj pridelka vedno manj; vsako leto manj ; ekspr. novica gre od ust do ust se širi (hitro) med ljudmi
jezikosl. glagolnik od brati ; mat. odšteti tri od pet ; navt. obrniti jadro od vetra obrniti ga tako, da se veter le malo upira vanj; prim. oddaleč , oddavna(j) , odkod , odspodaj , odtistihdob , odtod , odzdaj ipd.

od... predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) usmerjenosti dejanja od določene točke: odbrcniti, odriniti, odvoziti
b) oddaljitve, odmika od določenega kraja: odbobneti, odfrfotati, odsmučati se
c) odstranitve, ločitve od česa, od celote: odbrusiti, odrezati
č) konca dejanja: odigrati, odpeti
d) razveljavitve stanja, kot ga izraža predpona za...: odlepiti, odpečatiti
e) medsebojnega odnosa, medsebojne povezanosti: odgovoriti, odpisati
f) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): odcediti
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: odbitek, odcepek
3. v imenskih sestavljenkah in sestavljenih prislovih za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: od kod, odseben, odstotek

óda -e ž ( ọ̄ )
lit. lirska pesem, navadno v počastitev, hvalo česa: zlagati ode ; oda revoluciji

odahníti in odáhniti -em dov. ( ī á )
knjiž., zastar. dati čemu rahel barvni odtenek; nadahniti : rdečica je odahnila njeno lice

odalíska -e ž ( ȋ )
v muslimanskem okolju, nekdaj sužnja, služabnica v haremu: stregla jim je belopolta odaliska
// ljubica, priležnica v haremu: zgradil je razkošno palačo za odaliske ; ves dan polega kot kakšna odaliska

odbégel -gla -o [ odbegəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
knjiž., ekspr. pretekli , minuli : spomin na odbegle dni ; večkrat misli na odbegla otroška leta / odbegla sreča

odbégniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) knjiž.
1. hitro oditi, steči: položila je pismo na mizo in odbegnila iz hiše
2. ekspr. miniti : brezskrbni dnevi so prehitro odbegnili / prijetne sanje so kmalu odbegnile

odbezljáti -ám [ odbəzljati in odbezljati ] dov. ( á ȃ )
bezljajoč se oddaljiti: ko so konji odbezljali, je nastala tišina
// pog. oddirjati , oddivjati : že navsezgodaj je odbezljal k njej

odbežáti -ím dov. , odbéži; odbéžal tudi odbêžal ( á í ) knjiž.
1. zbežati , uiti : vsi so odbežali / odbežal je od doma
2. hitro oditi, steči: deklice so odbežale iz hiše ; odbežal je na vrt
3. ekspr. miniti : mladost je prehitro odbežala / lepe sanje so odbežale

odbijáč -a m ( á )
1. vsaka od dveh odbojnih plošč na sprednjem in zadnjem koncu tirniških vozil za prestrezanje, blažitev sunkov pri zadevanju: odbijači so trdo udarili drug ob drugega ; voziti se na odbijačih ; sprednji, zadnji odbijači / tramvajski, vagonski odbijači
// priprava za blažitev sunkov sploh: na tla pri vratih so pritrdili gumijast odbijač / avtomobilski odbijač
navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj; odbojnik
2. zastar. branilec : napadalci in odbijači

odbijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odbijanje: hunti, ki ne morejo imeti odbijačev, imajo posebne odbijalne priprave / njegove besede so bile hladne in odbijalne odbijajoče

odbíjanje -a s ( í )
glagolnik od odbijati: odbijanje žoge / odbijanje udarcev / odbijanje davka od osebnih dohodkov / medsebojno privlačevanje in odbijanje ljudi / opazoval je odbijanje svetlobe v jezerski gladini

odbíjati -am nedov. ( í )
1. z udarcem, udarci odstranjevati: odbijati žebljem konice ; steklenicam je odbijal vratove, namesto da bi jih odpiral ; odbijati s kladivom / odbijati sodom čepe izbijati
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročati spremembo smeri: odbijati žogo z glavo, roko / lokomotiva odbija vagone ; krogli sta se odbijali / skala odbija valove
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbijati svetlobo, zvok ; zvok se odbija
// fiz. delovati na drugo telo z odbojno silo: odbijati delce z enakim nabojem ; enaka električna naboja se odbijata
3. s svojo aktivnostjo preprečevati uspeh nasprotne aktivnosti: odbijati napade ; odbijati udarce / odbijati nasprotnika / odbijači odbijajo sunke blažijo
4. vzbujati negativen, odklonilen odnos: tak način pouka učence odbija ; njegov hladni nastop jo odbija
5. ekspr. odklanjati, ne sprejemati: njegova darila odbija / vsa vabila dosledno odbija / publ. odbijati misel na izpit izogibati se je
6. zmanjševati vsoto za določen znesek: odbijati davek od honorarjev ; odbijati prispevke od osebnih dohodkov
7. bleščati se, svetiti se od nase padajoče svetlobe: jezerska gladina odbija svetlobo ; kapljica odbija sončne žarke
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznanjati čas; biti 1 : ura odbija dvanajst / nihalo odbija svoj tiktak

odbíra -e ž ( ȋ )
glagolnik od odbrati: odbira trt za cepljenje ; odbira plemenskih živali / odbira referatov mu je delala težave

odbirálec -lca [ odbirau̯ca tudi odbiralca ] m ( ȃ )
1. kdor odbira: odbiralec plemenske živine / odbiralec premoga prebiralec, izbiralec
2. kdor se poklicno ukvarja z odčitavanjem: razpisati delovno mesto odbiralca

odbirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odbiranje: odbiralni postopek / odbiralni stroji
gozd. odbiralno redčenje redčenje z odstranjevanjem dreves slabe kakovosti

odbíranje -a s ( ī )
glagolnik od odbirati: pri odbiranju so se opirali na slabe kriterije ; odbiranje živine za pleme / odbiranje učencev za nastop

odbírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločati, navadno za določen namen: odbirati debla za hlode, živali za pleme / za to akcijo so odbirali najboljše ljudi
// knjiž. izbirati : odbirala je zlasti lahke vloge / odbirati jabolka prebirati
2. na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega: odbirati porabo električnega toka

odbírek -rka m ( ȋ )
1. kar ostane po odbiranju: trudijo se, da bi bilo odbirka čim manj
2. knjiž. vrednost, količina ki se odčita z merilnega instrumenta: zapisovati odbirke

odbítek -tka m ( ȋ )
1. zmanjšanje vsote za določen znesek: deliti dohodek po odbitku za rezervni sklad / pogajal se je za odbitek pri ceni popust
// znesek, za katerega se zmanjša vsota: precejšen odbitek od plače / odbitek točk
2. odbit drobec, kos: udarjal je, da so odbitki leteli po zraku
// arheol. odbit kos prodnika: izdelovati orodje iz odbitkov

odbíten -tna -o prid. ( ȋ )
za katerega se zmanjša določena vsota: odbitni znesek / odbitne točke pri ocenjevanju
ekon. odbitna franšiza pogodbeno določeni znesek, ki ga pri poravnavi škode zavarovalnica v vsakem primeru odbije od izplačila ; fin. odbitna postavka znesek, ki se odbije pri odmeri dohodnine

odbíti -bíjem dov. , odbìl ( í ȋ )
1. z udarcem, udarci odstraniti: odbiti kamnu robove ; odbiti s kladivom, polenom ; pri prevozu se je kipu odbila roka / strela je odbila veje ; ekspr. krogla mu je odbila glavo / odbiti sodu čep izbiti ; odbil mu je nož iz rok
jezikosl. odbiti končnico
// z udarcem, udarci odstraniti del česa: udarec mu je odbil zob ; sekira se mu je odbila ; krava si je odbila pol roga
2. z udarcem, sunkom ob kaj premikajočega se povzročiti spremembo smeri: odbiti žogo z glavo, loparjem, roko / lokomotiva je odbila vagon ; vozička sta se trčila in odbila / skala odbije val / avtomobil jo je z bokom odbil po cesti zbil
// fiz. spreminjati smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odbiti svetlobo, zvok ; zvok se odbije od stene
// fiz. oddaljiti zaradi delovanja odbojne sile: odbiti delce z enakim nabojem ; elektrona se odbijeta
3. s svojo aktivnostjo preprečiti uspeh nasprotne aktivnosti: odbiti napad ; odbiti udarec / odbiti nasprotnika
4. vzbuditi negativen, odklonilen odnos: izraz na njegovem obrazu jo je odbil ; s tem ga je za vedno odbil od sebe / s takimi informacijami jih je odbil od tega poklica odvrnil
5. ekspr. odkloniti, ne sprejeti: njegovo darilo je odbila / odbiti ponudbo, predlog / odbiti pomoč odreči ; odbiti posojilo ne dati ga ; publ. odbil je, da bi potoval z njimi ni hotel potovati z njimi
6. zmanjšati vsoto za določen znesek: odbiti stroške od izplačila ; odbiti od osebnih dohodkov / odbiti točke delavcu zaradi neustrezne izobrazbe
7. zableščati se, zasvetiti se od nase padajoče svetlobe: morska gladina je odbila svetlobo
8. navadno v zvezi z ura z zvočnim znakom naznaniti čas: ura je odbila enajst ; brezoseb. polnoč je odbilo / vse ure v okolici so že odbile prenehale biti
star. hotel se je poročiti z njo, pa so mu starši odbili preprečili ; ekspr. zadnja ura mu je odbila umrl je ; ekspr. izkoriščevalcem je odbila zadnja ura konec je njihovega izkoriščanja ; vznes. odbila je ura ločitve morali so se ločiti ; slabš. odbiti glavo komu ubiti ga, umoriti ga ; ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega ; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven ; ekspr. komaj je čakal, da je odbil uradne ure opravil ; ekspr. na vprašanje mu je ostro odbil odgovoril

odbítje -a s ( ȋ )
glagolnik od odbiti: odbitje žoge / po odbitju stroškov mu je le malo ostalo / odbitje njegove prošnje ga je vznemirilo

odblèsk tudi odblésk -éska m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ ) knjiž.
1. močen odsev: odblesk luči v vodi / ekspr. odblesk groze v njenih očeh izraz, odraz
2. svetloba , sij : odblesk ognja, sonca / srebrn odblesk morja

odblísk -a m ( ȋ )
knjiž. močen kratkotrajen odsev: odbliski varilnih plamenov v vodi / sneg se lesketa v svetlih odbliskih / odbliski krogel razsvetljujejo temo bliski

odblísniti -em dov. ( í ȋ )
1. pokazati se na površini česa v precejšnji svetlobni moči: včasih je na transparentih odblisnila svetloba z oken
2. ekspr. švigniti , šiniti : puščica je odblisnila v zrak

odbóbnati -am dov. ( ọ̑ )
prenehati bobnati: bobnarji so odbobnali in odložili instrumente / odbobnati znamenje za počitek

odbobnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
bobneč se hitro oddaljiti: raketa je odbobnela proti nebu / ekspr. koraki so odbobneli po hodniku

odbóčka -e ž ( ọ̑ )
šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z nogami, iztegnjenimi v isto stran: vaditi odbočko

odbòj -ôja m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odbiti: odboj žoge / odboj valov je bil izredno močen / knjiž. te poteze moderne so nastale kot odboj na tedanji pozitivizem odpor
2. fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja v prvi snovi ob vpadu na mejo druge snovi: odboj svetlobe, zvoka
// pojav, da telo deluje na drugo telo z odbojno silo: odboj istoimenskih električnih nabojev

odbójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odboj: odbojna naprava, ploskev / odbojna sposobnost / odbojno steklo svetlobni odbojnik
knjiž. med njima je bilo odbojno razmerje bila sta si nasprotna
fiz. odbojni kot kot med odbitim žarkom in vpadno pravokotnico ; odbojna sila sila, ki skuša večati razdaljo med dvema telesoma ; grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča ; šport. odbojni udarec udarec, pri katerem se žoga odbije ; odbojna plošča plošča, od katere se odbija žoga v koš

odbójka -e ž ( ọ̑ )
športna igra, pri kateri igralci žogo z odbijanjem z rokami spravljajo čez mrežo: igrati odbojko / žoga za odbojko ; prvenstvo v odbojki

odbójkar -ja m ( ọ̑ )
športnik, ki se ukvarja z odbojko: naši odbojkarji so se v tekmovanju zelo izkazali

odbójkarica -e ž ( ọ̑ )
športnica, ki se ukvarja z odbojko: tekmovanje odbojkaric

odbójkarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odbojkarje ali odbojko: odbojkarski turnir ; odbojkarsko tekmovanje / odbojkarska zveza

odbójnik -a m ( ọ̑ )
1. navt. priprava za zaščito ladje, čolna pri zadevanju ob kaj: ladjo varujejo ob pristajanju debeli odbojniki
2. odbijač : odbojniki so zazveneli ; pripeljal se je na odbojniku / avtomobilski odbojniki
3. avt., v zvezi svetlobni odbojnik priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet: svetlobni odbojnik na cestišču ; svetlobni odbojnik pri vozilu

odbójnost -i ž ( ọ̑ )
1. knjiž. odpor , nasprotovanje : s svojo metodo je izzval odbojnost učencev / odbojnost do tujega / odbojnost in privlačnost med njima
2. fiz. razmerje med odbitim in vpadnim tokom valovanja: ugotavljanje svetlobne odbojnosti snovi

odbòr -ôra m ( ȍ ó )
skupina ljudi, izvoljena ali imenovana za opravljanje določenih nalog: odbor se sestane, sklene ; publ. odbor se je konstituiral na prvi seji ; dati odboru razrešnico ; izvoliti, sestaviti odbor ; član odbora ; seja odbora ; odbor za pritožbe / glavni odbor najvišji, osrednji odbor kake organizacije ; iniciativni odbor ki ima nalogo, da organizira, pripravi določeno akcijo, delo ; izvršni ali izvršilni odbor ki ima pravico do odločanja in izvrševanja zakonov ali predpisov ; krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju ; ljudski odbor med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 organ državne oblasti za določeno območje ; nadzorni odbor navadno na občnem zboru izvoljeni odbor za nadzorovanje društvenega poslovanja ; narodnoosvobodilni odbor osnovni organ oblasti narodnoosvobodilnega gibanja jugoslovanskih narodov ; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini ; upravni, uredniški, volilni odbor
// sedež take skupine: iti na odbor
zgod. deželni odbor v stari Avstriji izvršilni organ samouprave dežele, odgovoren deželnemu zboru in od njega izvoljen ; Jugoslovanski odbor med prvo svetovno vojno ustanovljena organizacija jugoslovanskih politikov s sedežem v Londonu, ki je delala za združitev južnoslovanskih delov Avstro-Ogrske s Srbijo in Črno goro

odbórnica -e ž ( ọ̑ )
članica odbora: odbornice so se zbrale in posvetovale ; aktivna odbornica / občinska odbornica članica občinskega odbora; članica občinskega ljudskega odbora

odbórnik -a m ( ọ̑ )
član odbora: biti odbornik ; izvolili so ga za odbornika ; delaven odbornik ; vloga odbornikov / občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora

odbórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odbornike: kandidati za odborniška mesta / odborniška doba, funkcija / opravljati odborniške dolžnosti

odbórništvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost odbornikov: odložiti, sprejeti odborništvo / doletela ga je čast odborništva

odbôrov -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na odbor: odborova seja / vsa odborova prizadevanja so bila brez uspeha

odbránec -nca m ( á )
nav. mn., knjiž. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti; izbranec : govoril je le nekaterim odbrancem
vrtn. rastlina, ki se zaradi zaželenih pozitivnih lastnosti uporablja za razmnoževanje

odbránost -i ž ( á )
knjiž. uglajenost , izbranost : jezikovna, stilna odbranost pesmi

odbráti -bêrem dov. , stil. odberó; odbrál ( á é )
1. v večji količini, množini po določenih kriterijih izločiti, navadno za določen namen: otroke, ki so jih odbrali za cepljenje, so peljali v posebno sobo ; za vlaganje je treba odbrati samo zdrave sadeže
2. knjiž. izbrati : odbral je sedež v prvi vrsti ; odbrati po svojem okusu / odbrati je morala še celo košaro jabolk prebrati / nevesto so mu že odbrali
3. knjiž. ugotoviti , spoznati : iz njenega razburjenega pripovedovanja je komaj odbral, kaj hoče
4. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odbrati porabo električnega toka ; odbrati telesno toploto na toplomeru / odbrati števec
5. knjiž. prenehati brati: ko so učenci odbrali, so začeli računati

odbŕcniti -em dov. ( ŕ ȓ )
s sunkom noge spraviti z določenega mesta: jezno je odbrcnil čevlje ; odbrcnila je odejo in vstala / odbrcniti vrata

odbrenčáti -ím dov. , odbrénči in odbrênči; odbrénčal in odbrênčal ( á í )
brenčeč odleteti: čmrlj je odbrenčal / krogla je odbrenčala mimo glave / motor je odbrenčal dalje hitro odpeljal

odbrénkati -am dov. ( ẹ̑ )
1. prenehati brenkati: ko je kitarist odbrenkal, so mu poslušalci zaploskali / odbrenkati pesem
// ekspr. reči , povedati : odbrenkal mu je, kar je imel na srcu / odbrenkati govor, predavanje
2. ekspr. narediti , opraviti : hči je že odbrenkala srednjo šolo / odbrenkati službo, študij, vojaški rok
3. ekspr. plačati , poravnati : odbrenkal mu je tistih nekaj tisočakov
slabš. ne bo več dolgo, kmalu bo odbrenkal umrl ; ekspr. pri njej je dokončno odbrenkal ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več ; ekspr. tudi njemu bo odbrenkalo ne bo imel vedno take sreče, takega uspeha kot zdaj

odbríti -bríjem dov. , odbrìl in odbríl ( í ȋ )
z britjem odstraniti: odbriti dlake / ekspr. veter je brezi odbril vse liste

odbrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati brneti: budilka je odbrnela / zvon je odbrnel
2. brneč se oddaljiti: avtomobil je odbrnel

odbrusíti 1 in odbrúsiti -im dov. ( ī ú )
1. z brušenjem odstraniti: odbrusiti konico, rob
// z brušenjem odstraniti del: odbrusiti zob ; ekspr. z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi : ko je to slišal, jo je hitro odbrusil

odbrusíti 2 in odbrúsiti -im dov. ( ī ú )
pog., slabš. odgovoriti : jezno, osorno odbrusiti / to tebi nič mar, ji je odbrusil

odbrzéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. hitro, lahkotno se oddaljiti: jadrnica je odbrzela od brega / odbrzeti iz hiše, na vrt, po stopnicah ; odbrzeti z veliko hitrostjo / srni sta odbrzeli mimo njega / ekspr. koraki so odbrzeli
2. ekspr. hitro miniti: mladostna leta so odbrzela

odbučáti -ím dov. ( á í )
1. prenehati bučati: vihar je odbučal
2. bučeč se oddaljiti: letalo je odbučalo čez hrib

odbúriti -im dov. ( ū ȗ )
zastar. razburjeno oditi, oddivjati: odburiti iz hiše / niso še do konca opravile po hiši, že so odburile na njivo hitro odšle

odcapljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. capljajoč oditi: fantek je nerad odcapljal za njo / starka je s težavo odcapljala v kuhinjo
// slabš. oditi : končno so le odcapljali domov

odcédek -dka m ( ẹ̑ )
kar se odcedi: odcedek je osladil in izpil ; čajni, kavni, zeliščni odcedek / malinov, ribezov odcedek sok ; pren., ekspr. to je le odcedek tuje umetnosti

odcéden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
po katerem se odceja tekočina: odcedna odprtina v lončku
// agr. v katerem voda ne zastaja: odcedna zemlja ; odcedna tla

odcedíti -ím dov. , odcêdi in odcédi; odcédil ( ī í )
počasi odliti: odcediti čaj, kavo ; ko se gošča usede, tekočino odcedimo
// s počasnim odlivanjem narediti, da kaj ni v tekočini: odcediti krompir, testenine / umiti paprike in jih odcediti na cedilu ; stresti zelenjavo na sito, da se odcedi
vulg. odcediti si mehur opraviti malo potrebo

odcejálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odcejanje: odcejalne odprtine / odcejalno sito

odcejálnik -a m ( ȃ )
luknjičasta, mrežasta priprava za odcejanje: odcediti testenine na odcejalniku / zlagati krožnike v odcejalnik / odcejalnik za posodo
// rebrasti del pomivalnega korita: odlagati, povezniti posodo na odcejalnik / desni, levi odcejalnik

odcêjanje -a s ( é )
glagolnik od odcejati: priprava, vrečka za odcejanje / odcejanje vode izpod snežišč

odcêjati -am nedov. ( é )
počasi odlivati: odcejati tekočino nad usedlino / odcejati med iz satovja izcejati
// s počasnim odlivanjem delati, da kaj ni v tekočini: odcejati testenine

odcèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. cesta, proga, ki se odcepi: odcep pelje mimo gostišča ; dovoliti po odcepu enosmerni promet
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga odcepi: hiša stoji blizu odcepa ; ustavili so se na odcepu ; cestni, železniški odcep / cev pušča na odcepu na mestu, kjer je odcepljena
// kar se odcepi sploh: črta na dlani ima več odcepov
2. odcepitev : preprečiti odcep od matične države / kretnica omogoča odcep enega tira od drugega
anat. odcep arterije ; grad. odcep (zida) mesto, kjer se od enega zida odcepi drug zid ; teh. cevni odcep

odcépek -pka m ( ẹ̑ )
1. odcepljen drobec, kos: kostni, lesni odcepki
// arheol. odbit kos prodnika: orodje so izdelovali iz odcepkov / kamniti odcepki
2. odcep : zgradili so nove odcepke / na odcepku je bilo več kažipotov / kanal se deli v več odcepkov
anat. odcepek bronhija, žile

odcépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odcep: odcepna postaja / odcepni vod
elektr. odcepna doza ; odcepno stikalo

odcepetáti -ám dov. ( á ȃ )
cepetajoč oditi: od jeze je zacepetala in odcepetala iz hiše / medved je odcepetal v gozd
// ekspr. oditi : brata ni doma, odcepetal je v mesto

odcepítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odcepiti: politična odcepitev ; pravica do odcepitve od države / odcepitev tira / na skici so vrisane tudi vse odcepitve poti in cest odcepi

odcepíti in odcépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. s cepljenjem odstraniti: odcepiti kos lesa / odcepiti veje, vrh
2. s cepitvijo ločiti: deželo so odcepili od matične države ; knjižnica se je odcepila od centralne knjižnice
3. narediti, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepiti kabel, vod ; cesta, steza se odcepi ; proga se tam odcepi proti severu
anat. žila se odcepi

odcepítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odcepitev: odcepitvene težnje / odcepitveno dejanje

odcépljati -am nedov. ( ẹ́ )
1. s cepljenjem odstranjevati: odcepljati od panja velike kose lesa / odcepljati od debla vejo za vejo
2. delati, da od česa glavnega, pomembnejšega gre v drugo smer: odcepljati vode ; od ploščadi se odcepljata dva dolga hodnika
kem. atom vodika se v vodni raztopini odceplja kot ion

odcijáziti -im dov. ( á ȃ ) ekspr.
1. težko odnesti: previdno sta ga odcijazila iz jame
2. počasi odpeljati: odcijazili so jih s samokolnicami ; končno smo se odcijazili proti mestu

odcingljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. prenehati cingljati: zvonček je odcingljal ; kraguljčki na saneh so odcingljali
2. cingljajoč se odpeljati: napregel je sani in odcingljal proti gozdu / ekspr. gospe so vstale in odcingljale s svojim nakitom cingljajoč odšle

odcokláti -ám dov. ( á ȃ )
coklajoč oditi: s težkimi koraki je odcoklal v hišo / v svojih rumenih coklicah je hitro odcoklala za očetom
// ekspr. oditi : nazadnje je le odcoklala v trgovino

odcvèsti tudi odcvestì -cvetèm, in odcvêsti -cvêtem [ otcvəsti in otcvesti ] dov. , odcvèl odcvelà in odcvêla in odcvetèl odcvetlà in odcvêtel odcvêtla ( ə̀ ȉ ȅ; é )
navadno sedanji čas prenehati cvesti: ko trta odcvete, začnejo rasti grozdne jagode ; pren., ekspr. dekle je prekmalu odcvelo
// ekspr. prenehati obstajati v veliki meri: mladost počasi odcvete prim. odcveteti

odcvèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
konec cvetenja: po odcvetu so se stebelca ukrivila navzdol

odcvétati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
približevati se koncu cvetenja: lipa že odcveta ; pren., ekspr. spoznala sta se v letih, ko je že odcvetala

odcvetéti -ím dov. ( ẹ́ í )
prenehati cveteti: češnja je odcvetela ; vrtnice kmalu odcvetijo ; pren., ekspr. konec je njene privlačnosti, odcvetela je
// ekspr. prenehati obstajati v veliki meri: ljubezen med njima je odcvetela / mladost je odcvetela minila prim. odcvesti

odcvíliti -im dov. , odcvilíla tudi odcvílila ( í )
cvileč oditi: kužek je odcvilil pod klop / ekspr. tramvaj je že odcvilil mimo hiše cvileč odpeljal

odcvírnati -am dov. ( ȋ )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo zbežati , uiti : ko bodo dobili puške, jo bodo pa odcvirnali / odcvirnal jo je na varno

odcvítati -am nedov. ( ȋ )
odcvetati : hruška že odcvita, jablana pa še zacvetela ni

odčáranje -a s ( ȃ )
glagolnik od odčarati: preganjati bolezni z odčaranjem / poezija odčaranja

odčárati -am dov. ( ȃ )
1. po ljudskem verovanju narediti, povzročiti, da kaj preneha biti začarano: pravljica pripoveduje, kako je odčaral začaranega dečka
// s čaranjem odstraniti, zlasti kaj neprijetnega: rad bi odčaral zmaja za deveto goro
ekspr. s svojimi besedami je odčaral grozo, ki je visela nad njimi odstranil
2. knjiž., ekspr. odvzeti čemu privlačnost: s tem so mladini odčarali njen svet

odčêhniti -em in odčehníti -čéhnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
nar. odčesniti : odčehniti vejo / odčehnil je nekaj smrekovih vršičkov odlomil, odtrgal ; vrh se je odčehnil / odčehnil je rob klopi odbil

odčepíti -čépim in odčépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
odstraniti, izvleči čep: odčepiti sode / odčepiti steklenico / zdaj je slišal, kot da bi se mu odčepila ušesa odmašila

odčépnik -a m ( ẹ̑ )
priprava za izvlek zamaška iz steklenice: v roke mu je dala steklenico in odčepnik ; izvleči zamašek z odčepnikom

odčések -ska m ( ẹ̑ )
kar se odlomi, odtrga: odčesek lesa

odčêsniti -em in odčesníti -čésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
odtrgati na mestu priraščenosti: vihar je odčesnil vse veje
// ekspr. odlomiti , odtrgati : letalo je odčesnilo vrh drevesa / z zobmi je odčesnil rob pisma / zamahnil je in odčesnil nogo od stola odbil ; če ne boš tiho, ti odčesnem glavo

odčítati -am dov. ( ī )
1. na merilnem instrumentu ugotoviti vrednost, količino merjenega: odčitati temperaturo, vlažnost ; odčitati z diagrama ; odčitati s števca, na števcu / odčitati kompas
2. knjiž. ugotoviti , spoznati : iz anketnih odgovorov je odčital uspeh posameznega učenca

odčitávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odčitavati: odčitavanje in zapisovanje vrednosti pri merjenju / odčitavanje instrumentov, števcev

odčitávati -am nedov. ( ȃ )
na merilnem instrumentu ugotavljati vrednost, količino merjenega: odčitavati temperaturo ; odčitavati s števca, na števcu / odčitavati instrumente, števce

odčítek -tka m ( ȋ )
knjiž. vrednost, količina, ki se odčita z merilnega instrumenta: vpisati odčitek v posebno rubriko ; odčitek s števca

odčotáti -ám in odčótati -am dov. ( á ȃ; ọ́ ọ̄ )
nar. zahodno odšepati : ob bergli je počasi odčotal v hišo

oddahníti se in oddáhniti se -em se in oddahníti si in oddáhniti si -em si dov. ( ī á )
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem (globoko) vdihniti ali izdihniti: oddahnil se je in nadaljeval svojo pripoved ; izpil je kozarec vina, ne da bi se vmes oddahnil ; ekspr. tako hiti govoriti, da se niti oddahniti ne more / globoko se oddahniti
2. umiriti dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: prenehal je kopati in se oddahnil ; na klancu so ustavili, da so se voli oddahnili / za hip oddahniti se prenehati z delom zaradi umiritve dihanja
// ekspr. odpočiti se: v pokoju se boste oddahnili ; oddahniti se od dela, truda ; zastar. čas je, da oddahnemo
ekspr. mora se malo oddahniti od otrok za nekaj časa prenehati ukvarjati se z njimi zaradi počitka
3. nav. ekspr. občutiti veliko olajšanje zaradi prenehanja česa neprijetnega: kar oddahnila se je, ko je prejela sinovo pismo ; vsi se bodo oddahnili, ko bo odšel ; oddahniti se od skrbi, sreče

oddája -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od oddati: prisilna oddaja slovenskih knjig med okupacijo / oddaja del na licitaciji / oddaja rokopisa v tiskarno / vzgajati sadike za oddajo prodajo
// v zvezi obvezna oddaja , zlasti prva leta po 1945 obvezna prodaja državi določene količine pridelkov, živine, lesa po predpisani ceni: izmakniti se obvezni oddaji / predpisati, ekspr. nabiti komu visoko obvezno oddajo
2. vsebinsko in časovno zaključena enota radijskega ali televizijskega programa: gledati, poslušati oddajo ; ponoviti, pripraviti oddajo ; nastopiti na oddaji ; sodelovati pri oddaji / glasbena, govorna oddaja ; kmetijska, športna oddaja ; kontaktna oddaja pri kateri so v studiu gostje, poslušalci oziroma gledalci pa imajo možnost navadno telefonskega sodelovanja v programu ; pogovorna oddaja v kateri se voditelj pogovarja z eno ali več (znanimi) osebami ; živa oddaja pri kateri sodelujoči nastopajo neposredno ; vodja oddaje kdor skrbi, da oddaja poteka po določenem načrtu; kdor na prireditvi najavlja in komentira program ; oddaja za otroke / radijska, televizijska oddaja

oddajálec -lca [ oddajau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj oddaja: oddajalci sob / oddajalci žita / oddajalec znakov

oddájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od oddajati: oddajanje pošiljk / oddajanje privatnih sob turistom ; sobe za oddajanje / oddajanje svetlobe, toplote / začeti z oddajanjem / motiti telegrafista pri oddajanju

oddájati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da prehaja kaj k drugemu: ključe oddajajo vratarju ; oddajati pošiljke naslovnikom / oddajati v najem dajati
// delati, da prehaja kaj drugemu v uporabo: oddajati sobe turistom
2. delati, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: oddajati kisik pri segrevanju / oddajati vlago izločati / oddajati mleko zadrugi prodajati
3. delovati kot izvor tega, kar prehaja, potuje v okolico: naprava oddaja ozek curek svetlobe / oddajati toploto ; oddajati neprijeten vonj širiti
4. z radijskimi, televizijskimi oddajnimi napravami posredovati program, sporočila: radijska postaja je prenehala oddajati ; televizija oddaja v popoldanskih urah / oddajati glasbo, poročila
// ptt z Morzejevimi ali analognimi znaki posredovati na daljavo: oddajati klic na pomoč ; oddajati sporočilo / oddajati Morzejeve znake spreminjati jih v analogne električne, svetlobne, zvočne signale za posredovanje sporočila na daljavo
fiz. oddajati elektrone, elektromagnetne valove ; rad. oddajati spreminjati z radijskimi, televizijskimi napravami zvok, sliko v električne signale in jih z elektromagnetnimi valovi prenašati na daljavo

oddájen -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oddajo ali oddajanje: oddajni postopek / oddajni prostori ; oddajne naprave / oddajna antena antena, ki oddaja elektromagnetne valove ; oddajna postaja naprave, ki omogočajo oddajanje oddajnika
ptt oddajni aparat telefonski ali telegrafski aparat za oddajanje sporočil ; oddajni list obrazec, na katerega pošiljatelj vpiše podatke o pošiljki in pošta potrdi prevzem ; oddajna knjiga knjiga z oddajnimi listi

oddájnica -e ž ( ȃ )
adm. listina, ki navaja količino materiala, oddanega v uporabo: naročilnica in oddajnica

oddájnik -a m ( ȃ )
1. naprava, ki oddaja elektromagnetne valove za posredovanje sporočil na daljavo: oddajnik deluje ; nabaviti nov oddajnik ; obvestiti koga po oddajniku ; sprejemnik in oddajnik / piratski oddajnik ilegalni oddajnik, nezakoniti oddajnik ; radijski oddajnik ki posreduje zvočna sporočila ; televizijski oddajnik ki posreduje zvočna in slikovna sporočila
elektr. napajati oddajnik ; fiz. moč oddajnika energija, ki jo izseva oddajnik v časovni enoti ; ptt telegrafski oddajnik ki posreduje sporočila s kodiranimi znaki ; teleprinterski oddajnik ; oddajnik za telefoto ; rad. ilegalni ali nezakoniti oddajnik radijski ali televizijski oddajnik, ki ne deluje legalno ; motilni oddajnik ki namerno povzroča motnje pri sprejemanju oddaj drugih oddajnikov
2. kar kaj oddaja, razširja: oddajnik svetlobe / publ. odnos med bralcem in pisateljem je odnos med oddajnikom in sprejemnikom

oddáleč in od dáleč prisl. , piše se narazen ( á )
1. izraža, da izhaja dejanje iz velike oddaljenosti: krogla je priletela od daleč / obleka že od daleč razodeva premožne ljudi
// izraža usmerjenost iz velike oddaljenosti: od daleč se oglaša lajanje ; streljati na gol od daleč
2. izraža, da se dejanje dogaja v veliki oddaljenosti: od daleč opazovati ; od daleč slediti komu ; že od daleč se je ogiba ; pren. na naše prepire gleda zelo od daleč
ekspr. samo od daleč mu je bil podoben zelo malo ; ekspr. še od daleč ne popustim nikakor ne, sploh ne

oddáljenost -i ž ( ȃ )
1. dolžina poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: ugotoviti oddaljenost krajev v šolskem okolišu od šole ; velika oddaljenost od železniške postaje
// dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: oddaljenost planetov od sonca ; oddaljenost od peči / streljati iz predpisane oddaljenosti razdalje
2. dolžina trajanja od kakega trenutka, časa do trenutka, časa kakega dogodka: precejšnja oddaljenost dogodka
3. lastnost, značilnost oddaljenega: ti kraji so zaradi oddaljenosti od industrijskih središč precej zaostali / medsebojna oddaljenost otrok in staršev

oddaljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oddaljevati se: oddaljevanje od točke / oddaljevanje od načel / težko je bilo zaradi njunega medsebojnega oddaljevanja

oddaljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. spravljati v večjo oddaljenost od česa: oddaljevati predmeta drugega od drugega ; z vabljenjem oddaljevati živali od ceste
2. knjiž. odstranjevati , izločevati : čedalje bolj ga oddaljuje od njegovega načrta

oddaljeváti se -újem se nedov. ( á ȗ )
1. premikajoč se večati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: poskušal je ugotoviti, če se vozilo oddaljuje ali približuje ; neslišno, tiho se oddaljevati ; ladja se počasi oddaljuje od brega / glasovi, koraki se oddaljujejo postajajo bolj oddaljeni
2. prihajati glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: dogodki se oddaljujejo / časovno se oddaljevati
3. navadno v zvezi z od postajati drugačen po lastnostih, značilnostih: njegova miselnost se je začela oddaljevati od miselnosti preprostega ljudstva ; oddaljevati se od tradicije
// prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljevati se od norm / oddaljevati se od teme pogovora
4. prenehavati imeti naklonjena, prijateljska čustva: po tem dogodku se mu je sin začel oddaljevati ; čutil je, da se oddaljujeta

oddaljítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oddaljiti se: oddaljitev vozila / utemeljil je nenadno oddaljitev svojemu učitelju
knjiž. materino oddaljitev je vdano sprejela odhod; smrt

oddaljíti -ím dov. , oddáljil ( ī í )
1. spraviti v večjo oddaljenost od česa: vozila, ki prevažajo vnetljive snovi, je treba še bolj oddaljiti od drugih / padec pri smuku ju je oddaljil
2. knjiž. odstraniti , izločiti : oddaljili so nekaj funkcionarjev

oddaljíti se -ím se tudi oddáljiti se -im se dov. , oddáljil se ( ī í; ā ȃ )
1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale ; oddaljiti se za nekaj korakov ; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno
// premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila ; raketa se je oddaljila z zemlje poletela ; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi ; pren. sreča se je oddaljila od njega
2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili
3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije
// prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme
4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu
ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več

oddáti -dám dov. , 2. mn. oddáste in oddáte; oddál ( á )
1. napraviti, da preide kaj k drugemu: oddati blago stranki, ključ vratarju, pismo naslovniku / oddati skupino drugemu vodiču / oddati v najem, zakup dati
// napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo: oddati lokal ; oddati sobo podnajemniku / oddati delo na licitaciji najboljšemu ponudniku
2. napraviti, da česa, kar je kdo prej imel, nima več: vsi, ki imajo orožje, ga morajo takoj oddati / oddati energijo, toploto / rastlina odda dosti vode izloči / krompirja nimajo več, so že vsega oddali prodali, razdali / oddati hčer
3. napraviti, da kaj pride na določeno mesto: oddati glasovalne listke ; oddati nalogo ; oddati prošnjo
// napraviti, da pride kaj kam z določenim namenom; dati : oddati otroka v rejo ; oddati žival v zakol / oddati pisma na pošto / oddati prtljago v garderobo
4. narediti, da kaj nastane in prehaja, potuje v okolico: oddati ozek curek svetlobe
5. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: oddati signal ; oddati strel / oddati glas za koga glasovati zanj
fiz. oddati elektron ; ptt oddati brzojavko izročiti jo pošti za posredovanje naslovniku; posredovati s telegrafskim aparatom naslovni pošti

oddávna in od dávna prisl. ( ā )
knjiž. od zdavnaj, zelo dolgo: znana sva si že oddavna

oddávnaj in od dávnaj prisl. , piše se narazen ( á )
knjiž. od zdavnaj, zelo dolgo: od davnaj gojijo tu trto ; ekspr. poznava se že od davnaj

oddeklamírati -am dov. ( ȋ )
prenehati deklamirati: ko je oddeklamiral, so mu navdušeno zaploskali / oddeklamirati pesem / ekspr. končno je oddeklamiral svoje nauke jih prenehal dajati

oddélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. zastar. odmašiti : oddelati odprtino
2. opraviti , narediti : svoje sem oddelal, zdaj lahko grem

oddélčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oddelek: oddelčni prostori / oddelčni zdravnik zdravnik, ki opravlja organizacijska dela in nadzoruje delo na oddelku

oddélek -lka m ( ẹ̑ )
1. del uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ogledati si različne oddelke v tovarni ; poslati obvestilo v vse oddelke ; oddelki v bolnišnici ; prostori oddelka ; šef, vodja oddelka / nabavni, prodajni, razvojni oddelek podjetja ; oglasni oddelek časopisne uprave ; gospodarski, urbanistični, finančni oddelek občine
// izobraževalna in znanstvenoraziskovalna visokošolska enota za več študijskih področij: fakulteta ima več oddelkov ; predstojnik oddelka / oddelek za arhitekturo ; delati na oddelku za slovanske jezike
// s prilastkom del strokovne šole za vejo določene stroke: vpisati se na oddelek za šibki tok srednje tehniške šole ; navtični in strojni oddelek pomorske šole ; predilski oddelek tekstilne šole
2. ločen, ograjen prostor: z lesenimi pregradami pregraditi klet na tri oddelke ; razdeliti igrišče v več oddelkov / oddelek za prtljago v letalu
// del vagona, ločen od drugega dela s steno: oddelek se napolni ; napisi nad vhodi v oddelke / oddelek prvega razreda ; oddelek za kadilce
// grafično ločen del česa: besedilo večpomenskega gesla je razdeljeno na pomenske oddelke / zastar. prvi oddelek povesti prvo poglavje
3. skupina, enota navadno vojakov: v boju so sodelovali le majhni oddelki ; poslati na pomoč dobro oborožen oddelek policistov ; napad motoriziranih oddelkov / spopad z zaščitnim oddelkom / na igrišče je prikorakal prvi oddelek telovadcev / zasedbeni oddelki zasedbena vojska, armada
voj. najmanjša vojaška enota
4. šol. skupnost učencev z enim razrednikom, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: šola ima le dva oddelka ; razdeliti učence prvega razreda zaradi številnosti v več oddelkov / čisti oddelek v katerem so učenci enega razreda, letnika ; kombinirani oddelek v katerem so učenci dveh ali več razredov, letnikov ; razvojni oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim ; oddelek s podaljšanim bivanjem v katerem so učenci določen čas pred poukom ali po njem
zastar. posebni oddelek slovstva del

oddelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oddeliti: oddelitev sredstev za kmetijstvo / za ta tip hiše je značilna oddelitev gospodarskih prostorov od stanovanjskih

oddelíti -ím dov. , oddélil ( ī í )
1. od večje količine dati, določiti pripadajoči del: mati je otrokom oddelila kruh ; iz sklede mu je oddelila jed v posebno skodelico
// od večje količine vzeti, navadno za določen namen: preden so denar razdelili, so ga nekaj oddelili za rezervni sklad
2. knjiž. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti : oddeliti rudo od primesi ; nekateri so se oddelili od skupine / bolnika z nalezljivo boleznijo so oddelili od drugih / morje je oddelilo otok od celine

oddeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
od večje količine dajati, določati pripadajoči del: težko so prenašali, da so mu oddeljevali hrano
knjiž. ne zna oddeljevati teorije od prakse ločevati

oddélkoven -vna -o prid. ( ẹ̑ )
oddelčen : izkoriščenost oddelkovnih prostorov

oddelkovódja -e tudi -a m ( ọ̑ )
vodja oddelka: napredovati v oddelkovodjo ; oddelkovodje in mojstri

oddèskati -am [ oddəskati ] dov. ( ə̏ )
1. odpeljati, oddaljiti se na snežni ali jadralni deski, deski brez jadra: po napadu morskega psa je oddeskal naprej ; v smučarko se je zaletel deskar, ki je nato oddeskal naprej
2. prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran: s pomočjo iskalnika je oddeskal na drugo spletno stran
// priti do določene strani na svetovnem spletu sploh: oddeskati na spletni naslov, spletno stran

oddíh -a m ( ȋ )
1. vdih ali izdih med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem: piti brez oddiha
2. kratka prekinitev dela, gibanja zaradi umiritve dihanja: kratek oddih med delom / minuta oddiha
// navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve: želeti si oddiha ; potrebovati oddih ; prekratek, prijeten oddih / nedeljski, popoldanski oddih
// knjiž. letni dopust: preživeti oddih na morju ; na oddih hodijo v gore / letni oddih
ekspr. ta misel mu ne da oddiha miru ; star. brez oddiha ga preganjajo neprenehoma ; brati za oddih za razvedrilo ; dom oddiha počitniški dom
šport. aktivni oddih med katerim se človek za razvedrilo ukvarja s kako dejavnostjo

oddíhati se -am se in oddíhati si -am si nedov. ( ȋ )
knjiž. oddihovati se, oddihavati se: večkrat je postal in se oddihal / ekspr. oddihati se od dela, truda odpočivati se

oddihávati se -am se in oddihávati si -am si nedov. ( ȃ )
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: skoraj po vsakem stavku se je oddihaval
2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: po vsaki vzpetini se je dolgo oddihaval
// ekspr. počivati, odpočivati se: oddihavati se od dela ; skoraj dve uri se je oddihaval

oddihljáj stil. oddíhljaj -a m ( ȃ; ȋ )
1. (globok) vdih ali izdih: bolnikovi oddihljaji so postajali vedno krajši in redkejši
2. zastar. oddih , počitek : pot sta nadaljevala po kratkem oddihljaju / na oddihljaj hodi na morje na letni dopust

oddihováti se -újem se in oddihováti si -újem si nedov. ( á ȗ )
1. med kakim dejanjem, zlasti hojo, pitjem, govorjenjem, večkrat (globoko) vdihniti ali izdihniti: govornik je jecljal in se oddihoval ; pil je v dolgih požirkih in se zraven oddihoval / globoko se oddihovati
2. umirjati dihanje s kratkim prenehanjem dela, gibanja: sedla je na skalo in se oddihovala ; na klancu sta se vola morala oddihovati
// ekspr. počivati, odpočivati se: dobri dve uri so se oddihovali ; oddihovati se od dela, med delom, pri delu
knjiž. delo na polju se oddihuje ponehuje, se končuje ; knjiž., ekspr. večina delavcev je šla na morje, le malo se jih bo oddihovalo doma preživljalo letni dopust

oddírjati -am dov. ( ī )
dirjajoč se oddaljiti: konj je oddirjal z dvorišča / oddirjati na konju proti mestu / ekspr. jezno je oddirjal iz hiše hitro odšel

oddivjáti -ám dov. ( á ȃ )
divjajoč se oddaljiti: konji so oddivjali iz hleva / ekspr. oddivjal je iz hiše hitro odšel / ekspr. avtomobil je oddivjal naprej hitro odpeljal

oddojíti -ím dov. , oddójil ( ī í )
1. z dojenjem vzrediti: mati ga je rodila in oddojila, potem pa ni več skrbela zanj ; oddojila je več otrok
2. prenehati dojiti: oddojiti dojenčka / oddojiti tele odstaviti

oddolževáti se -újem se [ oddou̯ževati se ] nedov. ( á ȗ )
delati, dajati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolževati se staršem za skrb / oddolževati se dirigentu s ploskanjem

oddolžítev -tve [ oddou̯žitəu̯ ] ž ( ȋ )
kar se naredi zaradi dolžne hvaležnosti: cesta je oddolžitev prebivalstvu za žrtve med vojno / publ. priročnik predstavlja oddolžitev tehnični kulturi prispevek
// glagolnik od oddolžiti se: pri dragocenem darilu je treba misliti na oddolžitev / narediti v oddolžitev

oddolžíti se -ím se [ oddou̯žiti se ] dov. , oddôlži se; oddôlžil se ( ī í )
narediti, dati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolžiti se za pomoč, prenočišče ; rad bi se ji oddolžil za vse, kar mu je dobrega storila ; oddolžiti se z darilom / kot vljudnostna fraza ne vem, kako naj se vam oddolžim
publ. oddolžiti se za poraz premagati v prejšnji tekmi zmagovitega nasprotnika
// vznes. narediti kaj zaradi dolžne hvaležnosti: oddolžiti se spominu velikega pesnika ; oddolžiti se mrtvim tovarišem z delom

oddrdráti -ám dov. ( á ȃ )
1. prenehati drdrati: ura je oddrdrala / strojnica je oddrdrala rafal
2. drdraje se oddaljiti: vlak je oddrdral v noč / ekspr. sedla sta na motor in oddrdrala proti mestu
3. ekspr. zelo hitro in enolično povedati naučeno besedilo: učenec je pesem oddrdral / govornik je nervozno oddrdral svoj govor

oddŕgniti -em dov. , tudi oddrgníla ( ŕ ȓ )
1. z zrahljanjem vrvice odpreti, odvezati: oddrgniti mošnjiček ; oddrgnil je nahrbtnik in jima ponudil žganje
2. z drgnjenjem odstraniti; odrgniti : le s težavo je oddrgnil rjo s puške

oddŕncati -am dov. ( ȓ )
v drncu se oddaljiti: pognal se je na konja in oddrncal proti mestu / ekspr. barčica je oddrncala po prelivu hitro odplavala

oddrobentéti -ím [ tudi oddrobənteti ] dov. ( ẹ́ í )
ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti : oddrobentela je iz sobe ; oddrobentel je za materjo

oddrobíti -ím dov. , oddróbil ( ī í )
1. z drobljenjem odstraniti: oddrobiti pečat ; kamenček se je oddrobil od zidu
// rahlo odlomiti, odtrgati: oddrobiti kos kruha
2. oditi s kratkimi, hitrimi koraki: zavrtela se je na peti in oddrobila na vrt
3. prenehati živahno oglašati se s kratkimi glasovi: poslušal je škrjančka, dokler ni oddrobil / slavček je oddrobil svojo pesem
// ekspr. živahno, lahkotno reči, povedati: oddrobila ji je vse novice in odšla

oddrobnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki; oddrobiti : deček je oddrobnel za očetom / čreda je oddrobnela proti staji

oddŕsati -am dov. ( ȓ )
1. drsaje oditi: nataknil je copate in oddrsal proti vratom / na smučeh sta oddrsala čez planoto
// ekspr. oditi : profesorji so oddrsali v zbornico
2. prenehati drsati: ko je oddrsal, so mu navdušeno ploskali / svoj program sta oddrsala brez napake

oddrséti -ím dov. ( ẹ́ í )
drseč se oddaljiti: deblo je oddrselo z vrha / oddrseti s smučmi po strmini / ekspr.: avtomobil je oddrsel po cesti lahkotno odpeljal ; čoln je oddrsel od brega lahkotno odplaval

oddrvéti -ím dov. ( ẹ́ í )
drveč se oddaljiti: sedla sta v avtomobil in oddrvela ; otroci so na sankah oddrveli po hribu / ekspr. na hitro ga je pozdravila in oddrvela k drugim gostom hitro odšla

oddúšek -ška m ( ȗ )
1. oddušnik : skozi oddušek v zidu je prihajalo le malo svetlobe / zastar. našel je ozek oddušek in se splazil skozenj luknjo, preduh
2. star. počitek , oddih : po težkem delu so bili potrebni nekoliko odduška
knjiž. dati odduška svoji jezi, veselju duška ; knjiž., ekspr. steklenico je izpraznil brez odduška ne da bi se bil vmes oddahnil

oddúšen -šna -o prid. ( ȗ )
namenjen za zračenje: oddušna odprtina
grad. oddušna cev cev v stavbi za zračenje kanalizacije, segajoča nad streho

oddúška -e ž ( ȗ )
knjiž., zastar. luknja , preduh : tjulenj je pokazal glavo skozi odduško

oddúškati se -am se dov. ( ȗ )
zastar. oddahniti se: popil je, ne da bi se odduškal / med tekom se je moral večkrat odduškati
star. ponudi mu čutarico, da se še on malo odduška odžeja

oddúšnik in oddušník -a m ( ȗ; í )
odprtina, luknja za zračenje: napraviti oddušnik v oglarski kopi ; zamašiti oddušnik v hlevu
teh. cev, kanal za zračenje

oddvájati -am nedov. ( ā )
publ. ločevati : bolnike z nalezljivimi boleznimi oddvajajo od drugih / povezovati in oddvajati pojme / za izobraževanje so oddvajali visoke vsote od skupnega dohodka oddeljevali

oddvojíti -ím dov. , oddvójil ( ī í )
publ. ločiti : bolnike s tifusom so oddvojili od drugih ; oddvojila sta se od skupine in sama nadaljevala pot / vzgoje ni mogoče oddvojiti od pedagoškega dela / za kulturo so oddvojili precejšen del narodnega dohodka oddelili / oddvojiti del knjižnice od tehniške knjižnice odcepiti

odebeléti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. odebeliti se: krave pri krmljenju s koruzo odebelijo / drevo odebeli / koža na podplatih odebeli

odebelína -e ž ( í )
odebeljeni del česa: kožna odebelina ; odebelina na vejah

odebelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odebeliti: odebelitev stene / odebelitev prstov / te alge imajo na koncu izrastkov mehurjaste odebelitve odebeline

odebelíti -ím dov. , odebélil ( ī í )
narediti (bolj) debelo: odebeliti bolnika z močno hrano / odebeliti dno posode

odêja -e ž ( ȇ )
1. tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje: kupiti dve odeji ; zaviti se v debelo odejo ; odevati, pokrivati se z eno odejo ; raztrgana, tanka odeja / električna odeja z električnim gretjem ; konjska odeja debelejši, manj kakovosten tekstilni izdelek za pokrivanje konj ; prešita odeja polnjena z volno, bombažem in navzkriž prešita ; (volnena) odeja debelejši tekstilni izdelek za odevanje, pokrivanje ; prevleke za prešite odeje ; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje
ekspr. iti pod odejo spat ; ekspr. tega ne bomo imeli, ker je odeja prekratka je premalo denarja za nakup
// ed. več takih izdelkov, taki izdelki: nabaviti odejo in drugo posteljnino ; zračenje odeje ; imeti dovolj odeje
2. knjiž., s prilastkom plast, ki kaj pokriva: polje je ležalo globoko pod blatno odejo ; ledena odeja pokriva jezero ; snežna odeja / bela odeja sneg
bot. rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem območju ; geol. krovna odeja skladi, ki ležijo na podlagi

odêjica -e ž ( ȇ )
manjšalnica od odeja: plesti otroške odejice ; stisniti se pod odejico ; svilena odejica

odélo -a s ( ẹ́ ) zastar.
1. obleka , oblačilo : njeno telo je bilo v elegantnem odelu mladostno ; gosposko odelo / dobivati hrano in odelo
2. odeja : ležati brez odela / ekspr. zemlja se je pokrila s pisanim odelom

ódeon in odéon -a m ( ọ̑; ẹ̑ )
pri starih Grkih stavba, namenjena zlasti za glasbene prireditve: odeon v Atenah

óder ódra m ( ọ́ )
1. vzvišen prostor, navadno iz desk: na travniku so naredili oder ; stati okrog odra ; podolžen, stopničast oder ; oder za godce ; ograja pri odru / govorniški, morilni oder ; mrtvaški oder na katerem leži mrlič do pogreba ; sramotni ali sramotilni oder nekdaj na katerega so postavljali ljudi za kazen ; (šolski) oder vzvišen prostor pred tablo z mizo za učitelja v razredu ; oder za zmagovalce
2. proti gledalcem odprt vzvišen prostor v gledališču, koncertni dvorani: oditi z odra ; priti, stopiti na oder ; stati sredi odra ; luči, notranjost, ozadje odra ; vrata na oder / doživeti aplavz pri odprtem odru med dejanjem / gledališki, koncertni oder ; lutkovni oder
// umetniška ustanova, ki se ukvarja z izvajanjem odrskih, zlasti dramskih del; gledališče : pisati, ustvarjati za oder / amaterski, mladinski oder ; ljudski oder v stari Jugoslaviji amatersko gledališče za uprizarjanje ljudskih iger
// publ., navadno s prilastkom področje udejstvovanja in uveljavljanja: delovati na slovenskem kulturnem odru ; razmere na mednarodnem političnem odru
3. grad. konstrukcija iz lesenih, kovinskih elementov za gradbena dela nad tlemi: postavljati oder / delovni ali zidarski oder navadno manjši oder iz koz in desk ; opažni oder ki nosi opaž in nestrjeni beton
4. knjiž. pograd : ležati na odru ; popadali so po odrih kot ubiti
5. podstrešni prostor v gospodarskem poslopju za hranjenje sena: prisloniti lestev k odru ; metati seno na oder
publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih ; publ. stopil je na literarni oder začel je literarno delovati ; publ. drama je šla čez oder je bila uprizorjena ; dati, postaviti dramo na oder uprizoriti jo ; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder ; publ. prenesti roman na oder dramatizirati in uprizoriti ga ; publ. stopiti na oder za zmagovalce zmagati ; ekspr. njega smo že večkrat videli na odru že večkrat je nastopil v gledališču
gled. elizabetinski oder ; glavni oder ; mali oder ; namizni oder majhen lutkovni oder, ki se postavlja na mizo ; omarni oder ; pogrezljivi oder ; stranski oder ki je na desni ali levi strani glavnega odra za menjavanje že pripravljenih prizorišč ; vrtljivi ali vrtilni oder pri katerem se tla lahko zavrtijo ; mont. nihalni oder železna konstrukcija, ki se pri obzidavi spušča v jašek po škripcu

oderúh -a m ( ū )
nav. ekspr. kdor izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: izposojati si denar pri oderuhu ; rešiti se iz rok oderuhov

oderúhinja -e ž ( ū )
nav. ekspr. ženska, ki izkorišča, izrablja z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: brezsrčna oderuhinja

oderúški -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na oderuhe: oderuški posli / prodajati po oderuški ceni zelo visoki ; posojati denar na oderuške obresti

oderúštvo -a s ( ȗ )
nav. ekspr. lastnost ali ravnanje oderuha: to izvira iz njegovega oderuštva ; posojanje na tako visoke obresti je pravo oderuštvo ; opozorili so ga na sosedovo oderuštvo

odéti odénem dov. , odêni odeníte ( ẹ́ )
namestiti zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: položila je otroka v posteljo in ga odela ; odeti s prešito odejo, rjuho ; odeti se čez glavo ; premalo, toplo se odeti / ekspr. odeti stopnice s preprogo pokriti, pogrniti ; ekspr. sneg je odel gozd
// knjiž. obleči 1 : odeti plašč ; odeli so jo v zlato in škrlat ; praznično se odeti
knjiž. kar je čutil, je težko odel v besede izrazil z besedami ; knjiž. odeti preteklost s slavo poveličati jo

odèv -éva m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. obleka , oblačilo : ženska v temnem odevu

odéva -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. obleka , oblačilo : vrhnja odeva ; ženska v nelepi odevi / spreminjanje odeve

odeválo -a s ( á )
1. knjiž. kar kaj pokriva, odeva: pregrniti s sivim odevalom ; ženska, zavita v čudno odevalo / ekspr. gore so začele odlagati svoje zeleno odevalo
// obleka , oblačilo : v nenavadna odevala oblečeni pevci / biti brez odevala
2. bot., v zvezi cvetno odevalo samo venčni ali samo čašni listi ali venčni in čašni listi: odstraniti cvetno odevalo ; cevasto zraslo cvetno odevalo / dvojno, enojno cvetno odevalo

odévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od odevati: pretoplo odevanje otrok

odévati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ́ )
nameščati zlasti odejo na ležečo osebo zaradi zaščite pred mrazom: nemirnega bolnika je celo noč odevala, da se ne bi prehladil ; pozimi se odeva s pernico / odevati nasade z vrečevino pokrivati pred mrazom ; telo mu za silo odeva stara suknja pokriva, varuje ; ekspr. gore odeva sneg
// knjiž. oblačiti : odevali so ga v dragocene obleke ; praljudje so se odevali v kože / ekspr. grmovje se odeva v mlado listje zeleni

odévka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. odeja : postelja z raztrgano odevko / sedeli so na preprogah in barvastih odevkah pregrinjalih

odfŕcniti -em dov. ( ŕ ȓ )
s hitrim sproženjem upognjenega prsta odstraniti: ogorek je odfrcnil skozi okno / ekspr. odfrcnil ga je v prepad sunil

odfrčáti -ím dov. ( á í ) ekspr.
1. frčeč odleteti: kos odfrči z drevesa / hitro je odfrčala iz sobe stekla / sedel je v avtomobil in odfrčal na letališče se hitro odpeljal
2. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če bo tako zanemarjal službo, bo kmalu odfrčal

odfrfotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
frfotaje odleteti: ptice so odfrfotale kdove kam / listi so odfrfotali na vse strani / ekspr. odfrfotala je iz sobe lahkotno, hitro odšla

odfrléti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr. frleč odleteti: metulji so odfrleli z rož / listi so odfrleli po zraku / odfrlela je iz sobe lahkotno, hitro odšla
ekspr. zdaj mu ne bo mogel več odfrleti zbežati, uiti

odgájati -am nedov. ( ā ) zastar.
1. rediti 1 , vzrejati : odgaja teleta za meso
2. vzgajati : svoje otroke je strogo odgajal / odgajati mladino v slovenskem duhu

odgalopírati -am dov. ( ȋ )
v galopu se oddaljiti: konj je odgalopiral po cesti / odgalopirati na konju proti domu / ekspr. najraje bi odgalopiral daleč od njih odšel

odganjálec -lca m ( ȃ )
kar odganja kaj neprijetnega: dober imunski sistem je najboljši odganjalec prehladnih obolenj ; ultrazvočni odganjalec mrčesa

odgánjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odganjati: naveličala se je odganjanja nadležnih in pijanih gostov / odganjanje mladik

odgánjati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odganjati radovedneže / odganjati konju brenclje ; z obema rokama si je odganjal muhe / klopotci odganjajo ptice / odganjati koga od hiše poditi
// delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odganjati strah, žalost / odganjati težke misli, skrbi ; težko je odganjal spanec
2. ekspr. odvračati , odbijati : s takim nastopom odganja sodelavce / že naslov knjige bralce odganja
3. delati poganjke: drevesa so začela odganjati / vrba že odganja mačice

odgánjek -jka m ( ȃ )
poganjek : delati odganjke ; mladi odganjki

odglasíti -ím dov. , odglásil; odglašèn ( ī í )
zastar. odjaviti : odglasiti obrt

odgnáti -žênem dov. , stil. odženó ( á é )
1. narediti, povzročiti, da odide navadno žival pod nadzorstvom na določeno mesto: odgnati krave iz hleva ; živino so že odgnali v planino / ekspr. vse moške so pobrali in odgnali v taborišče
2. narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj prostor: odgnati radovedneže / odgnal si je muho s čela / navsezadnje so sitneža le odgnali od hiše spodili ; fant se ni pustil odgnati odpraviti / ekspr. visoka vstopnina je odgnala precej obiskovalcev zaradi visoke vstopnine so odšli
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odgnati bolezen, strah, žalost / odgnati neprijetne misli, skrbi
3. ekspr. odvrniti , odbiti : s svojim nastopom je odgnal sodelavce / njena neprijaznost je odgnala goste
4. narediti poganjke: ko gomolji odženejo, jih je treba presaditi / vrba je že odgnala mačice

odgníti -gníjem dov. ( í ī )
zaradi gnitja se odstraniti: korenine so odgnile

odgodítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. odložitev , preložitev : pričakovali so odgoditev seje / prosil je za odgoditev plačila

odgodíti -ím dov. , odgódil ( ī í )
knjiž. odložiti , preložiti : odgoditi sejo, sestanek

odgója -e ž ( ọ̑ )
zastar. vzgoja : odgoja treh sinov ni bila lahka / odgoja živine reja, vzreja

odgojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. vzgajati : odgojevati otroke ; odgojevati za trdo življenje / odgojevali so jo med samimi fanti

odgojítelj -a m ( ȋ )
zastar. vzgojitelj : bil je njegov učitelj in odgojitelj / dobil je službo odgojitelja

odgojíteljica -e ž ( ȋ )
zastar. vzgojiteljica : bila ji je najboljša odgojiteljica / postala je odgojiteljica

odgojíti -ím dov. , odgójil ( ī í )
zastar. vzgojiti : dobro odgojiti otroke / hotel ga je odgojiti v koristnega člana človeške družbe

odgòn -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odgnati: težko je čakal na odgon živine v planino ; čreda je pripravljena za odgon / sledile so aretacije in odgoni v taborišča
// pravn., nekdaj prisilna odvedba v domovinsko občino: izdati odločbo o odgonu osebe / poslati koga v domovinsko občino z odgonom
2. pog. odriv : prepozen odgon

odgonétiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. razrešiti , doumeti : odgonetiti pomen njenih besed ; odgonetiti uganko / ni znal odgonetiti njene užaljenosti ugotoviti vzroka ; težko so odgonetili napise na spomenikih prebrali

odgónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odgon: živina ima že stalno odgonsko pot v planino / odgonski stroški ; odgonsko spremstvo

odgoréti -ím dov. , odgôrel ( ẹ́ í )
zaradi gorenja se odstraniti: listje je po vejah hitro odgorelo

odgovarjálec -lca [ odgovarjau̯ca tudi odgovarjalca ] m ( ȃ )
kdor odgovori, odgovarja: dati zboru vlogo odgovarjalca / večina odgovarjalcev je s kvaliteto zadovoljna vprašancev

odgovárjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odgovarjati: poslušati glasno odgovarjanje otrok / avtorjevo odgovarjanje kritikom

odgovárjati -am nedov. ( ȃ )
1. z besedami izražati komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašanje ste slišali, kdo bo odgovarjal ; odgovarjati boječe, kratko, potrpežljivo, vljudno ; odgovarjati pisno, po telefonu ; odgovarjati slovensko, v slovenščini ; odgovarjati z da ali ne / šel ga je poslušat, kako bo odgovarjal pri izpitu koliko bo znal povedati ; odgovarjati pravilno / odgovarjati s kimanjem, zmigovanjem ramen / odgovarjati na vprašanje
// pojasnjevati , razlagati : v knjigi avtor odgovarja na vprašanje o vzrokih potresov
// sporočati odločitve, stališča o predloženi stvari: prošnje je pošiljal na različna mesta, vendar mu navadno niso odgovarjali ; odgovarjati na predloge, predpise
2. govoriti komu kaj na nagovor, pozdrav: zaradi dela ni mogel odgovarjati vsem, ki so ga ogovarjali ; odgovarjati na pozdrave odzdravljati ; odgovarjati na zdravice
// pisati komu pisma, razglednice po prejemu njegovih pisem, razglednic: na pisma jim je nehal odgovarjati ; odgovarjal je čedalje bolj poredko
// govoriti, peti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovarja solistu ; duhovnik moli naprej, verniki mu odgovarjajo
// oglašati se kot na pobudo koga: sosedovi kosci so odgovarjali z vriski / klicali so njegovo ime, a odgovarjal jim je samo odmev ; ekspr. velikemu zvonu pri farni cerkvi so odgovarjali manjši po podružnicah / ekspr. njegovim dovtipom je odgovarjal smeh sledil
3. delati kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: zasuti rudarji po dveh dneh niso več odgovarjali ; odgovarjati klicem ; odgovarjati s signalom
// reagirati, odzivati se: organizem odgovarja na spremembe v okolju ; organske snovi odgovarjajo na svetlobo
4. zavračati očitke, negativno kritiko: odgovarjati kritikom ; na napade ob izidu knjige je odgovarjal s številnimi članki ; prepričljivo odgovarjati
// delati določena dejanja zaradi enakih dejanj, ukrepov, ki jih je prej storil kdo drug: začeli so metati kamenje, on pa jim ni odgovarjal ; na sovražnikovo streljanje niso odgovarjali / policija je odgovarjala s solzivcem
5. neprimerno ugovarjati komu pri njegovih odločitvah, ukazih: odvaditi se odgovarjati ; otrok grdo odgovarja očetu / nižje pog. nazaj odgovarjati
6. biti odgovoren: starši odgovarjajo za mladoletne otroke ; za svoje početje sam odgovarja / ugotoviti, kdo odgovarja za nesrečo jo je povzročil, je kriv zanjo / odbori odgovarjajo svojim volivcem
// publ. biti pooblaščen, pristojen: on odgovarja za finance, za določeno področje
7. dajati opravičilo pred pristojnim organom, osebo: moral bo odgovarjati, ker se je upiral organom oblasti / za to početje boste odgovarjali pred sodiščem
8. jamčiti : zavarovalnica do določene višine odgovarja za škodo / zanj odgovarjam v vsakem pogledu / vi osebno odgovarjate, da ne bo žrtev
9. pog., s širokim pomenskim obsegom biti v skladu s čim, ustrezati: zahtevano znanje odgovarja visoki izobrazbi / to ne odgovarja modernim nazorom, zgodovinski resnici / cena nam ne odgovarja je previsoka ; njena frizura ni odgovarjala obleki ni bila primerna za to obleko ; to blago mi ne odgovarja mi ni všeč; zame ni primerno
10. zastar. odvračati , odsvetovati : ker se je že odločil, ga ni več odgovarjal ; odgovarjati koga od ženitve
ekspr. odgovarjal je njenim pogledom tudi on jo je pogledoval, gledal ; ekspr. ni odgovarjal na njena čustva ni je ljubil, čeprav ga je ljubila ; večina obtoženih je že odgovarjala pred sodiščem večini obtoženih je sodišče že izreklo sodbo ; odgovarja naj pred našim zakonom sodi naj se mu po naših zakonih

odgôvor -a m ( ȏ )
1. glagolnik od odgovoriti:
a) izmikati se, izogibati se odgovoru ; čakati na odgovor ; prositi za odgovor ; obotavljati se z odgovorom / ni mu dal odgovora, ker je bil gluh ni mu odgovoril ; spraševal ga je, kaj se mu je zgodilo, pa ni dobil odgovora mu ni odgovoril, povedal ; ekspr. na to vprašanje nimam odgovora nanj nočem odgovoriti
b) odgovor na to vprašanje mu je bil lahek ; odgovor znanstvenikov o tem pojavu / o vzrokih tega pojava še ne morejo dati odgovora ne morejo jih še pojasniti, ugotoviti ; na vprašanje kljub odgovorom pravzaprav nisem dobil odgovora mi niso pojasnili, kar sem želel ; na to ne vem odgovora tega ne znam pojasniti ; dati odgovor na vprašanja poslancev pojasniti jim, kar so želeli ; vprašanje je ostalo brez odgovora nepojasnjeno
c) odlašati z odgovorom na pismo / stisniti roko v odgovor
č) ta kritika zahteva javen odgovor ; pričakujejo avtorjev odgovor na napade
d) čakati na sovražnikov odgovor / v odgovor na njihovo akcijo so požgali vas
e) odgovor organizma na dražljaj / odgovor umetnika na razmere v deželi
2. kar se z besedami izrazi komu v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: odgovor ga ni zadovoljil ; prebrati odgovor ; jasen, kratek, odklonilen odgovor ; preveriti pravilnost odgovora / prišepetati odgovor / moj odgovor je jasen in kratek: da
// pojasnilo , razlaga : na to vprašanje še ni odgovora ; verjeti odgovoru ; iskati, najti odgovor, kdo prenaša bolezen
3. sestavek, ki zavrača očitke, negativno kritiko: objaviti odgovor v časopisu ; odgovor slovenske vlade na avstrijsko noto
// kar se naredi zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: aretacije so bile odgovor na njihove akcije / to so storili v odgovor na kršitev zračnega prostora
4. kar kdo naredi, da potrdi sprejem obvestila, signala: slišati odgovor na klice
5. opravičilo pred pristojnim organom, osebo: zahtevati odgovor za jemanje podkupnine / klicati na odgovor zaradi zamud / za to mi boš še dajal odgovor
evfem. kmalu boš dajal odgovor pred Bogom v krščanskem okolju umrl ; v zvezi z vašo prošnjo vam še ne moremo dati odgovora se še nismo odločili ; odgovora na vlogo še ni prejel obvestila o odločitvi glede vloge ; odgovor je imel ob vsaki priložnosti na jeziku nikoli ni bil v zadregi, kaj bo odgovoril ; nikoli ni ostal dolžen odgovora znal je spretno odgovarjati; znal je vsako stvar pojasniti; zmeraj je odpisal ; pismo je ostalo brez odgovora nanj naslovnik ni odpisal ; sem na dolgu z odgovorom nisem še odgovoril, odpisal
mat. odgovor z besedami izražena rešitev uporabne naloge ; ptt mednarodni kupon za odgovor nekdaj kupon, ki se prilaga pismu v drugo državo, za odgovor ; brzojavka s plačanim odgovorom ; šah. odgovor poteza, vrsta potez, ki jih napravi igralec na potezo drugega

odgôvoren 1 -rna -o ( ȏ )
pridevnik od odgovor: odgovorna oblika

odgovóren 2 -rna -o prid. , odgovórnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. v povedni rabi dolžen sprejeti sankcije, dati opravičilo
a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: ne more biti odgovoren za dejanja drugih ; starši so odgovorni za mladoletne otroke pred oblastjo ; za svoje početje ste sami odgovorni / kdo je odgovoren za kvaliteto izdelkov jamči / odgovorni urednik ki je ob pogojih zakona odgovoren za objavljene informacije
b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: za izposojeno knjigo je odgovoren tisti, ki si jo izposodi ; učitelj je odgovoren za otroke, ki jih pelje na izlet
// dolžen skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: dve šolski leti je bil odgovoren za knjižnico ; bil je odgovoren za organizacijo volitev na tem območju ; starši so odgovorni za otrokov razvoj
// ki je v takem odnosu do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: ne bomo mi odgovorni, če se vam bo kaj pripetilo ; ne čuti se odgovornega za nesrečo / za nastali položaj so delali odgovorne druge sodelavce
2. ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: novi vzgojitelj se mu je zdel zelo odgovorna oseba / odgovoren odnos do ljudi ; spodbujati k odgovornemu delu / v tem trenutku je potrebna odgovorna odločitev premišljena, trezna
3. ki zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: operacija je odgovoren poseg ; zaupali so mu odgovorno nalogo ; opravlja zelo odgovorno delo / imeti dovolj strokovnjakov tudi za najbolj odgovorna mesta
4. v povedni rabi ki je v takem odnosu do koga, da mu mora dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: vlada je odgovorna državnemu zboru ; žena je bila v preteklosti odgovorna možu / kritik je odgovoren pred ustvarjalcem
5. publ. pooblaščen , pristojen 1 : obrniti se na odgovorni forum ; odgovorni organi ; stiki z odgovornimi predstavniki
// vodstven , vodilen : odgovorni krogi v stranki ; zavzemati odgovorne položaje v organizaciji
ekspr. z glavo ste odgovorni za njegovo življenje usmrčeni boste, če se mu bo kaj zgodilo
pravn. odgovorna oseba oseba v delovni ali kaki drugi organizaciji ali uradna oseba, ki je odgovorna za morebiten gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje ; kazensko odgovorna oseba oseba, ki je po določilih zakona odgovorna za kaznivo dejanje ; psih. človek je odgovorno bitje sposoben zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovoríti -ím dov. , odgovóril; nam. odgovôrit in odgovorít ( ī í )
1. z besedami izraziti komu kaj v zvezi s tem, kar vpraša, vprašuje, poizveduje: vprašala je, koliko je ura, pa ji ni odgovoril ; prodajalka je odgovorila, da tega blaga nimajo ; odgovoriti brzojavno, pisno ; odgovoriti glasno ; hladno, jezno, mirno odgovoriti ; odgovoriti brez pomisleka, po ovinkih, vesti ; odgovoriti med smehom / boš prisedla, jo je vprašal. Grem raje peš, je odgovorila / kaj boste odgovorili, če vas bodo spraševali o vaši preteklosti povedali, rekli ; pri izpitu je kandidat odgovoril na vsa vprašanja znal vse, kar so ga vprašali ; moral bi si odgovoriti, kam vodi tako ravnanje spoznati, razmisliti
// pojasniti , razložiti : ne znajo še odgovoriti, kako je prišlo do katastrofe / odgovarjal je zelo obširno, vendar jim na vprašanje ni odgovoril
// sporočiti odločitev, stališče o predloženi stvari: ni mu še odgovoril, če bo šel lahko na dopust / prošnjo je oddal, zdaj čaka, kdaj mu bodo odgovorili ; odgovoriti na pritožbo, vlogo
2. reči komu kaj na nagovor, pozdrav: ogovoril ga je, pa mu ni odgovoril ; bil je tako raztresen, da ni odgovoril na pozdrav odzdravil ; odgovoriti na zdravico / lahko noč, jim je zaželel. Dobro spi, so mu odgovorili
// napisati komu pismo, razglednico po prejemu njegovega pisma, razglednice: že dolgo je, kar sem mu pisal, pa še ni odgovoril ; odgovoriti na pismo ; odgovoriti z razglednico / odgovoriti z obratno pošto
// povedati, zapeti del besedila, ko kdo pove, odpoje svoj del: zbor odgovori solistu ; pevci so odgovorili nekoliko preglasno
// oglasiti se kot na pobudo koga: planinec je odgovoril z vriskom / strojnici je odgovoril top
3. narediti kaj, s čimer se potrdi sprejem obvestila, signala: odgovoriti na telefonski klic ; odgovorili so jim z mahanjem, raketo ; klicali so zasute rudarje, dokler jim niso odgovorili z rahlim tok tok
// reagirati, odzvati se: odgovoriti na dražljaj / ekspr. na njihove stoke je odgovoril z bičem
4. zavrniti očitke, negativno kritiko: odgovoriti nasprotnikom z obširnim člankom ; odgovoriti na napade v časopisju ; odgovoriti učinkovito / na njihovo zbadanje ni odgovoril
// narediti določeno dejanje zaradi enakega dejanja, ukrepa, ki ga je prej storil kdo drug: odgovoriti na pritisk z demonstracijami ; odgovoriti na žalitev s klofuto ; odgovoriti z nasprotnimi ukrepi
5. zastar. odvrniti , odsvetovati : skušala je očetu odgovoriti to vožnjo ; odgovoril jih je od načrta
vznes. odgovoriti klicu domovine vrniti se v domovino; biti pripravljen delati za njene potrebe ; ekspr. ljudem, ki so mu kaj očitali, je odgovoril s kroglo jih je ubil ; preg. kdor molči, desetim odgovori v kočljivem primeru je najbolj učinkovito ne govoriti, odgovarjati

odgovórnost -i ž ( ọ́ )
1. dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo
a) če kaj ne ustreza normam, zahtevam, ima negativne posledice: odgovornost lahko preide na drugo osebo ; hotel se je rešiti odgovornosti za prejšnje delovanje ; odgovornost staršev za dejanja mladoletnih otrok ; zahtevati odgovornost pri delu ; enakost pravic, dolžnosti in odgovornosti delavcev / sprejeti odgovornost za odločitev ; ekspr. kdo nosi odgovornost za to je odgovoren / objektivna odgovornost odgovornost nadrejenega za namerne ali nenamerne napake, kriminalna dejanja, ki so jih storile osebe pod njegovo pristojnostjo, čeprav pri tem ni bil udeležen in o tem ni nič vedel / podjetje prevzema odgovornost za kvaliteto izdelkov jamstvo
b) če se z zaupano osebo, stvarjo zgodi kaj negativnega: niso ga vzeli s seboj, ker bi bila to zanje prehuda odgovornost / na odgovornost uporaba stopnic na lastno odgovornost ; pojdi na mojo odgovornost ; to je storil na svojo odgovornost
// dolžnost skrbeti za prevzeto obveznost, uresničitev kake naloge: sprejeti odgovornost za napredek dežele ; breme odgovornosti ; publ. vsa odgovornost leži na nas mi smo za vse odgovorni
// odnos do česa negativnega, kot bi bil povzročitelj, storilec: odklanjati odgovornost za neuspeh ; pripisati mladini odgovornost za kulturno mrtvilo ; radi bi zmanjšali svojo odgovornost za krizo v meddržavnih odnosih
2. lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve, dolžnosti: pri tej odločitvi je pokazal veliko odgovornost in življenjsko modrost ; razvijati odgovornost in samostojnost mladine ; ravnati brez odgovornosti ; merilo odgovornosti študentov so njihovi uspehi
3. naloga , obveznost : skrbeti za promet s tako zastarelimi napravami je prevelika odgovornost ; zaupati komu nove odgovornosti
4. odnos, pri katerem mora kdo dajati pojasnilo, utemeljitev za svoje delo, ravnanje: obstaja odgovornost podrejenih do nadrejenih in obratno / ekspr. prevzeti odgovornost pred zgodovino
5. lastnost, značilnost tega, kar zaradi pomembnosti, posledic zahteva veliko znanje, skrbnost: ni se zavedal odgovornosti zaupane naloge ; odgovornost odločitve
ekspr. kakšna odgovornost je voditi mlade ljudi kako težko je ; publ. klicati, poklicati koga na odgovornost odgovor
pravn. civilna odgovornost odgovornost za škodo, ki ne izvira iz kaznivega dejanja ; disciplinska odgovornost odgovornost zaradi neizpolnjevanja ali malomarnega izpolnjevanja delovnih obveznosti ; kazenska odgovornost odgovornost krivega in prištevnega ali zmanjšano prištevnega storilca kaznivega dejanja ; krivdna odgovornost ; materialna odgovornost odgovornost za povračilo premoženjske škode ; odškodninska odgovornost ; osebna odgovornost odgovornost določene osebe same kot fizične osebe ; psih. odgovornost sposobnost zavestno sprejemati posledice svojih odločitev, ravnanja

odgovórnosten -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na odgovornost: imeti odgovornostni čut
pravn. odgovornostno zavarovanje zavarovanje za škodo, ki jo je zavarovanec dolžen poravnati drugim

odgozdíti -ím in odgózditi -im dov. , odgózdil ( ī í; ọ̄ )
narediti, da kaj preneha biti zagozdeno: odgozditi toporišče

odgrabíti in odgrábiti -im, in odgrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
z grabljenjem odstraniti: odgrabiti gnoj izpod krave

odgrébati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
z grebenjem odstranjevati: odgrebati blato s čevljev
// odkopavati, navadno z rokami, s kremplji: odgrebati truplo

odgrêbsti -grêbem dov. , odgrébel odgrêbla; odgrebèn tudi odgrêben ( é )
z grebenjem odstraniti: odgrebsti sneg z groba
// odkopati, navadno z rokami, s kremplji: lisice so odgreble truplo

odgrínjati -am nedov. ( í )
1. (delno) odstranjevati tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrinjati rjuhe ; odgrinjati zaveso ; pren., ekspr. odgrinjati tančico prihodnosti
// (delno) odstranjevati s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrinjala je postelje, da bi šli otroci spat
2. knjiž. kazati , razkrivati : pisatelj odgrinja družbena nasprotja tistega časa ; življenje se mu je odgrinjalo v vsej neizprosnosti

odgrísti -grízem dov. ( í )
z grizenjem odstraniti: miši so odgrizle korenine
ekspr. niso odnehali, dokler mu niso odgrizli zaslužka odjedli

odgrízniti -em dov. ( í ȋ )
s stiskom zob odstraniti: odgrizniti kos jabolka ; medved mu je odgriznil uho / z zobmi odgrizniti
ekspr. nenadoma je odgriznil besedo sredi besede prenehal govoriti

odgrméti -ím dov. ( ẹ́ í )
ekspr. grmeč se oddaljiti: nevihta je odgrmela za hribe / bombniki so odgrmeli proti severu / jezno je odgrmel iz hiše kričeč odšel

odgrníti in odgŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. (delno) odstraniti tkanino, ki kaj pokriva, zakriva: odgrniti odejo, pregrinjalo, zaveso ; pren., ekspr. odgrniti zagrinjalo preteklosti
// (delno) odstraniti s česa tkanino, ki to pokriva, zakriva: odgrniti mizo, okno, posteljo / pokrite vrtnice so odgrnili odkrili / smehljaj ji je odgrnil bleščeče zobe ; pren., knjiž. odgrniti skrivnost
2. star. odmakniti , umakniti : odgrnil je kamen s ceste / odgrnila je veje in previdno stopala naprej

odgúgati se -am se tudi -ljem se dov. ( ū )
gugajoč se oddaljiti: ladja se je odgugala od brega / počasi se je odgugal iz gostilne gugajoč se odšel

odhacáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. okorno, težko oditi: starec je godrnjaje odhacal na vrt / medved je počasi odhacal nazaj v gozd

odhajáč -a m ( á )
ekspr. kdor odhaja z doma: pripraviti popotnico odhajaču / slišati je bilo korake odhajačev odhajajočih

odhájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odhajati: odhajanje ljudi iz hiše / odhajanje strokovnjakov v tujino / odhajanje k vojakom / natakarjevo odhajanje in prihajanje

odhájati -am nedov. ( ȃ )
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na določenem mestu: gledala je za njim, ko je odhajal ; ljudje so začeli odhajati iz hiše ; počasi je odhajal proti vratom / gledali so za vlakom, ki je odhajal se oddaljeval ; ladja odhaja iz pristanišča pluje / naši izseljenci so odhajali v Ameriko so se odseljevali ; mladina odhaja iz vasi zapušča vas, se zaposluje v mestu
// izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih / odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: letos odhaja v pokoj / bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom
3. večkrat oditi: prihajal je zadnji in odhajal prvi ; odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči / ob sobotah odhaja v mesto nakupovat hodi / pogosto odhaja na izlete hodi
evfem. nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta umirala ; odhaja na novo službeno mesto prestavljen je

odhitéti -ím dov. , odhítel ( ẹ́ í )
hitro oditi: odhitela je iz sobe ; odhiteti na vrt / lastovke so odhitele na jug hitro odletele / avtomobil je odhitel proti mestu hitro odpeljal

odhlačáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. hlačaje oditi: fantek je odhlačal za materjo / medved počasi odhlača v gozd
// slabš. oditi : nazadnje je le odhlačal

odhòd -óda m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od oditi: onemogočiti, preprečiti odhod ; čakali so na njegov odhod ; pripraviti se za odhod ; to se je zgodilo kmalu po njegovem odhodu ; pred odhodom na vlak se je oglasil pri njem / to mu je podaril ob odhodu, pri odhodu z doma ; njegov nenadni odhod v tujino je vse presenetil ; določiti dan odhoda / odhod ladje ; prihodi in odhodi vlakov / vsakodnevni odhod na delo / odhod v pokoj / odhod v partizane / njegov odhod s tega sveta je vse pretresel

odhódek -dka m ( ọ̑ )
nav. mn., ekon. stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije: izračunati prihodke in odhodke

odhóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odhod: odhodno razpoloženje
žel. odhodni signal ; odhodna postaja postaja, s katere vlak odpelje

odhódnica -e ž ( ọ̑ )
1. prireditev, pogostitev ob odhodu, slovesu: prirediti odhodnico ; iti, povabiti na odhodnico
// pesem, ki se poje ob odhodu, slovesu: sestaviti, zapeti odhodnico
2. popotnica : žena mu je pripravila odhodnico
pripraviti večerjo za odhodnico za odhod, slovo

odhódnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. kdor odide z doma: o odhodnikih ni bilo nikakršnega sporočila

odhódnja -e ž ( ọ̑ ) star.
1. odhod : pripraviti se na odhodnjo ; prišel je čas, določen za odhodnjo
2. odhodnica : zapeti komu pesem za odhodnjo / povabiti koga na odhodnjo

odhŕkati se -am se dov. ( r̄ ȓ )
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spraviti sluz iz grla: preden je začel govoriti, se je odhrkal ; glasno se odhrkati

odhrkávati se -am se nedov. ( ȃ )
s kratkimi, sunkovitimi izdihi spravljati sluz iz grla: odhrkaval se je, pa se ni mogel odhrkati ; starec se je kar naprej odhrkaval

odhŕkniti se -em se dov. ( ŕ ȓ )
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: preden je spregovoril, se je odhrknil ; močno se je odhrknil in pljunil

odhruméti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. prenehati hrumeti: stroji so odhrumeli / vihar je odhrumel
2. ekspr. hrumeč se oddaljiti: letalo je odhrumelo proti hribom / odhrumel je skozi vrata kričeč, ropotajoč odšel

odhúliti se -im se dov. ( ú ū )
pritajeno, sključeno oditi: pes se je odhulil od hiše / ob njegovih strogih besedah se je odhulila iz sobe

ódica tudi odíca -e ž ( ọ̄; í )
knjiž. trnek : loviti z odico ; odica z vabo

ódičen tudi odíčen -čna -o ( ọ̄; ȋ )
pridevnik od odica: odična vrvica

odíčiti -im dov. ( í ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati : odičiti grob s cvetjem ; odičila se je z biseri / cesar ga je odičil z visokimi naslovi

ódičnica tudi odíčnica -e ž ( ọ̄; ȋ )
knjiž. vrvica za trnek: pritrditi trnek na odičnico

odigránje -a s ( ȃ )
glagolnik od odigrati: po odigranju državne himne so gostje pregledali častno četo / odigranje prekinjenih partij na šahovskem prvenstvu / odigranje odloženih tekem

odigráti -ám dov. ( á ȃ )
končati igranje, igro: prvo dejanje so odigrali brez težav / pianist je odigral in se priklonil / partijo šaha sta hitro odigrala
// poustvariti, navadno z umetniškim hotenjem
a) dramski tekst: odigrati več prizorov iz drame ; izvrstno je odigral vlogo Jermana / glavno vlogo je odigral Stane Sever igral / publ. religija je odigrala pomembno vlogo v zgodovini našega naroda je bila pomembna
b) glasbeno delo: odigral je nekaj valčkov ; sonato je odigrala z odlično tehniko
// z igranjem uresničiti: odigrali so še nekaj partij taroka ; naša reprezentanca je odigrala pet tekem
ekspr. fant je odigral ne more več upati na uspeh ; ekspr. ta predmet je v šoli odigral se ne bo več poučeval ; ekspr. imenitno je odigrala kratkovidnost se je naredila, kot da je kratkovidna

odigrávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. poustvarjati, navadno z umetniškim hotenjem; igrati : odlično je odigraval vlogo glavnega junaka / predstavo so odigravali na prostem uprizarjali

ódij -a m ( ọ́ )
knjiž. sovraštvo , nejevolja : ves odij v zvezi s tem bo padel nanj

odímiti -im dov. ( ī ȋ )
1. obdati z dimom: odimiti ose, sršene
2. počrniti, umazati z dimom: odimiti steklo ; posoda se je odimila

odiózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. neprijeten , zoprn : nobenega dela se ne brani, pa če je še tako odiozno / odiozna policijska služba osovražena

odióznost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. neprijetnost , zoprnost : odioznost takih poslov ga je odbijala

odirálec -lca [ odirau̯ca tudi odiralca ] m ( ȃ )
ekspr. izkoriščevalec : to so sami odiralci delavcev

odíranje -a s ( ī )
glagolnik od odirati: odiranje prašičev, zajcev / odiranje kože / neusmiljeno odiranje ljudi

odírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. odstranjevati kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odirati prašiča, zajca ; vpil je, kakor bi ga živega odirali / odirati na meh odstranjevati kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
2. nav. ekspr. izkoriščati, izrabljati z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: strašno je odiral svoje dolžnike / odirati delavce izkoriščati, izrabljati

odisêja -e ž ( ȇ )
odisejada : čez nekaj dni bomo začeli svojo odisejo ; v delu je opisana njegova osebna odiseja od kmečkega fanta do idola / rad pripoveduje o svoji šolski odiseji

odisejáda -e ž ( ȃ )
ekspr. dolgotrajno, dogodivščin polno potovanje: v knjigi opisuje avtor svojo odisejado po kapitulaciji nemške armade / ladja je srečno prestala svojo odisejado / vesoljska odisejada

odisêjski -a -o prid. ( ȇ )
tak kot pri Odiseju: odisejske zvijače ; odisejsko potovanje

odišáviti -im dov. ( ā ȃ )
1. narediti dišeče: odišaviti perilo ; skrbno se je počesala in odišavila
2. dodati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: meso osolimo, popopramo in odišavimo ; odišaviti jed s cimetom

odišávljati -am nedov. ( á )
1. delati dišeče: odišavljati perilo ; rada se je odišavljala
2. dodajati snov, ki daje hrani prijeten vonj in okus: odišavljati sladice z različnimi aromati

odíšel -šla -o [ odišəu̯ ] prid. ( ī )
zastar. ki odide: odišli gostje

odíti -ídem dov. , odšèl odšlà odšlò tudi odšló ( í )
1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel ; čas je, da odidem ; po teh besedah je odšla iz sobe ; že zjutraj je odšla z doma ; odšla je k sosedi in ji vse povedala ; odšel je v sobo in se zaklenil ; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal ; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila ; že pred leti so odšli v tujino so se odselili ; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl
// izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto ; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina ; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat ; vsi so odšli na delo ; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj ; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom
3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel
ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan ; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila ; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko ; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil ; evfem. odšel je na drugi svet umrl je ; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno ; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil

odjádrati -am dov. ( ȃ )
z jadranjem se oddaljiti: odjadrati iz pristanišča / ekspr. lastovke so odjadrale na jug odletele
// ekspr. počasi, dostojanstveno oditi: odprla je vrata in odjadrala / nenadoma je vstal in odjadral proti izhodu odšel

odjáhati -am tudi -jášem dov. ( ā )
jahaje se oddaljiti: odjahali so po klancu ; odjahati v diru

odjáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od odjaviti: odjava stanovalca / odjava obrti
žel. sporočitev prometnika predhodni postaji, da je proga prosta
// listina, s katero se odjavlja: napisati odjavo

odjáven -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na odjavo: odjavni rok / odjavna taksa / prijavna in odjavna služba dejavnost, ki se ukvarja s prijavljanjem in odjavljanjem začasnega ali stalnega bivališča prebivalcev

odjáviti -im dov. ( á ȃ )
sporočiti glede na predpise
a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju: odjaviti stalno, začasno prebivališče ; odjaviti stanovalca ; ob preselitvi se je treba odjaviti / odjaviti se iz hotela
b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico: odjaviti obrt ; odjaviti delavce, zavarovance iz (obveznega) zavarovanja ; odjaviti vozilo iz prometa ; pravočasno odjaviti obrok za otroka v šoli / odjaviti internet, televizijski sprejemnik ; odjaviti naročnino na časopis ; odjaviti se od sprejemanja sporočil
// sporočiti prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj: za izlet jo je najprej prijavil, nato pa odjavil ; odjaviti se od izpita / odjaviti se s strežnika

odjávljati -am nedov. ( á )
sporočati glede na predpise
a) da kaka oseba ne biva več v določenem kraju: odjavljati stalno, začasno prebivališče / prijavljati in odjavljati dokumente
b) podatke o čem zaradi prenehanja opravljanja kake dejavnosti, razpolaganja s kako pravico: odjavljati dejavnost, obrt ; odjavljati delavce, zaposlene iz (socialnega) zavarovanja ; odjavljati vozila iz prometa ; pravočasno odjavljati obroke za otroke v šoli / odjavljati časopis, kabelsko televizijo
// sporočati prenehanje pripravljenosti udeležiti se česa, opraviti kaj: referat študentov od izpita ne odjavlja ; elektronsko odjavljati ; nekateri člani se odjavljajo, drugi prijavljajo / odjavljati se s spletne strani

odjávnica -e ž ( ȃ )
adm. tiskovina za odjavo: izpolniti odjavnico
žel. določeno mesto, od koder se daje odjava

odjédati -am nedov. ( ẹ́ )
ekspr. uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: šel je od doma, da ne bi bolni materi odjedal kruha
// povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: odjedati komu olajšave ; odjedati zaslužek potrebnejšim / police ob stenah so mu odjedale že tako borno svetlobo jemale
sekira je odjedala velike kose lesa odsekavala

odjèk tudi odjék -éka m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
knjiž. odmev : odjek jim odgovarja, se razlega ; odjek strela
publ. gospodarska sprememba je imela močen odjek tudi v zunanjem svetu o njej so govorili, razpravljali

odjékati -am nedov. ( ẹ̄ )
knjiž. odmevati : glas odjeka od gor / koraki odjekajo po ulici / njegove trde besede so mu še dolgo odjekale v glavi

odjékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. ponoviti se kot odmev: strel je odjeknil od hribov
// dati kratek, oster glas: v tovarni je odjeknila močna eksplozija
2. knjiž., navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku postati predmet razpravljanja v javnosti: kritika je glasno odjeknila v književnem svetu / dogodek je silovito odjeknil v njej
knjiž. pisateljeva ljubezen do glasbe je odjeknila v njegovih delih je pustila sled, se pokazala

odjèm -éma m ( ȅ ẹ́ )
1. knjiž. kupovanje , nakup : povečati odjem gradbenega materiala / ponuditi blago v odjem v prodajo ; odjem kmetijskih proizvodov je letos manjši kot lani potrošnja, poraba
2. odvzemanje , odvzem : ventil za odjem pare
elektr. odjem električnega toka ; teh. odjem električne energije, plina, vode

odjemálec -lca [ odjemau̯ca in odjemalca ] m ( ȃ )
oseba v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve: imeti, izgubiti, obdržati odjemalce ; glavni, stalni odjemalci ; odjemalci knjig ; nova čistilnica ima veliko odjemalcev
elektr. odjemalec električne energije na električno omrežje priključeni porabnik električne energije
// knjiž. uporabnik : število odjemalcev kulturnih dobrin se veča ; odjemalec sodobne umetnosti

odjemálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. ki je za odvzemanje: odjemalne priprave

odjemálka -e [ odjemau̯ka in odjemalka ] ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova v odnosu do osebe, pri kateri navadno redno kupuje ali naroča določene storitve: pridobila si je nove odjemalke ; dolgoletna, zvesta odjemalka / države odjemalke nafte
elektr. odjemalka električne energije na električno omrežje priključena porabnica električne energije

odjemálnik -a m ( ȃ )
elektr., navadno s prilastkom odjemnik : odjemalnik zvoka

odjémati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ̑ )
star. odvzemati , jemati : orehe je razdelila na kupčke in jih odjemala ter dodajala / svetel prostor mu je odjemal strah in tesnobo / odjemati krivdo / odjemali so jim živež in obleke
star. že vsa leta odjema živila v tej trgovini kupuje, nabavlja
elektr. odjemati električni tok ; rel. Jagnje božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas molitveni nagovor Kristusa v podobi kruha in vina pred obhajilom

odjémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odjem: odjemne možnosti, pogodbe
elektr. odjemno mesto ; strojn. odjemna para para, ki se jemlje iz parnega stroja za gretje

odjémnik -a m ( ẹ̑ )
elektr., navadno s prilastkom naprava za odvzemanje električnega toka, zvoka: škarjasti odjemnik ; tokovni odjemnik ; odjemnik zvoka

odjénjati -am dov. ( ẹ̄ ) star.
1. odnehati , popustiti : ob njenih solzah je takoj odjenjal / spodbujali so ga, naj pri tem pomembnem delu ne odjenja / klin, zabit v skalo, je odjenjal / mraz letos ne odjenja
2. nehati 1 , prenehati : nazadnje je dež odjenjal ; nista odjenjali govoriti

odjenljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. popustljiv : pameten in odjenljiv človek je
nar. primorsko odjenljiv sneg udirajoč se, južen

odjenljívost -i ž ( í )
zastar. popustljivost : vljudna odjenljivost

odjésti -jém dov. , 2. mn. odjéste, 3. mn. odjedó tudi odjêjo; odjêj in odjèj odjêjte; odjédel odjédla, stil. odjèl odjéla ( ẹ́ )
ekspr. povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odjesti komu delo, zaslužek ; odjesti dediču posestvo / odjedel mu je izvolitev preprečil ; odjedla ji je moža prevzela ; odjedel mu je paciente jih odvrnil od njega

odjézditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z jezdenjem se oddaljiti: odjezdili so z dvorišča ; odjezditi v diru

odjúga -e ž ( ȗ )
otoplitev pod vplivom južnega vetra v hladnem obdobju: zunaj je nastopila odjuga / dvodnevna odjuga / taljenje snega ob odjugi ; pren., ekspr. pričakovati politično odjugo

odjúžiti se -im se dov. ( ú ȗ )
postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je odjužilo ; brezoseb. zadnje dni se je precej odjužilo

odkàr vez. ( ȁ )
v časovnih odvisnih stavkih za izražanje meje v preteklosti, od katere poteka dejanje nadrednega stavka: odkar ga poznam, se ni nič spremenil ; odkar se je preselil, še ni prestopil domačega praga ; to se dogaja, odkar svet stoji ; tri leta je že, odkar živi v mestu

odkášljati -am dov. ( ȃ )
s kašljanjem odgovoriti, oglasiti se: ko je vstopila, mi je pomenljivo zakašljal, jaz sem mu pa odkašljal

odkašljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odkašljevati se: po dolgem odkašljevanju je spregovoril / iz sobe je bilo slišati hripavo odkašljevanje

odkašljeváti se -újem se nedov. ( á ȗ )
s kašljanjem spravljati sluz iz grla, sapnika: odkašljuje se, a se ne more odkašljati

odkázati tudi odkazáti -kážem dov. ( á á á )
1. določiti, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: gospodinja ji je odkazala delo za vsak dan ; profesor jim vsako uro odkaže novo lekcijo
// določiti kraj in obseg česa: odkazali so prostor za novo šolo ; odkazati zemljišče za sadovnjak / odkazali so jim stražarska mesta
2. star. napraviti, da preide kaj drugemu v uporabo; dati : odkazali so mu lepo, zračno sobo / odkazali so jim uniforme
publ. dobiček so odkazali za gradnjo nove poslovne stavbe namenili ; publ. romanu so v literaturi odkazali pravo mesto so ga pravilno ocenili
gozd. odkazati drevesa za posek izbrati in označiti jih

odkazovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odkazovati: odkazovanje dela, snovi za učenje / nepravilno odkazovanje lesa

odkazováti -újem nedov. ( á ȗ )
določati, kaj naj kdo opravi, dela, navadno v določenem času: delo ji je odkazovala starejša sestra
// določati kraj in obseg česa: odkazovati parcele za gradnjo
publ. slovstvena zgodovina mu odkazuje prvo mesto med obema vojnama ga ocenjuje za najboljšega, najpomembnejšega

odkídati -am dov. ( í ȋ )
odstraniti :
a) sneg: odkidati zametene ceste / odkidati sneg s pločnika
b) gnoj, blato: odkidati živini / odkidati nesnago

odkidávati -am nedov. ( ȃ )
kidati : vsako jutro je moral odkidavati / odkidavati sneg / odkidavati izpod živine

odkímati -am dov. ( ȋ )
1. z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje: odkimal je, češ da se ne strinja ; na njegovo vprašanje je odkimal / ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal / odkimati z glavo
2. z gibi glave odzdraviti: prišlecu je prijazno odkimal
ekspr. če ga bo prosil, mu ne bo odkimal mu ne bo odrekel ; ekspr. vsa osupla je odkimala z glavo zmajala

odkimávati -am nedov. ( ȃ )
1. z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: prodajalka odkimava, da takega blaga nimajo ; nič ni odgovorila, samo odkimavala je / odkimavati z glavo
2. z gibi glave odzdravljati: vstopali so drug za drugim in je moral kar naprej odkimavati
kar ne morem verjeti, je odkimaval oče zmajeval

odkimováti -újem nedov. ( á ȗ )
odkimavati : ni videti zadovoljen, odkimuje / kar naprej je odkimoval vstopajočim

odkladalíšče -a s ( í )
odlagališče : odkladališče lesa, peska

odkládati -am nedov. ( ȃ )
zastar. odlagati : počasi je odkladal suknjič in se plašno oziral okrog / odkladati les na določena mesta ; pesek so odkladali na robu cestišča / dolgo je odkladal odgovor ; odkladati potovanje

odkladnína -e ž ( ī )
plast peska, proda, zemlje, nastala zaradi odlaganja (tekoče) vode: jezerske, rečne odkladnine
geol. kvartarne, terciarne odkladnine

odklamáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, nerodno oditi: s povešeno glavo je odklamal iz hiše
// oditi : le kam je spet odklamal

odklánjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odklanjati: odklanjanje pomoči / odklanjanje pripomb ; odklanjanje idejno neustreznih sestavkov / odklanjanje dramskega dela je občinstvo izrazilo z molkom / tako ravnanje staršev povzroča pri otroku čustveno odklanjanje ; idejno odklanjanje / odklanjanje elektronskega curka

odklánjati -am nedov. ( ȃ )
1. ne sprejemati (kaj ponujenega): odklanjati honorar, nagrado / odklanjati pomoč, ponudbe / bolnik še vedno odklanja hrano noče jesti / v osmrtnicah cvetje hvaležno odklanjamo
2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog odklanjajo ; odklanjati pripombe, trditve, ugovore / tak način življenja odklanja
3. imeti, izražati negativen odnos do česa: otrok šolo še vedno odklanja / sodobno poezijo popolnoma odklanja
// knjiž. ne čutiti naklonjenosti do koga, ne marati: sodelavci ga odklanjajo
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odklanjati odgovor, podpis ; odklanjal je sodelovanje z njimi ni hotel sodelovati / odklanjati odgovornost za kaj
4. knjiž., zastar. odstranjevati , odmikati : med potjo je moral odklanjati grmičje in veje
5. fiz. povzročati spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: kondenzator odklanja elektronski curek ; odklanjati žarek iz prvotne smeri ; svetlobni curek se odklanja
knjiž. dekleta so ga po vrsti odklanjala niso hotela biti z njim v ljubezenskem odnosu, niso se hotela z njim poročiti ; knjiž. s težavo so odklanjali napad odbijali

odklápljati -am nedov. ( ā )
1. z odstranitvijo povezovalne naprave ločevati od česa: odklapljati železniške vozove
2. izklapljati , izključevati : kar naprej odklaplja in vklaplja radio
// prekinjati dovajanje česa: v sušnih obdobjih začnejo odklapljati električni tok

odkláti -kóljem dov. , odkôlji odkoljíte ( á ọ́ )
s klanjem odstraniti: odklati trščico od polena ; sklad se je odklal od skale in zgrmel v dolino

odklatíti in odklátiti -im, tudi odklátiti -im dov. ( ī á; á )
zastar. sklatiti : odklatiti jabolko

odklêj in odklèj prisl. ( ē; ȅ )
zastar. izraža vprašanje, od katere časovne meje traja dejanje; od kdaj : odklej se že poznava / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašanje je, odklej se v zgodovini pojavlja ta tip družbe

odkleníti -klénem dov. ( ī ẹ́ )
1. dati mehanizem ključavnice v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre: vtaknil je ključ v ključavnico in odklenil ; ta ključ ne odklene / odkleniti vrata / odkleniti omaro, stanovanje
b) da kaj lahko začne delovati: odkleniti kolo, volan
2. knjiž., ekspr. razkriti , razodeti : odklenil ji je svojo notranjost / odkleniti komu srce
ekspr. po petih letih so mu odklenili ječo mu dovolili odhod iz ječe, ga izpustili ; odkleniti psa narediti, da ni več z verigo pritrjen k čemu

odklénkati -am dov. ( ẹ̑ ) nav. 3. os.
1. nav. ekspr. prenehati klenkati: zvon je odklenkal
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega položaja, uspešnosti: takim ljudem je zdaj odklenkalo ; v tej službi ji je odklenkalo / kolonializmu je odklenkalo / zimi je odklenkalo zima je minila
ekspr. odklenkalo mu je, jutri ga bomo pokopali umrl je ; ekspr. pri njej mu je odklenkalo ni več njen prijatelj; ne ljubi ga več

odklépanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odklepati: dolgo se je mudil z odklepanjem / naložili so mu skrb za zaklepanje in odklepanje vežnih vrat

odklépati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. spravljati ključavnico v tak položaj
a) da se kaj lahko odpre: dolgo je odklepal, pa ni mogel odkleniti ; ta ključ ne odklepa / odklepati vrata / odklepati in zaklepati blagajno
b) da kaj lahko začne delovati: odklepati kolo
2. knjiž., ekspr. razkrivati , razodevati : prerad odklepa svojo notranjost

odklesáti -kléšem dov. , odklêši odklešíte; odklêsal ( á ẹ́ )
s klesanjem odstraniti: od kamna je odklesal več majhnih kosov

odkléstiti -im dov. , odkléščen ( ẹ́ ẹ̄ )
s sekiro odstraniti: odklestiti veje ; pren., ekspr. prevodu je bilo treba marsikaj odklestiti

odklétev -tve ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odkleti: rešiti koga z odkletvijo

odkléti -kôlnem [ otkou̯nem ] dov. , odkolníte tudi odkôlnite; odklél; nam. odklét in odklèt ( ẹ́ ó )
1. po ljudskem verovanju narediti, da kaj preneha biti zakleto: s poljubom odkleti zakleto kraljično
2. knjiž., ekspr. rešiti , osvoboditi : iz žalosti jo je odklelo delo

odklíkati -am dov. ( ȋ )
1. s klikom računalniške miške kaj izbrati, označiti, zaznamovati: uporabnik odklika ustrezne parametre in tako nadomesti tipkanje ukaza ; odklikati ikono
2. prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran s klikom računalniške miške: ko si je ogledal video, je odklikal na drugo spletno stran
// s klikom računalniške miške priti do določene strani na svetovnem spletu sploh: da bi o raziskavi izvedela še več, je odklikala na njeno spletno stran

odkljúkati -am dov. ( ȗ )
s kljuki podobnim znakom zaznamovati kot opravljeno, obravnavano, upoštevano: stvari, ki jih je že zložil v kovček, je na seznamu odkljukal
ekspr. stara ura v stolpu je odkljukala pet odbila

odklobuštráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, okorno oditi: dal si je kovček na ramo in odklobuštral po stopnicah
// slabš. oditi : brez besede je odklobuštral mimo nje

odklòn -ôna m ( ȍ ó )
1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon ; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik ; prišlo je do odklona od tradicije
2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle ; odklon kazalca v levo
3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev ; odklon svetlobe
šport. odklon upogib telesa v pasu vstran ; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer

odklonílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki izraža, vsebuje odklanjanje: odklonilna kritika ; odklonilno vedenje / imeti do česa odklonilen odnos ; odklonilno stališče / odklonilen odgovor negativen

odklonítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odkloniti: odklonitev vabila / odklonitev njegovega pesniškega dela / odklonitev prošnje jo je prizadela

odkloníti -klónim dov. ( ī ọ́ )
1. ne sprejeti (kaj ponujenega): odkloniti darilo, nagrado / odkloniti pomoč, ponudbo, vabilo / zaradi pomanjkanja prostora so več gojencev odklonili
2. ne soglašati s čim, ne upoštevati česa: njegov predlog so odklonili ; odkloniti pripombe, trditve, ugovore / njegovo dramo so na seji odklonili
3. imeti, izraziti negativen odnos do česa: njegovo poezijo je odklonil
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža voljo, željo osebka, da ne uresniči dejanja, kot ga določa samostalnik: odkloniti odgovor, podpis ; odklonil je plačilo ni hotel plačati
4. knjiž., zastar. odstraniti , odmakniti : odklonil je veje in stopil za njo
5. fiz. povzročiti spremembo smeri gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: magnetno polje odkloni curek elektronov ; žarek se odkloni
prošnjo so odklonili je niso pozitivno rešili ; ekspr. žalostno je odklonil z glavo odkimal

odklonljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž., zastar. odvrnljiv : odklonljiva nevarnost

odklónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odklon: odklonski pojavi / odklonski kot kot, za katerega se spremeni smer gibanja telesa ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva ; odklonska sila

odklónskost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost odklonskega: ideološka odklonskost ; spolna odklonskost ; opredeljevanje odklonskosti

odklòp -ópa in -ôpa m ( ȍ ọ́, ó )
1. odklopitev : odklop vozila / odklop električnega toka
2. odmik od vsakdanjih misli, skrbi, dejavnosti z namenom telesne, duševne sprostitve: privoščiti si pošten dopustniški, počitniški odklop ; hrepeneti po odklopu od vsakdanje rutine / popoln odklop

odklópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odklop ali odklapljanje: odklopna naprava, priprava
obrt. odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki

odklopítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odklopiti: odklopitev lokomotive / ob odklopitvi likalnika jo je streslo / odklopitev misli, možganov / odklopitev električnega toka

odklopíti in odklópiti -im dov. ( ī ọ̄ )
1. z odstranitvijo povezovalne naprave ločiti od česa: odklopiti lokomotivo ; odklopiti prikolico
2. izklopiti , izključiti : odklopiti likalnik ; odklopiti radio / odklopiti telefon / pren. odklopiti možgane
// prekiniti dovajanje: odklopili so mu plin, električni tok in vodo

odklópnik -a m ( ọ̑ )
elektr. priprava za prekinitev tokokroga pri zelo velikem toku:

odklopotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
nav. ekspr. klopotaje oditi: v prevelikih coklah je počasi odklopotal iz hiše / zajahal je in odklopotal v noč

odkobáliti -im dov. ( ā ȃ ) zastar.
okobal sedeč se oddaljiti: zajahala sta konja in odkobalila naprej
// ekspr. nerodno, okorno oditi: počasi je odkobalil iz hiše

odkóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
voj. žarg. odpeti 1 : neslišno je odkočil puško

odkód in od kód prisl. , piše se narazen ( ọ̄ )
1. izraža vprašanje, od katere krajevne meje poteka dejanje: od kod ste hodili peš ; elipt. od kod in kam, prijatelj / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih vprašaj ga, od kod prihaja
// izraža vprašanje po izvoru dejanja, stanja: od kod si doma ; od kod imate te novice
2. nav. ekspr. izraža vprašanje po vzroku dejanja, stanja: od kod to žalostno stanje naših cest ; od kod kar naenkrat taka prijaznost
3. izraža nedoločeno, poljubno mejo, od katere poteka dejanje: če je od kod prišel, je zmeraj prinesel darila / doma je iz Kranja ali od kod drugod v bližini

odkóder in od kóder [ otkodər ] prisl. , piše se narazen ( ọ̑ )
v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje meje, od katere poteka dejanje odvisnega stavka: povzpel se je na vrh gore, od koder je lep razgled / ljubi Belo krajino, od koder je doma / minister je obiskal Pariz, od koder bo nadaljeval pot v Ameriko od tam (pa) bo

odkodírnik -a m ( ȋ ) teh.
naprava za dekodiranje, navadno kot del računalnika ali programske opreme: digitalni odkodirniki ; programski, strojni odkodirnik ; odkodirnik za zvok

odkolovrátiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. nespretno, opotekaje se oditi: plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne ; vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo
// slabš. oditi : možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši

odkòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odkopati: po odkopu grobov so odkrili še ostanke svetišča / težaven odkop premoga kopanje
2. prostor, ki je nastal z izkopavanjem; izkop : poglobiti odkop za vodovod
3. mont. kraj, kjer se koplje ruda, premog: odkop ima dva izhoda ; potiskati vagončke k odkopu ; opuščen odkop

odkopáti -kópljem tudi -ám dov. , odkôplji odkopljíte tudi odkôpaj odkopájte; odkôpal ( á ọ́, ȃ )
s kopanjem odkriti kaj, priti do česa: odkopati v pesku skrit predmet / arheologi so odkopali ostanke starega templja / odkopati grob / na zdravnikovo zahtevo so truplo odkopali izkopali ; letos so v tem rudniku odkopali velike količine premoga nakopali
// s kopanjem odstraniti: odkopati prst od drevesa / odkopati žito izpod mlatilnice

odkopávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odkopavati: odkopavanje razvalin / odkopavanje zasutih rudarjev traja že nekaj dni
mont. odkopavanje z rušenjem

odkopávati -am nedov. ( ȃ )
s kopanjem odkrivati kaj, prihajati do česa: rimsko svetišče so odkopavali vrsto let / odkopavati ponesrečence / odkopavati premog kopati
// s kopanjem odstranjevati: odkopavati naneseno blato ; odkopavati sneg

odkópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odkop:
a) odkopna dela pri arheoloških raziskavah / rekordni odkopni učinek pri tekmovanju / odkopni prostor
mont. (odkopno) čelo ; odkopno kladivo
b) odkopna lokomotiva, proga

odkopnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. postati kopen: prisojna stran je že odkopnela

odkoracáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. oditi z nerodnimi, počasnimi koraki: fantek ga je začudeno pogledal in odkoracal / starka je odkoracala v hišo počasi odšla

odkoráčiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. oditi s širokimi, lenobnimi koraki: ded je vstal in počasi odkoračil na cesto / tiger je dostojanstveno odkoračil v gozd
// star. oditi : urno se je obrnil in odkoračil iz sobe

odkorákati -am dov. ( ȃ )
1. korakajoč oditi: odkorakati izpred kasarne ; postavili so se v vrsto in odkorakali proti vasi
2. ekspr. oditi : slovesno je odkorakal iz dvorane / veselo je odkorakal v mesto

odkòs -ôsa m ( ȍ ó )
agr. glagolnik od odkositi: po prvem odkosu je treba travnik pognojiti / naravnati višino odkosa / nizek odkos pri tleh / spraviti zadnji odkos v silos

odkósiti 1 -im dov. ( ọ́ )
knjiž. končati kosilo; pokositi 1 : prišel je, ko so že odkosili / med kosilom je povedal nekaj gnusnega in v trenutku sem odkosil prenehal kositi

odkosíti 2 -ím dov. , odkósil ( ī í )
s koso, kosilnico odrezati: odkositi rože ; z vsakim zamahom je odkosil veliko trave / odkositi pol travnika pokositi ; odkositi za krave nakositi

odkotalíti -ím dov. , odkotálil ( ī í )
s kotaljenjem spraviti z določenega mesta: odkotaliti kolo ; sodi so se odkotalili po bregu

odkováti -kújem dov. , odkovál ( á ú )
narediti, povzročiti, da ni več vkovan: odkovati jetnika

odkôvek -vka m ( ȏ )
teh. kovan polizdelek: izdelovati, izvažati odkovke ; jeklen odkovek ; odkovki za avtomobilsko in kovinsko industrijo

odkrásti se -krádem se dov. , stil. odkràl se odkrála se ( á ȃ )
nav. ekspr. brez šuma, pritajeno oditi: po prstih se odkrasti iz hiše ; odkradel se je mimo njega / čoln se je odkradel od brega tiho odplaval
// naskrivaj, neopazno oditi: nekateri so se že odkradli domov

odkréhati -am dov. ( ẹ̄ )
ekspr. krehajoč oditi: obrnil se je in odkrehal v hrib

odkréhniti -em tudi odkrêhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
ekspr. odlomiti , odtrgati : vihar je odkrehnil vrhove smrek ; veja se odkrehne / zamahnil je z vso silo in odkrehnil toliko ledu, da so dereze prijele odbil

odkrevljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. odšepati : naslanjajoč se na palico, je odkrevljala proti hiši
// težko, nerodno oditi: starec je godrnjaje odkrevljal v kuhinjo

odkrevsáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. počasi, težko oditi: odkrevsal je na dvorišče
// slabš. oditi : urno je odkrevsala v hišo

odkrhávati -am nedov. ( ȃ )
odlamljati, odtrgavati kaj krhkega, lomljivega: odkrhavati mavčne okraske ; skale so se pod stopinjami odkrhavale

odkŕhek -hka m ( ȓ )
odkršek : odkrhki kapnikov, zoba

odkŕhniti -em dov. ( ŕ ȓ )
odlomiti, odtrgati kaj krhkega, lomljivega: odkrhniti kos krede ; od skale se je odkrhnil drobec / odkrhniti koren ; noht se je odkrhnil ; odkrhniti si zob
// ekspr. odlomiti , odtrgati : medved mu je odkrhnil čeljust ; odkrhniti kos pečenke
ekspr. odkrhniti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega

odkrítelj -a m ( ȋ )
kdor kaj odkrije, iznajde: odkritelj cepiva proti rumeni mrzlici / ekspr.: iskalec in odkritelj novih poti ; odkritelj resnice

odkríteljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odkritelje ali odkritje: odkriteljska strast / dosegel je odkriteljske uspehe

odkríti -kríjem dov. , odkrìl tudi odkríl ( í ȋ )
1. odstraniti z odprtega dela česa predmet, nameščen nanj: odkriti lonec, sod, vodnjak / odkriti pokrovko
// odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkriti gredo ; odkriti tla / odkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje ; odkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega ; odkriti posteljo odgrniti ; odkril si je prsi in pokazal rano razgalil
// s strehe odstraniti kritino: vihar je odkril streho
2. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: premaknil se je in s tem odkril skrivni vhod / ekspr. smehljaj ji je odkril zobe
3. z raziskovanjem, preučevanjem narediti znano kaj neznanega: odkriti bacil tuberkuloze, povzročitelja bolezni, radioaktivne snovi / Krištof Kolumb je odkril Ameriko / odkriti nove načine dela / odkriti nov stroj izumiti, iznajti
// narediti znano kaj prikritega, skrivnega: bolezen so pravočasno odkrili ; odkriti nevarnost, zaroto ; odkril je njegov talent / odkriti tatu ; odkril je vzrok slabe volje ugotovil ; odkril je, da ima vsaka stvar svoje ime spoznal ; takrat se mu je odkrilo, da oče tega ne zmore več
// narediti znano sploh: preučevanje teh dejstev bo odkrilo tudi izhodišča gibanja / v svojem delu je odkril preteklost te dežele
4. narediti, da za kaj izve kdo drug: svoje tehnike ni hotel odkriti ; odkriti komu skrivnost ; odkril ji je svojo ljubezen izpovedal ; odkriti komu svoje želje povedati ; nikomur se ni odkril ni povedal svojih čustev, težav
5. ugotoviti, da kje kaj je: ko je hodil mimo izložb, je odkril celo vrsto zanimivih predmetov ; na cesti je odkril sledove stopinj opazil / v besedilu je odkril več napak našel / ekspr.: odkriti pobeglega voznika najti ; končno ga je odkrila v gostilni
slabš. ta človek ne bo odkril Amerike ni posebno pameten, bister ; iron. misli, da bo odkril Ameriko kaj novega ; ekspr. ko mu je bilo petnajst let, je odkril Gorkega se je seznanil z njegovimi deli, idejami ; ekspr. odkriti (svoje) karte povedati, izdati svoje namene ; odkriti spominsko ploščo, spomenik narediti, da postane plošča, spomenik viden širši javnosti, navadno z odstranitvijo zagrinjala ; ekspr. v njem je odkrila srečo on jo osrečuje ; ekspr. v njej je odkrila staro znanko prepoznala, ugotovila ; ekspr. šele pozno sem odkril knjigo spoznal, da je branje knjig užitek

odkrítje -a s ( ȋ )
glagolnik od odkriti: odkritje radioaktivnih snovi ; odkritje tiska / navdušilo ga je odkritje, da ima sestro / odkritje tatvine / odkritje skrivnosti / jutri bo slavnostno odkritje spomenika padlim borcem
// kar se odkrije, iznajde: zemljepisno vedo je obogatil z važnimi odkritji ; uporaba znanstvenih dosežkov in odkritij v praksi
ekspr. to je bilo zame pravo odkritje nekaj popolnoma novega ; ekspr. za gledališče je bil ta igralec veliko odkritje proti pričakovanju zelo dober, uspešen

odkritosŕčen -čna -o prid. , odkritosŕčnejši ( ȓ )
ki govori, ravna tako, kot v resnici misli, čuti: je odkritosrčen človek ; proti njemu ni bila odkritosrčna
// ki vsebuje, izraža resnične misli, čustva: odkritosrčne besede ; odkritosrčna izpoved / pozdravil ga je z odkritosrčnim veseljem

odkritosŕčnež -a m ( ȓ )
ekspr. odkritosrčen človek: ta odkritosrčnež je nepreviden

odkritosŕčnost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost odkritosrčnega človeka: radi so ga imeli zaradi njegove odkritosrčnosti / odkritosrčnost njenih besed je bila očitna

odkrítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost odkritega človeka: ceniti koga zaradi njegove odkritosti / roman jih je pritegnil s svojo odkritostjo / ekspr. z brezobzirno odkritostjo so ji vse povedali

odkriválec -lca [ otkrivau̯ca tudi otkrivalca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj odkriva, odkrije: taka je usoda velikih iznajditeljev in odkrivalcev / odkrivalec naših Alp / ekspr. odkrivalec socialnih krivic
2. aparat za odkrivanje, ugotavljanje česa: odkrivalec sevanja
psih. odkrivalec laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice

odkrívanje -a s ( í )
glagolnik od odkrivati: odkrivanje strehe / odkrivanje jam ; aparati za odkrivanje obolenj / odkrivanje ponarejevalcev / spregovoril je ob odkrivanju spominske plošče

odkriváteljski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odkrivalce ali odkrivanje: odkrivateljski pomen planinstva / odkrivateljski nagibi

odkrívati -am nedov. ( í )
1. odstranjevati z odprtega dela predmet, nameščen nanj: odkrival je lonce in gledal, kaj se kuha ; odkrivati vodnjak / odkrivati pokrov
// odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: odkrivati gredo ; odkrivati tla
// s strehe odstranjevati kritino: začeti odkrivati streho
2. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: z roko je zakrival in odkrival črke / luščil je omet in počasi odkrival fresko
3. z raziskovanjem, preučevanjem delati znano kaj neznanega: odkrivati nove elemente, zvezde ; pri izkopavanju so odkrivali okostja izumrlih živali / odkrivati nove metode
// delati znano kaj prikritega, skrivnega: pravočasno odkrivati bolezni ; odkrivati mlade talente
// delati znano sploh: odkrivati preteklost dežele / odkrivati svojim rojakom bogastvo ruske književnosti
4. delati, da kaj izve kdo drug: ne odkriva rad svojih misli, načrtov
5. ugotavljati, da kje kaj je: v mestu je odkrival eno znamenitost za drugo ; z mikroskopom odkrivati bakterije v hrani

odkrížati se -am se dov. ( ī )
znebiti se, otresti se: hitro, težko se ga je odkrižala / odkrižati se dolžnosti, skrbi za koga / ni se mogel odkrižati ljubosumnosti, misli nanjo

odkŕšek -ška m ( ȓ )
odkrhnjen drobec, kos: za oreh debel odkršek ; odkrški skale

odkrúšek -ška m ( ȗ )
odkrušen drobec, kos: pri plezanju so se mu usipali na glavo odkruški ; premogovi odkruški / na vse strani so leteli leseni odkruški iveri ; pren., knjiž. natresel jim je nekaj odkruškov iz svojega bogatega življenja
// arheol. odkrušen kos prodnika: obdelovanje odkruškov v kameni dobi

odkrušíti in odkrúšiti -im, in odkrúšiti -im dov. ( ī ú; ú ū )
s pritiskom, udarcem odstraniti kaj krušljivega, drobljivega: odkrušiti velik kos ometa, skale ; kamen se odkruši / vrh gore se je odkrušil / ekspr. odkrušiti košček kruha odlomiti
// s pritiskom, udarcem odstraniti del česa krušljivega, drobljivega: granata je odkrušila zid ; pri jedi si je odkrušil zob

odkúkati -am dov. ( ū ȗ )
prenehati kukati, peti: kukavice so odkukale / ura s kukavico je odkukala

odkúp -a m ( ȗ )
glagolnik od odkupiti: odkup slike / odkup pravic / ponuditi kaj v odkup / ukvarjati se z odkupom in prodajo odkupovanjem / notranji odkup prodaja deležev ali delnic zaposlenim znotraj podjetja
// količina odkupljenega: odkup žita narašča ; zadovoljiv odkup kmetijskih pridelkov in živine

odkúpen -pna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na odkup ali odkupovanje: odkupno poslovanje se je ugodno razvijalo / odkupna mreža ; poslovodja odkupne postaje ; odkupno podjetje / odkupna cena cena, po kateri odkupnik dobi blago
pravn. odkupna pravica izgovorjena pravica prodajalca, da sme prodani predmet znova kupiti ; ptt odkupna pošiljka pošiljka, ki jo pošta izroči naslovniku proti plačilu določenega zneska

odkupíti in odkúpiti -im dov. ( ī ú )
1. s plačilom priti do česa, kar je bilo prej last drugega: njeno sliko so odkupili ; od soseda je odkupil travnik, ki je mejil na njegovega / odkupiti žito / odkupil mu je vso knjižnico / pridržujejo si pravico odkupiti poslana dela / v tistem času so mesta odkupila pravico kovati denar
2. s plačilom rešiti, osvoboditi: odkupiti ugrabljenega otroka
// nekdaj s plačilom doseči prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupiti sužnja ; nekateri tlačani so se odkupili / oče ga je odkupil od vojaške službe z odkupnino dosegel, da mu ni bilo treba biti vojak
3. ekspr., navadno z orodnikom dati kaj zaradi storjenega mu slabega, neprimernega dejanja, ravnanja: z darilom se mu je želela odkupiti / odkupiti se z delom

odkúpnik -a m ( ȗ )
odkupovalec : s tem so seznanili odkupnike in potrošnike sirov

odkupnína -e ž ( ī )
1. kar se plača za rešitev, osvoboditev koga: plačati odkupnino za ujetnika
// nekdaj kar se plača za prenehanje položaja sužnja, tlačana: tlačani niso zmogli odkupnine ; zahtevati visoko odkupnino
2. plačilo za odkupljeno stvar, pridobljeno dobrino: plačevati odkupnino za zemljo / ekspr. žrtve so odkupnina za svobodo
ptt znesek, ki ga plača naslovnik pošti ob prevzemu odkupne pošiljke

odkupoválec -lca [ otkupovau̯ca tudi otkupovalca ] m ( ȃ )
kdor kaj odkupuje: zadruga je osnovni odkupovalec kmetijskih pridelkov / delovno mesto odkupovalca živine

odkupoválnica -e ž ( ȃ )
prostor, obrat za odkupovanje: kmetijska zadruga s svojimi dvajsetimi odkupovalnicami

odkupovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odkupovati: odkupovanje žita / odkupovanje sužnjev

odkupováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s plačilom prihajati do česa, kar je bilo prej last drugega: odkupovati razstavljene slike
// poklicno se ukvarjati s kupovanjem blaga, stvari od pridelovalcev, rejcev, prinašalcev: odkupovati borovnice, star papir, živino ; zadruga odkupuje kmetijske pridelke
2. s plačilom reševati, osvobajati: odkupovati ugrabljene osebe
// nekdaj s plačilom dosegati prenehanje položaja sužnja, tlačana: odkupovati sužnje ; tlačani so se začeli odkupovati

odkuríti in odkúriti -im dov. ( ī ú )
pog., ekspr., navadno v zvezi z jo oditi , zbežati : odkuriti jo skozi okno, v svet ; odkuriti hitro, brez slovesa / odkuril jo je s konjem ; vlak jo je odkuril proti Dunaju odpeljal

odlagálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odlaganje: odlagalno mesto / odlagalna miza, naprava

odlagalíšče -a s ( í )
prostor za odlaganje večjih količin materiala, navadno odvečnega: odvoz odpadkov, starega železa na odlagališče ; javno odlagališče ; odlagališče (za) smeti / ekspr. tudi morje je odlagališče za odpadke / odlagališče premoga, rude ; jedrsko odlagališče prostor in naprave za odlaganje radioaktivnih odpadkov ; pren., publ. jezik je odlagališče mnogih ostankov preteklosti

odláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od odlagati: odlaganje orodja po končanem delu / odlaganje blaga, materiala / rodovitno prst je ustvaril Nil z naplavljanjem in odlaganjem / odlaganje rešitve / storiti brez odlaganja hitro, takoj

odlágati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: delavci so odlagali orodje in se preoblačili / vstopil je, ko je odlagal nahrbtnik / počasi je odlagal plašč slačil / ekspr. gozdovi odlagajo pisano obleko
2. delati, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je pred hišo in začel odlagati ; odlagati naročeno blago
// delati, da kaj delno pride z vozila, živali: tovor so pred velikimi klanci odlagali ; odlagati in dolagati
3. delati, da kaj pride z določenega mesta drugam: sproti odlagati izdelke ; naprava, ki odlaga bale
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odlagati pesek za posipanje na določena mesta ob cesti ; tukaj ni dovoljeno odlagati smeti / voda odlaga na breg pesek in prod nanaša
4. s svojim delovanjem prenehavati premikati, nositi dalje: voda odlaga najprej debelejše kamenje in nato še pesek
5. prenehavati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: odlagati funkcije ; glede na svoje zdravstveno stanje odlaga odborniško mesto
6. z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlagati obisk, poroko ; odlagati študij, knjiž. s študijem
7. v zvezi z jajčece, jajce izločati zaradi razmnoževanja: samica odlaga jajčeca poleg nakopičene hrane ; želve odlagajo jajca v pesek na obali / odlagati ikre

odlahníti in odláhniti -em, in odláhniti -em dov. ( ī á; á ā )
nar., s smiselnim osebkom v dajalniku odleči : bolniku je odlahnilo / ko jo zagleda, mu vidno odlahne

odlákan -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. porasel z dlako: odlakan pes ; mladiči še niso odlakani / odlakana stran kožuha

odlámljati -am nedov. ( á )
z lomljenjem odstranjevati: odlamljal je vejice in si z njimi označeval pot
// z lomljenjem odstranjevati dele česa: odlamljati slamico ; zobje se mu odlamljajo

odlašálec -lca [ odlašau̯ca tudi odlašalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor (rad) odlaša: odlašalci in omahljivci

odlášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odlašati: odlašanje rešitve tega vprašanja je privedlo do neprijetnosti / brez odlašanja opraviti nalogo hitro, takoj

odlášati -am nedov. ( ȃ )
z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času: odlašati delo, plačilo ; odlašati z odhodom / elipt. pojdi, ne odlašaj
preg. kar danes lahko storiš, ne odlašaj na jutri delo opravi čim prej

odlášek -ška m ( ȃ )
knjiž. odlašanje : zdaj pa začnimo, odlašek je bil dosti dolg / brez odlaška, odlaškov je opravila svojo dolžnost

odléči -léžem dov. , odlézi odlézite; odlégel odlêgla; nam. odléč in odlèč ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljšanje počutja pri slabosti, bolečinah: ko mu je odleglo, je vstal ; na svežem zraku mu je odleglo ; bolniku je po treh dneh odleglo
// izraža občutenje velikega olajšanja zaradi prenehanja česa neprijetnega: odleglo mu je, ko so odšli / odleglo ji je od skrbi oddahnila se je
2. nav. 3. os., star. ponehati , popustiti : bolečine so mu odlegle / ko mu je odlegel kašelj, je začel govoriti
3. nar. prenehati nadlegovati: vnovič sem ga nadlegoval in nisem odlegel, dokler ni začel z novo zgodbo o medvedu (F. Finžgar)
4. dov. in nedov. opraviti določen delež dela: hči odleže za deklo ; on odleže za dva ; stroji veliko odležejo
// zadostiti del potrebe po čem: sadje jim dosti odleže

odlégati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
s smiselnim osebkom v dajalniku izraža izboljševanje počutja pri slabosti, bolečinah: odlega mu, ne bo umrl ; bolniku polagoma odlega

odlégel -gla -o [ odlegəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
zastar. oddaljen , odročen : odlegli hribovski kraji

odlepíti in odlépiti -im, tudi odlépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepiti nalepko, znamko ; etiketa se je odlepila
// narediti, da kaj preneha biti zalepljeno: odlepiti pismo ; zavitek se je odlepil

odlépljati -am nedov. ( ẹ́ )
delati, da kaj preneha biti prilepljeno: odlepljati nalepke, obliže ; odlepljati se zaradi slabega lepila / previdno odlepljati povoj z rane
// delati, da kaj preneha biti zalepljeno: videla ga je, kako je odlepljal pismo

odlèsk -éska in -êska tudi odlésk -a m ( ȅ ẹ̄, ē; ẹ̑ )
knjiž. močen odsev: odlesk luči v vodi / na njenem obrazu se vidi odlesk notranjega zadovoljstva odraz, izraz

odlésti -lézem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z lezenjem se oddaljiti: kača je odlezla ; mravlja je odlezla k jajčecem / vojaki so previdno odlezli / ekspr. vlak je počasi odlezel odpeljal
// ekspr. počasi, navadno tudi s težavo oditi: bolnik je odlezel iz sobe / kadar more, odleze v mesto odide, gre
nar. po njivah je sneg že odlezel skopnel

odlèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odleteti: lastovke se pripravljajo na odlet / preložiti odlet letala ; čas odleta

odlétati -am nedov. ( ẹ̑ )
odletavati : ptiči odletajo / kolesa odletajo od kamenja se odbijajo, odskakujejo

odletávati -am nedov. ( ȃ )
1. leteč se oddaljevati: vrane doletavajo in spet odletavajo / lastovke že odletavajo v južne kraje / letala so odletavala v presledku petih minut
2. zaradi sile prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu: gumbi so zapovrstjo odletavali / listje že odletava odpada
3. ekspr. odbijati se, odskakovati: kamenje je odletavalo od zidu / voz je odletaval po kamenju / suvala je z nogami, da ji je krilo odletavalo

odletéti -ím dov. , odlêtel ( ẹ́ í )
1. leteč se oddaljiti: ptice so odletele z drevesa / letalo je odletelo / publ. delegacija je včeraj odletela se je odpeljala z letalom ; drobec kamna mu je odletel v oko padel ; žoga je odletela mimo gola zletela / odleteti stran ; pren. misli so mu odletele v domači kraj
2. nav. ekspr. zaradi močnega sunka, udarca prenehati biti na določenem mestu: sunil je stol, da je odletel / pahniti koga, da odleti v zid ; udarec je bil tako silovit, da je napadalec odletel po tleh
// zaradi sile prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: potegnil ga je za plašč, da mu je odletel gumb ; avtomobilu je med vožnjo odletelo kolo / veja je ob prvem udarcu odletela
3. odbiti se, odskočiti: krogla je odletela od zidu ; sekira je odletela od grče
4. pog. biti izključen, odpuščen (iz službe): če ne bo delal, bo odletel ; odleteti iz službe, organizacije / odleteti s predsedniškega mesta
ekspr. zaradi tega mu lahko odleti glava je lahko ubit, usmrčen ; ekspr. že drugič mu je nagrada odletela je ni dobil ; ekspr. od obiskovalcev je slugi odletel marsikateri dinar je sluga dobil precej denarja ; ekspr. odleteti k sosedu odhiteti, steči ; pog. odleteti pri izpitu ne opraviti ga ; pog. pri tej ženski si odletel ne boš več njen prijatelj; ne ljubi te več

odletíšče -a s ( í )
knjiž. vzletno-pristajalna steza, vzletišče: letalo je stalo na odletišču

odležáti -ím dov. ( á í )
1. prebiti, preživeti v ležečem položaju: kak teden sem odležal v bolnišnici, potem so me poslali domov
2. ostati v določenem položaju za pridobitev potrebnih lastnosti: hrastove deske morajo odležati najmanj leto dni ; vino mora nekaj časa odležati
odležati gripo leže preboleti

odlíčen -čna -o prid. , odlíčnejši ( í ī )
1. s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v najvišji meri: odličen papir ; odličen zrak ; odlične ceste ; vreme je odlično / odlična hrana zelo okusna; izdatna, obilna ; ima odlično srce zelo zdravo
// ki v zelo veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: odličen oče je ; odličen športnik ; na treningu je bil odličen ; odlična kuharica / odličen prevodnik toplote
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: odličen načrt ; odlična zamisel / odličen začetek
2. ki glede na možni razpon dosega zelo visoko pozitivno stopnjo: plavalec je zmagal z odličnim časom ; odlična kakovost materiala / avtomobil je v odličnem stanju / midva sva odlična prijatelja
// velik , obilen : ima odlične dohodke ; odlična letina / predstava je imela odličen obisk / kot vljudnostna fraza na koncu pisma z odličnim spoštovanjem
3. ki prinaša velike ugodnosti, veliko veselje: odlična novica ; odlično znamenje / film je doživel odlično kritiko zelo pozitivno, pohvalno
// ki prinaša velike gmotne koristi: odličen poklic, položaj ; sklenil je odlično kupčijo
4. s širokim pomenskim obsegom ki po pomembnosti, kakovosti presega stvari svoje vrste: postregli so mu z odličnimi vini / slika visi na odličnem mestu v sobi častnem, najbolj vidnem ; mož odličnega vedenja uglajenega, izbranega / seznanil se je z nekaterimi odličnimi znanstveniki
// ki ima visok družbeni položaj: soba za odlične goste / dekle iz odlične družine / stanuje v najodličnejšem predelu mesta
šol. odlični uspeh uspeh s povprečno oceno odlično ; odlična ocena najvišja pozitivna ocena

odlíčje -a s ( ȋ )
1. publ. predmet, ki se uporablja kot odlikovanje, priznanje; medalja , plaketa : razporediti odličja v vitrini ; vojaško odličje / odličje za dolgoletno znanstveno delo priznanje
2. zastar. imenitnost , odličnost : bogato odličje dvoran

odlíčnica -e ž ( ȋ )
knjiž. ženska, ki ima visok družbeni položaj: dvorne dame in druge odličnice

odlíčnik -a m ( ȋ )
knjiž. kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik : cerkveni, vojaški odličniki ; člani vlade in drugi odličniki / ekspr. klanja se vsem odličnikom v mestu
// plemič , gospod : nagrobniki starih odličnikov ; bojarji in drugi odličniki ; pren. ni bil samo plemič, ampak tudi odličnik duha

odličnják -a m ( á )
1. učenec z odličnim uspehom: v razredu so trije odličnjaki
2. star. kdor ima visok družbeni položaj; dostojanstvenik : člani vlade in drugi odličnjaki

odličnjákinja -e ž ( á )
učenka z odličnim uspehom: odličnjakinje so sedele v prvi vrsti

odlíčnost -i ž ( í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost odličnega: odličnost izdelkov / izrazna domiselnost in odličnost jezika ; očarala ga je odličnost njenega vedenja ; odličnost v oblačenju / znamenje družbene odličnosti / ekspr. obdarovan z različnimi duševnimi odličnostmi odlikami

odlíka -e ž ( ȋ )
1. pozitivna lastnost, značilnost: pridnost je ena izmed njegovih odlik ; roman ima mnogo odlik / moralne odlike
2. star. odlikovanje : pripeti odliko na prsi
3. pog. odlični uspeh: prizadevati si za odliko ; izdelati razred z odliko

odlikovánec -nca m ( á )
kdor dobi odlikovanje: čestitati odlikovancu ; razglasiti odlikovance / na proslavi se je zbralo več odlikovancev ; odlikovanec z redom dela / zastar. Nobelov odlikovanec nagrajenec

odlikovánje -a s ( ȃ )
1. priznanje za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, prejeti odlikovanje ; predlog za odlikovanje / visoko vojaško odlikovanje
// kovinski predmet z reliefno podobo kot znamenje tega priznanja: na prsih nosi odlikovanje ; pripeti si odlikovanje
2. glagolnik od odlikovati: odlikovanje padlih herojev / truditi se za napredovanje in odlikovanje v službi

odlikovánka -e ž ( á )
ženska, ki dobi odlikovanje: odlikovanki je izročil cvetje ; odlikovanci in odlikovanke

odlikováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
1. izraziti priznanje za državljanske, vojaške zasluge: odlikovati organizacijo ; odlikovati vojaka / odlikovati z redom dela
2. nedov. , star. izkazovati naklonjenost, dajati prednost: všeč mu je bilo, da ga gospodar odlikuje pred vsemi / eno sestro so odlikovali, drugo pa prezirali
3. nedov. , knjiž. biti, obstajati pri čem kot pozitivna lastnost, značilnost: njegove pesmi odlikuje velika izrazna moč ; odlikuje ga velika skromnost je zelo skromen ; odlikovala jo je spretnost v vezenju bila je spretna / odlikovali so jo lepi lasje imela je lepe lase

odlítek -tka m ( ȋ )
predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: mavčni odlitek ; odlitek antičnega kipa ; odlitek iz brona ; original in odlitki
// teh. izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek : obdelovati, ulivati odlitke ; jekleni odlitki ; odlitki iz barvnih kovin
tisk. ulita plošča, narejena po matrici, navadno svinčena; stereotip

odlíti -líjem dov. ( í )
1. z zlivanjem odstraniti: odliti nekaj mleka ; ko je bil krompir kuhan, je odlil vodo ; odliti v drugo posodo / odliti krompir, žgance odcediti
2. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: odliti kip / odliti glavo, roko / odliti v bron, mavec
// teh. izdelati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; uliti 2 : odliti zvon

odlív -a m ( ȋ )
1. glagolnik od odliti ali odlivati: odliv odvečne tekočine / zmanjšati odliv sladke vode v morje odtok, odtekanje
2. publ. odhod, odhajanje drugam: odliv delavcev iz tovarne ; velik odliv prebivalstva z dežele odseljevanje, odselitev / odliv volilnih glasov zmanjšanje, izguba
// prehajanje zlasti denarja drugam: odliv deviz, zlata v tuje države ; odliv sredstev iz sklada
3. zastar. oseka : zaradi odliva ladja ni mogla pristati
4. knjiž., zastar. ulitek , odlitek : izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa

odlívati -am nedov. , tudi odlivájte; tudi odlivála ( í )
1. z zlivanjem odstranjevati: odlivati mleko, žlindro
2. izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu: odlivati kipe / odlivati v mavec
// teh. izdelovati z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulivati : odlivati izdelke, zvonove

odlívek -vka m ( ȋ )
1. tekočina, ki se odlije: kuhala je rastline in odlivek prodajala za zdravilo / priliti vodo k prvemu odlivku
2. knjiž. predmet, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v kalup, narejen po originalu; odlitek : odlivek znanega kipa
// izdelek, narejen z vlivanjem staljene kovine, snovi v forme; ulitek : ulivati jeklene odlivke

odljúden -dna -o prid. ( ú ū )
1. ki ni rad med ljudmi: odljuden človek ; sosed je precej odljuden
// ekspr. neprijazen , nepriljuden : domov je prihajal utrujen in odljuden ; biti do koga, s kom odljuden / odljudno vedenje
2. neprijeten , pust 2 : odljuden gozd, kraj / odljuden zimski čas / hiša brez otrok se ji je zdela odljudna prazna, zapuščena

odljúdnež -a m ( ȗ )
ekspr. odljuden človek: postati odljudnež ; čudaški odljudnež

odljúdnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost odljudnega človeka: zaradi njegove odljudnosti ga je poznalo le malo ljudi / loteva se ga odljudnost / ekspr. čutil je njeno nežnost kljub zunanji odljudnosti neprijaznosti, nepriljudnosti

odlóčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od odločati: samostojno, svobodno odločanje ; odločanje na zborih ; pravica odločanja / to vprašanje se daje v odločanje ljudstvu odločitev

odlóčati -am nedov. ( ọ́ )
1. izražati voljo, kako naj bo: v družini odloča oče ; odločati o svojem življenju ; imeti pravico odločati o svojem delu ; odločati z referendumom
// dajati, izrekati o čem končno mnenje, sodbo: o tem odloča mednarodna komisija ; o pritožbah bo odločalo pristojno sodišče
2. publ. določati izid česa: zadnji goli so odločali tekmo / pri izbiri tajnice so odločala tudi priporočila
// določati , usmerjati : prav to je odločalo njegovo usodo
3. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločevati : odločati vrhnjo plast / odločati debelejša zrna
zastar. celice odločajo neko tekočino izločajo

odlóčba -e ž ( ọ̑ )
1. kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, razveljaviti odločbo ; z odločbo izročiti kaj v uporabo ; obrazložitev odločbe / dodelitvena odločba ; imeti stanovanjsko odločbo ; ustanovitvena odločba ; odločba za vselitev ; odločba o upokojitvi / zakonca iščeta neopremljeno sobo z odločbo za katero je bila izdana odločba
pravn. odločba pravni akt o posamezni zadevi pravne narave ; deklarativna odločba ki ugotavlja obstoječe pravno razmerje ; izvršljiva odločba ki se glede na predpisani postopek sme izvesti ; konstitutivna odločba ki ustvarja novo pravno razmerje
// dekret : dobiti odločbo / premestitvena odločba
2. zastar. odločitev : pričakujemo njegovo dokončno odločbo ; dali so mu štirinajst dni časa za odločbo

odlóčen -čna -o prid. , odlóčnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se hitro in nepopustljivo odloča: odločen človek ; bila je zelo delavna in odločna
// ki izraža močno voljo, nepopustljivost: odšel je z odločnimi koraki ; oglasiti se z odločno besedo ; mož odločnih potez na obrazu
2. publ. ki ne dopušča pomislekov, dvomov: gre za njihovo odločno izjavo / zavzeti odločno stališče / potreba po odločnem boju
// ki ne dopušča ugovora, oporekanja: odločen ukaz ; nujni so bili odločni ukrepi proti takim težnjam / vodil je odločno vojaško politiko
3. ekspr. (zelo) velik, pomemben: pričakovali so več odločnih sprememb / ta drama pomeni odločno stopnjo naprej / naletel je na odločen odpor velik, močen
4. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: ta slika kaže odločen preobrat k naturalizmu
zastar. bili so zatrdno odločni, da bodo šli na izlet odločeni

odlóčenost -i ž ( ọ́ )
1. stanje človeka, ki se za kaj odloči: bili so trdni v svoji odločenosti ; odločenost zaveznikov, da ohranijo sodelovanje / ekspr. bil mu je podoben po značaju, ni pa imel njegove odločenosti odločnosti
2. zastar. ločenost , oddaljenost : čutil je prijetno odločenost od vsega

odločevánje -a s ( ȃ )
odločanje : to ni vplivalo na moje odločevanje / pravica odločevanja

odločeváti -újem nedov. ( á ȗ )
odločati : o sebi hoče odločevati sam / odločevati, kaj je grdo in kaj lepo / odločevati vrhnjo plast

odločílen -lna -o prid. , odločílnejši ( ȋ )
1. ki povzroči, da kaj poteka na določen način, postane takšno, kot je: zadati birokraciji odločilen udarec ; imeti odločilno vlogo ; to je bilo odločilno za njegov pesniški razvoj
// od katerega je odvisen izid česa: to je bil zadnji, odločilni boj, napad ; pri volitvah je bil njegov glas odločilen ; odigrati odločilno tekmo za uvrstitev / nastopil je najodločilnejši trenutek
2. ekspr. zelo velik: to je bilo odločilnega pomena / publ. to je v odločilni meri vplivalo nanj odločilno
publ. mladi par je dahnil svoj odločilni da se je poročil ; nasprotja so pri tem imela odločilno besedo pomembno vlogo pri odločanju ; publ. poslali so deputacije na razna odločilna mesta k odločujočim osebam, organom
žel. odločilni vzpon največji vzpon na določenem delu železniške proge, po katerem se izračuna največja dopustna teža vlaka

odločítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odločiti: stvar prepušča njeni odločitvi ; odlašati z odločitvijo / publ. glede izhajanja revije še ni padla odločitev se še niso odločili ; postavljeni so bili pred odločitev: upreti se ali umreti izbiro ; ekspr. tudi zanjo je prišla ura odločitve tudi ona se je morala odločiti
pravn. svoboda izbire in odločitve
// kar se odloči, sklene: izpeljati, preklicati odločitev ; vztrajati pri svoji odločitvi ; sprejeti odločitve delavcev ; grajati odločitev poveljnika za napad

odločíti in odlóčiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. izraziti voljo, kako naj bo: to naj odloči predsednik ; odločil je, naj začnejo zidati takoj ; odločiti z referendumom / ljudstvo naj samo odloči
// dati, izreči o čem končno mnenje, sodbo: komisija je odločila, da je delo plagiat ; o sporni zadevi bo odločilo sodišče
2. publ. določiti izid česa: zadnji gol je odločil tekmo ; ta poteza je odločila partijo / obe igri je odločil v svojo korist v obeh je zmagal
// določiti , usmeriti : prav to znanstveno delo je odločilo njegovo nadaljnjo življenjsko pot ; s tem se je odločila njena usoda
3. star. dodeliti , nameniti : to mesto so odločili njemu, zanj / vsakemu je odločila svoje delo odkazala ; takim bolnikom se odločijo posebne sobe dajo
// navadno v zvezi z za določiti , izbrati : nekaj mož je odločil za stražo / prostor za hišo je odločila ona
4. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti : odločiti skorjo / odločiti slabo grozdje od dobrega / odločili so precej knjig izločili, odstranili
star. njemu ne bi smela odločiti denarja dati, zapustiti ; o tem je odločilo naključje to se je zgodilo po naključju ; knjiž., zastar. ni ga mogoče odločiti, da bi prebral to knjigo nagovoriti, pregovoriti ; to ga je odločilo, da je začel izdajati revijo nagnilo, spodbudilo
pravn. imeti odločujočo veljavo pri enakem številu glasov, mnenj

odlóčnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. odločen človek: ta odločnež ni nikoli popustil

odlóčnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost odločnega človeka: privlačevala sta jo njegov pogum in odločnost ; upirati se z vso odločnostjo ; mirna, neupogljiva odločnost / odločnost besed

odlòg -óga m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odložiti: zaradi težav je prišlo do odloga plačila ; odlog kazni / reci mu, naj brez odloga pride hitro, takoj
2. podaljšanje prvotnega roka: dobiti odlog ; prositi za odlog / dati komu dva dni odloga

odlogírati se -am se dov. ( ȋ ) pog.
odjaviti se kot uporabnik računalnika, spletne strani, sistema: najprej se je odlogiral in se nato ponovno prijavil

odlòk -óka m ( ȍ ọ́ )
kar kaj uradno določa, ukazuje: izdati, sprejeti odlok ; začasni odlok o prepovedi izvoza nekaterih izdelkov
pravn. odlok pravni akt, ki določa, da je kaj splošno veljavno ; odlok o pomilostitvi ; rel. koncilski odloki

odlòm -ôma m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odlomiti: odlom zoba
2. mesto, kjer je kaj odlomljeno: brez težav je prišel čez odlom / ledeniški, skalni odlom

odlomástiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. silovito, hrupno oditi: jezen je odlomastil iz hiše / spet je nekam odlomastila odšla

odlómek -mka m ( ọ̑ )
1. krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: objaviti, prebrati odlomek iz romana ; zaigrati odlomek iz opere / ohranilo se je le nekaj odlomkov drame ; slišal je samo odlomek pisma del
2. odlomljen drobec, kos: odlomki kosti / zadel ga je odlomek granate drobec, košček
ekspr. to ni trajalo niti odlomek sekunde delček, delec

odlomíti -lómim dov. ( ī ọ́ )
z lomljenjem odstraniti: odlomiti vejo ; vrh bukve se je odlomil ; odlomiti si zob / odlomil je dva kosa kruha
// z lomljenjem odstraniti del česa: palica je predolga, odlomi jo
ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega

odlopútniti -em dov. ( ú ȗ )
glasno odpreti, zlasti vrata: odloputnil je vrata in planil ven

odlótati -am dov. ( ọ̑ )
teh. narediti, da kaj preneha biti zalotano: odlotati spoj

odlòv -ôva m ( ȍ ó )
lov., rib. lovljenje divjadi, rib z namenom, da se izpustijo drugod: pri odlovu so se ujele tudi druge vrste rib ; odlov gamsov / velik odlov rib ulov

odlóžen -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odlog: odložni pogoj ; odložni rok / odložni veto odložilni veto

odložílen -lna -o prid. ( ȋ )
pravn. ki povzroči odložitev česa: odložilni veto / odložilni učinek pritožbe

odložíšče -a s ( í )
1. rač. prostor, namenjen za (začasno) shranjevanje besedil ali slik na trdem disku: prenesti besedilo prek odložišča ; kopirati podatke v odložišče ; vsebino odložišča vstavimo v ustrezen program ter sliko odtisnemo ali shranimo v datoteko
2. del tiskalnika za odlaganje papirja: papir se odlaga na odložišče na zgornji strani tiskalnika

odložítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odložiti: odložitev prtljage / odložitev plačila, seje / odložitev jajčec

odložíti -ím dov. , odlóžil ( ī í )
1. narediti, da osebek kaj preneha imeti v roki, na sebi: prenehal je brati in odložil knjigo ; odložil je palico in torbo / odložiti prtljago ; odložil je vrečo in se vzravnal / žerjav je odložil tovor in se vrnil po novega / odložiti nakit sneti ; odložiti plašč sleči / kot vljudnostna fraza odložite, prosim ; pren. odložiti skrbi
2. narediti, da kaj pride z vozila, živali: ustavil je avtomobil in odložil nekaj zabojev / pog. avtobus je odložil potnike potniki so izstopili iz njega ; odložili so ga pred gostilno ustavili so, da je izstopil / pohištvo so mu odložili kar pred vrati pustili
// narediti, da kaj delno pride z vozila, živali: pod klancem so morali odložiti, da so konji speljali ; če boš preveč naložil, boš moral odložiti
3. narediti, da kaj pride z določenega mesta drugam: poseben stroj je odložil vsako napolnjeno steklenico ; odložiti knjige na polico
// z nošenjem, vožnjo delati, da kaj kam pride: odložiti odpadke na določeno mesto / voda je odložila pesek na travnik nanesla
4. prenehati vztrajati v položaju, kot ga določa samostalnik: zaradi bolezni je odložil vse funkcije ; odložiti mandat ; odložil je predsedniško mesto
5. navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času: odložiti obisk, potovanje ; poroko so zaradi očetove smrti morali odložiti
6. s širokim pomenskim obsegom izraža prenehanje dejanja, dela, kot ga določa sobesedilo: odložil je časopis in jo poslušal ; nazadnje je le odložila telefonsko slušalko prenehala telefonirati ; odložila je šivanje in začela pripravljati večerjo prenehala je šivati ; odložiti žlico prenehati jesti ; ekspr.: komaj čaka, da bo odložil vojaško suknjo končal kadrovski rok ; odložil je šolsko torbo ne hodi več v šolo
7. v zvezi z jajčece, jajce izločiti zaradi razmnoževanja: samica odloži jajčeca v prst ; žabe odložijo jajca navadno v vodo / odložiti ikre
ekspr. odložila je črnino prenehala je nositi žalno obleko ; stanovanjsko vprašanje so odložili z dnevnega reda ga niso obravnavali
lov. odložiti psa ukazati mu, da ostane, počaka na določenem mestu

odložljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odložiti: odložljive naloge
lov. odložljivi pes pes, ki na ukaz ostane na določenem mestu

odluščíti in odlúščiti -im dov. ( ī ú )
odstraniti v plasteh s površine: odluščiti krasto ; omet se je na več mestih odluščil / odluščiti lupino od jajca ; pren. odluščiti videz od bistva
// odstraniti manjši predmet od snovi, na kateri je, v kateri tiči: odluščiti kamenček od zidu ; odluščil je še zadnja zrna koruze s storža
knjiž., ekspr. s svetlobo odluščiti igralca iz odrske kompozicije izvzeti, osamiti

odmáhati -am, in odmáhati tudi odmaháti -am dov. ( á; á á á )
1. z mahanjem odgovoriti, navadno na pozdrav: odmahala mu je v slovo / odmahala je, naj jo pusti pri miru
2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti , oditi : odmahala sta jo proti mestu

odmáhniti -em, in odmahníti in odmáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
z gibom roke izraziti odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: hotel jo je potolažiti, pa je le odmahnila ; malomarno je odmahnil in bral dalje / malenkost, je odmahnila z roko

odmahováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z mahanjem odgovarjati, navadno na pozdrav: odmahovali so ji, dokler ni vlak izginil
2. z gibi roke izražati odklonilen odnos, omalovaževanje, zavračanje: ni mu odgovoril, le odmahoval mu je / ne, tega ne maram, je odmahovala

odmajáti -májem tudi odmájati -em tudi -am dov. , odmájaj odmájajte tudi odmajájte; odmajál tudi odmájal ( á á; á; ā )
z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati : na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo
ekspr. kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal odklonil ; z udarci odmajati klin omajati ; osupla je odmajala z glavo zmajala

odmajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: ni bilo tako, je odmajeval
zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo zmajeval

odmákati -am nedov. ( ȃ )
navadno z vodo delati, da se kaj zmehča, odstopi: odmakati prisušeno jed / odmakati posodo umazanijo na njej / odmakati kože namakati
geogr. reka odmaka vodo s tega območja odvaja

odmaknítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odmakniti: odmaknitev roke / odmaknitev od tradicije / odmaknitev družbi

odmakníti in odmákniti -em dov. ( ī á )
1. spraviti z določenega mesta, položaja: odmaknil je desko in pogledal v barako ; odmaknila je košaro, da je lahko sedel ; odmakniti ponev na rob štedilnika ; z roko je odmaknil zaveso in vstopil / odmakniti zapah
// spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odmakniti omaro od stene, posteljo od okna ; odmakniti se od peči ; odmakniti se za dva koraka ; malo se odmakniti / odmakniti kukalo od oči, vrč od ust / cesta se odmakne od naselja
2. s spremembo mesta, položaja doseči, da ne pride do prijema, dotika: prestrašil se je in odmaknil glavo ; odmaknila je roko, kot bi jo kača pičila
ekspr. izpit bi rad še malo odmaknil odložil ; ekspr. odmakniti pete oditi; pobegniti ; ekspr. ni odmaknil pogleda z njega ni ga prenehal gledati ; ekspr. odmaknil je roke od te zadeve noče se več ukvarjati z njo ; ekspr. vojna se je za hip odmaknila od njiju za hip nista mislila nanjo

odmáknjenec -nca m ( á )
ekspr. neživljenjski, nestvaren človek: bil je zakrknjen odmaknjenec in samotar

odmáknjenost -i ž ( á )
lastnost, stanje odmaknjenega: odmaknjenost vodstva zveze od njenih članov ; odmaknjenost od življenja / ekspr. odmaknjenost hribovske vasi / ekspr.: le včasih ga je kdo zmotil v njegovi odmaknjenosti in osamljenosti ; čustvena odmaknjenost

odmánjkati -am dov. ( ȃ )
nar. primorsko izostati , manjkati : odmanjkali so iz tega ali onega vzroka

odmaršírati -am dov. ( ȋ )
1. voj. oditi v večji skupini pod vodstvom kam dlje: polk bo odmarširal jutri
2. pog. odkorakati : vojaki so odmarširali izpred kasarne / ekspr. junaško je odmarširala proti katedru odšla

odmaščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
usnj. surovi ali strojeni koži odvzemati odvečno naravno maščobo:

odmaševáti 1 -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kaj preneha biti zamašeno: odmaševati kanale, odtoke / odmaševati steklenice / kirugri odmašujejo arterijo ; gel čisti kožo in odmašuje pore / ekspr. odmaševati si ušesa

odmaševáti 2 -újem dov. ( á ȗ )
rel. končati mašo: odmaševal je že ob petih

odmašíti -ím dov. , odmášil ( ī í )
narediti, da kaj preneha biti zamašeno: odmašiti luknje, špranje / odmašiti cev, lijak ; odmašiti kanal, odtok ; zdaj je dobro slišal, kot da bi se mu odmašila ušesa / odmašiti steklenico / kirurgi so ji uspešno odmašili žilo ; razpršilo odmaši nos ; gel očisti kožo in odmaši pore

odmašnják -a m ( á )
knjiž. odčepnik , odpirač : s steklenico v roki je iskal odmašnjak

odméček -čka m ( ẹ̑ )
zastar. odpadek : na tleh so ležali odmečki

odmeglíti -ím [ odməgliti ] dov. , odmeglì in odmègli; odmèglil ( ī í )
knjiž., ekspr. hitro oditi: odmeglil je proti domu, ne da bi jo pogledal / odmeglili so drug za drugim odšli

odméka -e ž ( ẹ̑ )
nar. odjuga : zunaj je nastopila odmeka / pomladanska odmeka

odmékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. zmehčati se, omehčati se: polenovko je zavila v mokro krpo, da odmekne / zaradi svoje lege jezero še ni odmeknilo se otajalo, odmrznilo

odména -e ž ( ẹ̑ )
zastar. nadomestilo , povračilo : za svoje delo ne more zahtevati od staršev odmene / denarna odmena / dati v odmeno za kaj v zameno

odmencáti -ám [ odməncati ] dov. ( á ȃ )
ekspr. oditi s kratkimi koraki: odmencal je proti domu

odmeníti in odméniti -im dov. ( ī ẹ́ )
zastar. nameniti , določiti : posestvo je odmenil najstarejšemu sinu ; za to so odmenili velike vsote denarja / doma so ga odmenili za zdravnika

odméra -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odmeriti: odmera izdelkov za prodajo / odmera davkov ; odločba o davčni odmeri / odmera kazni

odmérek -rka m ( ẹ̑ )
s prilastkom določena, natančno odmerjena količina česa: odmerek gnojil, krme ; odmerek zdravila / jemati zdravilo v majhnih odmerkih količinah

odmériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. od večje količine z merjenjem določiti, ločiti določeno količino, obseg česa: odmeriti tri metre blaga ; odmeriti zemljišče / odmeriti obroke hrane ; odmeriti z zajemalko / odmeriti čas za delo, igro / vse mu odmerijo oddelijo
2. določiti višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmeriti davek ; odmeriti pristojbino / odmeriti plačo, pokojnino
3. ekspr. nameniti , določiti : hitro se je vživela v vlogo, ki ji jo je odmeril / v reviji so članku odmerili precej prostora / sodišče mu je odmerilo tri mesece zapora
publ. pisatelju so odmerili prostor, ki si ga je zaslužil so ga upravičeno ugodno ocenili ; če je zameril, bo pa še odmeril oprostil, odpustil
geogr. odmeriti azimut ; pravn. odmeriti kazen

odmérjanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od odmerjati: odmerjanje krme / odmerjanje davkov

odmérjati -am nedov. ( ẹ́ )
1. od večje količine z merjenjem določati, ločevati določeno količino, obseg česa: odmerjati moko kupcem ; odmerjati zemljo / odmerjati komu delo odkazovati
2. določati višino česa glede na določene okoliščine, izhodišča: odmerjati davek / odmerjati pokojnino

odmérjenost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. premišljenost , umerjenost : v vsaki besedi, v vsaki kretnji se je čutila stroga odmerjenost

odmèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odvreči ali odmetati: odmet bombe ; zaznamovati mesto za odmet
publ. kar je slabega, gre v odmet se zavrže ; publ. ta papir še ni za odmet je še uporaben

odmetálec -lca m ( ȃ )
naprava za odmetavanje, zlasti snega: strojnik je s snežnim odmetalcem skidal zbiti sneg plazu

odmetálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za odmetavanje: odmetalna priprava
agr. odmetalni izkopalnik izkopalnik z napravo, ki odmetava krompirjeve gomolje

odmetálo -a s ( á )
žel. železna priprava, pritrjena na sprednji del lokomotive, za odstranjevanje ovir s tira:

odmétati 1 -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. odmetavati : odmetati nakopano zemljo / odmetati stare, neuporabne reči
zastar. zaradi njegovega življenja ga odmeta odklanja, zavrača

odmetáti 2 -méčem dov. , odmêči odmečíte; odmêtal ( á ẹ́ )
1. z metanjem spraviti z določenega mesta: odmetati seno, zemljo ; odmetati sneg izpred hiše
2. z metanjem narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odmetali so orodje in utrujeni sedli / letala so odmetala bombe spustila ; ekspr. odmetala je s sebe vso obleko popolnoma se je slekla
3. izločiti kot neuporabno: odmetal je stare obleke ; odmetati oškrbljeno posodo

odmetávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odmetavati: malomarno odmetavanje odpadkov / odmetavanje bomb na nasprotnikovo ozemlje

odmetávati -am nedov. ( ȃ )
1. z metanjem spravljati z določenega mesta: odmetavati slamo, sneg, zemljo ; odmetavati z lopato
2. z metanjem delati, da kaj preneha biti pri osebku: vojaki so odmetavali orožje in se predajali / zavezniška letala so odmetavala borcem hrano in orožje spuščala
3. izločati kot neuporabno: krovci odmetavajo razbito opeko ; odmetavati časopisni papir ; kar je vredno, si pridržuje, drugo odmetava
4. postajati revnejši za kako stvar; izgubljati : vrbe žalujke že odmetavajo liste
zastar. odmetavati resnico odklanjati, zavračati

odméti odmém dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar., navadno kot deležnik na -l odjekniti : strel je odmel ; kriki so odmeli po vsej hiši / koraki so že zdavnaj odmeli utihnili

odmèv -éva m ( ȅ ẹ́ )
1. ponovljeni glas, zvok, nastal zaradi odboja zvočnih valov: odmev se oddaljuje, zamira ; slišati odmev ; glasen odmev ; odmev korakov, strelov, zvonov ; mrtev, je ribič ponovil kot odmev / knjiž. odmev se še lovi med drevjem ; samo odmev odgovarja njegovemu klicu ; pren., knjiž. pesem mu je bila odmev iz dragih krajev
fiz. podaljšanje zvoka zaradi odboja zvočnih valov
// glagolnik od odmevati: odmev od sten
2. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek: predsednikov govor je imel močen odmev ; roman je vzbudil velik odmev ; prvi odmev na spremembo je bil ugoden / publ.: resolucija je naletela na širok odmev ; članek je našel precej odmeva med bralci o njem so govorili, razpravljali / knjiž. nekrolog v časopisu je bil edini odmev pisateljeve smrti
3. publ. uspeh , učinek : sprejeti sklep je bil hitro pozabljen in ni imel odmeva ; razpis je ostal brez odmeva
ekspr. nad taboriščem je plaval odmev revolucionarne pesmi se je slišala revolucionarna pesem ; publ. pisateljevo zanimanje za glasbo je dobilo odmev v njegovih romanih je vidno, se kaže ; publ. pretep je imel odmev na sodišču obravnavalo ga je sodišče ; knjiž. v Prešernovem slogu je precej odmevov antične mitologije sledov, vplivov ; knjiž. odmev na ta kulturni dogodek se je ohranil v kroniki spomin

odmévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. ponavljati se, širiti se kot odmev: streli odmevajo ; klici odmevajo od gor ; brezoseb.: ali slišiš, kako odmeva ; zavpil je, da je odmevalo od skal ; pren., knjiž. materin jok ji je še vedno odmeval v srcu
// nav. ekspr. glasno slišati se sploh: v daljavi odmeva grmenje topov ; povsod odmeva vesela pesem ; prisrčen smeh odmeva med stenami / koraki odmevajo po tlaku
// v zvezi z od biti poln (odmevajočih) glasov, hrupa: dolina odmeva od vriskov ; prazna hiša je odmevala od njegovih korakov ; ekspr. dvorana kar odmeva od ploskanja
2. navadno s prislovnim določilom ob svojem nastanku biti predmet razpravljanja v javnosti: avtorjeva razprava je glasno odmevala tudi v tujini ; nesreča je močno odmevala po vsem svetu ; pozitivno, ugodno odmevati / publ. ukrep ni ugodno odmeval
// knjiž. biti viden, kazati se: posledice te katastrofe bodo še dolgo odmevale ; taka stališča še vedno odmevajo v slovenski literaturi / v sinovem glasu je odmevalo razočaranje / iz njenih besed je odmeval obup / najnovejše skladbe so dokaz, da je glasbeni bienale močno odmeval med našimi skladatelji zelo vplival nanje
zastar. rezko je odmeval na njegova vprašanja odgovarjal

odméven 1 -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki (močno) odmeva: odmevni klici / odmeven hodnik, prostor ; pren., knjiž. ta film dojame le človek z odmevno duševnostjo
2. publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: odmevni politični dogodki ; odmevni znanstveni izsledki / četrtkova televizijska oddaja je zelo odmevna cenjena, priznana

odméven 2 -vna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odmev: odmevna daljava, razdalja / odmevni čas trajanje zvoka v (delno) zaprtem prostoru, ko zvočni vir preneha oddajati zvočne valove ; odmevna soba soba, prirejena za dolg odmevni čas

odmévnik -a m ( ẹ̑ )
glasb. končni, navadno razširjeni del cevi pri pihalih in trobilih: usločen odmevnik
knjiž. gramofonski odmevnik zvočnik, ojačevalec

odmévnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost odmevnega: zvočna odmevnost ; odmevnost glasov, korakov / velika odmevnost hodnika ga je motila / publ.: poskrbeti za odmevnost prireditve ; odmevnost na posamezne dogodke je v ljudeh različna

odmíčen -čna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na odmik: odmična hitrost
strojn. odmična gred gred, ki odmika ventile s sedežev

odmigávati -am nedov. ( ȃ )
z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje: odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči

odmígniti -em dov. ( í ȋ )
1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo
2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil

odmík -a m ( ȋ )
glagolnik od odmakniti: sunkovit odmik ; odmik predmeta / odmik od tradicije / odmik od norm, predpisov
publ. boriti se proti idejnim odmikom odklonom ; preveliki odmiki v debelini razlike ; zastar. dati dovoljenje za odmik umik
// vmesna razdalja, razmik: zaradi morebitnega požara so med posameznimi objekti predvideni primerni odmiki / gledano z večjega časovnega odmika časovne oddaljenosti

odmikáč -a m ( á )
strojn. kolut z izboklino, ki pri vrtenju odmika nanj naslonjeni del mehanizma: odmikač na odmični gredi

odmikálka -e [ tudi odmikau̯ka ] ž ( ȃ )
anat. mišica, ki odmika del okončine: odmikalka nadlakta, palca, stegna ; odmikalke in primikalke

odmíkanje -a s ( ī )
glagolnik od odmikati: odmikanje zapaha ; odmikanje in primikanje / odmikanje od prejšnje smeri

odmíkati -am nedov. ( ī ȋ )
1. spravljati z določenega mesta, položaja: odmikala je predmete in brisala prah ; odmikali so veje, da so lahko hodili / počasi, z obema rokama je odmikal pokrov ; odmikati zapah / plug je odmikal sneg odstranjeval
// spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: zaradi vlage odmikati pohištvo od sten ; odmikati in primikati predmet k brusu ; otrok se je boječe odmikal / ladja se odmika od obale oddaljuje / škripanje čevljev se je odmikalo postajalo bolj oddaljeno ; pren. odmikati se od cilja
2. s spremembo mesta, položaja dosegati, da ne pride do prijema, dotika: odmikati obraz, roko

odmíranje -a s ( ī )
glagolnik od odmirati: odmiranje celic, tkiva ; odmiranje starejših vej / nastajanje in odmiranje družbenih pojavov ; odmiranje razlik med mestom in vasjo / odmiranje države

odmírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. biti v stanju postopnega prenehavanja življenjskih procesov v delu organizma: celice odmirajo ; roke mu drevenijo in odmirajo ; na tem mestu je tkivo začelo odmirati / ekspr. v jeseni narava odmira
2. ekspr. približevati se prenehanju obstajanja: nekatere bolezni odmirajo / nekatere besede odmirajo izginjajo iz rabe ; počuti se vedno bolj osamljenega, ker njegova generacija odmira že dosti njenih predstavnikov je umrlo
polit. država odmira izgublja značilnosti politične sile nad družbo

odmísliti -im dov. ( í ȋ )
v mislih izvzeti, ne upoštevati: prizadeval si je odmisliti nekatera neprijetna dejstva ; odmislila je resničnost, ki se ji je zdela prehuda / skušal je iz celote odmisliti posamezna načela
// navadno z nikalnico ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: pri celotnem dogajanju ni mogoče odmisliti časa in prostora ; znanosti ne moremo odmisliti od splošnega družbenega in političnega življenja
publ. novo stvarnost skušajo odmisliti je ne priznati, zanikati

odmíšljanje -a s ( í )
glagolnik od odmišljati: sposobnost odmišljanja

odmíšljati -am nedov. ( í )
v mislih izvzemati, ne upoštevati: odmišljati lastnosti posameznih pojavov ; v teoriji je lahko odmišljati protislovja

odmláda prisl. ( ȃ )
od mladosti, od mladega: poznava se že odmlada

odmočíti -móčim dov. ( ī ọ́ )
navadno z vodo narediti, da se kaj zmehča, odstopi: odmočiti umazanijo v vazi ; odmočiti znamko s pisma ; nesnaga se odmoči / odmočiti posodo umazanijo na njej / odmočiti kože namočiti
ekspr. z vinom se mu je jezik odmočil pitje vina je povzročilo, da je začel dosti in sproščeno govoriti

odmolíti -mólim dov. ( ī ọ́ )
rel. končati molitev: odmolil je in se pokrižal ; pobožno odmoliti / odmoliti rožni venec
slabš. naj že odmoli ta svoj veliki govor konča ; ekspr. ta je svojo molitvico že odmolil je mrtev

odmontírati -am dov. ( ȋ )
odstraniti pritrjeni stroj, sestavni del z določenega mesta: iz avtomobila je odmontiral motor ; odmontirati naprave, stroje

odmòr -ôra m ( ȍ ó )
1. čas med delovnim časom, namenjen sprostitvi, malici: podaljšati, skrajšati odmor ; oditi malicat med odmorom ; polurni odmor ; začetek odmora
// šol. čas med koncem ene učne ure in začetkom druge: bil je odmor in učenci so se zbirali na hodniku ; pisati naloge v odmoru, med odmorom / glavni odmor
// čas med enim delom predstave, prireditve in začetkom drugega: odmor je po drugem dejanju ; obiskati igralce med odmorom ; odmor na koncertu
2. premor : odmori so dajali izrečenim mislim poseben poudarek ; odmori iz zadrege / opolnoči so godci napravili odmor
knjiž. potreben je odmora počitka, oddiha ; ekspr. delati brez odmora oddiha ; knjiž. letni odmor letni dopust
lit. odmor krajša prekinitev v verznem ritmu, stavku ; voj. na mestu odmor izraža povelje za stanje, pri katerem je ena noga nekoliko skrčena

odmótati -am tudi odmotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotati mreže ; odmotati štreno
ekspr. odmotati problem, uganko rešiti, razrešiti
2. knjiž. odviti : odmotati nit z navitka ; odmotati vrvico / odpela si je plašč in odmotala šal / odmotati škatlo ; odmotati kruh iz papirja

odmotávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odmotavati štreno
ekspr. dogajanje se ves čas logično odmotava razvija, razpleta
2. knjiž. odvijati : odmotavati nit s klobčiča / odmotavati klobčič / odmotavati povoj z ranjene noge ; papir se mu odmotava

odmotovíliti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. počasi, nerodno oditi: pijan je odmotovilil skozi vrata
// oditi : hitro je odmotovilila

odmréti -mrèm tudi -mŕjem stil. -mrjèm dov. , odmŕl ( ẹ́ ȅ, ŕ, ȅ )
1. priti v stanje, ko prenehajo življenjski procesi v delu organizma: celice odmrejo ; korenine, listi odmrejo ; odmrle so mu roke in noge
2. ekspr. prenehati obstajati: v teh rekah je življenje skoraj v celoti odmrlo / nekatere funkcije države so odmrle ; marsikatero prijateljstvo odmre
ekspr. odmreti svetu, za svet prenehati se zanimati za ljudi, dogajanje v svetu, življenju
3. zastar. umreti , pomreti : vsi domači so mu odmrli ; oče mu je odmrl pred letom
polit. država odmre izgubi značilnosti politične sile nad družbo

odmŕlost -i ž ( )
stanje odmrlega: odmrlost tkiva ; odmrlost prstov od mraza

odmrmráti -ám dov. ( á ȃ )
nerazločno, tiho povedati, reči: odmrmrati opravičilo
// nerazločno, tiho odgovoriti: jezno mu je odmrmral, da se to ne bo nikoli zgodilo

odmŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od odmreti: odmrtje tkiva, živca / odmrtje določenih tendenc

odmŕzel -zla -o [ odmərzəu̯ ] prid. ( ŕ )
otajan : odmrzla zemlja

odmŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. prenehati biti z ledom pritrjen na kaj: kamenčki odmrznejo in odpadejo
2. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati : odmrzniti meso, živilo / zemlja odmrzne se otaja
3. med. zaradi mraza odmreti: prsti so mu odmrznili
4. ekon. uradno odrediti prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzniti cene, stanarino

odmrzoválec -lca m ( ȃ )
tekočina, ki se navadno uporablja za odmrzovanje stekla, ključavnice: odmrzovalec avtomobilske ključavnice je priporočljivo imeti s seboj / odmrzovalec stekel

odmrzovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odmrzovati: odmrzovanje mesa ; sredstva za hitro odmrzovanje / odmrzovanje cen, osebnih dohodkov

odmrzováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da voda v kaki snovi preneha biti led; tajati : odmrzovati meso
2. ekon. uradno odrejati prenehanje ustalitve na določeni višini: odmrzovati cene

odmúliti -im dov. , odmulíla tudi odmúlila ( ú ū )
z gobcem odtrgati: koza je odmulila šop trave

odnaročíti se -ím se dov. ( ī í )
prenehati biti naročnik: prejemnik se lahko kadarkoli odnaroči od prejemanja sporočil

odnarodíti -ím dov. , odnaródil ( ī í )
knjiž., zastar. narodnostno odtujiti: odnaroditi izseljence

odnašálec -lca [ odnašau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj odnaša: odnašalec kruha ; odnašalci in dostavljavci

odnášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odnašati: odnašanje smeti ; priprava za odnašanje izdelkov / preprečiti odnašanje mivke, zemlje

odnášati -am nedov. ( ȃ )
1. z nošenjem spravljati z določenega mesta: odnašati prtljago ; odnašati kamenje z njive / skrivaj odnašati denar v tujino / evfem. ugotoviti, kdo odnaša blago iz skladišča krade
2. z delovanjem odstranjevati: hudournik odnaša jezove ; voda odnaša breg ; veter odnaša listje z vrta
// z delovanjem povzročati, da se kaj oddaljuje: vodni tok ga je odnašal od brega / brezoseb. opazili so, da odnaša čoln na odprto morje
3. dvigati zadnji del zlasti voza in ga postavljati stran od prejšnjega mesta: na ovinkih je bilo treba voz odnašati
4. nar. dolenjsko pomagati nositi: ponudil se je, da mu bo v hrib odnašal ; odnašal ji je jerbas

odnedávna in od nedávna prisl. , piše se narazen ( ā )
knjiž. od pred kratkim, malo časa: šele od nedavna sem njegov znanec

odnéhanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odnehati: odnehanje od zahteve / iskali so ga brez odnehanja neprenehoma

odnéhati -am dov. ( ẹ̑ )
1. prenehati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: borci so zaradi premoči morali odnehati ; samo on je skušal priti na vrh, vsi drugi so odnehali ; ni odnehal, dokler jih ni našel
2. popustiti : ob sinovi prošnji je oče odnehal ; na prigovarjanje je odnehal in dovolil / vezi so odnehale ; žeblji so odnehali / bolečine so nekoliko odnehale ; žgoča vročina je odnehala
3. nar. zmehčati se, omehčati se: skorjo so zmočili, da bi odnehala ; po dežju je zemlja odnehala / led je odnehal
ne odneha od tožbe ne odstopi ; ekspr. pri ceni ni niti malo odnehal ni je niti malo znižal ; pametnejši odneha bolje je v prepiru prenehati vztrajati pri svojem stališču, kot pa prepir preveč zaostriti

odnehávati -am nedov. ( ȃ )
1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo; odnehovati : pri tem delu so drug za drugim odnehavali
2. popuščati : nikoli se ni umikal ali odnehaval / vezi odnehavajo

odnehljívost -i ž ( í )
knjiž. popustljivost : priporočati odnehljivost ; nepravilna odnehljivost

odnehováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. prenehavati vztrajati pri dejanju, kot ga določa sobesedilo: mlačev je bila zanje pretežka, drug za drugim so odnehovali
2. popuščati : na materine prošnje je začel odnehovati / vezi odnehujejo / bolečine odnehujejo

odnès -ésa m ( ȅ ẹ́ )
nar. napušč , pristrešek : hiša ima velik odnes ; odnes hleva

odnêsti -nêsem dov. , odnésel odnêsla ( é )
1. z nošenjem spraviti z določenega mesta: odnesti smeti ; odnesti komu sporočilo ; odnesti krožnike na mizo, jabolka v klet ; odnesti na ramah, v naročju ; odnesti prtljago s seboj ; naskrivaj odnesti / evfem. tat je odnesel več dragocenih predmetov ukradel ; ekspr. kdo mi je odnesel svinčnik vzel / šalj., kot vljudnostna fraza sedite, da nam ne odnesete spanja ; pren., ekspr. odnesla mu je srčni mir
// z nošenjem spraviti kaj od kod z določenim namenom: odnesti blago k šivilji ; odnesti čevlje k čevljarju ; odnesti denar v hranilnico ; odnesti otroka spat
2. z delovanjem odstraniti: hudournik je odnesel hišo ; voda je odnesla most ; izginili so, kakor bi jih bil veter odnesel / ekspr. s tovornjakom je odnesel hišni vogel odbil
// z delovanjem povzročiti, da se kaj oddalji: vodni tok ga je odnesel od brega / brezoseb. čoln je odneslo na odprto morje
3. publ. dobiti , doseči : odnesti nagrado ; na olimpijadi je odnesel dve medalji / na tekmovanju je naše moštvo odneslo prvo mesto zasedlo ; pri trčenju je odnesel hude poškodbe je bil hudo poškodovan ; prav on je odnesel največ udarcev je bil najbolj tepen / odnesti zmago zmagati
4. ekspr., s smiselnim osebkom v tožilniku hitro oditi: kar odneslo ga je, ko jih je zagledal ; ni še povedala do konca in že jo je odneslo ; kot bi ustrelil, ga je odneslo iz sobe / pred leti ga je odneslo v tujino
5. pog., ekspr., v zvezi z jo ostati živ, rešiti se, prestati: vsi so padli, samo on jo je odnesel ; odnesel jo je brez poškodb ; poceni, srečno jo odnesti / če te on dobi v roke, je ne boš odnesel boš kaznovan
evfem. ne bo več dolgo, pa ga bodo odnesli bo umrl ; pog., ekspr. odnesti celo glavo, kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja ; ekspr. odnesti pete oditi; pobegniti ; vznes. skrivnost je odnesel s seboj v grob nikomur je ni povedal ; ekspr. s potovanja je odnesel nepozabne vtise potovanje ga je zelo prevzelo ; pog. iz šole je le malo odnesel v šoli se je le malo naučil

odnòs -ôsa m ( ȍ ó )
1. kar obstaja med stvarema, stvarmi, ki imajo z določenega stališča kaj skupnega: dognati, poznati, ugotoviti odnos ; izraziti odnos med stvarmi z dogovorjenimi znaki ; časovni, merski, posledični odnos ; stvari so v prostorskem odnosu ; odnos protislovnosti, zamenljivosti / publ. odnos sil v svetu se je spremenil razmerje ; knjiga opisuje odnos med človekom in okoljem medsebojne vplive / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem odnosu v sorodstvu
2. nav. mn., navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti: z družbenimi spremembami se spreminjajo tudi družbeni odnosi ; proučevati družinske odnose pri nekaterih ljudstvih ; odnosi v delovni organizaciji ; urejati odnose v skupnostih, med ljudmi s predpisi / fevdalni, samoupravni, socialistični odnosi
b) ob sodelovanju: imeti dobre odnose s sosednjimi državami ; pretrgati, vzpostaviti, publ. gojiti, navezati odnose s kom / z njim nima odnosov stikov ; publ. razširiti gospodarske odnose sodelovanje / diplomatski odnosi
// v zvezah: odnosi z javnostmi in odnosi z javnostjo načrtovano in usmerjano komuniciranje med organizacijo in javnostjo z namenom doseganja medsebojnega razumevanja, uresničevanja skupnih interesov: odnosi z javnostmi so del poslovne strategije podjetij ; svetovalec za odnose z javnostmi ; agencija za oglaševanje in odnose z javnostmi
c) v osebnem življenju: obe družini imata prijateljske odnose ; ta dogodek je poslabšal njihove sosedske odnose / njihovi odnosi so postali zelo napeti / slabi čustveni odnosi v družini / imeti s kom ljubezenske, spolne odnose
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga: motil jih je njun odnos ; izboljšati, spremeniti odnos do sodelavcev ; zaradi njegovega človeškega odnosa do pacientov so ga vsi cenili ; omalovažujoč odnos do sodelavcev ; prijateljski odnos med njima / z oslabljenim pomenom imeti gospodovalen, korekten odnos do koga biti do njega gospodovalen, korekten
4. v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: oblikovati učenčev odnos do kulture ; spremeniti človekov odnos do narave, umetnosti ; imeti kritičen, naklonjen, odklonilen, pozitiven odnos do česa
ekspr. ima odnos do dela rad dela ; do moderne glasbe nima nobenega odnosa ne zanima se zanjo ; do očeta nima pravega odnosa ga ne ljubi, ne spoštuje
5. v prislovni rabi, navadno v zvezi v odnosu do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: otrok v odnosu do staršev / publ.: oceniti koga v odnosu do drugega v primerjavi z drugim ; industrijske panoge v odnosu na zunanji trg glede na
ekon. blagovno-denarni odnosi med kupci in prodajalci v zvezi z nakupovanjem in prodajanjem ; proizvodni odnosi med ljudmi pri proizvajanju, menjavanju, razporejanju in porabljanju dobrin ; mat. odnos med množicama ; pravn. pravni odnos urejen s pravnimi normami ; pogodbeni odnos med pogodbenima strankama

odnôsen -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž. ki je v določenem odnosu s čim drugim: odnosna povezanost med stvarmi / odnosni pojmi relativni / preden je začel pisati študijo, si je prebral več odnosnih del del, ki se nanašajo na problematiko
jezikosl. odnosna beseda odnosnica

odnôsnica -e ž ( ȏ )
jezikosl. beseda, na katero se nanaša prilastek: poiskati odnosnico v stavku / zaimenska odnosnica

odnôsnost -i ž ( ó )
knjiž. dejstvo, da je kaj v določenem odnosu s čim drugim: med tema dvema stvarema se kaže odnosnost ; medsebojna odnosnost vzgojitelja in učencev

odnošáj -a m ( ȃ )
star., s prilastkom odnos : imeti s kom ljubezenske odnošaje ; njuni medsebojni odnošaji so se poslabšali ; prijateljski odnošaji med državami ; pesnikov odnošaj do sveta / s sosedi živi v dobrih odnošajih

odnožênje -a s ( é )
glagolnik od odnožiti: delati poskoke na eni nogi z odnoženjem druge ; odnoženje in prinoženje

odnožíti -ím dov. , odnóžil ( ī í )
šport. dati, dvigniti nogo vstran: odnožiti in prinožiti

odobrávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odobravati: želel si je odobravanja sodelavcev ; knjigi sta bili sprejeti z odobravanjem / članek je naletel na splošno odobravanje / odobravanje kreditov

odobrávati -am nedov. ( ȃ )
izražati soglasje s čim: večina odobrava njegov predlog / njegovega ravnanja niso odobravali
// izražati soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobravati delavcem popust za prevoz na delo / banke odobravajo kredite

odobrênje -a s ( é )
kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: dobiti odobrenje direkcije
// glagolnik od odobriti: čakati na odobrenje kredita / poslati knjigo v odobrenje ; z odobrenjem vlade

odobrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odobriti: odobritev dopusta / odobritev kredita / predložiti kaj v odobritev ; z odobritvijo vlade
pravn. kazenski pregon po odobritvi
// kar izraža soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: dobiti odobritev

odobríti -ím dov. , odóbril ( ī í )
1. izraziti soglasje s čim: večina je predlog odobrila / komisija je film odobrila ; cenzura je spis odobrila / poročila o dogodku še niso odobrili za javnost
// izraziti soglasje z željo, prošnjo, da se kaj dobi, doseže: odobriti komu dopust / prošnjo so mu odobrili / odobriti patent / odobriti kredit, posojilo
2. narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: odobriti učni načrt ; odobriti knjigo za šolsko rabo

odobrítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od odobritev: odobritvena listina

odobrovóljiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. spraviti v dobro voljo: dekleta so ga hitro odobrovoljila ; sonce jih je odobrovoljilo ; gostje so se kmalu odobrovoljili

odójek -jka m ( ọ̑ )
prašiček, ki še sesa: kupiti odojka ; peči odojka / odojek na ražnju

odoléti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar., z dajalnikom upreti se, ubraniti se: skušal je odoleti njenim čarom ; sugestivni moči njegove osebnosti ni mogel nihče odoleti

odolín -a m ( ȋ )
bot. rastlina z elipsastimi, suličastimi listi in temno rdečimi, rožnatimi, belimi cveti, Misopates: njivski, veliki odolin

odondód in od ondód prisl. ( ọ̄ )
star. od tam: odondod izvažajo les in rude / streljaj odondod zagledaš morje

odonód in od onód prisl. ( ọ̄ )
zastar. od tam: odonod ne pelje cesta nikamor več

odòr -ôra m , mest. ed. odôru in odóru ( ȍ ó )
nar. zadnja brazda na zgornjem delu njive na pobočju, strmini: nositi zemljo v koših na odor
// prostor, s katerega se je zemlja z oranjem odstranila: na zgornjem delu njiv so nastajali kamniti odori

odoráti -ôrjem in -órjem dov. , odôrji odorjíte; odorál ( á ó, ọ́ )
1. z oranjem odvzeti: odorati za dve brazdi travnika ; ob meji je preveč odoral / odorati brazdo odrezati jo od nezoranega
// z oranjem odstraniti: odorati zemljo / odorati korenine
2. z oranjem odkriti kaj, priti do česa: odorati mišje gnezdo

odpàd -áda m ( ȁ á )
1. glagolnik od odpasti: prezgodnji odpad listja / odpad od narodnosti, vere / odpad omenjenih vzrokov
2. prostor, namenjen za zbiranje nerabnih, dotrajanih predmetov, stvari: odpeljati stare gume na odpad ; nabrati različne predmete na odpadu
ekspr. ta avtomobil je za (na) odpad je dotrajan, neuporaben

odpádati -am nedov. ( ā ȃ )
zaradi popuščenih vezi, stika prenehavati biti na prvotnem, navadnem mestu: listi rumenijo in odpadajo ; omet odpada v kosih ; črvivo sadje samo odpada
zastar. ta gora strmo odpada proti severu pada ; publ. kar četrtina vojnih žrtev odpada na to deželo je v tej deželi

odpádek -dka m ( ȃ )
1. nav. mn. kar se v gospodinjstvu, vsakdanjem življenju izloči, zavrže kot neuporabno: odmetavati, pospravljati odpadke ; spreminjati organske odpadke v kompost / koš za odpadke / kosovni odpadki večji odpadki v kosu, ki jih pristojne službe odvažajo le enkrat ali dvakrat letno ; nevarni odpadki ; posebni odpadki
2. kar se pri predelavi, obdelavi česa odstrani, izloči kot neuporabno za prvotni namen: izkoriščati odpadke ; odpadki pri predelavi sadja / klavni, žagarski odpadki / lupiti krompir tako, da gre malo v odpadek
teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva
// ed. slabi, nekvalitetni izdelki: zmanjšati odpadek
3. nav. mn. iztrebek : kuriti s posušenimi odpadki ; ptičji odpadki

odpáden -dna -o prid. ( ā )
1. ki se zaradi izrabljenosti ali neuporabnosti za prvotni namen odstrani, izloči: odpadni les, papir ; odpadni gradbeni material ; odpadni produkti pri proizvodnji ; kupovati odpadne surovine ; ogrevanje z odpadno vodo termoelektrarn / odpadna voda voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi
strojn. odpadna para para, ki se po uporabi v stroju, napravi še izkoristi ; odpadno olje olje, ki je za prvotni namen že izrabljeno
2. nanašajoč se na odpad: odpadni čas za listje / odpadni fanatizem odpadniški

odpádnica -e ž ( ȃ )
ženska, ki preneha biti privrženka, članica kake verske, nazorske, socialne skupnosti: odpadnica islama

odpádnik -a m ( ȃ )
kdor preneha biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: postati odpadnik ; družiti se z odpadniki in izdajalci / narodni, verski odpadnik

odpádniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odpadnike: odpadniško dejanje / odpadniške skupine / odpadniški fanatizem

odpádništvo -a s ( ȃ )
odpadniško dejanje: obsojati odpadništvo ; narodno odpadništvo ; odpadništvo od vere

odpahníti in odpáhniti -em, tudi odpáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
1. dati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre: odpahniti naoknice, vrata / veter je odpahnil okno sunkovito odprl / odpahniti zapah
2. knjiž. odriniti , odsuniti : jezno ga je odpahnila ; odpahnil ga je od vrat in pobegnil

odpahováti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati zapah v tak položaj, da se kaj lahko odpre: stokala je, ko je odpahovala vežna vrata

odpárati -am dov. ( ȃ )
s paranjem odstraniti: krzneni ovratnik na plašču je vsako pomlad odparala ; odparati žep / odparati spodnji rob obleke odrobiti

odparkírati -am dov. ( ȋ )
odstraniti motorno vozilo z mesta, ki je določeno za parkiranje: nakazal ji je, da namerava odparkirati svoj avto

odpásati -pášem dov. ( ȃ )
odstraniti komu pas: odpasala ga je in mu slekla plašč ; da bi bolj sproščeno hodili, so se odpasali
// narediti, da kaj preneha biti nameščeno okrog pasu: odpasati jermen ; odpasati si pas / odpasati si meč, oselnik ; odpasati si predpasnik

odpásti -pádem dov. , stil. odpàl odpála ( á ā )
1. zaradi popuščenih vezi, stika prenehati biti na prvotnem, navadnem mestu: roža se suši, listi so že odpadli ; omet je na več mestih odpadel ; zreli sadeži sami odpadejo ; avtomobilu je odpadel blatnik ; ekspr. zdelo se mu je, da mu bo roka odpadla, tako je bilo težko / ekspr. lasje so mu odpadli izpadli ; ščit in sulica sta mu odpadla padla iz rok ; pren. vsa skrb je odpadla z njegove duše
ekspr. zdi se, da je vse odpadlo z njega da nima več skrbi, težav
2. prenehati biti privrženec, član kake verske, nazorske, socialne skupnosti: na začetku so imeli dosti pristašev, počasi pa so drug za drugim odpadli ; odpasti od narodnosti, vere / v sreči so bili z njim, v nesreči pa so odpadli
// odpovedati udeležbo, članstvo: prijavilo se jih je precej, vendar jih bo nekaj odpadlo ; sprejeli vas bomo, če bo kdo odpadel / zaradi manjšega števila učencev sta odpadla dva učitelja sta bila manj, nista bila več potrebna
3. prenehati biti, obstajati: prihodnje leto bo nekaj paralelk zaradi premajhnega števila dijakov odpadlo / ob takih dokazih njegovi pomisleki morajo odpasti so nepotrebni, neutemeljeni ; razlike v izobraževanju bodo odpadle izginile, jih ne bo več
jezikosl. polglasnik je na tem mestu odpadel
// ne nastopiti, se ne zgoditi v določenem času: ob praznikih pouk odpade ; zaradi bolezni je napovedana predstava odpadla je ni bilo ; zadnja točka programa je odpadla
4. s širokim pomenskim obsegom, v zvezi z na, za izraža, da kdo je, postane deležen tega, kar izraža samostalnik: čim manj jih je, tem večji znesek odpade na osebo ; publ. upal je, da bo tudi nanj, zanj kaj odpadlo da bo tudi on kaj dobil / publ.: na travnike in pašnike odpade dobra četrtina Slovenije travnikov in pašnikov je ; del denarja odpade za nakup opreme se bo uporabil, oddelil
5. pog. biti nesprejemljiv, neprimeren: stanovanje v višjih nadstropjih zanj zaradi starosti odpade / kopanje na tem mestu zaradi umazane vode odpade ni mogoče / kot vzklik grem v kino. Odpade. Film zate ni primeren

odpečátiti -im dov. ( á ȃ )
narediti, da kaj preneha biti zapečateno: odpečatiti oporoko, pismo ; pren., ekspr. hudo trpljenje mu je odpečatilo ustnice

odpeketáti -ám tudi -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
peketaje se oddaljiti: konja sta odpeketala po gladki cesti / zajezdil je konja in odpeketal / ekspr. jutri odpeketa v tujino odide, odpotuje

odpeljáti -péljem tudi -ám dov. , odpêlji odpeljíte; odpêljal ( á ẹ̄, ȃ )
1. z vozilom, prevoznim sredstvom spraviti z določenega mesta: poškodovanca so odpeljali v bolnišnico ; odpeljati z vozom ; odpeljati se z avtomobilom ; odpeljati se z dvigalom ; odpeljal se je dvajset kilometrov daleč / ekspr. odpeljala ga je črna limuzina
// vozeč spraviti z določenega mesta: konj je odpeljal voz z dvorišča ; nekdo mu je naskrivaj odpeljal kolo / odpeljati avtomobil na servis
2. vozeč se oddaljiti: vlak je že odpeljal ; tovornjak je nazadnje odpeljal izpred hiše / vaš avtobus odpelje šele zvečer
3. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide: odpelji jo domov ; vodič jih nato odpelje po mestu / odpeljati koga na ples, sprehod / dekle je odpeljal s seboj
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odpeljati koga v taborišče, zapor ; hišo so zažgali, njiju pa odpeljali

odpeljávati -am nedov. ( ȃ )
1. z vozilom, prevoznim sredstvom spravljati z določenega mesta: reševalci so odpeljavali mrtve in ranjene
2. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto: osumljence so odpeljavali k preiskovalcem

odpénjanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odpenjati: odpenjanje in zapenjanje gumbov / pripenjanje in odpenjanje vagonov

odpénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
dajati v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpenjati gumb, zaponko / odpenjati obleko gumbe na njej
// delati, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpenjati okraske / odpenjati živino od jasli

odpéstnik -a m ( ẹ̑ )
nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen : kolo je zadelo ob odpestnik

odpetáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. oditi : naglo se obrne in odpeta ; medved je odpetal v gozd

odpéti 1 -pnèm dov. , odpél; nam. odpét in odpèt ( ẹ́ ȅ )
dati kaj v tak položaj, da česa ne povezuje ali ne pritrjuje k čemu: odpeti gumb, zaponko / odpeti otroku plašček gumbe na njem ; odpeti si čevlje
// narediti, da kaj preneha biti pritrjeno, nameščeno z zaponko, gumbom: odpeti okraske ; odpeti si uhane / odpeti si sabljo odpasati / odpeti psa z verige ; odpeti vola od voza ; odpeti žival od jasli
voj. odpeti pištolo, puško dati zapono v tak položaj, da se pištola, puška lahko sproži

odpéti 2 -pôjem dov. , odpój odpójte tudi odpôj odpôjte; odpél ( ẹ́ ó )
1. prenehati peti: ko je odpela, se je priklonila / odpeti pesem / petelini so že odpeli, ko se je zbudil / ekspr. pohiti, šolski zvonec je že odpel odzvonil
ekspr. srpi so odpeli žetev je končana; srpov ne uporabljajo več
// zapeti 2 : to kitico je odpel že dvakrat / svojo vlogo je na predstavi dobro odpel
2. zapeti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: solist je pel naprej, zbor mu je vsakokrat glasno odpel / ekspr. v dolini se oglasi zvon, s hriba mu odpoje drug

odpèv in odpév -éva m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
besedilo, pesem, ki se poje, ko kdo preneha peti svoje besedilo, pesem: zapeti odpev / petju solista je sledil odpev zbora
glasb. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; refren

odpévati -am nedov. ( ẹ́ )
peti del besedila, ko kdo preneha peti svoj del: zbor je glasno odpeval / na paši veselo prepeva, tovariš z drugega brega pa mu odpeva

odpíhati -am dov. , tudi odpihájte; tudi odpihála ( í )
s pihanjem odstraniti: odpihati peno s tekočine ; odšla je, kot bi jo odpihala burja
ekspr. vlak je odpihal dalje odpeljal

odpihávati -am nedov. ( ȃ )
odpihovati : odpihavati prah, smeti z obleke

odpíhniti -em dov. ( í ȋ )
s pihom, pihanjem odstraniti: odpihniti pepel z žerjavice ; odpihniti prah, smeti ; pren., ekspr. revolucionarni val je odpihnil staro vlado
pog. hišo kupi takoj, da ti je kdo ne odpihne da je ne kupi kdo drug

odpihováti -újem nedov. ( á ȗ )
s pihanjem odstranjevati: odpihovati prah / veter je odpihoval pršič

odpík medm. ( ȋ )
etn., pri otroški igri izraža ponovno vključitev igralca v igro po krajši prekinitvi: vzkliknil je odpik in stekel

odpíliti -im dov. ( í ȋ )
s piljenjem odstraniti: odpiliti glavico žeblja
// s piljenjem odstraniti del česa: rob je bilo treba malo odpiliti

odpiráč -a m ( á )
priprava za odpiranje, zlasti konzerv, steklenic: zabosti odpirač v konzervo ; zapirač je kombiniran z odpiračem / zamašek je izvlekel z odpiračem odčepnikom
// priprava za odpiranje česa sploh: odpirati zaboje z odpiračem

odpirálec -lca [ otpirau̯ca tudi otpiralca ] m ( ȃ )
kdor kaj odpira: vrata so se zataknila in tudi drugi odpiralec jih ni znal odpreti / električni odpiralec vrat je zabrnel

odpirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odpiranje: odpiralni mehanizem dežnika / v rudniku so stekla odpiralna in pripravljalna dela

odpirálo -a s ( á )
odpirač : odpiralo za konzerve

odpíranje -a s ( ī )
glagolnik od odpirati: odpiranje oken ; moti ga neprestano odpiranje in zapiranje vrat / priprava za odpiranje steklenic / odpiranje tujih pisem / opazovati odpiranje cveta / avtomatsko odpiranje padala / odpiranje novih šol, vrtcev / odpiranje delovnih mest / slovesno odpiranje razstave / potreba po gospodarskem odpiranju države

odpírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. dajati kaj v tak položaj
a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpirati okna, vrata ; odpirati zapornice ; nastežaj, počasi, tiho odpirati / ta ključ odpira veliko vrat odklepa
b) da postaja notranjost dostopna: odpirati omaro, sobo / otroci so radi odpirali klavir ; odpirati predal ; kar naprej je odpirala in zapirala torbico
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočati komu vstop ali izstop: odpirala jim je sama gospodinja ; prižgal je luč in šel odpirat / njemu niso hoteli odpirati
2. z odstranjevanjem določenega dela na čem delati dostopno notranjost, vsebino: odpirati konzervo, sod ; steklenico je dolgo odpiral / odpirati pisma
// s prerezom delati notranjost dostopno: odpirati pacientu prsni koš / odpirati gnojno bulo
3. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: pes je odpiral gobec in kazal zobe ; odpirati školjko ; na široko odpirati veke ; zreli stroki so se že odpirali / odpirati oči, usta / roža odpira cvet / pri potresih se lahko zemlja tudi odpira nastajajo razpoke, jame v njej
// delati, da kaj ni sklenjeno: odpirati člene na verigi ; odpirati obroč
// delati, da kaj prihaja v položaj, značilen pri uporabljanju: odpirati pahljačo ; dežnik se ni hotel odpirati / odpirati knjigo ; odpirala je note, kakor da bi igrala / odpirati žepni nož ; škarje se nerade odpirajo
4. dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpirati pipo, ventil / pog. odpirati radio, televizor vključevati
// na tak način omogočati izhod česa: odpirati paro, plin ; ne odpiraj vode v kopalnici
5. začenjati delati, poslovati: lokal odpirajo ob sedmih ; ob tej uri se navadno odpirajo večje trgovine
6. delati, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: banka odpira nove podružnice / odpirati kamnolom, rudnik / odpirati nove letalske linije / odpirati nova delovna mesta
7. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpirati nove ceste ; odpirati kegljišče v gostilni
// delati kaj dostopno za javnost, obiskovalce: začeli so odpirati gradove, parke / odpirati kaj za javnost / odpirati revijo mladim sodelavcem
8. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: odpirati kongres, zasedanje / seje odpira tajnik / slovesno odpirati razstavo
// začenjati kaj sploh: odpirati debato ; odpirati nove teme / publ. odpirati problem, vprašanje začenjati govoriti, razpravljati o njem
9. v zvezi odpirati pot, vrata omogočati komu, da lahko kam gre, pride: odpirati človeku pot v svet, vesolje ; z novim prekopom se odpira ladjam direktna pot na morje / odpirati domačim izdelkom pot, vrata na tuja tržišča
// publ. omogočati nastop, uveljavljanje česa: nova določila odpirajo prosto pot najsposobnejšim ; ta reforma odpira pot izboljšanemu načinu dela ; odpirati vrata novim težnjam v umetnosti / odpirati vrata privatni pobudi
ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva ; policist odpira in zapira cesto dovoljuje in prepoveduje prehod čez njo ; ekspr. na široko je odpiral denarnico bil je zelo radodaren ; ekspr. odpirati komu svojo dušo, srce izpovedovati svoja čustva, misli ; publ. odpirati možnosti za kaj dajati ; ekspr. odpirati komu oči omogočati mu, da gleda, spoznava stvari, kakršne dejansko so ; naučil se je odpirati oči in zapirati ušesa gledati, opazovati in molčati ; pogled nanjo mu odpira stare rane mu vedno znova povzroča bolečine ; ekspr. študija odpira pogled v evropsko gledališko snovanje kaže, razkriva ; prijemi, s katerimi si pisatelj odpira človeška srca pridobiva naklonjenost ; ekspr. kar usta so odpirali, ko so to slišali zelo so se čudili ; ekspr. ali boš tudi pred sodnikom tako široko odpiral usta toliko (slabega) govoril (o nasprotniku) ; vrata svoje šole je brezplačno odpiral tudi revnim otrokom v šolo je sprejemal tudi revne otroke ; ekspr. vrata se mu povsod odpirajo povsod ga (radi) sprejemajo; povsod ima uspeh

odpís -a m ( ȋ )
1. glagolnik od odpisati: odpis davka, posojila / letala, namenjena za odpis / odpis parcele
2. zastar. pisni odgovor: na pismo je takoj dobil odpis

odpísati in odpisáti -píšem dov. , odpíšite ( í á í )
1. pisno odgovoriti: na vsako pismo takoj odpiše ; dolžni so slovensko odpisati / nič mi ne odpišeš
2. narediti, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisati dolg, posojilo ; upal je, da mu bodo nekaj davka odpisali / banka ustrezni znesek odpiše od računa odšteje
3. ekon. zmanjšati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisati osnovna sredstva, drobni inventar
// opustiti, izločiti sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisati zastareli stroj ; pren., ekspr. odpisali so še eno naših naravnih lepot
4. ekspr. nehati upoštevati koga, računati s kom: posrednike je dokončno odpisal ; prehitro si me odpisal / če ne slišiš dobro, te odpišejo / molče so odpisali rabo slovenščine
evfem. zaradi hude naduhe so ga zdravniki že odpisali ugotovili so, da bo kmalu umrl; niso si več prizadevali za njegovo ozdravljenje
pravn. odpisati parcelo eno od več parcel prenesti iz zemljiškoknjižnega vložka v drug zemljiškoknjižni vložek

odpískati -am dov. , tudi odpiskála ( í )
1. prenehati piskati: komaj so čakali, da bo odpiskal / pastirček je odpiskal pesmico
2. pog. s piskanjem naznaniti: pridem, ko sirena odpiska poldne / šport. žarg. sodnik je odpiskal konec tekme
3. piskajoč se oddaljiti: vlak odpiska s postaje

odpisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. pisno odgovarjati: redno mi odpisuje
2. delati, da kaj ne obstaja več ali le v manjši meri: odpisovati dolgove / pobotnice je odpisoval na račun njene dote ; ta vsota se odpisuje od davka za to vsoto se zmanjšuje davek
3. ekon. zmanjševati vrednost sredstev za del izgubljene vrednosti: odpisovati osnovna sredstva
// opuščati, izločati sredstva zaradi izgubljene vrednosti: odpisovati pokvarjeni inventar
4. prenehavati upoštevati koga, računati s kom: nepreklicno se je odločil za pokoj, zato smo ga že vsi odpisovali

odpíti -píjem dov. ( í )
1. izpiti del tekočine iz česa: prijela je kozarec in odpila / odpiti požirek iz skodelice / odpiti steklenico
2. reči kaj in izpiti alkoholno pijačo, ko kdo napije: odpil ji je z grenkobo v očeh / in na tvoje zdravje, mu je odpil

odpláčati in odplačáti -am dov. ( á á á )
končati plačevanje dolžne vsote: dolg je že odplačal / posojilo bom odplačal po obrokih / pohištva še nisva odplačala

odpláčen -čna -o prid. ( á )
pravn. nanašajoč se na plačilo, povračilo: odplačni in neodplačni posli

odplačevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odplačevati: odplačevanje posojila ; z odplačevanjem odškodnine so v zaostanku / posoditi na obročno odplačevanje

odplačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
postopno plačevati dolžno vsoto: odplačevati dolg ; posojilo bo odplačeval pet let / odplačevati stanovanje

odplačílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odplačilo: določiti odplačilne pogoje / odplačilni roki ; odplačilna pogodba

odplačílo -a s ( í )
1. glagolnik od odplačati: odplačilo davkov, posojila / ponujal mu je zemljo na odplačilo odplačevanje
2. kar se odplača: odplačila in drugi izdatki / mesečna, obročna odplačila

odplačljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odplačati: v letnih obrokih odplačljivi dolgovi

odplahníti in odpláhniti -em dov. ( ī á )
odplakniti : odplahniti umazanijo / čas je odplahnil bolečino

odpláka -e ž ( ȃ )
voda iz gospodinjstev, industrijske dejavnosti, pomešana z odpadnimi snovmi; odpadna voda : prečiščevati odplake ; z odplako so prišle v vodo strupene kemikalije ; onesnaženje vod z odplakami / industrijske, rudniške odplake

odplakníti in odplákniti -em dov. ( ī á )
1. z vodo ali drugo tekočino odstraniti zlasti umazanijo: stroj nato odplakne razmočeno umazanijo ; odplakniti odpadne snovi
2. s tokom odstraniti zlasti kaj drobnega: voda odplakne prah / ekspr. val te bo odplaknil s krova / ekspr. povodenj je odplaknila most odnesla ; pren. solze odplaknejo žalost

odplakoválen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za odplakovanje: odplakovalne naprave / odplakovalni sistem

odplakovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odplakovati: odplakovanje umazanije / vpeljati v hleve sistem odplakovanja / preprečevati odplakovanje zemlje s strmih pobočij

odplakováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vodo ali drugo tekočino odstranjevati zlasti umazanijo: odplakovati smeti ; ostanke hrane meče v stranišče in jih sproti odplakuje
2. s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstranjevati zlasti kaj drobnega: voda sproti odplakuje odpadke / zemljo na goličavah odplakujejo dež in hudourniki

odplávati -am dov. ( ȃ )
plavajoč se oddaljiti: ribe so odplavale po strugi / ekspr. večina ladij hitro odplava mimo odpluje
// ekspr. lahkotno, mirno oditi: odplavala je iz dvorane
šport. žarg. odplavati razdaljo v rekordnem času preplavati

odpláviti -im tudi odplavíti -ím dov. , odplávil ( ā ȃ; ī í )
s tokom odstraniti: narasla reka je odplavila pokošeno travo ; voda je odplavila rodovitno prst / val ga je odplavil s krova / reka je odplavila most odnesla ; pren., ekspr. nič ni moglo odplaviti sovraštva iz njegove duše
ekspr. tudi njega je odplavilo z doma tudi on je odšel

odplávljanje -a s ( á )
glagolnik od odplavljati: odplavljanje rodovitne zemlje

odplávljati -am nedov. ( á )
s tokom odstranjevati: odpadke odplavlja reka ; odplavljati od brega, z obale / publ. v morje odplavljamo velike količine strupenih snovi v morje odnašajo reke ; pren. jok je odplavljal žalost in strah

odplazíti se in odpláziti se -im se, in odpláziti se -im se dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
plazeč se oditi: pes se je ves prestrašen odplazil iz sobe / odplazil se je do zavetja
// ekspr. brez šuma, pritajeno oditi: drug za drugim so se odplazili ; po prstih, tiho se odplaziti

odplésati in odplesáti -pléšem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. prenehati plesati: ko sta odplesala, so vsi ploskali ; odplesati kolo / zadnji ples odpleši z menoj pleši, zapleši
2. plešoč oditi: baletka odpleše z odra / ekspr. odplesala je v hišo lahkotno, hitro odšla

odplêsti -plêtem dov. , odplêtel in odplétel odplêtla, stil. odplèl odplêla ( é )
narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odplesti zapleteno vrv
// odstraniti iz česa spletenega: odplesti trak iz kit

odplétati -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: odpletati kito, trak ; jermeni na opankah so se začeli odpletati
// odstranjevati iz česa spletenega: odpletati trakove iz kit
s krvavečimi rokami je odpletal robidovje s sebe trgal, odvijal ; publ. njeno otroštvo se je odpletalo v predmestju je potekalo

odplinjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
mont. odstranjevati plin iz premogove plasti z zračenjem: odplinjevati rudnik ; v tej jami se odplinjuje ogljikov dioksid

odpljúniti -em dov. ( ú ȗ )
s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti z ustnic: odpljunil je cigareto in pognal motor

odpljúskniti -em dov. ( ú ȗ )
1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusknil zaboj s krova
2. s pljuskom odteči: morje je pljusknilo na obalo in spet odpljusknilo

odpljúsniti -em dov. ( ú ȗ )
1. s pljuskom odstraniti: val je odpljusnil s krova vse, kar ni bilo pritrjeno ; pren., ekspr. nemir ga je odpljusnil v noč
2. s hitrim premikom posode spraviti del tekočine iz nje: odpljusniti vodo iz škafa
ekspr. mleko je odpljusnilo čez rob pljusknilo

odplombírati -am dov. ( ȋ )
narediti, da kaj preneha biti zaplombirano: odplombirati vagon, varovalko

odplúti -plôvem in -plújem dov. , tudi odplovíte ( ú ó, ú )
s plutjem oddaljiti se: ladja odplove iz pristanišča ; odpluti na odprto morje, proti otoku / ekspr. orel je odplul v višine odletel ; pren., ekspr. njegove misli so odplule daleč

odplútje -a s ( ȗ )
glagolnik od odpluti: odplutje ladje

odpočíniti -em dov. ( í ȋ )
star. odpočiti se, oddahniti se: nič ni odpočinila, šla je kar naprej ; sedel je na klop, da se nekoliko odpočine

odpočítek -tka m ( ȋ )
glagolnik od odpočiti se: odpočitek od dela ; temeljit odpočitek
// knjiž. počitek , počivanje : odpočitka ni poznal ; mir in odpočitek

odpočíti se -počíjem se in odpočíti si -počíjem si dov. , odpočìl se in odpočìl si ( í ȋ )
s prekinitvijo kake dejavnosti sprostiti se, okrepiti se: ko se odpočijemo, odidemo ; duševno in telesno se odpočiti ; rada bi legla in se odpočila, zastar. odpočila / odpočiti se od dela, skrbi / v vaši družbi se vedno odpočijem / pozimi se rastline odpočijejo ; zemlja se mora odpočiti

odpočivalíšče -a s ( í )
počivališče : lepo urejeno odpočivališče / odročna odpočivališča za živino

odpočívanje -a s ( í )
glagolnik od odpočivati se: sposobnost hitrega odpočivanja / brezskrbne ure odpočivanja

odpočívati se -am se in odpočívati si -am si nedov. ( í )
s prekinitvijo kake dejavnosti sproščati se, krepiti se: posedli so na skale in se odpočivali ; dve uri se je odpočival ; odpočivati se med delom, pri delu ; karavana se odpočiva, zastar. odpočiva v senci

odpodíti -ím dov. , odpódil ( ī í )
narediti, povzročiti, da kdo zapusti določen kraj, prostor: odpoditi tatu / odpoditi muho ; pes je odpodil volka
// narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: odpoditi žalost / s pesmijo ji je odpodil skrbi

odpoklíc -a m ( ȋ )
glagolnik od odpoklicati: predlagati odpoklic poslanca ; izvolitev in odpoklic članov upravnega odbora ; odpoklic diplomatskega predstavnika / odpoklic že prodanih avtomobilov nazaj v servisne delavnice

odpoklícati -klíčem dov. , odpoklícala in odpoklicála ( í ȋ )
1. odvzeti funkcije, pooblastila pred iztekom mandata: odpoklicati direktorja ; odpoklicati predstavnika delavcev v nadzornem svetu / odpoklicati diplomatskega predstavnika odločiti, da preneha njegova funkcija v določeni tuji državi
// odločiti, da se izvede umik: odpoklicati čete / odpoklicati reševalno ladjo
2. trg. zahtevati že prodano, oddano blago nazaj za določen čas: tovarna je morala odpoklicati vse avtomobile tega modela, izdelane lani

odpoklícen -cna -o prid. ( ȋ )
polit., v zvezi odpoklicno pismo listina, ki jo diplomatski predstavnik ob premestitvi, upokojitvi izroči poglavarju tuje države:

odpoklicljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da, sme odpoklicati: odpoklicljivi organi oblasti ; predstavnik je odpoklicljiv

odpoljubíti in odpoljúbiti -im dov. ( ī ū )
knjiž. s poljubom, poljubi odstraniti: odpoljubila mu je solze iz oči / ekspr. odpoljubiti komu dvom z obraza ; pren., ekspr. spanec mu je odpoljubil izraz trpljenja z ustnic
knjiž., ekspr. skušala mu je to pojasniti, toda odpoljubil ji je besede s poljubom, s poljubi (na usta) preprečil govorjenje ; knjiž., ekspr. odpoljubila mu je besedo ljubezni z ustnic s poljubom vzela ; knjiž. poljubil jo je in plaho ga je odpoljubila tudi ona ga je poljubila

odpoljúbljati -am nedov. ( ú )
knjiž. s poljubljanjem odstranjevati: odpoljubljal ji je solze / ekspr. odpoljubljati komu žalost z obraza
knjiž., ekspr. dleto je odpoljubljalo snov s kamna na rahlo odstranjevalo

odpolzéti -ím [ otpou̯zeti ] dov. , odpôlzi ( ẹ́ í )
polzeč se oddaljiti: kaplje so druga za drugo odpolzele po steklu / ekspr. sani odpolzijo izpred hiše oddrsijo

odpomóč -i in ž ( ọ̑ ) star.
1. pomoč : iskati, ponuditi odpomoč ; prositi za odpomoč
2. izhod , rešitev : odpomoč je le v delu ; nima več upanja na odpomoč

odpomóček -čka m ( ọ̑ )
star. izhod , rešitev : to je zdaj edini odpomoček

odpomôči -mórem dov. , odpomógel odpomôgla ( ó ọ́ ) knjiž., v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l
1. pomagati : storila je vse, kar je mogla, da bi jim odpomogla ; odpomoči komu iz nesreče / pozna zeli, ki odpomorejo pri tej bolezni
2. z dajalnikom odpraviti , odstraniti : odpomoči bedi, težavam ; naglušnosti se da odpomoči z aparatom
knjiž. temu se ne da odpomoči to se ne da rešiti, urediti

odpòr -ôra m ( ȍ ó )
1. občutek zoprnosti, mržnje, nenaklonjenosti: njihovo početje mi vzbuja odpor ; čuti odpor do teh ljudi / ekspr. nepremagljiv fizičen odpor do koga ; imeti odpor do pisanja / to je delal z odporom
2. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje: streti, zlomiti nasprotnikov odpor ; vdati se brez odpora ; odpor proti takratni politiki / oborožen, pasiven odpor / splošni ljudski odpor / pozivati k odporu, na odpor ; pren. v očeh ji je tlel plamen odpora
publ. sovražnik je nudil močen odpor se je zelo upiral, branil ; pog. narediti kaj po liniji najmanjšega odpora tako, da se porabi čim manjši trud ali vzbuja čim manjši odpor pri drugih
// publ. odporniško gibanje: sodelovati v odporu ; sile odpora ; voditelji, žrtve odpora

odpóren 1 -rna -o prid. , odpórnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki ne zboli, se ne okuži hitro: otrok je zelo odporen ; postati odporen proti infekciji
2. sposoben, usposobljen prenesti negativne okoliščine, vplive: odporen les ; ti bacili so zelo odporni ; steklo, odporno proti visoki temperaturi / gojiti sorte jabolk, odporne proti pozebi
zastar. nikoli ni bil odporen očetu se ni upiral

odpóren 2 -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odpor: odporne tendence / opaziti sovražnikovo odporno točko

odpórnik -a m ( ọ̑ )
pripadnik odporniškega gibanja: delovanje odpornikov

odpórniški -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na odpornike ali odporniško gibanje: odporniški letaki ; množičen odporniški polet slovenskega ljudstva ; prve odporniške skupine
2. v zvezi odporniško gibanje delovanje skupine, množice za osvoboditev okupirane domovine: odporniško gibanje se je okrepilo ; vključiti se v odporniško gibanje ; član, voditelj odporniškega gibanja / proučevati zgodovino odporniških gibanj v Evropi med drugo svetovno vojno / odporniško gibanje ga je obsodilo na smrt člani, predstavniki odporniškega gibanja

odpórništvo -a s ( ọ̑ )
odporniško gibanje: to je bil čas vojne, okupacije in odporništva ; zgodovina odporništva
knjiž. znano je bilo njegovo odporništvo nezadovoljstvo, rovarjenje

odpórnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost odpornega: izgubiti, okrepiti odpornost ; velika telesna odpornost ; odpornost organizma ; odpornost proti boleznim / ekspr. zlomil je njeno odpornost odpor / povečati odpornost lesa z impregnacijo ; odpornost materiala proti obrabi, ognju, vlagi / odpornost proti pretrgu / odpornost pšenice proti poleganju

odpórnosten -tna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na odpornost: odpornostni geni pri bakterijah / nerjaveče in visoko odpornostno jeklo

odposlánec -nca m ( á )
kdor je izbran in poslan kam s posebno nalogo: sprejeti odposlanca ; državni, mirovni odposlanec ; odposlanec predsednika vlade
// kdor je izbran in pooblaščen za zastopanje določenih interesov; delegat : izvoliti odposlanca / Zbor odposlancev slovenskega naroda zbor izvoljenih slovenskih odposlancev od 1. do 3. oktobra 1943 v Kočevju, na katerem so bili izvoljeni začasni organi ljudske oblasti ; pren., pesn. cvet, odposlanec lepote

odposlánka -e ž ( á )
ženska, ki je izbrana in poslana kam s posebno nalogo: prišla je kot odposlanka mednarodne organizacije ; posebna odposlanka generalnega sekretarja
// ženska, ki je izbrana in pooblaščena za zastopanje določenih interesov; delegatka : predlog naše odposlanke je bil sprejet

odposlánski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na odposlance ali odposlanstvo: opravil je več važnih odposlanskih potovanj

odposlánstvo -a s ( ȃ )
skupina ljudi
a) izbranih in poslanih kam s posebno nalogo: poslati, sprejeti odposlanstvo ; odposlanstvo vlade ; člani britanskega vojaškega odposlanstva
b) izbranih in pooblaščenih za zastopanje določenih interesov: izvolili so ga v odposlanstvo delavcev

odposláti -póšljem dov. , odpôšlji odpošljíte ( á ọ́ )
1. narediti, da je kaj poslano naslovniku: pisma še ni odposlal ; odposlati pošiljko
2. narediti, da kdo odide kam s posebno nalogo: odposlali so ga v mesto, da bi vse uredil ; odposlali so jih naprej

odpošíljanje -a s ( í )
glagolnik od odpošiljati: odpošiljanje časopisov, pisem

odpošiljátelj -a m ( ȃ )
kdor odpošlje pošiljko: naslov, podpis odpošiljatelja

odpošiljátev -tve ž ( ȃ )
glagolnik od odpošiljati ali odposlati: vse je pripravljeno za odpošiljatev ; odpošiljatev blaga ; datum odpošiljatve pošiljke

odpošíljati -am nedov. ( í )
delati, da je kaj (večkrat) poslano naslovniku: odpošiljati pisma

odpotovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odpotovati: pripraviti se za odpotovanje ; to moram storiti še pred odpotovanjem

odpotováti -újem tudi odpótovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̑ )
oditi na potovanje: oče je odpotoval ; še danes odpotujemo ; hitro, nepričakovano odpotovati / zbor odpotuje na turnejo
// oditi, zlasti s prevoznim sredstvom: odpotovati iz mesta ; odpotovati na deželo ; odpotovati z letalom

odpôved -i ž ( ȏ )
1. glagolnik od odpovedati: odpoved službe / nepričakovana odpoved prireditve / odpoved dediščini / učiti se skromnosti in odpovedi odpovedovanja
2. izjava, sporočilo, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: dobiti, preklicati odpoved ; dati odpoved odpovedati službo / šestmesečna odpoved pravno veljavna po šestih mesecih / napisati odpoved ; raztrgati odpoved
rad. (kratko) sporočilo ob koncu oddaje ali programa ; žel. sporočilo, da vlak, določen po voznem redu, ne bo peljal

odpovédati -povém dov. ( ẹ́ )
1. narediti, povzročiti, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: zaradi spora sem odpovedal službo ; odpovedati komu službo, stanovanje
// izjaviti, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: odpovedati pogodbo, sporazum
b) česa naročenega ne želi več: odpovedati časopis / odpovedati naročeno kosilo
2. izjaviti, sporočiti, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: zaradi bolezni v ansamblu so predstavo odpovedali
3. z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odpovedati komu gostoljubje ; odpovedati staršem pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
4. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: ko sem to slišal, so mi odpovedale noge ; včasih mu odpove spomin / odpovedale so mu moči ; ob tem problemu je tudi njegovo znanje odpovedalo / v drugem polčasu je moštvo odpovedalo / po eni uri dela je stroj odpovedal / publ. slabši material v takih razmerah odpove postane neprimeren, se pokvari
od presenečenja mu je odpovedal glas, jezik ni mogel (spre)govoriti ; ekspr. koruza je letos odpovedala slabo obrodila ; za taka merjenja klasična metoda odpove postane neuporabna, neprimerna ; ekspr. ob takih izgubah razum odpove take izgube se ne dajo razumsko opravičiti ; ekspr. toliko časa so ga nadlegovali, da so mu odpovedali živci da je prenehal biti miren, zadržan, previden ; odpovedati tujemu novinarju gostoljubje prepovedati nadaljnje bivanje v državi
fin. odpovedati (na odpovedni rok vezano) hranilno vlogo izjaviti, da osebek želi vezano vlogo po preteku odpovednega roka dvigniti

odpôveden -dna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na odpoved: odpovedni pogoji ; odpovedni rok / odpovedna izjava / pesem izraža odpovedno razpoloženje

odpovedljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odpovedati: odpovedljiva pogodba

odpovedovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odpovedovati: odpovedovanje delovnega razmerja / odpovedovanje srca / tudi to je velik napor in odpovedovanje ; leta odpovedovanja

odpovedováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. (večkrat) delati, povzročati, da za koga preneha obstajati določeno (pravno) razmerje: odpovedovati stanovanja najemnikom
// izjavljati, da osebek
a) ne priznava več veljavnosti česa: to podjetje rado odpoveduje pogodbe
b) česa naročenega ne želi več: naročniki odpovedujejo časopis
2. (večkrat) izjavljati, sporočati, da napovedanega, obljubljenega dejanja ne bo: gledališča drugo za drugim odpovedujejo predstave
3. z oslabljenim pomenom (večkrat) delati, da kdo ni več deležen česa pozitivnega od osebka: vojaki množično odpovedujejo pokorščino ; privrženci mu odpovedujejo zvestobo mu niso več zvesti
4. nav. 3. os. prenehavati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: jetra, noge mu odpovedujejo / moči mu odpovedujejo / proti koncu študija je začel odpovedovati / stroj je že izrabljen in odpoveduje ; zavore pogosto odpovedujejo
5. dov. , v izjavah izraža prenehanje tega, kar določa samostalnik: z današnjim dnem odpovedujem sodelovanje / zaradi tega dogodka odpovedujemo sporazum / odpovedujem revijo

odpráskati -am dov. ( á )
s praskanjem odstraniti: odpraskati madež, omet, smolo ; odpraskati z nožem

odpraševálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. s katerim se odstranjuje prah: odpraševalni filtri ; odpraševalna naprava

odpráti -pêrem dov. , odprál ( á é )
s trajnim ali ponavljajočim se tokom odstraniti kaj drobnega: odprati pesek / odprati robove skal

odpráva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od odpraviti: odprava izkoriščanja, suženjstva ; odprava posledic potresa ; odprava starega družbenega reda ; prizadevati si za odpravo šolnine ; odprava zastojev v prometu ; posledice odprave takih odločb ; sredstvo za odpravo zajedavcev / odprava bolnika v bolnišnico / organizirati prevzem in odpravo blaga / hitrejša odprava vlakov
// oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit : delati v odpravi
2. potovanje posebne skupine, navadno z raziskovalnim namenom: organizirati odpravo ; stroški odprave ; udeleženci odprave na Himalajo / udeležiti se alpinistične, smučarske, trgovske odprave
// skupina, ki se udeleži takega potovanja: odprava je dosegla vrh gore, odkrila ostanke mesta ; poslati odpravo na Antarktiko ; člani odprave / sestaviti potapljaško, reševalno odpravo
3. pohod vojaškega oddelka v sovražen ali tuj kraj: odprava na nasprotnikovo ozemlje / kazenska odprava vojaška akcija, s katero hoče napadalec s strahovanjem odvrniti prebivalstvo od sovražnih dejanj ali se maščevati

odprávar -ja m ( ȃ )
udeleženec, organizator zlasti alpinistične odprave: odpravarji so bili obuti v čevlje za treking

odprávarstvo -a s ( ȃ )
organiziranje, udeleževanje zlasti alpinističnih odprav: študij je opustil zaradi odpravarstva

odprávek -vka m ( ȃ ) pravn.
1. v zvezi dedni odpravek po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati dedni odpravek
2. navadno v zvezi s sklep, sodba prepis , kopija : odposlati odpravek sodbe / odpravek je točen prepis

odpráven -vna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na odpravo: odpravni postopek
ptt odpravni oddelek odpravništvo

odpráviti -im dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpraviti izkoriščanje, lakoto, nepismenost, suženjstvo ; odpraviti napake, razvade, nepravilnosti v podjetju / odpraviti določene upravne enote ; odpraviti monarhijo ; odpraviti prispevke / odpraviti nalezljive bolezni / ta predpis so kasneje odpravili razveljavili ; prejšnja odločba se odpravi / odpraviti govorno napako ; odpraviti okvaro stroju popraviti / odpraviti otroku gliste
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo odide: odpraviti nadležnega obiskovalca ; odpravi spremljevalko, da bom lahko govoril z dekletom ; hitro ga odpravi ; zlepa odpraviti / spremstvo je odpravil in šel sam dalje odslovil
// narediti, povzročiti, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravil sem ga, češ da nimam denarja ; mene ne boste kar tako odpravili ; odpraviti koga praznih rok
// ne izpolniti prošnje, pričakovanja: odpravili so učiteljstvo s pisnim pojasnilom, da ni denarja ; odpravil jo je samo z obljubami / starši me odpravijo z darili, a časa zame nimajo
3. s prislovnim določilom narediti, kar je potrebno za odhod koga: zjutraj je odpravila otroke v šolo / odpravili so me v bolnišnico ; odpraviti koga v internacijo ; mati me je odpravila nabirat jagode ; odpravil ga je domov
4. narediti, kar je potrebno za odpošiljatev: odpraviti blago ; odpraviti poslovna pisma / odpraviti tovor z naslednjim vlakom
5. povzročiti izzvani splav: šla je k mazački, da bi ji odpravila ; dala si je odpraviti / ko je bila tretjič noseča, je odpravila imela izzvani splav
6. publ. premagati : slovenski boksar je igraje odpravil svojega nasprotnika ; včeraj je naša nogometna reprezentanca odpravila grško ; gostje so odpravili domačine z visokim rezultatom
7. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: kritik je odpravil zbirko z nekaj stavki ; zakon je na kratko odpravil problem šolske reforme / ne moreš ga odpraviti s šarlatanom / sodelavce revije je odpravil samo z omalovaževalno kretnjo
8. star. odpustiti, odsloviti (iz službe): gospodinja ji je plačala za mesec dni in jo odpravila ; ko je o služabniku to izvedel, ga je takoj odpravil / ko je bila vojna končana, so generali vojake odpravili
9. star. opraviti : s tem je odpravil veliko delo ; ko boš vse odpravil, se hitro vrni / odpravili ste, lahko greste
star. imel je več hčera, ki jih je bilo treba odpraviti izplačati ; odpraviti stranko končati poslovanje z njo ; ekspr. največkrat me je za večerjo odpravila samo s čajem mi dala samo čaj ; odpraviti škodljive snovi iz česa z namakanjem izločiti, odstraniti
mat. odpraviti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb ; odpraviti oklepaj ; odpraviti ulomke v enačbi z množenjem doseči, da v enačbi ni več ulomkov ; ptt odpraviti pošiljko odposlati pošiljko iz sprejemne pošte naslovni pošti ; žel. odpraviti vlak po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer dati znak za odhod vlaka

odprávljanje -a s ( á )
glagolnik od odpravljati: odpravljanje nepismenosti, razlik med ljudmi / odpravljanje okvar na strojih / odpravljanje tovora

odprávljati -am nedov. , stil. odpravljájte; stil. odpravljála ( á )
1. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati: odpravljati izkoriščanje, lakoto ; odpravljati napake, razvade / odpravljati nepotrebne delovne enote / odpravljati madeže čistiti / odpravljati predpise razveljavljati / odpravljati črevesne zajedavce
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo odide: odpravljati vsiljivce / vratar je odpravljal obiskovalca, ta pa ni ubogal
// delati, povzročati, da kdo odide, ne da bi dosegel, kar želi: odpravljati s praznimi besedami ; vsak jo je odpravljal od hiše z izgovorom
3. s prislovnim določilom delati, kar je potrebno za odhod koga: mati je odpravljala otroke v šolo ; ko je videl, da se odpravljamo, je tudi sam vstal / odpravljati se k počitku, spat / odpravljati se v pokoj / odpravljati hujše bolnike v bolnišnico
4. delati, kar je potrebno za odpošiljatev: pravkar odpravljam pismo / vsak dan odpravlja zelenjavo na trg ; odpravljati tovor po železnici
5. povzročati izzvani splav: vedela je, da ta babica odpravlja
6. ekspr., navadno s prislovnim določilom obravnavati kaj tako, kot nakazuje določilo: naši kritiki so do zdaj odpravljali njegova dela zelo na kratko / odpravljali so ga z individualistom
publ. ekipa je do zdaj prepričljivo odpravljala nasprotnike premagovala

odpravljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odpraviti, odstraniti: odpravljive nepravilnosti / ta okvara je lahko odpravljiva

odprávnica -e ž ( ȃ )
1. v stari Avstriji uradnica, ki samostojno opravlja službo na pošti; ekspeditorica : čitalniške prireditve se je udeležila tudi odpravnica
2. adm. listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu; odpremnica : izpolniti odpravnico

odprávnik -a m ( ȃ )
1. uslužbenec, ki opravlja delo v ekspeditu: skladiščnik in odpravnik
2. polit., v zvezi odpravnik poslov diplomatski predstavnik kake države v tuji državi, za stopnjo nižji od poslanika: vlada ne bo poslala tja poslanika, ampak le odpravnika poslov
// uslužbenec diplomatskega predstavništva, ki začasno nadomešča poslanika ali veleposlanika: ambasado trenutno vodi odpravnik poslov, ker se je veleposlanik po preteku mandata vrnil v domovino
žel. vlakovni odpravnik ali odpravnik vlakov delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka

odpravnína -e ž ( ī )
znesek, ki se komu da zlasti ob prisilnem prenehanju sodelovanja v kaki skupnosti: zahtevati odpravnino ; rudarji so se takrat borili za odpravnino / ženi je za odpravnino dal hišo
// po dogovoru določeno premoženje, s katerim se zadosti pravici (bodočega) dediča: izplačati bratu odpravnino
pravn. odpravnina vdove znesek, izplačan ob delavčevi smrti vdovi, ki nima pravice do družinske pokojnine po njem

odprávništvo -a s ( ȃ )
1. oddelek v večjem podjetju, ustanovi, ki skrbi za odpošiljanje; ekspedit : časopis mora iz tiskarne v odpravništvo
ptt oddelek na večji pošti, v katerem se odpravljajo pošiljke na naslovne pošte
2. polit., v zvezi odpravništvo poslov diplomatsko predstavništvo kake države v tuji državi, za stopnjo nižje od poslaništva: francoska vlada je omejila diplomatske odnose s to državo na raven odpravništva poslov

odprávščina -e ž ( ȃ )
knjiž. odpravnina, dedni odpravek: določiti v oporoki odpravščino

odpréči -préžem dov. , odprézi odprézite in odprezíte; odprégel odprégla; nam. odpréč in odprèč ( ẹ́ )
odpeti vprežno žival in ji sneti vprežno opremo; izpreči : odpreči konje, vole

odpredávati -am dov. ( ȃ )
končati predavanje: ko je odpredaval, se je začela razprava
// predavajoč posredovati: odpredaval jim je vsa težja poglavja

odpréma -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odpremiti: pripraviti časopise za odpremo ; skrbeti za hitro odpremo blaga ; način odpreme

odprémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odpremo: odpremni oddelek / odpremni dokumenti

odprémiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
publ. odposlati , odpraviti : odpremiti zaboje s sadjem
adm. narediti, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddati ; žel. narediti, kar je potrebno za prevoz potnika ali pošiljke od začetne do namembne postaje

odprémljati -am nedov. ( ẹ́ )
adm. delati, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddajati: odpremljati prodano blago

odprémnica -e ž ( ẹ̑ )
adm. listina, ki navaja količino blaga, odposlanega kupcu: izpolniti odpremnico

odprémnik -a m ( ẹ̑ )
adm. delavec, ki dela, kar je potrebno za oddajo blaga kupcu, in ga oddaja: delo odpremnikov

odprések -ska m ( ẹ̑ )
teh. žarg. izdelek iz umetne snovi, oblikovan s stiskanjem v kalupu; stiskanec : proizvodnja odpreskov za motorna vozila

odpréti -prèm dov. , odpŕl ( ẹ́ ȅ )
1. dati kaj v tak položaj
a) da je mogoč prehod, vstop ali izstop: odpreti okno, vrata ; odpreti zapornice ; odpreti za ped ; hrupno, tiho odpreti ; odpreti nastežaj ; vrata so se nenadoma sama odprla
b) da postane notranjost dostopna: odpreti omaro, sobo / odprla je klavir in začela igrati ; odpreti predal
// navadno z dajalnikom z odprtjem vrat omogočiti komu vstop ali izstop: odprl jim je sam gospodar ; kdo nam pride odpret ; dolgo ji ni nihče odprl / odpreti ovcam stajo / odpreti kokoši izpustiti jih iz kurnika / kot nagovor ljudje, odprite
2. z odstranitvijo določenega dela na čem narediti dostopno notranjost, vsebino: odpreti kozarec, škatlo ; odpreti steklenico / odpreti pismo ; oporoko so odprli na sodišču
// s prerezom narediti notranjost dostopno: odpreti pacientu glavo, prsni koš / odpreti gnojno bulo, veno na vratu / odpreti divjad odstraniti ji drobovje / pog. bolnico so samo odprli in takoj zašili
3. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: odpreti školjko ; na široko je odprl veke ; zrel strok se je odprl / odpreti oči, usta / roža odpre cvet / pri potresu se je zemlja odprla je nastala razpoka, jama v njej
// narediti, da kaj ni sklenjeno: odpreti člen na verigi ; odpreti obroček / odpreti krog pri plesu
// narediti, da kaj pride v položaj, značilen pri uporabljanju: odpreti dežnik, pahljačo ; padalo se ni hotelo odpreti / odpreti knjigo ; odprla je note, kakor da bi igrala / odpreti žepni nož izvleči rezilo
4. dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odpreti pipo, ventil / pog.: odpreti radio, televizor vključiti ; sedel je k radiu in odprl Slovenijo poiskal zvezo z radijsko oddajno postajo Slovenija
// na tak način omogočiti izhod česa: odpreti paro, plin / odpreti vodo v kopalnici
5. začeti delati, poslovati: lokal, trgovino odprejo ob sedmih ; blagajna se odpre čez pol ure
6. narediti, da se kje začne kaka (poklicna) dejavnost: odpreti nov obrat ; banka je odprla dve podružnici ; odpreti veleposlaništvo v kaki državi / odpreti novo linijo v avtobusnem prometu / pog. odprl je obrt postal je samostojen obrtnik / pog. sovražnik je odprl novo bojišče začel napad drugje, na drugem ozemlju / odpreti novo delovno mesto
7. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: odpreti dom, most ; cesto bodo odprli za državni praznik / odprli so novo smučarsko središče uredili, zgradili
// dati v uporabo: predor so po dolgotrajnem popravljanju le odprli / odpreti prekop za mednarodno plovbo / policist je odprl cesto, križišče
// narediti kaj dostopno za javnost, obiskovalce: odpreti grad, park / odpreti kaj za javnost / odpreti dom številnim obiskovalcem / odpreti revijo mlajšim sodelavcem
8. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih: kongres je odprl predsednik mednarodnega združenja ; odpreti prireditev / odpreti sejo, zasedanje
// začeti kaj sploh: s tem delom so odprli letošnjo gledališko sezono / odpreti debato ; publ. odpreti polemiko / publ. odpreti problem, vprašanje začeti govoriti, razpravljati o njem
9. v zvezi odpreti pot, vrata omogočiti komu, da lahko kam gre, pride: ta poraz je odprl sovražniku pot v zaledje ; s prekopom se je ladjam odprla direktna pot na morje / nova iznajdba mu je odprla pot, vrata v svet
// publ. omogočiti nastop, uveljavljanje česa: odpreti vrata tržnemu gospodarjenju ; odpreti vrata novim težnjam v umetnosti / odpreti vrata mirovni konferenci ; gledališče je že v prvi sezoni odprlo pot, vrata klasiki je začelo uprizarjati klasična dela
10. voj., v zvezi z ogenj začeti močno obstreljevati določen cilj: četa je odprla strojnični, topovski ogenj ; odpreti ogenj iz pušk ; odpreti ogenj na sovražno postojanko
ekspr. starši so bili pripravljeni odpreti denarnico dati denar za kaj ; ekspr. odpreti komu svojo dušo, svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli ; dijak sploh ni odprl knjige se ni učil, bral ; ekspr. svojim učencem je odprl lepote domačih pesnikov pokazal, razkril ; odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja ; publ. odpreti možnosti za kaj dati ; ekspr. odpreti komu oči omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je ; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela ; odpreti usta od začudenja zelo se začuditi ; ekspr. ne odpre ust nič ne (spre)govori, reče ; ekspr. dobro odpri ušesa poslušaj, prisluhni ; ekspr. hoteli so si odpreti vrata za morebitno vrnitev zagotoviti si možnost vrnitve ; ekspr. odpreti je moral veliko vrat, da je preskrbel potrebna potrdila moral je iti v veliko uradov ; ekspr. zaradi graje se učenčku glava ni odprla ni postal bolj bister, razumen ; ekspr. vsak dan se odpre nov grob kdo umre ; ekspr. nad vasjo se je odprlo nebo se je močno zabliskalo ; ekspr. ob njej se mu je odprlo nebo zelo ga je osrečila ; ekspr. prepozno so se jim odprle oči so spoznali stvari, kakršne dejansko so ; preg. zlat ključ vsaka vrata odpre z denarjem se vse doseže
fin. odpreti akreditiv prevzeti obveznost plačati akreditiv ; odpreti konto narediti prvo vknjižbo ; odpreti transakcijski račun ; grad. odpreti gradbišče začeti z gradnjo

odpŕhniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. s pihom, prhanjem odstraniti: odprhniti vodo iz nosa / odprhnil je drobtinice, pepel s suknjiča
2. hitro, slišno odleteti: ptič je odprhnil / zasmejala se je in kakor srna odprhnila iz sobe hitro odšla

odprhútati -am dov. , tudi odprhutála ( ū )
prhutajoč odleteti: goloba sta odprhutala ; sova odprhuta v temo

odprídigati -am dov. ( í )
ekspr. reči , povedati : odpridigati odgovor / z notranjim predmetom ali si že odpridigal svojo pridigo

odprodája -e ž ( ȃ )
glagolnik od odprodati: odločiti se za odprodajo zemljišč ; postopna odprodaja

odprodájati -am nedov. ( ȃ )
prodajati kot del, dele celote: zaradi slabega gospodarjenja je začel odprodajati parcelo za parcelo ; ob suši so morali odprodajati živino

odprodáti -dám dov. , 2. mn. odprodáste in odprodáte; odprodál ( á )
prodati kot del, dele celote: od živine ni imel kaj odprodati ; odprodati kos vrta, nekaj gozda in travnikov

odprtína -e ž ( í )
1. nezapolnjen prostor v čem: cevna odprtina ; zazidati okensko odprtino ; odprtina zanke
// tak prostor za prehajanje česa: izletna odprtina v panju ; odtočna odprtina ; odprtina za zrak / nosna, ustna, zadnjična odprtina
bot. prezračevalna odprtina prepustno mesto na lubju, kjer prihaja zrak v notranjost rastline ; fot. odprtina zaslonke
2. kar nastane na mestu, kjer se snov odstrani, pretrga, predre: izrezati odprtino ; bomba je naredila odprtino v steni / rokavna odprtina telovnika

odprtínica -e ž ( í )
manjšalnica od odprtina: posoda ima na sredi odprtinico ; voda pronica skozi odprtinico ; pogledati skozi odprtinico v vratih / odprtinice za zrak

odpŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od odpreti: odprtje vrat / odprtje otroškega igrišča / odprtje razstave, zasedanja

odpŕtost -i ž ( ȓ )
lastnost, stanje odprtega: odprtost ustnic, vek / odprtost pokrajine na jugu / njegova odprtost vsemu novemu ; pesnikova odprtost do sveta / odprtost v prihodnost / odprtost revije za prispevke mladih avtorjev / gospodarska in politična odprtost države ; želja po večji odprtosti

odpŕtosten -tna -o prid. ( ȓ )
jezikosl. nanašajoč se na odprtost, razmaknjenost: odprtostna stopnja govorilnih organov

odpúhati -am dov. ( ū )
ekspr. puhajoč se oddaljiti: vlak hitro odpuha s postaje / odpuhal je s težkim nahrbtnikom v hrib odsopihal

odpúhniti -em dov. ( ú ȗ )
izpuhniti : odpuhniti oblak dima

odpúst -a m ( ȗ )
1. glagolnik od odpustiti:
a) prosil je za odpust ; večina se je strinjala z njegovim odpustom ; odpust iz rudnika, vojaške službe / preprečiti množičen odpust delavcev odpuščanje
b) čakati na odpust iz bolnišnice / začasni odpust kaznjenca
pravn. pogojni odpust predčasna izpustitev obsojenca na prostost s pogojem, da ne bo storil do izteka kazni novega kaznivega dejanja
2. zastar. dopust : podaljšati odpust ; dobil je tri dni odpusta

odpústek -tka m ( ȗ )
1. rel. odpuščanje, zmanjšanje zlasti posmrtne kazni za odpuščene grehe: dobiti odpustek ; moliti za odpustke / popolni odpustek
zgod. Lutrov nastop proti prodajanju odpustkov
2. star. darilo, spominek, zlasti z romanja, sejma: fantje so dekletom kupovali odpustke ; ali si mi prinesel kaj odpustka / za odpustek s sejma ji je prinesel lectovo srce ; pren., šalj. te praske so odpustek s plezanja
3. zastar. odpuščanje 2 : odpustek žalitve
star. delil jim je odpustke z gorjačo tepel jih je

odpústen 1 -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na odpust: odpustni razlog / odpustna listina ; odpustno potrdilo ; odpustno spričevalo

odpústen 2 -tna -o prid. ( ú )
knjiž. odpustljiv : težko odpustna zmota

odpustítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odpustiti: privolil je v odpustitev žalitve / odpustitev kazni / odpustitev iz službe ga je zelo prizadela odpust

odpustíti -ím dov. , odpústil ( ī í )
1. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: ali ji boš kdaj odpustil ; odpustil mu je žalitev ; ni ji mogel odpustiti vsega ; odpustila sta si in se objela / odpustite mi to nerodnost kot vljudnostna fraza oprostite
ekspr. bog mi greh odpusti, če sem koga pozabil navesti naj se mi ne zameri, ne šteje v zlo
rel. odpustiti grehe
2. narediti, povzročiti, da kdo nima več določenih obveznosti: ves dolg mu je odpustil / odpustili so jim kazen / star. odpustili so ji plačevanje oprostili so jo plačevanja
3. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju: odpustili so dva delavca ; včeraj so ga odpustili ; odpustili so tudi rudarje / odpustili so jih iz službe, z dela
4. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: več zapornikov so odpustili ; odpustili so ga iz bolnišnice
// z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: vstal je in s tem obiskovalca odpustil / hladno ga je odpustila

odpustljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odpustiti: ta žalitev ni težko odpustljiva ; odpustljivo ravnanje

odpustljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost odpustljivega: odpustljivost prestopka / znani sta bili njegova ravnodušnost in odpustljivost

odpústnica -e ž ( ȗ )
pisno potrdilo o odpustitvi, odpustu: dobiti, podpisati odpustnico / odpustnica iz bolnišnice, vojske

odpústnik -a m ( ȗ )
kdor je odpuščen iz vojske: vojaki in odpustniki / vojaški odpustnik

odpúščanje 1 -a s ( ú )
glagolnik od odpuščati: odpuščanje prestopkov / preprečiti odpuščanje delavcev / odpuščanje iz zaporov

odpuščánje 2 -a s ( ȃ )
glagolnik od odpustiti 1: prosil ga je odpuščanja / odpuščanje grehov

odpúščati -am nedov. ( ú )
1. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova ji odpušča ; odpuščal mu je vse žalitve
2. delati, povzročati, da kdo nima več določenih obveznosti: odpuščal jim je kazen / star. odpuščali so mu plačevanje oproščali so ga plačevanja
3. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju: v tovarni že odpuščajo ; tudi učitelje so odpuščali
4. ne ohranjati koga na določenem mestu: odpuščati ozdravljene bolnike iz bolnišnice

odpuščênec -nca m ( é )
kdor je odpuščen: odpuščenec iz vojske

odpuščênje -a s ( é )
star. odpuščanje 2 : prositi za odpuščenje

odrabíti in odrábiti -im dov. ( ī á )
prenehati rabiti: ko boste knjigo odrabili, jo vrnite

odracáti -ám dov. ( á ȃ )
racaje oditi: račke so odracale k vodi / ekspr. debela kuharica je počasi odracala k mizi
// slabš. oditi : ves moker je odracal domov ; odracali so drug za drugim

odračúnati -am dov. ( ȗ )
zmanjšati vsoto za določen znesek: odračunati davek od honorarja / od teh treh ur lahko odračunamo pol ure za počitek
ekspr. kakor drugi v kolektivu ga je tudi ona odračunala odpisala

odrájtati -am dov. ( á ) nižje pog.
1. plačati , poravnati : odrajtati davek, najemnino ; za hrano mu še mora odrajtati
2. opraviti , narediti : odrajtati vojaški rok

odrajtováti -újem nedov. ( á ȗ )
nižje pog. plačevati , poravnavati : odrajtovati davke, desetino ; odrajtovati za najemnino

odrájžati -am dov. ( ȃ )
1. star. odpotovati : kdaj bo odrajžal
2. ekspr. oditi : noč se dela, treba bo odrajžati

ódranje -a s ( ọ̑ )
postavljanje zidarskega odra: hišo bi že obnovili, če ne bi odranje toliko stalo ; odranje fasade

odrápati -am in -ljem dov. ( ā )
star. opraskati , odrgniti : veja ga je odrapala ; odrapati si kožo / odrapati čevlje

odrásel -sla -o tudi odrástel -tla -o [ odrasəu̯; odrastəu̯ ] prid. ( ā á )
ki je odrastel, odraščen: odrasel človek ; odrasli ljudje ; odrasla žival prim. odrasti

odráslek -a [ odraslək ] m ( ȃ )
zastar. mladika , poganjek : odrezati odraslek ; veja je gola, le na koncu ima nekaj odraslekov

odráslost -i ž ( á )
stanje odraslega človeka: mlad človek si želi odraslosti in samostojnosti / ekspr. prestopiti prag odraslosti

odrástek -tka m ( ȃ )
1. mladika , poganjek : porezati odrastke na deblu ; razmnoževanje kaktusov z odrastki
2. navadno s prilastkom stranski, skrajni del česa: Alpe segajo s svojimi odrastki daleč v ravnino / Sredozemsko morje je odrastek Atlantskega oceana ; pren. ilirizem je bil odrastek literarnega panslavizma
3. anat. večja hrapava izboklina na kosti: sklepni, vretenčni odrastek
lov. izrastek na rogu

odrásti -rástem in -rásem dov. ( á )
1. postati telesno in duševno zrel: sin je že odrastel ; ko je odrastel, je odšel na delo v tovarno / komaj je malo odrastel, so ga dali za pastirja postal nekoliko večji, starejši
// s prislovnim določilom preživeti čas rasti, zorenja: odrasti brez staršev, na kmetih, v mestu
// ekspr., z dajalnikom postati prevelik, neprimeren za kaj: otroškim igram je že odrastel ; odrasti šoli
2. dobiti dokončno podobo, razviti se: odrastla je v lepo dekle prim. odrasel

odráščanje -a s ( á )
glagolnik od odraščati: odraščanje otrok / ta bolezen se lahko začne že v odraščanju

odráščati -am nedov. ( á )
1. postajati telesno in duševno zrel: otroci že odraščajo ; ko je odraščal, je bila vojna
// s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: odraščati brez staršev, v mestu
2. dobivati dokončno podobo, razvijati se: odraščala je v lepo dekle

odràz -áza m ( ȁ á )
ed., z rodilnikom kar kaj kaže, izraža: idejni odraz družbenega boja ; to umetniško delo je odraz časa, resničnosti ; pravo je odraz družbene ureditve / publ.: pesem je odraz doživetja izraža doživetje ; problem smrti dobi, najde svoj odraz v opisu narave je viden, se kaže
filoz. teorija odraza v marksistični filozofiji teorija, po kateri je spoznanje miselna slika, projekcija objektivnega, od zavesti neodvisnega sveta

odráziti -im dov. , odrážen ( á ȃ )
publ. pokazati , izraziti : pravni sistemi so različno odrazili razvoj gospodarstva ; pomanjkanje lastne državnosti se je negativno odrazilo v razvoju slovenske narodne zavesti

odrážanje -a s ( á )
glagolnik od odražati: umetniško odražanje resničnosti / odražanje dreves od ozadja

odrážati -am nedov. ( á )
kazati , izražati : te ideje odražajo meščansko miselnost ; podatki odražajo dejansko stanje ; boj med fevdalizmom in meščanstvom se je odražal tudi v šolstvu ; v njegovih delih se odraža njegova ljubezen do narave ; publ. skrb za delavce se odraža na vseh področjih

ódrc -a m ( ọ̑ )
manjšalnica od oder: godba je igrala na odrcu / star. otroci so spali na odrcu pogradu
etn. predal, navadno na kolescih, namenjen za ležišče

ódrček -čka m ( ọ̄ )
manjšalnica od oder: na travniku so postavili odrček za pevce

odreagírati -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, stanje pričakuje: policija takoj odreagira na vsako prijavo ; odreagirati na nezadovoljstvo čakajočih bolnikov ; odreagirati na pobudo / odreagirati na dogodek, situacijo ; odreagirati na konkurenco / odreagirati hitro, pravilno, pravočasno ; odreagirati drugače, na svoj način ; odreagirati z napadom, umikom
2. psih. z vedenjem, obnašanjem sprostiti notranjo napetost, potrtost: odreagirati konflikte

odrêči -rêčem dov. , odrêci odrecíte; odrékel odrêkla ( é ) navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekli so mu pravico do nastopa / kritika mu je odrekla umetniški talent
2. ne narediti, kar se pričakuje: odreči plačilo stroškov ; očetu ne morem nič odreči ; ni mogla odreči, da bi šla z njim / odreči komu azil
// z oslabljenim pomenom narediti, da kdo ne postane, ni več deležen česa pozitivnega od osebka: odreči komu gostoljubje, pomoč, zaupanje / odreči pokorščino ne biti več pokoren, ubogljiv
3. nav. 3. os., knjiž. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; odpovedati : od dolge hoje so mu skoraj noge odrekle ; oči so mu že odrekle / za hip so mu odrekle moči / nekateri igralci so popolnoma odrekli / malo pred ciljem mu je odrekel motor
od presenečenja mu je odrekel glas ni mogel (spre)govoriti ; star. pridelali so dosti koruze, repa pa je odrekla slabo obrodila ; star. vsaka mu odreče, če jo pride snubit ga zavrne ; te prošnje mi gotovo ne boš odrekel gotovo boš naredil, kar te prosim

odrèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. različno velika vojaška enota, formirana za posebne naloge: diverzantski, izvidniški odred
voj. odred teritorialna ali partizanska enota iz več čet ali več bataljonov ; grupa odredov med narodnoosvobodilnim bojem vojaška formacija z bataljoni in odredi, vezana na določeno ozemlje
2. v zvezi pionirski odred , v socializmu osnovna organizacijska enota Zveze pionirjev: tekmovanje pionirskih odredov
3. navadno s prilastkom skupina ljudi, navadno urejena: odred jezdecev ; s sovražnikom se je spopadel odred mornarjev

odrédba -e ž ( ẹ̑ )
kar kaj uradno določa, ukazuje: odredba je že izdana ; držati se odredbe ; objaviti, spremeniti odredbo / varnostne odredbe ; odredba o obveznem cepljenju / prometne odredbe
pravn. pravni akt, ki podrobneje določa izvrševanje posameznih določb zakona, predpisa

odredbodajálec -lca [ odredbodajau̯ca in odredbodajalca ] m ( ȃ )
pravn. kdor daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajalec za izvedbo finančnega načrta sklada / glavni odredbodajalec za zasedeno ozemlje

odredbodájen -jna -o prid. ( ā )
pravn. ki daje odredbe, odloke, ukaze: odredbodajna oblast

odréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odred: odredni komandant / odredna pionirska konferenca

odredítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odrediti 1 : odreditev aretacije

odredíti 1 -ím dov. , tudi odrédi; odrédil ( ī í )
1. predpisati, določiti z odredbo: odrediti aretacijo osumljene osebe ; odrediti obvezno cepljenje ; odrediti preiskavo / odrediti koga na drugo mesto
// izraziti zahtevo, da se kaj uresniči, opravi: poveljnik je odredil počitek ; odrediti prevoz v bolnišnico ; v vojašnici so odredili strogo pripravljenost ; primarij je odredil, naj bolnika odpustijo / publ. zdravnik mu je odredil ležanje predpisal
2. publ. določiti : odrediti smer razvoja / odrediti pet tekmovalcev za trening / odrediti mesto njegove poezije v slovenski literaturi

odredíti 2 -ím dov. , tudi odrédi; odrédil; odrejèn ( ī í ) zastar.
1. zrediti : odrediti prašiča
2. preživiti , prehraniti : trdo je moral delati, da je lahko odredil otroke
3. vzgojiti : svoje otroke je dobro odredil

odrêja -e ž ( ȇ ) zastar.
1. vzreja : odreja psov ; odbrati mladiče, ki so sposobni za odrejo
2. vzgoja : skrbeti za odrejo otrok
zastar. dati otroka v odrejo rejo

odrêjati -am nedov. ( é )
1. predpisovati, določati z odredbami: sporočal je, kar je odrejala oblast
// izražati zahteve, da se kaj uresniči, opravi: njegova naloga je odrejati odmore / dov.: odrejam dva dni počitka ; odrejam vojaški pogreb
2. publ. določati : odrejati načelno politiko / dov. odrejam te za stražo

odrèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odreči: odrek domovinske pravice / odrek pravicam

odréka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. glagolnik od odreči ali odrekati: odreka pravic / odreka ljubezni / njeno življenje je bilo odreka in delo

odrékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odrekati: odrekanje pravic / tega ni dosegel brez odrekanja / odrekanje hrani

odrékati 1 -am nedov. ( ẹ̑ ) navadno z dajalnikom
1. meniti, trditi, da kdo ni upravičen do tega, kar nakazuje določilo: odrekati komu čast ; odrekati narodom pravico do samoodločbe ; odrekali so mu umetniški talent / odrekati latinščini vrednost za nadaljnje izobraževanje
2. z oslabljenim pomenom delati, da kdo ni deležen česa pozitivnega od osebka: odrekati komu ljubezen, pomoč / odrekati staršem pokorščino ne biti jim pokoren, ne ubogati jih

odrekáti 2 -ám dov. ( á ȃ )
1. vulg. umazati z blatom, iztrebki: odrekati obleko
2. nizko vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je odrekal

odréšen -šna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve; odrešilen : odrešna beseda

odrešeník -a m ( í )
v judovski religiji kdor naredi, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: čakati obljubljenega odrešenika ; pren., ekspr. v mladosti smo bili vsi prepričani, da smo odrešeniki, je dejal
zastar. odrešenik domovine rešitelj
rel. Odrešenik Kristus

odrešeníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odrešenika: odrešeniško delo / domišlja si, da ima odrešeniško poslanstvo

odrešênje -a s ( é )
glagolnik od odrešiti: odrešenje sveta / trdil je, da nobena ideologija ne prinaša odrešenja / smrt je bila zanj odrešenje rešitev ; star. odrešenje izpod turškega jarma rešitev

odrešênjski -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na odrešenje: odrešenjski proces / Cankarjeva odrešenjska vera v usodo posameznika in narodne skupnosti

odreševáti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. delati, povzročati, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: glasba odrešuje in osvobaja ; odreševati človeka

odrešílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. ekspr. ki naredi, povzroči, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: pričakoval je odrešilne besede ; hrepeneti po odrešilni ljubezni
2. knjiž. rešilen : najti odrešilni izhod ; polica je bila za plezalca odrešilna / čakal je odrešilnega spanca ; obšla ga je odrešilna misel / napočil je odrešilni dan
rel. Kristusova odrešilna smrt

odrešílnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost odrešilnega: pisatelj izraža vero v odrešilnost dela

odrešítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odrešiti: odrešitev človeštva
// rešitev : smrt je bila zanj odrešitev iz trpljenja

odrešíti in odréšiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. rel. narediti, da postane človek prost zla in deležen vsega dobrega: odrešiti človeštvo s smrtjo in vstajenjem
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja; rešiti : odrešiti koga skrbi, trpljenja / voda me je odrešila žeje / končno je dijaka odrešil zvonec
3. knjiž. narediti, povzročiti, da kdo postane deležen notranjega miru, sprostitve: njena ljubezen ga je odrešila ; ta misel me je odrešila
4. po ljudskem verovanju narediti, da kaj ni več začarano: deček je odrešil kraljično / odrešiti kačo
evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl ; ekspr. te obveznosti te bom odrešil rešil, oprostil ; evfem. bolnega psa je veterinar odrešil neboleče usmrtil

odrešítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odrešitev: Kristusovo odrešitveno delo / Cankarjeva odrešitvena vizija v Podobah iz sanj

odréti odêrem tudi odrèm dov. , stil. oderó; oderíte tudi odríte; odŕl ( ẹ́ é, ȅ )
1. odstraniti kožo z živali, navadno z ostrim predmetom: odreti ovco, prašiča, zajca ; odreti z nožem / odreti kožo / odreti na meh odstraniti kožo tako, da ostane po dolgem neprerezana
// zastar. odrgniti : vrv mu je odrla kožo do krvi ; na melišču si je odrl čevlje
2. nav. ekspr. izkoristiti, izrabiti z zelo visokimi obrestmi, z zelo visoko ceno: odreti kupca, upnika ; odreti koga pri kupčiji
ekspr. še kožo bi mi odrl brezobzirno me izkorišča ; ekspr. živega bi me odrli, če bi to izvedeli zelo bi se jezili name ; ekspr. na meh te bom odrl napravil, povzročil ti bom kaj zelo neprijetnega ; ekspr. daj mu malo potice, da si bo piko odrl da mu bo želja po njej vsaj delno izpolnjena

odrevenélost -i ž ( ẹ́ )
stanje odrevenelega: čutil je, da odrevenelost počasi popušča ; odrevenelost nog, rok / ekspr. zbudila se je iz blažene odrevenelosti / krčna odrevenelost
med. odrevenelost težja in počasnejša gibljivost, manjša občutljivost ; mrliška odrevenelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic; mrliška okorelost

odrevenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati negiben, tog: roke so ji odrevenele ; odreveneti od mraza, sedenja ; ekspr.: odreveneti od strahu ; ob teh besedah je odrevenela ; pren. misli so mu odrevenele
med. postati teže in počasneje gibljiv; postati manj občutljiv

odrèz -éza m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odrezati: odrez prsta
// mesto, kjer je kaj odrezano: na odrezu so se pri palici lepo videle letnice

odrézanost -i ž ( ẹ̑ )
nav. ekspr. stanje odrezanega: gospodarstvo je trpelo zaradi odrezanosti od inozemstva / občutje osamljenosti in odrezanosti od sveta

odrézati -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z rezanjem odstraniti: odrezati grozd, palico ; odrezati vejo od drevesa ; odrezati z nožem, škarjami ; kakor bi odrezal, ga je minil ves strah zelo hitro / odrezali so mu nogo kirurško odstranili / kot podkrepitev: raje bi si dal jezik odrezati, kot da bi kaj izdal ; glavo mi lahko odrežeš, če ni res
// z rezanjem odstraniti del česa: kol je predolg, treba ga bo odrezati ; odrezati peclje rožam / dati odrezat plašč
// z rezanjem ločiti od večje količine: odrezati več kosov blaga ; odreži toliko masla, kolikor ga potrebuješ / odrezal mu je kruha in mesa
2. nav. ekspr. onemogočiti dostop do kakega območja, kraja, vzdrževanje zvez z njim: z obkolitvijo odrezati fronto od zaledja ; nasprotnikovo ladjevje jih je odrezalo od kolonij ; zapadli sneg jih je popolnoma odrezal od mesta / publ. odrezati dovoz, umik onemogočiti ga z nadzorovanjem poti
3. ekspr. nenadoma prenehati govoriti, igrati: muzikanta sta odrezala / hipoma so odrezali pogovor / dovolj je za nocoj, je odrezal in vstal
// ustaviti , prekiniti : na kratko je odrezal njegov napad ; to je rekel, da bi odrezal njegovo pripovedovanje
4. publ. opraviti , uspeti : pretvarjal se je, da bi pri njem bolje odrezal ; ne vemo, kako bomo v gospodarstvu odrezali drugo leto / pri medu je dobro odrezal dosti ga je pridelal; dosti je iztržil zanj ; še slabše bi odrezal, če bi najel drugega še bolj neugodno bi bilo
ekspr. po tej pogodbi so državi odrezali precejšen kos ozemlja vzeli ; ekspr. v službi so ga odrezali odstavili s položaja, onemogočili ; publ. kot predavatelj je še kar odrezal se je še kar odrezal

odrezàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki na kratko, učinkovito odgovarja: odrezav fant ; sčasoma je postal odrezav / odrezav odgovor ; odrezave besede

odrezávati -am nedov. ( ȃ )
odrezovati : odrezavati konice

odrezávost -i ž ( á )
lastnost odrezavega človeka: znan je po svoji odrezavosti / ekspr. s kratkostjo stavka dati stilu odrezavost

odrézek -zka m ( ẹ̑ )
1. odrezan drobec, kos, nastal zlasti pri izdelovanju česa: pobirati odrezke ; papirnati odrezki ; uporabni odrezki ; odrezki lesa, mesa / kupiti odrezek za krilo ostanek / star. odrezek slanine rezina ; iz odrezka stebla so pognale korenine odrezanega kosa
2. kupon : odtrgati odrezek pri vstopnici / nagradni odrezki iz časopisov
fin. čekovni odrezek del čekovne knjižice, ki ostane po izdaji čeka lastniku; talon ; geom. odrezek na osi osni odsek ; ptt odrezek del poštnega obrazca, ki se pri denarnem nakazilu vrne vplačniku kot potrdilo

odrezováti -újem nedov. ( á ȗ )
z rezanjem odstranjevati del česa: odrezovati suhe veje / odrezoval je najlepše kose mesa
ekspr. rečica odrezuje vas od polja loči

odrgnína -e ž ( í )
poškodba na površini česa zaradi drgnjenja, podrgnjenja: popraviti odrgnine na avtomobilu / obloga varuje steno pred odrgninami
// med. poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja: razkužiti odrgnino ; z rokavicami obvarovati roke pred odrgninami ; odrgnina na čelu, nogi

odŕgniti -em dov. , tudi odrgníla ( ŕ ȓ )
z drgnjenjem odstraniti: odrgniti blato, umazanijo ; odrgniti s cunjo, krtačo / pred pleskanjem odrgniti stari lak
// z drgnjenjem očistiti, osnažiti: odrgniti čevlje
// z drgnjenjem nekoliko poškodovati: odrgniti avtomobil ob ograji ; s stolom odrgniti steno ; odrgniti si kožo

odrína -e ž ( í )
nar. koroško listnjak : sekati steljo v odrini

odrínec -nca m ( ȋ )
nar. pograd : Premetaval se je na svojem trdem odrincu v kotu visoko pod stropom (A. Ingolič)

odríniti -em dov. ( í ȋ )
1. s sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: odrinil je knjigo, ki mu jo je ponujal ; odriniti kozarec / hotel jo je objeti, a ga je odrinila ; odrinil je radovedneže in vstopil ; pren. nejevoljno je odrinil to misel ; odriniti doživljaj v podzavest
// s sunkom, rinjenjem spraviti iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: odriniti ljudi od vrat ; odriniti omaro od zidu / odriniti čoln od brega upreti se z veslom ob breg, da se čoln oddalji od njega
// s sunkom, rinjenjem spraviti z določenega mesta, položaja: odriniti vrata s hrbtom ; odriniti zapah / para odrine pokrov / odriniti zaboj, da bo prostor še za škatlo / odrinil ga je, da bi dobil sedež pri njej / plug je odrinil sneg s ceste odstranil
2. nav. ekspr. spraviti koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: ko je prišel nov direktor, so ga odrinili ; ne dam se kar tako odriniti / s tem so odrinili ljudske pesmi jih niso upoštevali; so jih premalo upoštevali
ekspr. po zmagi so ga odrinili od plena so mu onemogočili, da bi ga dobil
3. ekspr. spraviti kam, poslati kam kaj odvečnega: svoje izdelke so odrinili v druge dežele / odriniti generala na diplomatsko misijo / odrinil je hčer prvemu snubcu dal ; to nalogo je odrinil kolegu dal, naložil
4. nav. ekspr. oditi, odpraviti se: naročil je še to in ono ter odrinil ; odriniti od doma, proti mestu ; odriniti dalje / odriniti na izlet / odrinimo pojdimo
// odpluti : ladja odrine od brega ; ribiči so odrinili na globoko
5. ekspr. plačati , dati : za najemnino odrine vsak mesec lepo vsoto ; za njivo je odrinil sto tisoč / tu in tam mu je odrinil nekaj drobiža za tobak
6. nar., navadno z glagolskim samostalnikom narediti, da se kaj ne opravi ob določenem času; odložiti : odriniti poroko ; rad bi odrinil ta sestanek ; spomladansko delo se je zaradi snega odrinilo
7. nar. odleči , zaleči 1 : sin mu že precej odrine / toliko denarja že nekaj odrine

odrínjenec -nca m ( ȋ )
ekspr. kdor je odstranjen z določenega mesta, položaja, iz družbe: Cankarjevi junaki so boemi in odrinjenci

odrínjenost -i ž ( ȋ )
nav. ekspr. stanje odrinjenega človeka: imeti občutek odrinjenosti ; osamljenost in odrinjenost

odríšče -a s ( í )
star. oder : stopil je na sredo odrišča in začel peti ; za odrišče jim je rabil voz

odrítek -tka m ( ȋ )
1. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik : obdelati odritek
2. nar. tolminsko kdor je kje nezaželen, odveč: če je hotel tudi on kaj reči, so ga zmerjali z odritkom / kot nagovor kaj pa delaš tukaj, odritek

odrív -a m ( ȋ )
glagolnik od odriniti: odriv vode / odriv od stene bazena ; odriv z rokami
šport. del skoka, teka, plavanja, ko se športnik s sunkom ob podlago oddalji od nje

odriváč -a m ( á )
1. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje: sedel je na odrivaču in poslušal
2. nar. kamen ob cesti, ki označuje njen rob; obcestni kamen : konj se je splašil in voz je zadel ob odrivač

odriválo -a s ( á )
um., navadno v zvezi prostorsko odrivalo predmet, postavljen na sliki ali reliefu tako, da se doseže izrazitejši vtis prostora:

odrívanje -a s ( í )
glagolnik od odrivati: odpor vode pri odrivanju / odrivanje mučnih spominov / odrivanje slovenskega prebivalstva od obale

odrívati -am nedov. ( í )
1. s sunki spravljati iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: miril je poskakujočega psa in ga odrival ; odrivati napadalca / plavalec odriva vodo ; pren. odrivati težko misel, spomine
// s sunki, rinjenjem spravljati iz neposredne bližine česa ali v večjo oddaljenost od česa: drugi prašiči so ga odrivali od korita ; odrivati ljudi od vrat
// s sunki, rinjenjem spravljati z določenega mesta, položaja: odrivati vrata s hrbtom / para odriva pokrovko / vojaki so začeli odrivati čakajoče / kadar so čakali v vrsti, so njega vedno odrivali / plug odriva sneg s ceste odstranjuje
2. nav. ekspr. spravljati koga z določenega mesta, položaja, iz družbe: odrivati ženske iz javnega življenja / ceneni romani odrivajo dobro literaturo
// ovirati koga v prizadevanju za dosego določenega mesta, položaja: fevdalci so odrivali meščane ; drugim dajejo prednost, njega pa odrivajo / povsod ga odrivajo zapostavljajo
3. nar., navadno z glagolskim samostalnikom delati, da se kaj ne opravi ob določenem času; odlagati : odrivati delo na naslednji dan ; odrivati poroko
ekspr. težko delo je odrival ni hotel težko delati

odrívek -vka m ( ȋ )
zool. vsak od ločljivih členov trakulje: pri iztrebljanju se izločajo tudi odrivki

odríven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odriv: odrivna moč / odrivna ploskev
šport. odrivna noga noga, s katero se skakalec v višino, daljino odrine od podlage

ódrnica -e ž ( ọ̄ )
deska za postavljanje zidarskega odra: okrog odra je ležalo še nekaj odrnic

ódrnik -a m ( ọ̄ )
močnejši lesen drog za pokončno oporo pri zidarskih odrih: odrniki so ležali po tleh

odrobíti in odróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. odstraniti rob: odrobila je obleko / odrobiti rob pri hlačah
2. knjiž., v zvezi z glava odsekati : z mečem mu je odrobil glavo
ekspr. molči in poslušaj, mu je odrobil ostro odgovoril

odróčen tudi odrôčen -čna -o prid. ( ọ̄; ō )
1. ki je, se nahaja daleč od prometnih poti: to so odročni kraji ; živeti na odročni kmetiji ; biti premeščen v odročno vas ; prometno odročen predel dežele / odročna ulica ; njegove njive so odročne
2. pri vpreženi živini desni : odročni konj, vol

odročênje -a s ( é )
glagolnik od odročiti: pripogibati se z rokami v odročenju ; odročenje in priročenje

odročíti -ím dov. , odróčil ( ī í )
šport. dati, dvigniti roko vstran: odročiti in priročiti

odróčnost tudi odrôčnost -i ž ( ọ̄; ō )
lastnost, stanje odročnega: turizem se tam zaradi odročnosti ni razvil ; njegova gostilna je kljub odročnosti zelo znana ; prometna odročnost / odročnost kraja

odrodíti se -ím se dov. , odródil se; odrojèn ( ī í )
knjiž. odtujiti se: odroditi se svojemu ljudstvu, svoji vasi ; te ljudi je družbeni proces odrodil domovini

odròk -óka m ( ȍ ọ́ )
po ljudskem verovanju besede, dejanje za odstranitev uroka: ponavljati odroke ; urok in odrok / iztegniti roke za odrok

odrólati -am dov. ( ọ̑ )
1. oditi, odpraviti se na rolerjih: odrolal je naprej ; odrolati v mesto
// opraviti določeno pot na rolerjih: odrolali so 14 km dolg krog
2. pog. v celoti uresničiti dejanje, ki poteka tako, da se nekaj razvija, predvaja: didžej je na plesu odrolal celotno ploščo / film se odrola večinoma na enem kraju ; koncert se je odrolal v novi dvorani

odrólkati se -am se dov. ( ọ̑ )
odpeljati se na rolki: rolko je dal na tla in se odrolkal po glavni cesti

odrómati -am dov. ( ọ̑ )
1. ekspr. odpotovati , oditi : odromati v širni svet ; že nocoj bo odromal / spet je odromal k postelji
evfem. marsikatera stvar je odromala k njemu marsikatero stvar je ukradel
2. knjiž. oditi k romarski cerkvi: odromal je na Brezje

odropotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
1. ekspr. ropotajoč se oddaljiti: tovornjak, vlak odropota ; odropotati s postaje proti mestu, po kolovozu / odropotal je z vozičkom na trg / vstal je in odropotal iz sobe ; šolarji odropotajo po stopnicah
2. prenehati ropotati: stroji so odropotali

odŕsati -am dov. ( ȓ )
z drsanjem nekoliko poškodovati: odrsati obleko na komolcih

ódrski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oder:
a) odrski prostor ; odrska odprtina / odrska razsvetljava, zavesa / odrski delavci / izreden odrski lik ; ekspr. odrska mrzlica odrska trema
b) odrski jezik ; odrska izreka ; delo je končno doživelo odrsko uprizoritev / odrsko delo / odrska literatura, umetnost gledališka / ekspr. odrske deske gledališki oder, gledališče
ekspr. igra je doživela svoj odrski krst bila je prvič uprizorjena
gled. odrski dekor ; odrski horizont ; odrski mojster delavec, ki vodi in usklajuje delo odrskih delavcev pri postavljanju in razstavljanju scene ; odrska fronta panoramske kulise, ki stojijo pred horizontom ; odrska luč luč za osvetljevanje odra; osvetljenost odra

odrtíja -e ž ( ȋ )
star. oderuštvo : z goljufijami in odrtijo si je nakopičil veliko bogastvo

odrtína -e ž ( í )
knjiž. praska, odrgnina, navadno močnejša: podplutbe in odrtine / špranje in odrtine po stenah

odrtník -a m ( í )
star. oderuh : izogibati se odrtnikov

odŕzati -am dov. ( r̄ ȓ )
gozd. odstraniti lubje in ličje z debla, ko ni muževno: odrzati posekano smreko
zastar. odrzati blato s čevljev odrgniti

odsánjati -am dov. ( á )
knjiž. prenehati sanjati: ali si odsanjal / z notranjim predmetom že dolgo je, kar sem odsanjal te sanje

odsébni -a -o prid. ( ẹ̑ )
pri vpreženi živini desni : odsebni konj, vol
geom. odsebna senca senca na tvorbi, ki jo povzroča del te tvorbe ali druga tvorba

odséčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
star. odrezav : odsečen človek / odsečen odgovor
zastar. ta človek mi je odsečen zoprn

odséči -séčem dov. , odséci odsecíte odsékel odsékla ( ẹ́ )
1. star. odsekati : odseči roko, vejo
2. nar. odkositi 2 : odseči široko red

odsédati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
prebijati, preživljati v sedečem položaju: zadnje dneve pouka so odsedali le zato, da bi dobili spričevala

odsedéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. pog. prebiti, preživeti v zaporu: odsedel je deset let ; odsedel bo nekaj dni, potem bo izpuščen / ni odsedel vse kazni prestal
2. ekspr. presedeti : obed je odsedel, kar se je dalo mirno

odsegamál [ otsegamau̯ ] prisl. ( ȃ )
zastar. od takrat: tja pa odsegamal roma vsako leto veliko romarjev

odsèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
1. krajevno omejen del prometne poti: graditi odsek avtomobilske ceste med Ljubljano in Vrhniko ; plaz je poškodoval železnico na več odsekih ; asfaltirati cestni odsek od odcepa do naselja
žel. progovni odsek del proge, na katerem lahko vozi le en vlak
// del česa sploh: odseki stopnic / razmišljati o nekaterih odsekih družbene resničnosti / razdeliti lobanjo na več odsekov regij
2. notranja organizacijska enota uprave, ustanove, društva, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: alpinistični odsek ; mladinski odsek planinskega društva
3. geom. del črte, ploskve ali telesa: izračunati odsek / krogelni odsek ; osni odsek
4. glagolnik od odsekati: odsek zelnate glave

odsékanje -a s ( ẹ́ )
knjiž. glagolnik od odsekati: kaznovati z odsekanjem desnice

odsékanost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, stanje odsekanega: odsekanost vej / odsekanost povelj / odsekanost v gibih

odsékati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s sekanjem odstraniti: odsekati vejo s sekiro ; kakor bi odsekal, je nehal govoriti nenadoma / za kazen so mu odsekali prst
ekspr. zanjo bi si dal odsekati glavo vse bi žrtvoval za njene koristi; zelo jo ima rad
// s sekanjem odstraniti del česa: palico na koncu odsekaj ; kost je prevelika, malo jo odsekajte
// s sekanjem ločiti od večje količine: odsekati velik kos mesa
2. ekspr. ustaviti , prekiniti : na kratko odsekati vprašanja vsiljivih novinarjev / ne morem, je odsekala pogovor
// nenadoma prenehati: odsekal je govor in za trenutek pomolčal / odsekati gib
3. ekspr. na kratko, odločno reči, odgovoriti: kaj bi se bal, je odsekal

odsekávati -am nedov. ( ȃ )
s sekanjem odstranjevati: odsekavati veje

odselítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odseliti: zahtevati odselitev / prodati pohištvo zaradi odselitve / odselitev iz države

odselíti -sélim dov. ( ī ẹ́ )
izseliti : prebivalci so zahtevali, naj ga kaznujejo ali odselijo

odséljenec -nca m ( ẹ́ )
kdor se odseli: odseljenci niso nič vzeli s seboj

odseljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odseljevati: prisilno odseljevanje prebivalstva / odseljevanje s kmetij ; odseljevanja v mesta

odseljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
izseljevati : okupatorji so odseljevali prebivalstvo

odsesáti -ám [ otsəsati in otsesati ] dov. ( á ȃ )
s sesanjem odstraniti: odsesati vodo iz zbiralnika

odsesávati -am [ otsəsavati in otsesavati ] nedov. ( ȃ )
s sesanjem odstranjevati: poseben ventilator sproti odsesava prah ; odsesavati zrak s sesalno cevjo

odsèv -éva m ( ȅ ẹ́ ) z rodilnikom
1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsev avtomobilskih luči na mokrem tlaku ; odsevi plamenov v očeh / odsev sonca v šipah / opazovati odsev cvetočega drevesa v vodi
// glagolnik od odsevati: odsev brez iz zelenja
2. svetloba , sij : odsev ognja se je daleč videl ; bral je pri odsevu petrolejke / rdečkasti odsev sončnega zahoda
3. kar kaže razpoloženje, čustva: na obrazu je viden odsev močnih čustev ; na zdravnikovem obrazu je skušala razbrati odsev misli ; odsev sreče v očeh
// kar kaj kaže, izraža: to gibanje je odsev duhovne krize družbe ; naša stališča so odsev javnega mnenja ; njegovo ravnanje je odsev novih spoznanj / knjiž. v njegovih pesmih je opaziti odsev Župančičevega sloga sled, vpliv

odsévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od odsevati: odsevanje svetlobe / odsevanje hiš v vodi / realistično odsevanje sveta v drami

odsévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: sončna svetloba odseva v rosi ; plameni se odsevajo v njegovih očeh / svetloba plinskih svetilk je odsevala od mokrega tlaka / z oken je odsevalo dopoldansko sonce ; zimsko sonce odseva v snegu / na gladini jezera odsevajo hiše
// odbijati : stena odseva svetlobo / voda odseva njegovo podobo kaže
// svetlo se odražati, kazati: breze odsevajo iz zelenja
2. ekspr. svetiti , sijati : luč odseva v temo
3. kazati , izražati : pogled odseva njegova čustva ; njen obraz odseva odločnost ; nasmeh je odseval radost in srečo / vprašanje je odsevalo podcenjevanje / knjiž. umetnost odseva svoj čas
// biti viden, kazati se v čem: ponos mu je odseval v očeh ; jeza se mu odseva na obrazu / z obraza mu odsevata groza in strah / iz besed je odsevala utrujenost / knjiž. v šopku je odsevala pozna jesen
publ. rezultati gospodarske reforme odsevajo na družbeni razvoj vplivajo

odséven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je viden, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči: odsevna svetloba na steni
2. ki odbija svetlobo: odsevno zrcalo teleskopa / svetle barve so bolj odsevne kot temne
avt. odsevna nalepka ; tisk. odsevna predloga slika, besedilo na neprosojnem materialu, ki se uporablja za reprodukcijo stavka

odsévnik -a m ( ẹ̑ )
priprava, ki odseva svetlobo: petrolejka z medeninastim odsevnikom
zastar. na stolp so postavili močen odsevnik žaromet
avt. svetlobni odbojnik

odsévnost -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost odsevnega: odsevnost stropa in sten / siva barva ima majhno odsevnost
knjiž. ugotavljati odsevnost časa v romanu kako roman izraža, kaže čas, razmere

odsihdôb prisl. ( ȏ ) star.
1. od takrat: izselil se je, komaj nekaj let je odsihdob
2. od zdaj : odsihdob mu ne bo več obstanka doma

odsihmál [ otsihmau̯ ] prisl. ( ȃ ) star.
1. od takrat: odsihmal so živeli v najlepši slogi
2. od zdaj : odsihmal se bo bolj gledalo na gospodarstvo

odsijáti -síjem dov. , odsijál ( á ȋ )
nav. ekspr. prenehati sijati: sonce je že odsijalo
knjiž., ekspr. zvezda je odsijala za obzorje zašla

odskákati in odskakáti -skáčem, stil. odskákati -skákam dov. , odskáčite, tudi odskákaj, tudi odskakájte ( á á á; á )
skakajoč oditi: zajec je odskakal proti gozdu / po eni nogi je odskakal proti postelji

odskakljáti -ám dov. ( á ȃ )
skakljajoč oditi: zajček je odskakljal iz hleva ; žaba je odskakljala proti mlaki
// ekspr. lahkotno oditi: odskakljala je v kuhinjo po kavo ; odskakljal je za njo

odskakovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odskakovati: odskakovanje voza na kotanjasti cesti

odskakováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari: ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil / odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu
2. zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage: na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami
// tako se premikati: kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti ; voz je odskakoval čez debele korenine
3. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja; odbijati se : žoga je odskakovala od tal ; krogle so odskakovale od zidov

odskóbljati -am dov. ( ọ̑ )
s skobljanjem odstraniti: poškodbe na lesu odskobljamo

odskóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odskok: odskočno mesto / odskočna deska telovadna priprava, s katere se skače, preskakuje
šport. (odskočna) miza del smuške skakalnice, s katerega se skakalec odrine in preide v let
// publ., v zvezi odskočna deska kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: igranje v gledališču ji je bilo odskočna deska za nastop v filmu ; zasedena dežela je postala odskočna deska za nadaljnja osvajanja

odskočíšče -a s ( í )
1. šport. kraj, mesto odskoka: na odskočišču je imel skakalec veliko hitrost / odskočišče za skok v višino
2. knjiž. kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: mesto je postalo odskočišče za vojne pohode

odskočíti -skóčim dov. ( ī ọ̑ )
1. s skokom, skoki se oddaljiti od določenega kraja, stvari: odskočil je, da bi ga ne zadel kamen ; od groze je odskočil ; ob poku konj odskoči ; hitro, preplašeno odskočiti ; odskočila je, kakor da bi jo gad pičil zelo hitro / v strahu je odskočila s ceste ; odskočila sta vsak na svojo stran ; pretepača sta odskočila narazen
// zaradi udarca, sunka prenehati biti na določenem mestu: uprl se je v vrata in zapah je odskočil / pri stroju je odskočila ročica in mu zlomila roko
2. zaradi sunka za hip se oddaljiti od podlage: udaril je s pestjo po mizi, da so kozarci odskočili
3. zaradi udarca, sunka ob kaj spremeniti smer premikanja; odbiti se : žoga je odskočila od letve
4. skočiti iz česa, navadno iz prometnega sredstva: ker nista mogla z letalom pristati, sta odskočila ; odskočiti z drvečega voza
// šport. narediti odskok: skakalec je lepo, pravilno odskočil
star. sonce je visoko odskočilo od gor je že visoko nad gorami ; star. kmalu so odskočili od prvotnega pogovora so se oddaljili

odskóčnica -e ž ( ọ̑ )
publ. kar omogoča kako dejavnost, izhodišče: mesto je bilo odskočnica za tihotapljenje zlata

odskòk -óka in -ôka m ( ȍ ọ́, ó )
glagolnik od odskočiti: umaknil se je s hitrim odskokom / odskok padalcev iz letala
publ. odskok od pravil odmik, oddaljitev
šport. začetni del skoka

odslávljati -am nedov. ( á )
1. z besedami, kretnjo sporočati komu, naj odide: odslavljati obiskovalce / vse ženine odslavlja zavrača
2. ekspr. delati, povzročati, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpuščati : tudi v tej tovarni so začeli odslavljati delavce / odslavljati iz službe

odslêj in odslèj prisl. ( ȇ; ȅ )
1. od zdaj : odslej ne boš šla nikamor več sama
2. od takrat: odslej se je moral sam preživljati

odslikáva -e ž ( ȃ )
knjiž. prikaz , izraz : njegova drama je groteskna odslikava stvarnosti

odslikávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. kazati , izražati : v prozi je odslikaval zgodovino svojega časa / pisava odslikava potek misli

odsloníti -slónim stil. -ím dov. , odslônil stil. odslónil ( ī ọ́, í )
star. odmakniti : brez truda je odslonil desko, ki je zapirala vhod / odslonil je vrata in vstopil

odslovílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se odslovi: odslovilna kretnja / odslovilno pismo

odslovítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odsloviti: njena hladna odslovitev ga je presenetila / preprečiti odslovitev delavca

odslovíti -ím dov. , odslôvil ( ī í )
1. z besedami, kretnjo sporočiti komu, naj odide: odsloviti spremljevalca ; grobo ga je odslovila / odslovila je že več snubcev zavrnila ; pren. tako misel je hitro odslovil
2. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo ni več v delovnem razmerju; odpustiti : odslovili so več delavcev / odsloviti iz službe

odslúžek -žka m ( ȗ )
v kmečkem okolju delo, s katerim se nadomesti dolžno plačilo za kaj: vse ti bom vrnil z odslužkom / dajal jim je hrano in stanovanje na odslužek

odslúženje -a s ( ú )
glagolnik od odslužiti: odsluženje vojaškega roka / odsluženje dolga

odsluževáti -újem nedov. ( á ȗ )
v kmečkem okolju z delom nadomeščati dolžno plačilo za kaj: odsluževati vozarino, zemljo / najemnino in hrano je odsluževala z delom v kuhinji

odslužítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odslužiti: odslužitev vojaškega roka / odslužitev dolga

odslužíti in odslúžiti -im dov. ( ī ú )
1. v kmečkem okolju z delom nadomestiti dolžno plačilo za kaj: vsega posojenega denarja mu še ni odslužil ; stanovanje in hrano jim je morala odslužiti
2. končati določen čas trajajočo obvezno dejavnost: odslužiti vojaški rok / ekspr. odslužiti vajensko dobo / pog. odslužiti kazen prestati
3. ekspr. izrabiti se, dotrajati: cesta je odslužila ; stroji so že odslužili
// zaradi starosti postati nesposoben za delo: hotel se je znebiti hlapca, ki je že odslužil / ko je pes odslužil, ga je dal ustreliti

odsmejáti se -smêjem se tudi -ím se dov. , odsmêj se in odsmèj se odsmêjte se; odsmejál se ( á é, í ) ekspr.
1. smeje se oditi: fantje so se odsmejali po vasi
2. prenehati se smejati: smejal se je in smejal, a se je nazadnje le odsmejal

odsmúčati -am dov. ( ȗ )
drseč na smučeh se oddaljiti: odsmučati izpred koče ; odsmučati v dolino

odsodíti in odsóditi -im dov. ( ī ọ́ )
zastar. določiti , razsoditi : odsoditi kazen ; tako je odsodil / rojenice so otroku odsodile napovedale usodo

odsójen -jna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. osojen : smučati se na odsojnem pobočju

odsónčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. osojen : na odsončni strani debla so nastale razpoke

odsónčje -a s ( ọ̑ )
astron. od Sonca najbolj oddaljena točka planetovega tira: planet je v odsončju ; odsončje in prisončje

odsopíhati -am dov. ( í )
sopihajoč oditi: za hip se je ustavil, nato pa je spet odsopihal dalje / ekspr. vlak je z zamudo odsopihal s postaje odpeljal

odsôpsti -sôpem dov. , odsópel in odsôpel odsôpla ( ó )
sopeč oditi: pritekel je do hiše in nato odsopel v vežo / ekspr. ladja je odsopla iz zaliva odplula

odsôten -tna -o prid. ( ó )
ki ni v določenem času na določenem mestu: zapisati imena odsotnih učencev ; tudi danes je odsoten ; biti opravičeno, službeno odsoten
// ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe: opazil je, da postaja tiha in odsotna / pogledal ga je z odsotnim pogledom ; njegov obraz je bil miren in odsoten / duševno odsoten

odsôtnost -i ž ( ó )
dejstvo, da je kdo odsoten: dolga odsotnost ; zaradi odsotnosti večine članov je bil sestanek preložen ; pren., publ. popolna odsotnost takih prizadevanj
duševna odsotnost stanje človeka, ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe

odspájkati -am dov. ( ȃ )
teh. s spajkanjem odstraniti: odspajkati konico

odspáti -spím dov. , odspì odspíte; odspál ( á í )
prespati : po kosilu je odspal dve uri

odspód prisl. ( ọ̑ )
pog. spodaj : hišnik stanuje odspod; prim. spod 1

odspôdaj prisl. ( ó )
pog. spodaj : odspodaj so vrata zaklenjena; prim. spodaj

odspréd prisl. ( ẹ̑ )
pog. spredaj : odspred stojijo otroci
pog. pokrpan je odspred in odzad zelo; prim. spred 1

odsprédaj prisl. ( ẹ́ )
pog. spredaj : njeni lasje so odspredaj lepi, gosti, črno rjavi; prim. spredaj

odsŕkati -am dov. ( ŕ ȓ )
srkajoč odpiti: odsrkal je še nekaj vina iz kozarca

odsrkávati -am nedov. ( ȃ )
srkajoč večkrat odpiti: po malem je odsrkaval vino

odstávčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odstavek: odstavčni pomišljaj ; odstavčna vrstica ; odstavčno naštevanje

odstávek -vka m ( ȃ )
krajši, vsebinsko zaključen del besedila, ki se začenja v novi vrsti, navadno s presledkom: zaključno poglavje ima pet odstavkov ; dolg, kratek odstavek / narediti odstavek začeti pisati v novi vrsti in navadno nekoliko proti desni
// krajši, navadno vsebinsko zaključen del kakega besedila, umetniškega dela: prebral je nekaj odstavkov in odložil knjigo ; pet odstavkov zna na pamet / zaigrati nekaj odstavkov iz znane opere
alp. daljši del plezalne smeri

odstáven -vna -o prid. ( ā )
v zvezah: odstavni pas vozni pas za počasi vozeča vozila ; žel. odstavni tir tir za železniška vozila, ki so za določen čas izločena iz prometa

odstavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstaviti: zahtevati odstavitev direktorja ; odstavitev s položaja / odstavitev pujskov

odstáviti -im dov. ( á ȃ )
1. spraviti zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: ko je škaf poln mošta, ga odstavijo ; odstaviti lonec z ognja ; odstaviti na rob štedilnika / pil je in steklenice dolgo ni odstavil od ust / kuhano jed odstavimo
2. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: odstaviti direktorja / odstaviti koga s položaja
3. prenehati hraniti s svojim mlekom: psica je odstavila mladiče / ekspr. odstaviti dojenčka prenehati dojiti / odstaviti od prsi
// narediti, da žival preneha dojiti: odstaviti pujske, teleta
publ. odstaviti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati ; publ. vodstvo je zahtevo odstavilo prenehalo zahtevati

odstávljanje -a s ( á )
glagolnik od odstavljati: pristavljanje in odstavljanje / prezgodnje odstavljanje ; odstavljanje telet

odstávljati -am nedov. ( á )
1. spravljati zlasti posodo z določenega mesta, položaja, kjer je s kakim namenom: pravkar je odstavljala lonček s kuhalnika
2. delati, povzročati, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo: imeti pravico odstavljati vodilne delavce
3. prenehavati hraniti s svojim mlekom: psica odstavlja mladiče / ekspr. otroka že odstavlja prenehava dojiti
// delati, da žival prenehava dojiti: odstavljati tele

odstávljenec -nca m ( ȃ )
mladič, otrok, ki se ne hrani več z materinim mlekom: prostori za rejo odstavljencev ; prebavne težave odstavljencev

odstavljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da, sme odstaviti, odpustiti: odstavljiv funkcionar

odstavljívost -i ž ( í )
dejstvo, da se kdo da, sme odstaviti, odpustiti: odstavljivost vodilnih uslužbencev

odstírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. knjiž. odgrinjati zlasti kar ovira dostop svetlobe: odstirati zavese ; zastor se odstira na obe strani
// odkrivati : megla je plahnela in odstirala hiše / odstirati komu svoje skrivnosti
2. zastar. odstranjevati : odstirati dračje ; odstirati si blato s čevljev

odstòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od odstopiti:
a) odstop ozemlja priseljenim kmetom ; odstop prednosti
b) obrazložiti, utemeljiti odstop ; preklicati odstop predsednika kabineta / sprejeti odstop ; publ. podati odstop odstopiti
c) tako dejanje pomeni odstop od dosedanjih navad
č) nova cena predstavlja odstop od splošne ravni cen / odstop od izvirnega besedila
med. odstop mrežnice bolezen, pri kateri se mrežnica loči od žilnice ; pravn. odstop (terjatve) prenos terjatve na drugo osebo ; odstop od pogodbe izjava, da stranke obveznost iz pogodbe ne veže več

odstópanje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od odstopati: odstopanje skorje od drevesa / odstopanje od ustavnih načel, zakona

odstópati -am nedov. ( ọ̄ )
1. prenehavati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: omet na nekaterih mestih že odstopa ; skorja je začela odstopati
2. odpovedovati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: člani predsedstva so začeli drug za drugim odstopati / predsednik je izjavil, da odstopa
3. navadno v zvezi z od prenehavati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: odstopati od svojih načel, navad
// prenehavati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopati od zahtev
// publ. biti neenak v primerjavi s čim: cene odstopajo od lanskega povprečja ; to blago odstopa po kvaliteti / po znanju zelo odstopa od drugih veliko več zna

odstópek -pka m ( ọ̑ )
odstop : odstopek od svoje pravice
strojn. razlika med imensko in kako drugo mero

odstópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odstop: podpisati odstopno izjavo ; odstopna pravica / publ. varna odstopna pot pot, primerna za umik

odstopícati -am dov. ( ī )
ekspr. oditi s kratkimi, hitrimi koraki: odstopicala je proti vratom / počasi je odstopicala navzgor odšla

odstopítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstopiti: sklep o odstopitvi večjega dela zemljišča / izgovoril si je pravico do odstopitve

odstopíti in odstópiti -im dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
1. s korakom, koraki prenehati biti v neposredni bližini česa ali postati bolj oddaljen od česa: odstopil je in ga začel ogledovati ; odstopili so od plota in posedli ; odstopiti za korak ; kar odstopil je od presenečenja
2. prenehati se prilegati podlagi, biti sprijet z njo: prilepljena krpa je odstopila ; podplati na čevljih so odstopili ; skorja pri hlebcu je odstopila ; umazanija v loncu še ni odstopila
3. odpovedati se opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe: predsednik je odstopil ; uredniški odbor je zaradi neutemeljene kritike odstopil ; kolektivno odstopiti
// preh. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti : zaradi afere so morali takoj odstopiti ministra
// odpovedati udeležbo zlasti pri tekmovanju: tekmovalec je odstopil ; odstopiti zaradi poškodbe
4. navadno v zvezi z od prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: ni odstopil od svojih načel, navad ; odstopiti od stališča o nevmešavanju ; odstopiti v nekaterih bistvenih točkah
// prenehati vztrajati pri uresničitvi česa: odstopiti od zahteve, zamisli
pravn. odstopiti od tožbe izjaviti, da ne bo uveden sodni postopek
// publ. postati neenak v primerjavi s čim: osebni dohodki v tej tovarni so odstopili od osebnih dohodkov drugod ; po kvaliteti je zelo odstopil od povprečja
5. narediti, da dobi drugi, kar osebek ima, mu pripada: odstopiti komu dediščino ; odstopiti stanovanje potrebnejšemu ; odstopil mu je vrstni red pri nakupu avtomobila / odstopi mi knjigo za kak dan posodi mi ; odstopiti posestvo sinu zapustiti ; odstopil mu je sobo za en večer dal

odstópnica -e ž ( ọ̑ )
voj. pot, primerna za umik; umičnica : varovati odstopnico

odstópnik -a m ( ọ̑ )
pravn., navadno v zvezi odstopnik terjatve upnik, ki prenese svojo terjatev na drugo osebo:

odstopnína -e ž ( ī )
pravn. znesek, ki se plača za odstop od pogodbe: določiti odstopnino

odstótek -tka m ( ọ̑ )
del na sto enakih delov razdeljene celote: snov ima enajst odstotkov primesi ; proizvodnja je za sedem odstotkov [7 %] večja kot lani / izraziti v odstotkih
ekspr. negotovost z odstotkom upanja z malo upanja
// ed. količina, izražena s tem delom: odstotek smrtnosti pada ; ugotavljati odstotek alkohola v krvi ; povprečni odstotek tolšče v mleku ; gnojila z majhnim odstotkom dušika

odstóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odstotek: podatki o odstotnem deležu posameznih dežel v izvozu / piše se narazen ali skupaj koliko odstoten in kolikoodstoten / s števnikom 9-odstotno povečanje
mat. odstotni račun procentni račun ; trg. odstotna marža marža, ki znaša določen odstotek od cene

odstótkoven in odstotkôven -vna -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na odstotek: odstotkovni delež ; delitev sredstev po odstotkovnem ključu ; odstotkovna rast plač ; odstotkovno razmerje

odstranítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstraniti: odstranitev ovir / sredstvo za odstranitev madežev / odstranitev nepravilnosti v podjetju

odstraníti in odstrániti -im dov. ( ī á ā )
1. s širokim pomenskim obsegom narediti, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstraniti dračje z dvorišča ; odstraniti obzidje ; odstraniti pohištvo iz sobe ; odstraniti sneg s strehe ; odstraniti odvečno tekočino / odstraniti madež z vodo očistiti / veter je odstranil oblake odpihal
// narediti, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstraniti posodi dno ; odstraniti lupino, skorjo ; odstraniti peclje češnjam ; z operacijo odstraniti komu roko ; odstraniti drevesu vrh
2. narediti, povzročiti, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpraviti : odstraniti napake, slabosti ; odstraniti nepravilnosti v podjetju ; skušal je odstraniti socialne razlike
publ. odstraniti vprašanje z dnevnega reda ne ga obravnavati
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha opravljati pomembnejšo javno funkcijo ali službo; odstaviti : direktorja so odstranili / odstraniti koga s položaja

odstránjati -am nedov. ( á )
odstranjevati : odstranjati slamo / odstranjati vzroke nesporazuma

odstranjeválec -lca [ otstranjevau̯ca tudi otstranjevalca ] m ( ȃ )
1. delavec, ki kaj odstranjuje: odstranjevalec peska z ulitkov
2. sredstvo za odstranjevanje: kupiti odstranjevalec laka za nohte

odstranjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odstranjevati: odstranjevanje odpadkov / odstranjevanje nesoglasij, težav

odstranjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s širokim pomenskim obsegom delati, da kaj preneha biti na določenem mestu: odstranjevati kamenje s poti ; odstranjevati ruševine, smeti, vozila ; plug odstranjuje sneg s ceste ; z lopatami odstranjevati ; počasi se odstranjevati
// delati, da kaj preneha biti del, sestavina česa: odstranjevati sadežem koščice ; odstranjevati pleve ; odstranjevati deblu skorjo ; odstranjevati z rezanjem ; mehanično odstranjevati
2. delati, povzročati, da kak pojav, stanje preneha biti, obstajati; odpravljati : odstranjevati nepravilnosti v poslovanju ; odstranjevati socialne razlike

odstranljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odstraniti: odstranljiv del / take izgube energije so odstranljive

odstranljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost odstranljivega: odstranljivost lupine, skorje

odstrél -a m ( ẹ̑ )
1. glagolnik od odstreliti: odstrel skal / odstrel bolnih živali ; dovoljenje za odstrel jelena ; v lovišču je dva tisoč fazanov za odstrel / gojitveni odstrel odstrel divjadi, ki ni za pleme
ekspr. on je že zrel za odstrel ni več sposoben opravljati svoje funkcije
2. lov., navadno s prilastkom divjad, ki se ustreli, ubije zlasti zaradi uravnavanja števila: dovoljeni letni odstrel

odstrélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odstrel: narediti odstrelni načrt / odstrelna taksa

odstrelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odstreliti: po odstrelitvi skale je v jamo vdrla voda / dobiti dovoljenje za odstrelitev srnjaka

odstrelíti -ím dov. , odstréli in odstrêli; odstrélil ( ī í )
1. s strelom, streli odstraniti: odstreliti ptiču nekaj peres ; odstrelil si je palec
// s streli, razstreljevanjem odstraniti, ločiti del česa: odstreliti plaz ; odstreliti premog v rudniku
// lov. ustreliti, ubiti divjad zlasti zaradi uravnavanja števila: odstreliti nekaj medvedov ; odstreliti stare in bolne živali
2. zastar. izstreliti : posameznik je lahko odstrelil le pet strelov / odstreliti raketo

odstreljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
s streli, razstreljevanjem odstranjevati, ločevati del česa: odstreljevati plazove ; odstreljevati premog v rudniku
// lov. streljati, ubijati divjad zlasti zaradi uravnavanja števila: odstreljevati medvede

odstréti -strèm dov. , odstŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. odgrniti zlasti kar ovira dostop svetlobe: odstreti tančico, zastor
// odkriti : preblisk strele je odstrl pokrajino / odstreti komu svoje skrivnosti

odstríči -strížem dov. , odstrízi odstrízite; odstrígel odstrígla ( í )
s striženjem odstraniti: odstriči kito ; odstriči odvečne mladike
// s striženjem odstraniti del česa: odstriči predolgo nitko
// s striženjem ločiti od večje količine: odstriči velik kos tkanine

odstrížek -žka m ( ȋ )
odrezek : po tleh so ležali pisani odstrižki

odstrúžiti -im dov. ( ú )
s struženjem odstraniti: odstružiti vrhnjo plast

odsúkati -am in -súčem dov. , tudi odsukájte; tudi odsukála ( ú )
narediti, da kaj preneha biti sukano: odsukati nit

odsún -a m ( ȗ )
odsunek : nepričakovan odsun
šport. gib, s katerim telovadec, oprt na roke, preide v nižji položaj

odsúnek -nka m ( ȗ )
glagolnik od odsuniti: nagel odsunek stola / vrata na odsunek

odsúniti -em dov. ( ú ȗ )
1. z močnim sunkom spraviti iz neposredne bližine ali v večjo oddaljenost od sebe: ko je pojedel, je odsunil krožnik / odsuniti napadalca ; odsunil je njeno roko
// z močnim sunkom spraviti z določenega mesta, položaja: odsuniti naoknice, vrata ; odsuniti zapah / vrgel je knjigo na tla in jo odsunil z nogo / odsuniti kapo višje na čelo potisniti
2. knjiž. narediti sunkovit gib: udaril je s petami in odsunil z glavo navzgor / odsuniti zgornji del telesa

odsurfati -am [ otsə̀rfati ] dov. ( ə̏ )
prestaviti se z ene, navadno začetne, na drugo spletno stran; oddeskati : ker se je stran predolgo odpirala, so uporabniki odsurfali drugam
// priti do določene strani na svetovnem spletu sploh: odsurfal je do televizijskega sporeda in odprl televizijo ; odsurfati na spletišče

odsúti -sújem dov. , odsúl in odsùl ( ú ȗ )
s sipanjem odstraniti: dosuti in odsuti

odsvájanje -a s ( á )
pravn. prenašanje (lastninske) pravice na drugo osebo: odsvajanje nepremičnin

odsvájati -am nedov. ( á )
pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvajati delnice ; odsvajati premoženje

odsvetováti -újem in odsvétovati -ujem dov. ( á ȗ; ẹ́ )
dati nasvet, naj kdo česa ne stori, dela: odsvetovati kajenje ; odsvetovali so ji to poroko ; odsvetovala mu je, da bi še hodil tja / elipt.: odsvetovati dekletu fanta ; zdravnik mu je odsvetoval morje da gre na morje

odsvít -a m ( ȋ ) knjiž.
1. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev : gledati odsvit luči na vodi ; odsvit sveče v očeh
// ekspr. izraz , odraz : te pesmi so odsvit ljudskega mišljenja
2. svetloba , sij : odsvit zimskega sonca ; odsvit zvezd / videti kaj v odsvitu plamenčka
knjiž., ekspr. pokazati se v najboljšem odsvitu v luči

odsvítati -am nedov. ( ȋ ) knjiž.
1. biti viden, kazati se na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsevati : luči odsvitajo v vodi ; zarja se je odsvitala v jezeru
// svetlo se odražati, kazati: zidovje odsvita skozi drevje ; v daljavi se odsvita mesto
2. kazati , izražati : pravljice odsvitajo mišljenje starih ljudstev ; roman odsvita takratno življenje
// biti viden, kazati se v čem: njegovi duševni boji odsvitajo tudi na obrazu ; ti dogodki se odsvitajo tudi v gospodarstvu

odsvojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odsvojiti: odsvojitev nepremičnin ; prepoved odsvojitve

odsvojíti -ím dov. , odsvójil ( ī í )
pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo: odsvojiti delnice, terjatve ; odsvojiti premoženje ; vozilo se odsvoji
filoz. subjekt se odsvoji odtuji, alienira

odšantáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. odšepati : poslovil se je in odšantal iz sobe / psiček odšanta pod klop

odšávsniti -em dov. ( á ȃ )
ekspr. hitro, sunkovito odgrizniti, odtrgati z gobcem, kljunom: odšavsniti kos mesa

odščeníti -ščénem dov. ( ī ẹ́ )
zastar. odščipniti : odščeniti poganjek ; odščeniti stenj / odščenil je nekaj njene bojevitosti

odščíp -a m ( ȋ ) med.
odvzem tkiva ali organskih delov iz živega telesa za preiskavo: zdravnik je predlagal odščip tkiva za histološko preiskavo ; odščip na materničnem vratu

odščipávati -am nedov. ( ȃ )
s ščipanjem odstranjevati: odščipavati poganjke

odščípniti -em dov. ( í ȋ )
s ščipanjem odstraniti: odščipniti konico žeblja ; odščipniti roži uvel list ; pren. nekaj je odščipnil od resnice
ekspr. odščipniti sto evrov od zaslužka odtegniti
// s ščipanjem odstraniti del česa: žico je treba malo odščipniti / pog. odščipniti hlebec odlomiti / ekspr. gospodar mu je odščipnil zaslužek znižal

odšépati -am dov. ( ẹ̄ )
šepajoč oditi: odšepati iz sobe ; ob palici je počasi odšepal na vrt

odškóditi -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. odškodovati : s tem so ga hoteli odškoditi za izgubo vodilnega mesta / lep razgled ga je odškodil za prebite napore poplačal ; privoščil si je vse, da bi se odškodil za prejšnje stradanje

odškodnína -e ž ( ī )
kar se da, dobi
a) za poravnavo škode: oškodovanci niso zahtevali odškodnine ; plačati odškodnino ; tožiti za odškodnino ; dobiti odškodnino za bolečine / vojna odškodnina dajatev, ki se določi pripadnikom okupirane ali premagane države
b) za uporabo, obrabo: prepustil mu je sobo za dve leti brez odškodnine ; odškodnina za uporabo mestnega zemljišča
c) za storitev, delo: obljubil sem mu pomoč pri urejanju brez odškodnine ; igral bo tudi pri radiu za primerno odškodnino honorar / odpuščenim vojakom so prepustili konje za majhno odškodnino

odškodnínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odškodnino: odškodninski spor ; odškodninska terjatev
pravn. odškodninski zahtevek ; odškodninska odgovornost dolžnost poravnati škodo

odškodovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odškodovati: to otrokovo dejanje je bilo odškodovanje za pomanjkanje ljubezni / za odškodovanje so mu dali nekaj denarja

odškodováti -újem tudi odškódovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̄ )
knjiž. (delno) povrniti škodo, izgubo: odškodovati koga za izgubljene dohodke ; prizadetega so odškodovali z nekaj stotaki / odškodoval vas bom za zamudo, ki ste jo imeli zaradi mene ; ekspr. v gostilni se je odškodoval za domače težave ; veseljačil je, kot bi se hotel odškodovati za trpljenje med vojno / lep razgled nas je odškodoval za težko pot poplačal
knjiž. čutil je dolžnost, da ga s svojo pridnostjo odškoduje se mu oddolži

odškrípati tudi odškripáti -ljem in -am, in odškrípati -ljem in -am dov. ( í á í; í )
škripajoč se oddaljiti: vozovi so počasi odškripali / odškripati po stopnicah

odškŕniti -em dov. , tudi odškrníla ( ŕ )
1. nav. ekspr. odlomiti , odtrgati : odškrniti košček kruha
// nekoliko zmanjšati: pri arondaciji so odškrnili travnik / odškrniti komu zaslužek
2. knjiž., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: odškrniti okno ; boječe odškrniti vrata ; pren. odškrniti vrata novim idejam
nar. vzhodno šel je v klet, odškrnil pipo in si natočil odvil

odštékan -a -o prid. ( ẹ̑ ) pog.
ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega; nenavaden : odštekani čevlji ; odštekana komedija / prihaja iz odštekane družine

odštékanec -nca m ( ẹ̑ ) pog.
kdor se po določenih lastnostih, nazorih, navadah izrazito loči od drugih: na zabavi so se zbrali sami odštekanci ; pravi odštekanec

odštéti -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. zmanjšati vsoto za določen znesek: odšteti stroške od vsote / tekmovalcu so odšteli pet točk
// mat. narediti računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odšteti devet od sto
2. dati, izročiti (s štetjem) določeno vsoto denarja: odštel mi je deset tisoč ; odšteti denar na mizo / pog. odšteti denar na roko neposredno izplačati / aro mu je že odštel
// od večje količine s štetjem določiti, ločiti določeno manjšo količino: odšteti deset kapljic zdravila / štel je udarce ure in ko je odštel šestega, se je pomiril
3. dati, poravnati v denarju, kar komu pripada; izplačati : odšteti hčeri doto ; prigovarjali so mu, naj si da odšteti svoj del dediščine
// nav. ekspr. plačati : odšteti carino / koliko si pripravljen odšteti za njegovo delo ; za najemnino odšteje vsak mesec petsto evrov
4. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti; izvzeti : njega je treba pri tem odšteti / če odštejemo ta neprijetni dogodek, je prireditev lepo uspela ; otrok je zdrav, če odštejemo majhne prehlade
pog., ekspr. odšteti jih komu s palico natepsti, pretepsti ga ; pog., ekspr. odštejte mu jih petnajst dajte mu petnajst udarcev

odštétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odšteti: odštetje dolgov od dohodka

odšteválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odštevanje: odštevalni postopek

odštévanec -nca m ( ẹ́ )
mat. število, ki se odšteva: v tem računu je odštevanec dvomesten

odštévanje -a s ( ẹ́ )
1. glagolnik od odštevati: odštevanje stroškov / odštevanje števil / znak minus izraža odštevanje
2. teh. proces posameznih časovno usklajenih dejavnosti neposredno pred vzletom vesoljske ladje, rakete: odštevanje je potekalo v redu ; odložiti odštevanje zaradi slabih vremenskih razmer

odštévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. dajati, izročati (s štetjem) določeno vsoto denarja: pravkar je odšteval kupnino v samih novih bankovcih
2. nav. ekspr. plačevati : gospodinji odštevajo vsak mesec petsto evrov za najemnino
3. mat. delati računsko operacijo, pri kateri se eno število zmanjša za drugo: odštevati od sto ; seštevati in odštevati
ekspr. ura odšteva udarce bije

odštévek -vka m ( ẹ̑ )
knjiž. odbitek , odtegljaj : ugotoviti odštevke

odštorkljáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. štorkljajoč oditi: slišal sem ga, kako je odštorkljal ; obula je cokle in odštorkljala v hlev ; odštorkljati po stopnicah / pozdravil je in odštorkljal naprej odšel

odšuméti -ím dov. ( ẹ́ í )
šumeč se oddaljiti: jež je odšumel po listju / jata odšumi / ekspr. odšumela je iz salona šumeč z oblačili odšla

odšvedráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. oditi z nerodnimi, počasnimi koraki: ves zbit je odšvedral po stopnicah ; odšvedrati s palico / ob nevarnosti je vselej lepo odšvedral v zavetje odšel

odtájati -am dov. ( ȃ )
narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led; otajati : odtajati živilo iz zamrzovalne skrinje ; meso se je že odtajalo / topli vetrovi so odtajali zemljo / s prijaznostjo je odtajal njihovo nezaupanje
ekspr. pijača jim je odtajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti ; ekspr. počasi se je le odtajal postal prijaznejši

odtajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da voda v kaki snovi preneha biti led: počasi so odtajevali ribe / odtajevati poti

odtákati -am nedov. ( ȃ )
spravljati kaj tekočega iz česa: odtakati vino iz soda v škaf / odtakati prepolne steklenice / odtakati vodo s krompirja odlivati, odcejati

odtakníti in odtákniti -em dov. ( ī á )
narediti, da kaj preneha biti zataknjeno: odtakniti zatič / odtakniti vrata

odtalíti -ím dov. , odtálil ( ī í )
otajati : odtaliti živila ; zemlja se še ni odtalila
teh. odstraniti trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote

odtaljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
odtajevati : odtaljevati meso
teh. odstranjevati trdno snov s prehajanjem v tekoče stanje zaradi toplote

odtávati -am dov. ( ā )
počasi, z negotovo hojo oditi: vstal je in odtaval v hišo ; izgubljeno, zamišljeno odtavati ; odtaval je kakor omamljen, kakor slepec

odtêči -têčem dov. , odtêci odtecíte; odtékel odtêkla ( é )
1. tekoč se odstraniti zlasti iz kake posode: ker je imel lonec luknjico, je voda odtekla / kri mu je že skoraj odtekla izgubil je skoraj že vso kri
2. v teku oditi: odtekla je po stopnicah

odtegljáj -a m ( ȃ )
zmanjšanje izplačila za določen znesek: po odtegljaju mu je ostalo samo še tisoč evrov
// znesek, za katerega se zmanjša izplačilo: določiti odtegljaj ; veliki odtegljaji

odtegnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odtegniti: odtegnitev podpore / biti kaznovan zaradi odtegnitve vojaški obveznosti / med. odtegnitev alkohola, kofeina, nikotina ; odtegnitev droge včasih povzroči hudo reakcijo ; simptomi, znaki odtegnitve

odtegníti in odtégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. s hitrim gibom narediti, da kdo česa ne more prijeti, se česa ne more dotakniti: odtegnil je pismo, po katerem je segla ; hotel ji je poljubiti roko, pa jo je odtegnila
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom: služba ga je za dolgo odtegnila od družine ; odtegnil se je ljudem
b) česa ne dela več: bolezen me je odtegnila od dela, učenja ; odtegniti se literarnemu ustvarjanju
c) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: hoteli so jo odtegniti od fanta ; odtegniti se družini, prijatelju
č) ni več pod vplivom koga: odtegniti otroka slabi družbi / odtegniti koga tujemu vplivu
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek: vsak mesec mu odtegnejo tristo evrov ; odtegniti od plače ; odtegniti na račun posojila / odtegniti obresti
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegniti komu pomoč ; odtegnil mu je svoje zaupanje ni mu več zaupal
// med. ukiniti uživanje zdravila, alkohola, tobaka, mamila pri zasvojencu: odtegniti pacientu metadon

odtegnítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odtegnitev: odtegnitveni simptomi ; odtegnitveni sindrom ; pri nenadni prekinitvi jemanja zdravil lahko pride do močnih odtegnitvenih znakov / odtegnitvena kriza

odtegoválka -e [ tudi ottegovau̯ka ] ž ( ȃ )
anat. mišica, ki odmika del okončine: odtegovalka in pritegovalka

odtegovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odtegovati: odtegovanje obresti / odtegovanje podpore / to je dokaz odtegovanja dolžnostim

odtegováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s hitrimi gibi delati, da kdo česa ne more več držati, se česa ne more več dotikati: odtegovati roko
2. delati, povzročati, da kdo
a) ni več skupaj s kom: služba ga odteguje otrokom ; odtegovati se družbi
b) ne dela več česa: odtegovati koga od dela
c) da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: tožila je, da ji odteguje otroke ; odtegovati se drug drugemu ; čutil je, da se mu prijatelj počasi odteguje
č) ni več pod vplivom koga: odtegovati mladino slabi družbi / odtegovati negativnemu vplivu slabih filmov
3. zmanjševati izplačilo za določen znesek: odtegovati od osebnih dohodkov ; odtegujejo mu za nakup pralnega stroja ; vračal bi v obrokih in odtegovali bi mu pri obračunih
4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža prenehavanje dejanja, kot ga določa samostalnik: odtegovati pomoč ; začela mu je odtegovati naklonjenost ni mu bila več naklonjena
knjiž. plevel odteguje zemlji hranljive snovi jemlje ; knjiž. odtegovala je oči njegovemu pogledu ni se hotela spogledati z njim ; knjiž. odtegovati komu poglede ne hoteti gledati ga

odtehmál [ ottehmau̯ ] prisl. ( ȃ )
star. od takrat: odtehmal ni več prišel

odtéhtanost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. skladnost , usklajenost , ubranost : oblikovna odtehtanost ; zvočna odtehtanost pri izvajanju skladbe

odtéhtati -am dov. ( ẹ̑ )
1. od večje količine s tehtanjem določiti, ločiti določeno količino česa: odtehtati kupcu dva kilograma jabolk ; za potresanje odtehtaj pet dekagramov moke
2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: pri tem pisatelju včasih beseda odtehta cel stavek ; ekspr. zdravja ne odtehtajo vsi zakladi sveta / ekspr. vsak od njih odtehta deset napadalcev
// po prijetnosti, zadovoljstvu presegati neprijetnost, nezadovoljstvo ob čem negativnem: vse skrbi je odtehtala ljubezen njenih otrok ; lep razgled odtehta dolgo pot ; uspeh pri delu odtehta težave
3. knjiž. zaleči 1 , odleči : vaše priporočilo veliko odtehta / ta delavec odtehta za tri druge
ekspr. njegovo junaštvo odtehta vse njegove napake zaradi njegovega junaštva se zdijo njegove napake manj pomembne, nepomembne ; ekspr. takega pomočnika ne moreš z zlatom odtehtati je zelo dober, marljiv ; ekspr. to blago bi odtehtali z zlatom drago plačali

odtehtávati -am nedov. ( ȃ )
1. od večje količine s tehtanjem določati, ločevati določeno količino česa: odtehtavati krompir
2. biti enako, več vreden kot kaj drugega: dejal je, da izumi odtehtavajo umetnine
knjiž. odtehtavati pomen prestopka določati, presojati ; ekspr. tega igralca bodo klubi še z zlatom odtehtavali bodo zanj pripravljeni dajati dosti denarja

odtekálka -e ž ( ȃ )
zool. odprtina za odtekanje (izrabljene) vode zlasti pri školjkah: dotekalka in odtekalka

odtékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odtekati: odtekanje vode s pobočij / pospešiti odtekanje zraka / odtekanje delovne sile

odtékati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. tekoč se odstranjevati zlasti iz kake posode: tekočina na eni strani priteka in na drugi odteka / kri odteka iz rane teče / tu odteka s prahom pomešani zrak odhaja, se odstranjuje
2. ekspr. odhajati drugam: s teh območij odteka veliko delovne sile
// navadno v zvezi z denar prehajati drugam: denar, dobiček odteka iz podjetja

odtekniti gl. odtakniti

odtelováditi -im dov. ( á ȃ )
prenehati telovaditi: ko so odtelovadili, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtelovaditi vajo

odtemnítev -tve [ ottəmnitəu̯ ] ž ( ȋ )
film. postopek za ločevanje prizorov, pri katerem se iz popolne teme pokaže (naslednji) prizor: zatemnitev in odtemnitev

odtének -nka m ( ẹ̑ )
1. vsaka od različnih barv iste barvne osnove: dobro ločiti odtenke ; barva je spremenila odtenek ; rožnati odtenki ; odtenek rumene barve ; modra barva raznih odtenkov, v več odtenkih ; rjavi lasje z bakrenim odtenkom / barvni odtenek / ekspr. letos so moderni svetli odtenki svetle barve ; stene v temnih odtenkih temnih barvah
2. vsak od različnih čutno zaznavnih pojavov iste vrste: zvočni odtenki ; odtenek glasu ; odtenki svetlobe ; vonj ima več odtenkov / med lepim in grdim je veliko odtenkov
3. navadno s prilastkom zelo majhna sestavina kakega čutno zaznavnega pojava, ki izraža, nakazuje kako čustvo, razpoloženje: strogosti je bil primešan odtenek žalosti ; gledati koga z odtenkom spoštovanja ; odtenek nejevolje, ravnodušnosti, užaljenosti v glasu
4. vsaka od nebistvenih različnih oblik kakega pojava: obvladati vse odtenke jezika ; beseda je dobila nov pomenski, stilni odtenek / politični odtenki v stranki
// zelo majhna sestavina, značilnost česa: v prevodu so se ohranili tudi vsi odtenki izvirnika ; v drugem delu vaje se je dirigent posvetil odtenkom ; njegova zadnja zgodba ima neke nove odtenke
5. ekspr. vrsta , sorta : tam se zbirajo begunci vseh odtenkov
6. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za odtenek izraža zelo majhno stopnjo: za odtenek manj bel ; niti za odtenek ni boljši / biti za odtenek za drugimi sošolci
// v zvezi do odtenka izraža zelo veliko stopnjo: otrok jo razume do odtenka natančno / gnati stvar do zadnjega odtenka ; rahločutna do skrajnih odtenkov
to je dalo dogodku skrivnosten odtenek prizvok

odtesáti -téšem dov. , odtêši odtešíte; odtêsal ( á ẹ́ )
s tesanjem odstraniti: odtesati grče / odtesati vejo odklestiti / ekspr. odtesal je krajec kruha in odšel odrezal

odteščáti se -ám se [ ottəščati se ] dov. ( á ȃ )
star. kaj malega pojesti: odteščali se bomo v gostilni ; zdaj bomo lažje hodili, ko smo se nekoliko odteščali / odteščati se z jabolkom
// najesti se: ko sta se odteščala in odžejala, sta šla naprej ; dobro sva se odteščala
evfem. odteščajte se, komur je treba opravite malo potrebo ; star. to je storila, da bi se odteščala zaradi vseh krivic dala si duška ; star. šele ob enajstih sem se odteščal prvič jedel

odtézati -am nedov. ( ẹ̄ )
star. odtegovati : deklica mu je začela odtezati roke / odtezati materi sina ; dekle se mu odteza

odtihmal gl. odtehmal

odtihotápiti -im dov. ( á ȃ )
nav. ekspr. naskrivaj, neopazno odnesti: odtihotapiti zavoj v avto

odtípkati -am dov. ( ȋ )
pretipkati , stipkati : vse je sproti odtipkal

odtírati -am dov. ( ȋ )
star. odgnati : odtirati živino / odtirati ljudi v sužnost / delomrzneže so odtirali iz mesta

odtís -a m ( ȋ )
1. glagolnik od odtisniti: odtis pečata, podpisa na papir ; napaka pri odtisu
2. kar se prenese z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: narediti, primerjati odtise ; barvni odtis ; odtisi v različnih grafičnih tehnikah ; povečati hitrost stroja za sto odtisov na uro
// podoba predmeta, ki nastane z njegovim pritisnjenjem v kaj, na kaj: dobiti, vzeti odtis ; mavčni, voščeni odtis ; odtis stopala v mivki
pravn. dati prstni odtis odtis prstne blazinice določenega prsta ; izzvati prstne odtise napraviti jih vidne ; najti prstne odtise vlomilca odtise prstnih blazinic ; teh. galvanoplastični odtis negativ predmeta, ki nastane z elektrolitskim nanašanjem kovinske plasti na model ; tisk. krtačni odtis odtis za korekture ; poskusni odtis ki se naredi pred tiskanjem za ugotovitev ustreznosti ; zal. posebni odtis posebej vezan sestavek, ki izide v knjigi, reviji

odtísk -a m ( ȋ )
odtis : nerazločni odtiski / mavčni odtiski ; odtiski prstov na ogledalu

odtiskávanje -a s ( ȃ )
odtiskovanje : odtiskavanje naslovov / odtiskavanje v mavec

odtiskávati -am nedov. ( ȃ )
odtiskovati : odtiskavati grafike / odtiskavati stopala v sneg

odtiskoválnica -e ž ( ȃ )
tisk. stroj za poskusne odtise: kupiti novo odtiskovalnico

odtiskovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odtiskovati: odtiskovanje črk, slik ; odtiskovanje na papir, platno / odtiskovanje nog v pesek

odtiskováti -újem nedov. ( á ȗ )
s pritiskanjem povzročati, da se s pomočjo barve kaj prenaša na podlago: odtiskovati pečat ; odtiskoval je vzorce
// prenašati z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtiskovati grafike ; odtiskovati poskusne odtise
// s pritiskanjem povzročati, da se delajo podobe predmeta v čem, na čem: odtiskovati roke v sneg ; podplati so se odtiskovali v pesek

odtísniti -em dov. ( í ȋ )
1. s pritisnjenjem povzročiti, da se s pomočjo barve kaj prenese na podlago: odtisniti štampiljko, podpis ; odtisniti vzorec / pomočil je palec v barvo in ga odtisnil na papir
// prenesti z določeno tiskarsko tehniko na papir, tkanino: odtisniti poskusni odtis ; odtisniti sliko ; odtisniti z odtiskovalnico
// s pritisnjenjem povzročiti, da se naredi podoba predmeta v čem, na čem: odtisniti napis v vosek ; odtisniti stopalo v sneg ; deske so se odtisnile na površini betona / odtisniti sled narediti
2. star. odriniti , potisniti : odtisniti čoln od brega ; veter je odtisnil oblake na gore

odtísoček -čka m ( ȋ )
knjiž. del na tisoč enakih delov razdeljene celote; promile : ta snov ima približno dva odtisočka [2 ‰] kuhinjske soli
// ed. količina, izražena s tem delom: južni del dežele ima največji odtisoček rojstev

odtístihdôb in od tístih dôb prisl. ( ȋ-ȏ )
star. od takrat: nekaj sta se sporekla in odtistihdob ga ni več pogledala

odtistihmál [ ottistihmau̯ ] prisl. ( ȃ )
star. od takrat: odtistihmal ga je videla samo enkrat

odtlêj in odtlèj prisl. ( ȇ; ȅ )
od takrat: odtlej se je izogibal družbe

odtòč -óča m ( ȍ ọ́ )
zastar. odtok : velik odtoč vode / razširiti odtoč reke

odtóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na odtok: narediti odtočno odprtino / odtočni jarek, kanal jarek, kanal za odvajanje vode ; odtočni žleb ; odtočna cev cev za odvajanje vode, tekočine
// agr. v katerem voda ne zastaja; odceden : saditi drevesa na odtočnem kraju

odtočíti -tóčim dov. ( ī ọ́ )
spraviti del tekočine iz česa: odtočiti nekaj vina iz soda / odtoči, ker je prepolno / odtočiti sok iz sadne mešanice odliti, odcediti
nizko stopil je za grm in odtočil opravil malo potrebo

odtóčnica -e ž ( ọ̑ )
zastar. odtočna cev: očistiti odtočnico
geogr. reka ali potok, ki odteka iz jezera

odtóčnik -a m ( ọ̑ )
zastar. odtočni jarek: ob cesti so izkopali odtočnik

odtód in od tód prisl. , piše se narazen ( ọ̄ )
1. izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje: od tod nima daleč domov ; od tod do mesta je uro hoda / ne grem od tod, dokler mi ne odgovorite ne zapustim tega kraja, prostora ; dekle ni od tod iz teh krajev / prepiši berilo od tod do konca od tu / kot ukaz proč od tod
2. izraža vzrok dejanja, stanja: vsa nesreča je od tod, ker v podjetju nihče ne odgovarja za napake / v vezniški rabi sprla sta se za dediščino, od tod njuno sovraštvo
// izraža izvor dejanja, stanja: Mrakovica ima ime od tod, ker sonce le redko posije vanjo
3. od tega trenutka, časa: od tod pa vse do konca dejanja je oder v temi

odtòk -óka m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odtekati ali odteči: preprečiti odtok vode / velik odtok prebivalstva v industrijo / odtok denarja
// kar odteka: izmeriti količino odtoka ; posoda za odtok / tovarniški odtok odplaka
2. pot, po kateri kaj odteka: voda si je poiskala nov odtok ; na tem območju prevladuje podzemeljski odtok
3. odtočna cev: popraviti odtok ; dati priključek na odtok

odtôlči -tôlčem [ ottou̯či ] dov. , odtôlci odtôlcite in odtolcíte; odtôlkel odtôlkla ( ó )
s tolčenjem odstraniti: odtolči omet z zidu
ekspr. sedel je k pisalnemu stroju in odtolkel nekaj vrstic natipkal, napisal

odtopíti -ím dov. , odtópil ( ī í )
s topljenjem odstraniti: odtopiti maslo iz posode

odtopotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
topotajoč oditi: vojaki so odtopotali skozi vrata

odtŕganost -i ž ( ȓ )
stanje odtrganega: to je posledica njihove odtrganosti od matične države ; odtrganost ustvarjalca od množic

odtŕgati -am stil. -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem odstraniti: odtrgati gumb ; odtrgati liste z vejice ; odtrgati jabolku pecelj ; odtrgati krilu rob ; odtrgati z roko, zobmi / odtrgati jabolko, nekaj rož / odtrgati ročaj odlomiti ; ročica se je odtrgala ; na pobočju se je odtrgala skala in se zvalila v dolino / ekspr. bomba mu je odtrgala roko ; veter je odtrgal čoln
// s trganjem ločiti od večje količine: odtrgati kos blaga, papirja ; odtrgati nitko
// s trganjem odstraniti del česa: odtrgati predolge niti, stebelca
2. narediti, povzročiti, da kdo
a) ni več skupaj s kom: hotela ga je odtrgati od družine, žene ; odtrgati se od svoje družbe / odtrgati kraj od zaledja
b) preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: ta dogodek ga je odtrgal od nje ; v tujini se je odtrgal od domačih / nihče ga ne more odtrgati od zemlje
c) ne more delati več česa: odtrgati koga od dela, študija
3. zmanjšati izplačilo za določen znesek; odtegniti : vsak mesec mu odtrgajo petino plače ; sto evrov mu je odtrgal, ker je pokvaril stroj
ekspr. delo ga je za dolgo odtrgalo od doma zaradi dela je bil dolgo zdoma ; ekspr. svojih misli ne more odtrgati od njega ne more prenehati misliti nanj ; ekspr. ni mogel odtrgati oči, pogleda od nje neprestano jo je gledal

odtrgávati -am nedov. ( ȃ )
odtrgovati : odtrgavati stroke / vihar je odtrgaval ladje / odtrgavati se od dela

odtrgováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s trganjem odstranjevati: odtrgovati liste, sadeže / odtrgovati pečate / ekspr. s silo je moral odtrgovati podplate od zemlje
// s trganjem ločevati od večje količine: odtrgovati kose blaga od bale
2. delati, povzročati, da kdo ne dela več česa: odtrgujejo ga od dela, učenja
3. zmanjševati izplačilo za določen znesek; odtegovati : odtrgovati dolžni znesek od plače

odtrkljáti -ám dov. ( á ȃ )
s trkljanjem spraviti z določenega mesta: odtrkljati sode iz kleti ; kamen se mu je odtrkljal izpod nog

odtrobíti in odtróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
prenehati trobiti: ko je trobentač odtrobil, se je zaslišalo glasno ploskanje / odtrobiti pesem / odtrobiti zbor

odtŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: vrata je le odtrznila in pogledala v sobo

odtŕžek -žka m ( ȓ )
odtrgan drobec, kos: odtržek časopisa, preje
dialog podaja avtor le v kratkih odtržkih delih

odtujênec in odtújenec -nca m ( é; ȗ )
nav. ekspr. kdor se odtuji: postal je odtujenec ; družbeni iztirjenci in človeški odtujenci

odtujênje in odtújenje -a s ( é; ȗ )
glagolnik od odtujiti: iskati vzroke za njegovo odtujenje družini

odtujênost in odtújenost -i ž ( é; ȗ )
lastnost, stanje odtujenega: odtujenost otrok in staršev / pisatelj obravnava temo o človekovi odtujenosti

odtujeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na odtujevanje: odstraniti vse odtujevalne posrednike / dramatik uporablja odtujevalne učinke

odtujevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od odtujevati: med njima je prišlo do odtujevanja ; iskati vzroke za odtujevanje / odtujevanje sredstev

odtujeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujevati otroka materi ; odtujuje se domu ; počasi se mu odtujuje
2. pravn. prenašati (lastninsko) pravico na drugo osebo: odtujevati premičnine in nepremičnine ; odtujevati premoženje / odtujevati intelektualno lastnino
// jemati kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: vodilni so dolga leta načrtno odtujevali denar
filoz. odtujevati po Marxu povzročati, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij

odtujítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odtujiti: vzroki za njegovo odtujitev družini / odtujitev premoženja, posestva ni mogoča ; odtujitev osebnega vozila

odtujíti -ím dov. , odtújil ( ī í )
1. narediti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: odtujil ga je domačim ; hči se jima je odtujila / dolgotrajno bivanje v tujini ga je odtujilo domovini ; narodnostno se odtujiti
2. pravn. prenesti (lastninsko) pravico na drugo osebo; odsvojiti : odtujiti del delnic, premoženja ; družbeniki ne morejo odtujiti sredstev, ki so v lasti podjetja
// vzeti kaj s prisvojitvenim namenom na skrivaj ter brez dovoljenja in vednosti lastnika: odtujiti denar, denarnico, osebni avtomobil, torbico
filoz. odtujiti po Marxu povzročiti, da se produkti človekovega dela osamosvojijo in zavladajo v obliki lastnika proizvajalnih sredstev, države, družbenih institucij

odtujljív -a -o prid. ( ī í )
pravn. ki se sme odtujiti: odtujljivo blago / odtujljive in neodtujljive pravice

odučíti -ím dov. , odúčil ( ī í )
knjiž. odvaditi : odučil ga je tako govoriti ; v mestu se je marsičesa naučil in odučil

odúhati -am dov. ( ū ȗ )
ovohati : pes je vse oduhal / odprl je čutarico in oduhal rum poduhal

oduhávati -am nedov. ( ȃ )
ovohavati : oduhavati kruh ; oduhavala si je roke

oduhôviti -im dov. ( ō ȏ )
knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: oduhoviti pravljično bitje

odúren -rna -o prid. , odúrnejši ( ū )
ki vzbuja odpor: odurne spake ; podgane se mu zdijo odurne / govori odurne besede ; imeti odurne navade
// ekspr. neprijazen , nepriljuden : biti mrk in oduren / govoriti z odurnim glasom

odúrnež -a m ( ȗ )
ekspr. neprijazen, nepriljuden človek: delati mora skupaj s tem odurnežem

odúrnost -i ž ( ū )
lastnost, značilnost odurnega: odurnost zločina / ekspr. odurnost in samotarstvo / počenjati odurnosti in grdobije

odušéviti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. knjiž. dati čemu značilnosti živega, človeškega: otrok oduševi vse stvari okrog sebe
2. zastar. navdušiti : oduševil ga je za potovanje / njegov nastop je oduševil občinstvo

odušévljenje -a s ( ẹ̑ )
zastar. navdušenje : oduševljenje za napredne ideje / predstava je vzbudila veliko oduševljenje

odušévljenost -i ž ( ẹ̑ )
zastar. navdušenost : pokazati svojo oduševljenost nad umetnino / z neprikrito oduševljenostjo so govorili o mladem pesniku z neprikritim navdušenjem

odváda -e ž ( ȃ )
star. odvajanje 2 : odvada od kajenja / navada je lahka, odvada je težka

odváditi -im dov. ( á ȃ )
1. povzročiti, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvaditi otroka sesati palec ; težko se je odvadil mamil ; odvaditi se pijančevanja ; odvaditi se kaditi
2. povzročiti, da kdo izgubi določeno lastnost: življenje jo je odvadilo vihravosti ; odvaditi se površnosti

odvajálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki pospešuje iztrebljanje: vzeti odvajalne tablete ; odvajalno sredstvo
farm. odvajalni čaj
2. odvoden : odvajalni kanal ; odvajalne odprtine

odvajálo -a s ( á )
zdravilo, ki pospešuje iztrebljanje; odvajalno sredstvo : dati, vzeti odvajalo ; blago, močno odvajalo

odvájanje 1 -a s ( ā )
glagolnik od odvajati 1 : odvajanje plinov, sopare ; odvajanje toplote iz peči / čaj, tablete za odvajanje / odvajanje čred v dolino ; odvajanje žita iz skladišča / odvajanje in integriranje funkcij

odvájanje 2 -a s ( ā )
glagolnik od odvajati 2 : odvajanje od kajenja

odvájati 1 -am nedov. ( ā )
1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi ; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela
// povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času
2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi 1 : vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje
3. fin. glede na predpis dajati na določeni transakcijski račun: podjetje odvaja denar za razne namene
4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij

odvájati 2 -am nedov. ( ā )
povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvajati narkomane mamil ; odvajati se kajenja / odvajati tele od sesanja

odvalíti -ím dov. , odválil ( ī í )
z valjenjem spraviti z določenega mesta: sam ni mogel odvaliti hloda s poti ; skala se je odvalila v dolino / ekspr. po večurnem počitku se je divizija odvalila dalje je odšla
ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge

odvárek -rka m ( ȃ )
zastar. oparek , poparek : odvarek bezgovih korenin

odvážanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odvažati: odvažanje kamenja, zemlje

odvážati -am nedov. ( ȃ )
z vožnjo spravljati z določenega mesta: iz luke blago sproti odvažajo ; odvažati kamenje, opeko / kmetje odvažajo zelenjavo na trg v bližnje mesto vozijo

odvážen -žna -o prid. ( á ā ) zastar.
1. pogumen , odločen : brodnik je bil odvažen
2. pomemben , važen : opraviti odvažno nalogo

odvážnost -i ž ( á ) zastar.
1. pogumnost , odločnost : bil je poln samozavesti in odvažnosti
2. pomembnost , važnost : stvar še ni izgubila svoje odvažnosti

odvèč prisl. ( ȅ ) nav. ekspr., v povedni rabi
1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč
2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega
3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč ; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov ; v prid. rabi, ekspr.: odveč človek

odvèček in odvéček -čka m ( ȅ; ẹ̑ )
knjiž. presežek : primanjkljaji in odvečki

odvèčen -čna -o prid. ( ȅ )
nav. ekspr. ki presega potrebno mero: odvečna toplota
// ki ni potreben, nujen: slekli so odvečna oblačila / odločil se je brez odvečnega razmišljanja
ekspr. znebiti se odvečnih kilogramov (primerno) shujšati ; knjiž. odvečni človek v ruskem okolju, nekdaj človek, ki ne najde svojim sposobnostim primernega položaja v družbi

odvečérjati -am dov. ( ẹ̑ )
povečerjati : ko so odvečerjali, so šli spat

odvèčnost -i ž ( ȅ )
lastnost, značilnost odvečnega: pisati o odvečnosti takih reform / moreč občutek lastne odvečnosti
// knjiž., ekspr. nepotrebna stvar: v stanovanju je bilo polno miniatur in drugih odvečnosti

odvédba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od odvesti: ob odvedbi zločinca v zapor so se meščani oddahnili / odvedba davkov

odvedljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odvajati, odvesti: odvedljive odplake / odvedljiva funkcija

odvesláti -ám dov. ( á ȃ )
z veslanjem se oddaljiti: odveslali so proti otoku

odvêsti -vêdem dov. , odvêdel in odvédel odvêdla, stil. odvèl odvêla ( é )
1. povzročiti odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvesti dim, plin v dimnik ; odvesti po cevi, strugi / odvesti elektriko v zemljo
2. knjiž. kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo kam odide; odpeljati : prijel jo je za roko in odvedel v hišo
// narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: odvedli so ga policisti / odvedli so ga in ubili
3. fin. glede na predpis dati na določeni transakcijski račun: hišni svet je že odvedel stanarino / odvesti davek
4. mat. poiskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: funkcijo je še odvedel in dobil pravilen rezultat
knjiž. te besede so jih odvedle od prvotnega pogovora zaradi njih so spremenili predmet, vsebino pogovora

odvétnica -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki poklicno daje pravno pomoč: odvetnice in mladinske sodnice

odvétnik -a m ( ẹ̑ )
kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku ; posvetovati se z odvetnikom ; govori kot odvetnik
zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca

odvétniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odvetnike: odvetniška dejavnost ; prositi za odvetniško pomoč / prevzeti odvetniško pisarno / odvetniški pripravnik ; odvetniška zbornica

odvétništvo -a s ( ẹ̑ )
javna služba dajanja pravne pomoči: posvetiti se odvetništvu ; organizirati odvetništvo ; zakon o odvetništvu / prošnja za samostojno odvetništvo

odvétrje -a s ( ẹ̑ )
kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: v odvetrje je naneslo sneg ; odvetrje in privetrje

odvétrn -a -o prid. ( ẹ̑ )
zavarovan pred vetrom: postaviti oleander na odvetrn prostor ; odvetrna stran gore

odvéza -e ž ( ẹ̑ )
1. rel. odpuščanje grehov ali cerkvenih kazni: dati, dobiti odvezo
2. ekspr. odpuščanje 2 , oproščenje : prosi jo odveze / prišla je k njemu po odvezo
publ. to je vprašanje odveze izvršnemu odboru razrešnice
zgod. zemljiška odveza ukrep leta 1848, s katerim preneha podložništvo

odvézati in odvezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavezano: odvezati komu čevelj ; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal ; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko
b) privezano: odvezati čoln ; odvezati vrv od voza
c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke
// odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano
2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti : odvezati koga dolžnosti, odgovornosti ; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni
// narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege ; odvezati od molčečnosti
ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti ; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv

odvézniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti, da kaj preneha biti poveznjeno: odvezniti posodo
2. nar. odmakniti , odpreti : odvezniti pokrov pri kmečki peči / odvezniti vrata

odvezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavezano: odvezovati otroku čevlje ; odvezovati mošnjo / odvezovati vrvico
b) privezano: odvezovati okraske ; odvezovati živali od jasli
c) povezano, zvezano: odvezovati paket ; odvezovati voz
// odstranjevati obvezo: odvezovati rano
2. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oproščati : odvezovati koga odgovornosti ; to nas ne odvezuje, da bi se stvari ne lotili
// delati, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: odvezovati obljube ; odvezovati koga od prisege
ekspr. vino odvezuje ljudem jezike povzroča, da začnejo dosti in sproščeno govoriti

odvíhati -am dov. ( í )
narediti, da kaj preneha biti zavihano: odvihati rokave

odvihávati -am nedov. ( ȃ )
delati, da kaj preneha biti zavihano: odvihavati rokave

odvíhniti -em dov. ( í ȋ )
narediti, da kaj preneha biti zavihnjeno: odvihniti hlačnico

odvihráti -ám dov. ( á ȃ )
hitro, razburjeno oditi: pograbil je plašč in odvihral z doma / ekspr. vojska je iz teh krajev odvihrala drugam

odvijáč -a m ( á )
izvijač : odviti z odvijačem ; odvijač z izolirano ročico / prinesel je steklenico in odvijač odpirač

odvijálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. ki je za odvijanje: odvijalni valj ; odvijalne naprave

odvíjanje -a s ( í )
glagolnik od odvijati: odvijanje in privijanje vijakov / odvijanje zavitka je dolgo trajalo / hitro odvijanje dogodkov

odvíjati -am nedov. ( í )
1. z vrtenjem v določeno smer
a) odstranjevati: odvijati pokrovčke ; odvijati s ključem / odvijati steklenico / odvijati vijake izvijati
b) delati, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odvijati in privijati matice ; odvijal je žarnice, da niso mogli ponoči brati / odvijati preše
// z vrtenjem dajati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: kar naprej odvija pipo in toči vodo
2. delati, da kaj preneha biti
a) zavito: odvijati pošiljke ; počasi je odvijal zavitek
b) ovito: odvijati obvezo ; odvijati papir
c) navito: odvijati volno, vrvico / odvijati klobčič
3. nar. koroško odkimavati : ob njegovih besedah je odvijal z glavo
knjiž. filmsko zgodbo je odvijal, kakor se je je spominjal junak razpletal ; zastar. noče mu pomagati, celo odvija mu ga ovira, mu nagaja ; ekspr. klobčič se je končno začel odvijati potek dogodka je postajal jasen, znan

odvírati -am nedov. ( ī ȋ )
popuščati zavoro pri vozilu: vso pot je zaviral in odviral

odvísen -sna -o prid. ( í ī ) navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z od
1. ki je v takem odnosu do koga, da ta skrbi za njegove potrebe: mladič je dolgo odvisen od svoje matere ; zaradi bolezni je bila popolnoma odvisna od drugih / odvisni smo drug od drugega
// ki je v takem odnosu do koga, da potrebuje od njega določeno pomoč: sin študira in je odvisen od staršev ; biti finančno, gospodarsko, kulturno odvisen od koga / preveč je odvisen od vašega mnenja preveč ga upošteva
2. ki je v takem odnosu do koga, da mora upoštevati njegovo voljo, zahteve: dokler prejema njihovo podporo, je od njih odvisen ; žena je bila v preteklosti odvisna od moža
// star. nesvoboden , nesamostojen : boj odvisnih narodov za svobodo ; kolonije in druge odvisne dežele
3. ki je v takem odnosu do česa, da to omogoča njegovo uresničitev, določa stopnjo, lastnosti: tudi od pridnosti je odvisen uspeh dela ; cena je odvisna od stroškov ; vidljivost je odvisna od čistosti ozračja
4. ki je zasvojen, zlasti z alkoholom, mamili: odvisni uživalec ; odvisna oseba odvisnik / biti odvisen od moči, politike / biti odvisen od alkohola, drog
od vaše izjave je odvisna odločitev sodnikov vaša izjava bo odločilno vplivala nanjo ; od tega je odvisna njena prihodnost to je zelo pomembno zanjo ; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah ; od vas je odvisno, kam bomo šli vi boste odločili ; od vremena je odvisno, če bomo šli šli bomo le ob ugodnem vremenu
ekon. odvisni stroški stroški v zvezi z nabavo, prevozom, skladiščenjem blaga ; jezikosl. odvisni govor navajanje tujega sporočila v slovnični odvisnosti od poročevalčevega govorjenja ; odvisni sklon vsak od šestih sklonov razen imenovalnika ; odvisni stavek stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek ; mat. odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov ; odvisna spremenljivka količina, katere vrednost je odvisna od drugih količin

odviséti -ím dov. , odvísel ( ẹ́ í )
nav. 3. os., publ., v zvezi z od biti odvisen: pojavi so organsko povezani med seboj, odvisijo drug od drugega ; uspeh odvisi od temeljitega študija / vse odvisi od tebe, od tega, kako jemlješ življenje

odvísnež -a m ( ȋ ) ekspr.
kdor je odvisen od česa, zlasti mamil; odvisnik : nevladne pobude za zdravljenje odvisnežev / adrenalinski odvisnež ; postati odvisnež od alkohola / postati odvisnež od droge

odvísnica -e ž ( ȋ )
ženska, ki je odvisna od česa, zlasti mamil: ozdravljena odvisnica / postala je odvisnica od tablet za hujšanje / adrenalinska odvisnica ; odvisnica od nakupovanja

odvísnik -a m ( ȋ )
1. kdor je odvisen od česa, zlasti mamil: zdravljenje odvisnikov ; odvisniki in preprodajalci mamil / heroinski, kokainski odvisnik ; ozdravljeni ali zdravljeni odvisnik ; center za pomoč odvisnikom / adrenalinski odvisnik ; odvisnik od hrane, interneta, seksa ; ekspr. v odnosu do njega sem bil preveč odvisnik / odvisnik od drog, mamil
2. jezikosl. stavek podredja, ki smiselno dopolnjuje nadredni stavek; odvisni stavek : vejica loči odvisnik od glavnega stavka / časovni, krajevni odvisnik ; predmetni odvisnik

odvísniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odvisnike: odvisniški odnos do hrane ; potešitev odvisniške sle ; oblike odvisniškega vedenja / pasti v odvisniško krizo

odvísnost -i ž ( í )
stanje, lastnost odvisnega:
a) odvisnost mladiča od matere / medsebojna odvisnost vsega živega sveta
b) v svoji družbeni in osebni odvisnosti si takrat ni upal uprizoriti te drame / ekonomska, finančna odvisnost ; odvisnost uspeha od prizadevnosti
c) zmanjšati odvisnost od mamil ; preprečevanje, zdravljenje odvisnosti od alkohola, heroina, kokaina ; vzroki za odvisnost ; depresija, nasilje in odvisnost / novo zdravilo ne povzroča odvisnosti / odvisnost od iger na srečo
publ. šole so bile v veliki odvisnosti od proračuna sredstva za svojo dejavnost so dobivale le iz proračuna ; publ. v sonetih je njegova odvisnost od nemške metrike manjša je manj posnemal nemško metriko
filoz. odvisnost lastnost pojava, da je pogoj za drug pojav ; mat. linearna odvisnost lastnost sistema enačb ali vektorjev, da je ena enačba ali vektor izrazljiv z vrsto drugih enačb ali vektorjev, pomnoženih z določenimi koeficienti

odvísnosten -tna -o ( í )
pridevnik od odvisnost: odvisnostno razmerje

odvíšen -šna -o prid. ( ȋ )
star. odvečen : odvišno delovno silo bo treba zaposliti drugje ; odvišno pohištvo so odpeljali / odvišne besede, formalnosti, kretnje ; to je odvišna skrb

odvíti -víjem dov. ( í )
1. z vrtenjem v določeno smer
a) odstraniti: odviti matico ; odviti pokrovček ; odviti žarnico ; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo ; odviti tirnice
voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom
b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši ; odviti varovalke ; odviti in priviti / odviti za en obrat
// z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla ; odviti ventil
2. narediti, da kaj preneha biti
a) zavito: odviti bonbon, paket ; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige
b) ovito: odviti obvezo ; odviti papir ; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila
c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič
č) zvito: odviti listek ; list se odvije / odviti kito
3. nar. koroško odkimati : Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov)

odvléči -vléčem dov. , odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla ( ẹ́ )
1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča ; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje
ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel
2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče ; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo
// kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno

odvòd -óda m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od odvajati ali odvesti: odvod dima ; odvod sopare v zračnik / odvod denarja v banko
2. teh. naprava, navadno v obliki cevi, po kateri se kaj odvaja: dimni odvodi ; napa z odvodom v zračnik
3. mat. funkcija, dobljena z odvajanjem: računati integrale in odvode / navadni odvod odvod funkcije ene neodvisne spremenljivke

odvóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na odvod: odvodni jarek, kanal, žleb ; odvodna cev
elektr. odvodni upor upor med vodniki in zemljo za odvajanje statične elektrike

odvodílo -a s ( í )
anat. izvodilo : odvodilo trebušne slinavke ; odvodilo žlez

odvódnica -e ž ( ọ̑ )
anat. žila, ki odvaja kri od srca: kri je brizgala iz odvodnice ; poapnitev, zamašitev odvodnice / pljučna odvodnica
grad. kanal za odvajanje vode

odvódnik -a m ( ọ̑ )
1. odprtina, luknja za zračenje; dušnik : odvodnik za dim, zrak
2. odvodni kanal: odvodniki za močvirsko vodo / ekspr. Sava je postala odvodnik za industrijske odplake ; pren. izbrala si ga je za odvodnika svoje nejevolje

odvodnjávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od odvodnjavati: površinsko odvodnjavanje ; sistem odvodnjavanja / urediti odvodnjavanje ; po načrtih so opravili sanacijska dela odvodnjavanja na cestišču

odvodnjávati -am nedov. ( ȃ )
1. grad. odvajati vodo s površine ali iz globine: nasipavati in odvodnjavati cesto
2. teh. odstranjevati vodo iz snovi: odvodnjavati papirno maso

odvôlgniti -em [ odvou̯gniti ] dov. ( ó ȏ )
nar. zmehčati se, omehčati se: ko so dali hmelj iz sušilnice, je hitro odvolgnil ; seno na zraku rado odvolgne

odvòz -ôza m ( ȍ ó )
1. glagolnik od odvoziti ali odvažati: poskrbeti za odvoz smeti ; dovoz in odvoz blaga iz pristanišča / odvoz hlodov bo opravila zadruga
mont. odvoz izkopnine
2. kraj, prostor, po katerem se odvaža: urediti odvoz ; širok odvoz

odvózen in odvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
nanašajoč se na odvoz: odvozni rok / odvozna pot, cesta

odvozíšče -a s ( í )
mont. kraj, prostor na vrhu jaška, od koder se odvaža izkopana ruda: dela na odvozišču

odvozíti -vózim dov. , odvóžen ( ī ọ́ )
1. z vožnjo spraviti z določenega mesta: zemljo je moral takoj odvoziti / vlaki so goste odvozili na vse strani odpeljali
2. šport. žarg. oddrsati : odvozili so samo obvezne like

odvozláti -ám dov. ( á ȃ )
odstraniti vozel na čem: odvozlati kravato, verižico, vrvico / odvozlati vozel
// ekspr. razrešiti kaj težko rešljivega, zapletenega: odvozlati problem ; nazadnje se je zmeda le odvozlala

odvráčanje -a s ( ā )
glagolnik od odvračati: naveličal se je njihovega odvračanja od nameravane dejavnosti / odvračanje nevarnosti, suma od koga / sinovo odvračanje je očeta žalostilo

odvráčati -am nedov. ( ā ȃ ) navadno v zvezi z od
1. delati, prizadevati si, da kdo ne bi napravil, kar namerava: starši ga odvračajo od vpisa na univerzo ; prijatelji ga odvračajo od poroke z njo
// delati, prizadevati si, da kdo ne bi delal več česa: odvrača ga od kajenja, postopanja / glasba ga odvrača od učenja odteguje
2. delati, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvračati nesrečo od koga ; sum je odvračal od sebe in ga zvračal na druge / knjiž. odvračati bolezen preprečevati ; odvračati napad, udarce odbijati ; knjiž. odvračati skrbi odpravljati, odstranjevati
3. delati, povzročati, da kdo prenehava imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: mati ga načrtno odvrača od očeta ; po tem dogodku so se začeli odvračati od njega ; pren. sreča se v zadnjem času odvrača od nje
knjiž. ptice odvračajo tam s klopotci odganjajo ; knjiž. odvračati oči, pogled od koga ne gledati ga ; odvračati pozornost od česa ne biti pozoren na kaj ; knjiž. nerad ji je odvračal na vprašanja odgovarjal

odvráten -tna -o prid. , odvrátnejši ( ā )
nav. ekspr. neprijeten , zoprn : odvraten človek ; fant mu je bil od prvega dne odvraten / naložili so mu odvratno dolžnost ; odvratna vsiljivost ; odvratno vedenje ; mrzlo, odvratno vreme
// ogaben , gnusen : odvratno dejanje

odvrátnež -a m ( ȃ )
ekspr. odvraten človek: kakšen odvratnež

odvrátnost -i ž ( ā )
nav. ekspr. lastnost odvratnega človeka: težko je prenašal njegovo odvratnost / prikazoval mu je dekletove odvratnosti napake
// odpor, velika nenaklonjenost: nenadoma je začutila silno odvratnost do njega / vojnih časov se spominja z odvratnostjo

odvréči -vŕžem dov. , odvŕzi odvŕzite in odvrzíte; odvŕgel odvŕgla ( ẹ́ ȓ )
1. z metom narediti, da kaj preneha biti pri osebku: odvreči cigaretni ogorek, prazno steklenico, škatlo / odvreči breme s pleč / letala so odvrgla bombe spustila / ekspr. vojaki so odvrgli orožje so se razorožili; niso se hoteli več bojevati ; pren. v hipu je odvrgel vso dostojanstvenost
// izločiti kot neuporabno: odvreči stare igrače ; ko se bo stroj pokvaril, ga bodo odvrgli
2. z metom spraviti kam: helikopter jim je odvrgel opremo v taborišče ; letalo je odvrglo vojakom municijo in orožje / padalce so odvrgli na osvobojeno ozemlje
3. postati revnejši, siromašnejši za kako stvar; izgubiti : drevesa so že odvrgla listje ; ta rastlina odvrže liste, če jo preveč zalivamo / jelen odvrže rogovje jelenu odpade rogovje ; rak odvrže oklep se levi
ekspr. nekaj se jim je zameril, zato so ga odvrgli izločili, izključili iz svoje sredine ; ekspr. ljudje še niso odvrgli stare kože se še niso spremenili

odvréti -vrèm dov. , odvŕl ( ẹ́ ȅ )
1. popustiti zavoro pri vozilu: čeprav je vozil po strmini, je malo odvrl ; pod klancem je pozabil odvreti / odvreti voz
2. nar. vzhodno odviti , odpreti : stopil je pod prho in odvrl pipo

odvrískati -am dov. , tudi odvriskájte; tudi odvriskála ( í )
1. vriskajoč oditi: fantje so odvriskali na nabor
2. z vriskom odgovoriti na vrisk: trikrat jim je zavriskal in trikrat so mu odvriskali

odvrnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od odvrniti: odvrnitev nesreče, nevarnosti / po odvrnitvi od očeta je ostal brez opore

odvrníti in odvŕniti -em dov. ( ī ŕ ) navadno v zvezi z od
1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši ; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa
// narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja
2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti ; odvrniti napad, udarce odbiti ; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti
3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja ; popolnoma se je odvrnil od nje
4. knjiž. odgovoriti , reči : čakala je, če ji bo kaj odvrnil ; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne
5. nar. gorenjsko narediti , opraviti : pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže
ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal ; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti ; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil ; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem ; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo

odvrnljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da odvrniti, preprečiti: odvrnljiva nesreča, nevarnost

odvršáti -ím dov. ( á í )
vršeč se oddaljiti: burja je odvršala naprej / jata ptic je odvršala v gozd / jezno je odvršala iz sobe

odvrtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
odviti , odpreti : odvrteli so več pip, pa iz nobene ni nič priteklo
pog. film so že večkrat odvrteli predvajali

odvzdígniti -em dov. ( í ȋ )
zastar. dvigniti , vzdigniti : z lahkoto je odvzdignil vrečo / odvzdigniti nogo

odvzèm -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od odvzeti: odvzem krvi ; odvzem vzorcev za raziskavo / odvzem vozniškega dovoljenja / odvzem državljanstva
pravn. kazen odvzema prostosti kazen, pri kateri mora obsojenec prebivati zavodu za prestajanje kazni zapora

odvzémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od odvzemati: odvzemanje vzorcev / njihova naloga je bila odvzemanje orožja okupatorjem / dodajanje in odvzemanje plina

odvzémati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. od večje količine ločevati zlasti določeno količino: odvzemati vzorce mleka za analizo
// povzročati, delati, da je česa manj: odvzemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna ; malo odvzemite, ker ste nam dali preveč
2. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzemati ujetnikom denar in dragocenosti
// povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: odvzemati snovi določeno sestavino
3. delati, da pride kaj od koga: odvzemati gostom plašče, prtljago
// z dajalnikom delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzemati komu bolečine, žalost
naskrivaj ji je odvzemala težja dela opravljala jih je namesto nje
elektr. odvzemati napetost

odvzémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na odvzem: vsak odvzemni dan da kri okoli dvesto ljudi

odvzemljív -a -o prid. ( ī í )
ki se sme odvzeti: odvzemljiva posest / odvzemljive dolžnosti

odvzéti -vzámem dov. , odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt ( ẹ́ á )
1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo ; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave ; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov
// povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote ; toliko odvzemi, da bo mera točna ; odvzeti in dodati
2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje ; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo
// povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino ; odvzeti čemu vodo
3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico ; odvzeti komu prtljago
// z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti
knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega ; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali ; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega ; šport. žarg. odvzeti komu rekord prekositi ga ; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del
pravn. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev

odvzétje -a s ( ẹ̑ )
odvzem : odvzetje krvi / odvzetje dovoljenja ; odvzetje premoženja

odzád prisl. ( ȃ )
pog. zadaj : kupil je otroku konjička, ki piska odzad
pog. pokrpan je odspred in odzad zelo

odzádaj prisl. ( á )
pog. zadaj : na sliki stoji čisto odzadaj; prim. zadaj

odzádnji -a -e prid. ( ȃ )
ki je zadaj, za čim; zadnji : glavnik ima v odzadnjem žepu / odzadnje stopnice ; prišel je skozi odzadnja vrata
jezikosl. odzadnji slovar slovar, urejen po absolutnem abecednem redu od zadnjega konca besede

odzdàj in od zdàj prisl. , piše se narazen ( ȁ )
od tega časa, trenutka: od zdaj bomo mi pazili na to / od zdaj naprej boš delal tukaj

odzdôlaj prisl. ( ó )
pog. spodaj , zdolaj : stebriči so bili odzdolaj šesterokotni; prim. zdolaj

odzdràv -áva m ( ȁ á )
odgovor na pozdrav: kadarkoli ga je pozdravil, ni dobil odzdrava ; glasen, ljubezniv, vesel odzdrav / pokimati, zamrmrati kaj v odzdrav
preg. kakršen pozdrav, takšen odzdrav kakor se kdo obnaša do drugih, tako se tudi drugi do njega

odzdráviti -im dov. ( ā ȃ )
odgovoriti :
a) na pozdrav: komaj slišno mu je odzdravila ; prijazno, vljudno odzdraviti / srečno, je odzdravil in odšel
b) na nazdravljanje, zdravico: čakali so, da mu bo odzdravil / na vaše zdravje, mu je odzdravil

odzdrávljati -am nedov. ( á )
odgovarjati na pozdrav: odzdravljala je otrokom, ki so jo spoštljivo pozdravljali ; odzdravljati na vse strani

odzémlje -a s ( ẹ̑ )
astron. točka eliptičnega tira nebesnega telesa, ki je najbolj oddaljena od Zemlje: Luna je v odzemlju

odzgór prisl. ( ọ̑ )
pog. zgoraj : gospodar stanuje odzgor

odzgôraj prisl. ( ó )
pog. zgoraj : odzgoraj je jasno, odspodaj megla; prim. zgoraj

odzíbati tudi odzibáti -ljem in -am, in odzíbati -ljem in -am dov. ( í á í; í )
nav. ekspr. zibaje odpeljati: avtobus jih je odzibal do mesta / valovi odzibljejo čoln k bregu

odzídati se tudi odzidáti se -am se dov. ( í á í )
ekspr. osvoboditi se ovoja: ko se buba odzida, prodre na prostost

odzív -a m ( ȋ )
glagolnik od odzvati se: razpis je imel dober odziv ; pričakujejo velik odziv volivcev ; slab odziv na vabilo / na trkanje ni bilo odziva odgovora / film ni vzbudil pričakovanega odziva ; močen čustveni odziv / duševni, živčni odziv
publ. dogodek je naletel na velik odziv o njem so govorili, razpravljali
biol. pogojni odziv pogojni refleks ; fiz. odziv sprememba, ki jo povzročijo zunanje motnje ; med. odziv nehoten odgovor organizma na dražljaj; refleks ; ptt telefonski, telegrafski odziv

odzívanje -a s ( í )
glagolnik od odzivati se: odzivanje na delo je bilo slabo / odzivanje na klic / odzivanje na zunanje vplive / odzivanje na svet, življenje

odzívati se -am se nedov. ( í )
1. udeleževati se česa na poziv, povabilo, prošnjo: že dve leti se odziva njihovim prireditvam / odzivati se na delo
2. oglašati se, odgovarjati: na trkanje se sploh ne odziva / samice murnov se odzivajo na samčevo petje / na njihove klice se ni odzival
// knjiž. biti slišen, slišati se: iz daljave se odziva očetov glas / odmev se odziva
3. delati kaj, kazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: odzivati se dobrikanju koga ; odzivati se prošnjam / odzivati se željam drugih ; čustveno, prizadeto se odzivati čemu / umetnik se odziva na dogodke ; človek se v različnih položajih različno odziva / odzivati se na dražljaje
// knjiž. biti viden, kazati se: utrujenost se ji odziva na obrazu ; žalost se odziva v njenih očeh
knjiž. dolina se odziva od vriskov odmeva ; knjiž. neprijazno se odziva na njena vprašanja odgovarja

odzíven 1 -vna -o prid. ( ī )
sposoben (hitro) se odzivati: občutljiv in odziven človek ; otroci so zelo odzivna bitja
// publ. ki je ob svojem nastanku predmet govorjenja, razpravljanja: živa in odzivna uprizoritev / odziven problem

odzíven 2 -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na odziv: odzivna čustva

odzívnik -a m ( ȋ )
navadno v zvezi (avtomatski) telefonski odzivnik naprava, storitev, ki ob telefonskem klicu predvaja posneto sporočilo in shranjuje sporočila klicateljev: priključiti avtomatski telefonski odzivnik
// telefonska storitev, ki klicatelju omogoča dostop do različnih informacij: osnovne informacije so zavarovancem na voljo na avtomatskem telefonskem odzivniku

odzívnost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost odzivnega: odzivnost poslušalcev ga je presenetila ; čustvena, velika odzivnost
lov. preizkusiti odzivnost psa poslušnost

odznáčiti -im dov. ( á ȃ )
narediti, da kaj ni več označeno: označiti in odznačiti besedilo

odznák -a m ( ȃ )
zastar. znak 1 , znamenje : uniforma z odznaki ; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki vladarske insignije ; krilati lev je odznak Benetk simbol

odznótraj prisl. ( ọ́ )
pog. notri , znotraj 1 : odznotraj je tema; prim. znotraj 1

odzračeválnik -a m ( ȃ )
naprava, ki omogoča odstranjevanje, izpuščanje zraka iz česa: avtomatski odzračevalnik ; odzračevalnik cevovodov ; odzračevalnik za gorivo

odzračeváti -újem nedov. ( á ȗ )
teh. izpuščati zrak iz česa: odzračevati parovod

odzrcáliti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. pokazati , izraziti : njen obraz je odzrcalil vsako čustvo ; v drami se je odzrcalila avtorjeva doba

odzúnaj prisl. ( ú )
pog. zunaj 1 : odzunaj je mraz ; kožuh je odzunaj in odznotraj kosmat; prim. zunaj 1

odzvánjati -am nedov. ( ā )
z zvonjenjem odgovarjati, oglašati se: zvon župne cerkve je odzvanjal podružničnemu / ekspr. mati mu je na to vprašanje odzvanjala vedno eno in isto odgovarjala ; pren. srce odzvanja srcu
// ekspr. odmevati, odbijati se: njegov krik je odzvanjal od skal ; brezoseb. dal mu je tako klofuto, da je kar odzvanjalo
ekspr. še vedno mu odzvanjajo v ušesih njegove besede še vedno jih sliši ; knjiž. stolpna ura odzvanja osem bije, udarja ; knjiž. v njenem glasu je odzvanjala žalost njen glas je izražal ; star. mrliču so dolgo odzvanjali zvonili

odzváti se -zôvem se dov. , odzvál se ( á ó )
1. udeležiti se česa na poziv, povabilo, prošnjo: njihovim prireditvam se je vedno rad odzval / vabilu na večerjo se ni odzvala ; odzvati se pozivu, na poziv sodišča / ponudbi se je odzval jo je sprejel
2. oglasiti se, odgovoriti: klicali so ga, pa se ni odzval / na trkanje se ni nihče odzval / odzvati se na telefonski klic
// knjiž. spregovoriti , reči : odzvala se je z zvonkim glasom / ne grem z vami, se je odzval nenadoma
3. narediti kaj, pokazati določen odnos, ki se glede na določeno dejanje, odnos, stanje pričakuje: dobrikanju deklet se je vedno odzval ; čustveno se odzvati / poštenjak se bo na tako dejanje gotovo odzval ; kot slikar se je odzval na dogodek tako, da ga je upodobil / na dražljaj se je organizem hitro odzval
zastar. odzvati se nasvetu upoštevati ga ; knjiž. odzvati se ukazu izpolniti ga ; zastar. odzvala se je, da ne bo prišla sporočila, odgovorila

odzvèn -éna in -êna m ( ȅ ẹ́, é )
knjiž. razpravljanje v javnosti, ki ga povzroči kak dogodek; odmev : predstava je imela poseben odzven

odzvenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti
knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih ; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev

odzvóčen -čna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. resonančen : šuma ni bilo slišati zaradi majhnega odzvočnega prostora
glasb. odzvočna cev cev pri pihalih in trobilih, ki ojačuje zvok

odzvòk in odzvók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ ) knjiž.
1. odmev : odzvok korakov / dogodek je imel močen odzvok
2. resonanca : zamolkel odzvok / ustni odzvok

odzvončkljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. prenehati zvončkljati: ura je odzvončkljala
2. zvončkljaje se oddaljiti: sani so odzvončkljale po cesti

odzvoníti -ím dov. , odzvónil ( ī í )
1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov
// z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo
2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi ; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo
ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti

odžágati -am dov. ( ȃ )
1. z žaganjem odstraniti: odžagati veje / ekspr. pri vojakih je izdiral zobe in tu in tam odžagal kako nogo kirurško odstranil
2. ekspr. odstaviti , odpustiti : direktorja so odžagali / odžagali so več delavcev

odžalováti -újem dov. ( á ȗ )
prenehati žalovati: družini so dovolili, da v miru odžaluje

odžebráti -ám dov. ( á ȃ )
1. nar. koroško odmoliti : odžebral je večerno molitev in zaspal
2. ekspr. hitro in enolično odmoliti: odžebrali so in začeli jesti / odžebrati očenaš

odžêjanje -a s ( ȇ )
glagolnik od odžejati: to ni pijača za odžejanje

odžêjanost -i ž ( ȇ )
stanje odžejanega: odžejanost in sitost / pil je do odžejanosti

odžêjati -am dov. ( ȇ )
zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači: vino ga ni odžejalo ; stekel je k studencu, da bi se odžejal ; odžejati se s čajem ; pren. odžejati hrepenenje po lepoti

odžéti -žánjem dov. , nam. odžét in odžèt ( ẹ́ á )
s srpom ali strojem odrezati: odžeti korenine / odžele so le nekaj snopov, ko je začelo deževati

odžgáti -žgèm dov. , odžgál ( á ȅ )
z žganjem odstraniti: vej niso odžagali, ampak odžgali

odžírati -am nedov. ( ī ȋ )
nizko uživati, porabljati, kar pripada drugemu, potrebuje drug: na stara leta jima odžira kruh ; škorci odžirajo hrano drugim pticam
// povzročati, da kdo česa ne dobi, nima več: z neugodnim mnenjem jim je odžiral delo / novi hotel jim odžira goste prevzema

odživéti -ím dov. , odžível ( ẹ́ í ) ekspr.
1. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje
// umreti , odmreti : dolgo je živela in nazadnje odživela ; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo
2. preživeti : vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti

odžréti -žrèm dov. , odžŕl ( ẹ́ ȅ )
nizko povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odžreti komu delo, zaslužek ; zemljo bi jim rad odžrl / fanta ji je odžrla prevzela

odžvížgati -am dov. ( í )
1. prenehati žvižgati: čakali so, kdaj bo odžvižgal / odžvižgal je naučeno pesmico
2. z žvižganjem odgovoriti, oglasiti se: ko je zaslišal žvižg, je na tiho odžvižgal
3. žvižgajoč se oddaljiti: sedel je na kolo in odžvižgal proti mestu / krogla je odžvižgala tik mimo njegove glave / ekspr. burja je odžvižgala mimo oglov
šport. žarg. sodnik je odžvižgal konec polčasa z žvižgom naznanil ; ekspr. če se ne bo bolj pazil, bo kmalu odžvižgal umrl

oèf oêfa tudi -- m ( ȅ ȇ )
Osvobodilna fronta: bil sem povezan z oefom

oêfar -ja m ( ȇ )
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: sestanek oefarjev

oêfovski -a -o prid. ( ȇ )
pog. nanašajoč se na Osvobodilno fronto: oefovsko delovanje

ófar 1 -ja m ( ọ̑ )
ekspr., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 član Osvobodilne fronte: akcija ofarjev

ofar 2
delavec : gl. ofer 2

ofenzíva -e ž ( ȋ )
1. delovanje oboroženih sil velikega obsega z namenom zavzeti strateško pomembno ozemlje ali uničiti veliko nasprotnikovih sil, napad: ofenziva se je začela ; borci so kljubovali vsem ofenzivam ; v ofenzivi so sodelovale tudi letalske enote / preiti v ofenzivo
voj. četrta sovražna ofenziva od 20. I. do 5. V. 1943 v Bosni in Hercegovini ; zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
2. publ. silovito, načrtno prizadevanje za dosego določenega namena: ofenziva za večjo mehanizacijo kmetijstva ni popolnoma uspela ; diplomatska, politična ofenziva

ofenzíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na ofenzivo, napadalen: ofenzivno partizansko bojevanje / ofenzivno in defenzivno orožje / ofenzivna vojna
2. bojevit , borben : domači igralci so bili bolj ofenzivni kot gostje / ofenzivna igra moštva
// ki izraža, kaže oster, grob, žaljiv odnos do koga; napadalen : politik je imel ofenziven govor
avt. ofenzivna vožnja vožnja, pri kateri voznik ne upošteva dovolj cestnoprometnih predpisov, razmer na cesti ; voj. ofenzivna bomba ročna bomba z lažjim kovinskim oklepom

ofenzívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost ofenzivnega, napadalnost: moč in ofenzivnost nasprotnikovih sil je nekoliko popustila / politična ofenzivnost

ófer 1 ófra m ( ọ́ )
nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje : v nedeljo bo ofer / iti k ofru
star. dati komu ofer dar

ófer 2 tudi ófar -ja m ( ọ̑ )
na Štajerskem in Koroškem, nekdaj delavec, ki plačuje stanovanje z delom na lastnikovem posestvu: oferji, viničarji in kočarji

ofêrta -e ž ( ȇ )
pravn. predlog za sklenitev pogodbe z označbo njene bistvene vsebine; ponudba : dati, sprejeti oferto

ofertórij -a m ( ọ́ )
rel. besedilo, ki se moli ali poje pri maši med darovanjem: ofertorij in graduale
// glasb. skladba na tako besedilo: skladatelj je napisal več ofertorijev

òff [ of ] člen. ( ȍ )
film., gled. izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča: stražnik (off): So že tukaj / filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off

offline in off-line -- [ ôflájn ] v prid. rabi ( ȏ-ȃ ) rač. žarg.
ki je brez povezave z računalnikom, računalniškim omrežjem, navadno internetom: v offline načinu napisana in poslana sporočila program samodejno shrani in pošlje takoj, ko je to mogoče

offroad in off-road -- [ ôfrôu̯t ] v prid. rabi ( ȏ-ȏ )
nanašajoč se na neasfaltirane poti, brezpotja ali na vozilo za vožnjo po njih: užitek v offroad vožnji / offroad avtomobil in avtomobil offroad

offshore in off-shore -- [ ôfšór ] v prid. rabi ( ȏ-ọ̑ )
1. nanašajoč se na državo ali del države, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti: offshore območje in območje offshore ; Mednarodni denarni sklad Kajmanske otoke uvršča med offshore države
2. ki se nahaja ali poteka v tuji državi, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti: offshore podjetje in podjetje offshore

offside gl. ofsajd

oficiál -a m ( ȃ )
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji nižji uradnik: poštni, sodni oficial

oficiálen -lna -o prid. ( ȃ )
uraden : oficialni sprejem ; oficialno poročilo / oficialna politika / oficialni del programa se je že končal / oficialna vljudnost

oficiálnost -i ž ( ȃ )
uradnost : oficialnost obiska / publ. njegova literatura je nosila pečat oficialnosti / ni želel nobenih oficialnosti

oficiánt -a m ( ā á )
pravn., v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji nižji uradnik; oficial : več let je bil oficiant

ofícij -a m ( í )
rel. del brevirja, ki se opravi v enem dnevu; dnevnice : brati oficij
// vsakdanje obvezne molitve duhovnikov; brevir : opraviti oficij

oficína -e ž ( ȋ )
nekdaj (obrtna) delavnica: sprejeti koga v svojo oficino ; lekarniška oficina

oficinálen -lna -o prid. ( ȃ )
farm. ki je sprejet v uradni seznam in opis zdravil: oficinalno zdravilo / oficinalne rastline

oficiózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. poluraden : oficiozno poročilo / oficiozni časopis

oficír -ja m ( ȋ )
član poveljniškega vojaškega osebja; častnik : postal je oficir ; vojaki in oficirji / aktivni oficir ; oficir za zvezo / oficir milice
navt. oficir trgovske mornarice absolvent srednje ali višje pomorske šole ; voj. oficir čin od podporočnika do polkovnika ali nosilec takega čina

oficírček -čka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od oficir: na čelu je stopal suhljat oficirček ; razorožili so tudi dva okupatorska oficirčka

oficírski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oficirje; častniški : oficirska uniforma / oficirski poklic
voj. oficirski čin čin od podporočnika do polkovnika

oficírstvo -a s ( ȋ )
1. oficirski poklic; častništvo : odločiti se za oficirstvo / ves čas svojega oficirstva še ni doživel takega trenutka
2. častniki : sklicati oficirstvo štaba

ofrákati -am dov. ( ȃ )
ekspr. obleči v frak: za sprejem so ga ofrakali

ófrati -am dov. in nedov. ( ọ́ )
star. dati , darovati : ofral jim je lonec medu
nižje pog. ali mi lahko ofraš pol ure časa žrtvuješ

ofrèht -êhta m ( ȅ é )
etn. povzročanje hrupni glasbi podobnega ropota komu na večer pred njegovim godom: delati ofreht

ofrnážiti -im dov. ( á ȃ )
nižje pog. ogoljufati , prevarati : prodajalec ga je hotel ofrnažiti ; ofrnažil ga je pri kartanju

ófrten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nar. prevzeten , ošaben : ona je ofrtna
// nar. dolenjsko lepo oblečen: kako si danes ofrtna

ófsajd in ôfsajd tudi offside -a [ tretja oblika ófsajd- in ôfsajd- ] m ( ọ̑; ȏ )
šport. dejstvo, da je igralec pri nogometu, hokeju na ledu pri podaji bližje nasprotnikovih vrat kot nasprotni igralci, prehitek: razveljaviti gol zaradi ofsajda / doseči gol iz ofsajda ; igralec je v ofsajdu ; v prid. rabi: ofsajd položaj

ófset -a m ( ọ̑ )
pog. ofsetni tisk: preiti na ofset ; v prid. rabi: ofset strojnik ; plošča za ofset tisk

ófseten -tna -o prid. ( ọ̑ )
tisk. nanašajoč se na tehniko ploskega tiska s kovinske plošče: ofsetni stroj ; ofsetna plošča / ofsetni tisk

oftalmológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za oftalmologijo: združenje oftalmologov ; pregled pri oftalmologu

oftalmologíja -e ž ( ȋ )
veda o očesu in očesnih boleznih: strokovnjak za oftalmologijo

oftalmológinja -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za oftalmologijo: izvidi oftalmologinje / specialistka oftalmologinja

oftalmolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oftalmologe ali oftalmologijo: oftalmološke raziskave / oftalmološki kongres

oftalmoskóp tudi oftalmoskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
med. priprava za pregledovanje notranjosti očesa, zlasti očesnega ozadja: prižgati oftalmoskop ; izum oftalmoskopa / pregledati oči z oftalmoskopom

ogába -e ž ( ȃ )
knjiž. gnus : navdajati z ogabo
// gnusoba : streslo jo je, ko je zagledala to ogabo

ogáben -bna -o prid. , ogábnejši ( á ā )
ki vzbuja gnus: očistiti mora to ogabno sluz / zbudil se je z ogabnim okusom v ustih / ekspr. to so le ogabna namigovanja grda, zlobna

ogábiti -im dov. ( á ȃ )
zastar. pristuditi : s preveliko strogostjo so mu ogabili šolo ; svet se mu je ogabil

ogábnež -a m ( ȃ )
ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: s tem ogabnežem nočem imeti opravka

ogábnica -e ž ( ȃ )
ekspr. nemoralna, pokvarjena ženska: ne poslušaj te ogabnice

ogábnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost ogabnega: ogabnost prizora / ekspr. takih ogabnosti ni mogel poslušati

ogál -a [ ogau̯ ] m ( ȃ )
star. ogel 1 : hrbet in ogali knjige so usnjeni ; ogal rute / sedla je na ogal pri peči / izginiti za ogalom

ogárati -am dov. ( ȃ )
1. nar. ostrgati ščetine, ogoliti: ogarati prašiča
2. star. odrgniti , oguliti : platnena srajca ga je ogarala po vratu

ógel 1 ógla [ ogəu̯ ] m ( ọ̑ )
1. del predmeta, kjer se stikata dva ali več njegovih robov, ploskev: ta predmet ima štiri ogle ; zadeti se ob mizni ogel ; ogel rute se je začel cefrati ; miza je na štiri ogle štirioglata / ležal je na peči in segel na ogel po cigarete / zasmejal se je z ogli ustnic kotički
geom. stikališče vsaj treh robov telesa
// prostor ob tem delu: sedeti na oglu mize
2. del stavbe, kjer se stikata zunanji steni: avtomobil je poškodoval hišni ogel ; prišel je izza ogla ; veter piha okrog oglov ; ekspr. izginil je za oglom
// prostor ob tem delu: čakati koga na oglu ; stati na oglu
ekspr. o tem govorijo že na vsakem oglu povsod ; preg. žena podpira tri ogle hiše, mož pa enega glavno skrb za dom, družino ima žena

ógel 2 ógla [ ogəu̯ ] m ( ọ̄ )
kos nedogorelega lesa: prižgal si je cigareto z žarečim oglom ; oči so mu žarele kakor dva ogla ; črn kakor ogel

ógeln -a -o [ ogələn in ogəln ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ogel 1 : stanuje v ogelni hiši / ogelni kamen
ekspr. to spoznanje je ogelni kamen logike za logiko najvažnejše
obrt. ogelno dleto dleto za obdelovanje oglov

ógelnica -e [ ogəlnica in ogəu̯nica ] ž ( ọ̑ )
nar. (oglarska) kopa: ogelnica se kadi

ógelnik -a [ ogəlnik ] m ( ọ̑ )
1. obrt. preprosta priprava za merjenje kotov: ogelnik, dleta in meter / nastavljivi ogelnik
2. predmet, navadno kamen, ki stoji na oglu, robu česa: stoji negibno kakor ogelnik

ôgenj ôgnja m ( ó )
1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari ; ogenj greje ; ogenj v peči prasketa ; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico ; ekspr. ogenj požira seno ; kuriti, zanetiti ogenj ; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti ; razpihovati ogenj ; nalagati (drva) na ogenj ; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela ; rana peče kot ogenj ; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje ; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov ; pren. v očeh ji je žarel ogenj
// pog. požar : v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj
2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj ; vzeti posodo z ognja ; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni
3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu ; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja
// visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja ; biti ves v ognju ; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem ; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni ; ogenj navdušenja ; iti skozi ogenj terorja ; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate
4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca ; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju
5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku ; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk ; sovražnik je odgovoril z ognjem ; strojnični in topovski ogenj ; znajti se v območju nasprotnikovega ognja ; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada ; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj
6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj ; poslati vojake v ogenj ; do zdaj še ni bil v ognju ; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj
ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor ; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami ; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto ; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose ; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben ; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi ; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja ; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati ; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili ; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti ; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem ; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah ; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij ; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito ; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico ; star. puška na dva ognja dvocevka ; boji se ga kakor živega ognja zelo ; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila ; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka
elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti ; rel. večni ogenj pekel ; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami ; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo ; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti ; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov

ôgenjček -čka [ ogənjčək ] m ( ō )
nav. ekspr. manjšalnica od ogenj: na ognjišču je gorel le še ogenjček ; zanetiti ogenjček / v njenih očeh je zagorel ogenjček / ogenjček upanja še tli

ogibalíšče -a s ( í )
izogibališče : urediti ogibališča

ogíbanje -a s ( ī )
glagolnik od ogibati se: ogibanje avtomobilom / moti ga njegovo izmikanje, ogibanje

ogíbati se -am se in -ljem se nedov. ( ī )
1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega ; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje
// delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo ; ogibala sta se drug drugega ; ekspr. vse se me ogiba ; ogibajo se ga kot kuge
2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem
// delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov
3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne
4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov
ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač ; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo ; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski ; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti

ogláditi -im dov. , tudi ogladíla ( á ȃ )
1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les ; ogladiti si kožo s kremo ; pren. ogladiti komu pot v življenje
// knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico ; ogladiti jezik
2. knjiž. vzgojiti , izoblikovati : fanta je v kratkem času ogladil ; življenje v mestu ga je ogladilo

óglar 1 tudi oglár -ja m ( ọ̑; á )
kdor se ukvarja z žganjem oglja: v mladosti je bil oglar

oglár 2 -ja m ( á )
etn. fant, prijatelj, ki se nepovabljen udeleži svatbe: zvečer so se pred hišo zbrali oglarji

ogláriti 1 -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z žganjem oglja: oglaril je v gozdovih

ogláriti 2 -im nedov. ( á ȃ )
1. nar. fantovati , vasovati : vse noči oglari ; fant že dolgo oglari pod njenim oknom
2. etn. nepovabljen se udeleževati svatbe: fantje so prišli oglarit

oglárjenje -a s ( á )
glagolnik od oglariti 1 : oglarjenje in drvarjenje

óglarski tudi oglárski -a -o prid. ( ọ̑; á )
nanašajoč se na oglarje ali oglarstvo: oglarsko delo / oglarska koliba / oglarska kopa

óglarstvo in oglárstvo -a s ( ọ̑; ȃ )
žganje oglja: drvarstvo in oglarstvo

oglàs -ása m ( ȁ á )
1. objava, obvestilo z reklamnim, propagandnim namenom, navadno v tisku: dati oglas v časopis ; brez oglasov revija najbrž ne bi mogla izhajati / knjižni oglasi / reklamni oglasi
// navadno v zvezi mali oglas krajša objava, obvestilo v časopisu v zvezi s trgovskimi posli, službo, osebnimi zadevami: rad bere male oglase ; dala je mali oglas, da proda voziček ; dobiti, oglasiti se na oglas / v malih oglasih je brala, da iščejo knjigovodkinjo v rubriki s takimi obvestili
ženitni oglasi ženitne ponudbe
2. zastar. obvestilo , objava : dali so oglas v radio / oglasna deska je polna oglasov

oglásen -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oglas: rad prebira oglasno stran časopisa / oglasni oddelek oddelek časopisne uprave, kjer se naročajo objave, obvestila v časopisu
// v zvezi oglasna deska deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila, objave: razporeditev bo objavljena na šolski oglasni deski ; ustavil se je pred oglasno desko in bral

oglasíti -ím, tudi oglasíti in oglásiti -im dov. , oglásil ( ī í; ī á ) zastar.
1. razglasiti 2 : oglasili so ga za krivega
2. prijaviti , priglasiti : upniki naj čim prej oglasijo svoje terjatve
// najaviti , napovedati : ali naj vas oglasim gospodu / svojo odsotnost je oglasil predstojniku javil

oglasíti se -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov. , oglásil se ( ī í; ī á )
1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi ; ponoči se včasih oglasi sova ; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, od koder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel ; iz kota se je oglasilo ihtenje ; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem
2. spregovoriti , reči : povej po pravici, se je oglasil oče ; oglasiti se v debati ; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili
3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil ; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil ; na trkanje se nihče ne oglasi
4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta ; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu ; že na vlaku se je oglasila lakota ; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest
6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje ; več snubcev se je že oglasilo pri njej ; oglasite se jutri, danes ne utegnem
nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik ; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati ; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil ; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati ; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl ; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober ; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen ; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru ; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen ; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti ; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil

oglásnik in oglasník -a m ( ȃ; í )
zastar. naročnik (malega) oglasa: oglasniki se pritožujejo zaradi zakasnelih objav ; ime in naslov oglasnika
// bilten , vestnik : založba bo izdajala tudi svoj periodični oglasnik

oglášanje -a s ( á )
glagolnik od oglašati: oglašanje v časopisih / oglašanje ptičev se je spajalo s šumenjem vetra / oglašanje zvonov

oglášati -am nedov. ( á )
1. objavljati (male) oglase; oglaševati : podjetje oglaša več prostih delovnih mest ; oglašati v časopisih
2. star. razširjati , razglašati : povsod oglaša svoje ideje

oglášati se -am se nedov. ( á )
1. dajati zvoke, glasove: bolnik nepremično leži in se nič ne oglaša ; muren se oglaša v travi ; kukavica se glasno oglaša / ptiči se oglašajo s kratkim, visokim glasom
// ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, od koder prihajajo zvoki, glasovi: iz daljave se oglašajo streli ; z morja se oglaša ladijska sirena ; vesela pesem se oglaša po vinogradih ; v dolini se oglaša zvon
2. ekspr. (večkrat) (spre)govoriti: v pogovoru se oglašati ; vedno se oglaša s kakimi šalami / oglaša se z odločnimi besedami
3. odgovarjati (na poziv, klicanje): sova se je oglašala njegovim žvižgom ; zaman ga kličeš, po telefonu se ne oglaša
4. večkrat dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: oglaša se samo z dopisnicami / oglašam se vam iz Bohinja
5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: znana bolečina se že oglaša ; dvom se oglaša v njem ; želja po prostosti se zmeraj močneje oglaša / začela se mu je oglašati vest
6. večkrat hoditi kam, navadno z določenim namenom: rad se je oglašal pri njih in tam prespal ; takrat so se začeli oglašati snubci
ekspr. zima se že oglaša vremenske razmere kažejo na bližnji začetek zime ; ekspr. kar naprej se mu oglaša želodec je lačen ; oglašati se k besedi sodelovati v debati, pogovoru ; ekspr. oglaša se v raznih revijah in časopisih piše, objavlja

oglaševálec -lca [ oglaševau̯ca tudi oglaševalca ] m ( ȃ )
naročnik (malega) oglasa: po objavi oglasa je oglaševalec prejel veliko ponudb ; privabiti oglaševalce ; naslov oglaševalca

oglaševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oglaševanje: reklamna in oglaševalna podjetja

oglaševálski -a -o [ oglaševau̯ski tudi oglaševalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oglaševanje ali oglaševalce: oglaševalski festival ; oglaševalski kodeks ; oglaševalski trg ; oglaševalska akcija, kampanja / oglaševalska agencija ; oglaševalsko razsodišče / Slovenska oglaševalska zbornica / oglaševalski kolač finančni delež, odmerjen za področje oglaševanja

oglaševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oglaševati: cena oglaševanja ; stroški za oglaševanje / oglas velja štirinajst dni od dneva oglaševanja ko je bil objavljen

oglaševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. objavljati (male) oglase: v tem časopisu nerad oglašuje ; oglaševati v revijah / tovarne oglašujejo po športnih dvoranah
2. star. razširjati , razglašati : oglaševati svoje ideje

oglaševáti se -újem se nedov. ( á ȗ )
star. oglašati se: v gozdu se je oglaševal samoten ptič

oglàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima ogle: oglata bruna / imeti oglato pisavo / obraz z oglato brado / oglati izrez pri obleki ; oglati oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter lomljenih črtic
2. ekspr. neroden 2 , okoren : oglat človek / njegove oglate kretnje / njegove mladostne pesmi so oglate

oglátost -i ž ( á )
lastnost, značilnost oglatega: oglatost pisave / oglatost obraza / ekspr. oglatost njegovega nastopa / ekspr. ni se še znebil oglatosti in lesenosti

oglàv -áva m ( ȁ á ) knjiž.
1. zgornji del (obuvala): od čevljev so ostali le še oglavi ; prišiti podplat na oglav
2. oglavnik : sneti oglav

oglávek -vka m ( ȃ )
knjiž., zastar. skalp : ob sedlu so mu viseli oglavki sovražnikov

ogláven -vna -o prid. ( ā )
naglaven 1 : oglavni nakit

oglávje -a s ( ȃ )
1. del pokrivala, zlasti klobuka, ki pokriva glavo: oblikovati oglavje ; klobuk s širokimi krajci in nizkim oglavjem
2. knjiž. zgornji del (obuvala): prišiti podplat na oglavje

oglávnica -e ž ( ȃ )
knjiž. koničasto pokrivalo, navadno prišito ali pripeto k oblačilu; kapuca : potegniti oglavnico čez čepico ; plašč z oglavnico
// kar se nosi na glavi, navadno kot del oblačila: bele oglavnice redovnic ; glava v črni potapljaški oglavnici kapi
lov. oglavnica za sokole nekdaj pokrivalo, ki pokriva sokolu oči in ušesa pred lovom

oglávnik -a m ( ȃ )
agr. priprava iz vrvic ali jermenov, ki se da živali na glavo, da se lahko vodi: natakniti konju oglavnik

oglèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od ogledati: ogled stavbe je bil komisijski ; omogočiti ogled tekme / publ. ogleda razstave se je udeležilo več učencev razstavo si je ogledalo več učencev ; film je vreden ogleda film je dober / predmet je že dolgo na ogledu / iti na ogled po njivah / mrliški ogled ogled mrliča zaradi uradne ugotovitve smrti
etn. iti na oglede, v oglede s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer

ogléda -a in -e m ( ẹ̑ )
zastar. nadzornik : bil je določen za ogleda / šolski ogleda / mrliški ogleda mrliški oglednik

ogledálce -a s ( ā )
manjšalnica od ogledalo: obrisati ogledalce / žepno ogledalce

ogledálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ogledalo: slonovinaste ogledalne škatlice / ogledalno steklo / ogledalna podoba, slika
otrokovo vedenje je ogledalna podoba očetovega vedenja zrcalna podoba

ogledálo -a s ( á )
1. predmet, navadno iz steklene podlage, na katero je nanesena gladka, svetlobo odbijajoča kovinska plast: obesiti ogledalo na steno ; iz žepa je potegnil ogledalo ; stopiti pred ogledalo ; gledati, pogledati se v ogledalo, ogledalu ; ogledalo s starinskim okvirom ; omara z ogledalom ; škornji so se svetili kot ogledalo / brušeno ogledalo ; kristalno ogledalo ; stensko, žepno ogledalo
2. ekspr., s prilastkom ogledalu podobna površina: čoln je drsel čez vodno ogledalo ; veliko ogledalo jezera ; ogledalo parketa
3. ekspr., s prilastkom kar kaže, odraža določeno stanje, razmere: umetnost je ogledalo življenja ; gledališče kot ogledalo časa / to naj ostane kot ogledalo težkih dni spomin na težke dni
ekspr. jezero mu je ogledalo v jezeru se ogleduje ; knjiž. držati ogledalo svojemu času v umetniških, zlasti gledaliških delih prikazovati problematiko določene dobe ; knjiž. pisatelj kaže ogledalo družbi kritično jo ocenjuje, opozarja na napake
avt. vzvratno ogledalo ki omogoča pregled cestišča za vozilom ; lov. ogledalo modrikasto svetleče se perje v peruti race

oglédati -am dov. , oglêj in oglèj oglêjte, stil. oglédi oglédite ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z gledanjem zaznati: ogledati koga ; ogledati sobo ; na hitro se je ogledala v ogledalu ; ogledali so si vso deželo ; razstavo so si ogledali skupinsko
2. zastar. zagledati : ogledal ga je pred seboj ; nenadoma je ogledala znanca

ogledávati -am nedov. ( ȃ )
star. ogledovati : ogledaval je mimoidoče ; ogledaval si je hišo

ogléden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je za ogled: razstaviti ogledne primerke / ogledna parcela / ogledni stolp razgledni stolp
2. izvidniški : ogledni pohod / ogledna četa

ógledi -ov m mn., tož. óglede in ógledi ( ọ́ ọ̄ )
nav. tož. in mest., etn., navadno v zvezi iti na oglede, v oglede iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer: v nedeljo bodo prišli na oglede

oglédnica -e ž ( ẹ̑ )
1. izvidnica : oglednico so poslali naprej / ladja oglednica
2. zastar. razglednica : kupiti oglednico

óglednik 1 -a m ( ọ́ ) nav. mn.
1. nar. vzhodno snubec : v hišo so prišli ogledniki
2. etn. nevesta, ženin s starši, ki pride na obisk na ženinov, nevestin dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer:

oglédnik 2 -a m ( ẹ̑ )
1. v zvezi mrliški oglednik kdor opravlja mrliške oglede: poklicati mrliškega oglednika ; določen je bil za mrliškega oglednika
2. izvidnik : kolona je imela oglednika

oglédniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oglednike ali ogledništvo: ogledniško delo / ogledniška letala ; naleteti na ogledniško patruljo

oglédništvo -a s ( ẹ̑ )
izvidništvo : določeni so bili za ogledništvo

ogledoválec -lca [ ogledovau̯ca tudi ogledovalca ] m ( ȃ )
kdor ogleduje: natančen ogledovalec slik / radovedni ogledovalci ga niso motili gledalci, opazovalci

ogledovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ogledovati: ogledovanje razstavljenih predmetov / strateško ogledovanje
med. preiskovanje telesa z gledanjem; inspekcija

ogledováti -újem nedov. ( á ȗ )
z gledanjem zaznavati: nekaj časa ga je ogledovala ; tujec je ogledoval mesto ; pazljivo ogledovati ; ogledovala se je v ogledalu ; radovedno si je ogledoval slike

ogledúh -a m ( ū )
nav. slabš. vohun : po deželi so razposlali ogleduhe / gospodarski, vojaški ogleduhi

ogledúški -a -o prid. ( ū )
nav. slabš. vohunski : ogleduška dejavnost / ogleduška skupina

ogledúštvo -a s ( ȗ )
nav. slabš. vohunstvo : vojaško ogleduštvo

oglêjski -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na Oglej: oglejska kovnica
rel. oglejski patriarh

oglén -a -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na na ogel, oglje: oglena zrnca / ekspr. žar njenih oglenih oči
teh. ogleni mikrofon mikrofon, ki deluje na osnovi spreminjanja upornosti med oglenimi zrnci ; oglena elektroda elektroda iz oglja za obločnice, električne peči

oglenênje -a s ( é )
glagolnik od ogleneti: oglenenje lesa

oglenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
spreminjati se v oglje: v kopi les ogleni
geol. pod plastmi zasuta drevesa so polagoma oglenela se spreminjala v premog

ogleníca -e ž ( í )
(oglarska) kopa: postaviti oglenico

oglenína -e ž ( í )
min. kar nastane z oglenenjem organskih, zlasti rastlinskih snovi: premog in druge oglenine ; nahajališča oglenin

oglenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ogleneti ali ogleniti: potek oglenitve

ogleníti -ím nedov. ( ī í )
spreminjati v oglje: ogleniti les

oglénka -e ž ( ẹ̄ )
star. posodi podobna priprava s tlečim ogljem za ogrevanje: greti se ob oglenki

ogléžnjica -e ž ( ẹ̑ ) nav. mn.
1. knjiž. gležnjevka , gležnjak : čevlji in ogležnjice
2. v nekaterih vzhodnih deželah okras za okoli gležnjev, navadno v obliki obroča: plesalke z ogležnjicami

oglíček -čka m ( ȋ )
fot. košček papirja trikotne oblike za pritrjevanje fotografij v album: prozorni oglički

oglíšče -a s ( í )
geom. točka, v kateri se stikajo stranice lika ali robovi ploskev telesa: oglišče piramide, trikotnika ; pren. na oglišču različnih kultur

óglje -a s ( ọ̑ )
1. črna snov, ki nastane z žganjem lesa: oglje tli ; lasje kot oglje zelo črni ; ima kot oglje črne lase / bukovo oglje ; likalnik na oglje / kuhati, žgati oglje
farm. pri črevesnih infekcijah je koristno živalsko oglje iz živalskih snovi ; kem. aktivno oglje ki močno adsorbira
// nedogoreli kosi lesa: žareče, živo oglje ; pepel in oglje
2. um. zelo mehek črn risarski material: risati z ogljem / skica z ogljem
// risarska tehnika s takšnim materialom: ukvarjati se z ogljem

ogljík -a m ( ȋ )
kem. element, ki nastopa v obliki diamanta, grafita ali saj, C: atomi ogljika ; ogljik, kisik in dušik

ogljikohidráten -tna -o prid. ( ȃ )
ki vsebuje ogljikove hidrate: ogljikohidratni napitek ; v vročini so primerna ogljikohidratna hranila z majhno vsebnostjo vlaknin ; ogljikohidratna živila

ogljíkov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ogljik: ogljikove spojine / ogljikov dioksid ; ogljikov hidrat organska spojina ogljika z vodikom in kisikom, ki sta v takem razmerju kot v vodi ; ogljikov monoksid strupen plin brez barve, vonja in okusa, ki nastane pri nepopolni oksidaciji ogljika ; ogljikova kislina

ogljikovodík -a m ( ȋ )
nav. mn., kem. spojina ogljika in vodika: ogljikovodiki in ogljikovi hidrati / nasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z eno vezjo ; nenasičeni ogljikovodik spojina ogljika in vodika, v kateri so ogljikovi atomi med seboj vezani z dvema ali tremi vezmi

ogljikovodíkov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ogljikovodik: ogljikovodikove spojine

oglóbiti -im tudi oglôbiti -im dov. ( ọ́ ọ̄; ó ō )
knjiž. kaznovati z globo: oglobili so ga zaradi prekrška

oglódati -am tudi oglójem, tudi oglôdati -am dov. , oglódaj oglódajte tudi oglóji oglójite tudi oglôdaj oglôdajte tudi oglodájte; tudi oglodála ( ọ́; ó )
1. z glodanjem načeti, poškodovati: zajci so oglodali drevesca
// ekspr. poškodovati , uničiti : zob časa je oglodal gradove ; na melišču so se podplati zelo oglodali
2. z glodanjem odstraniti del česa: miš je oglodala desko / pes je oglodal kosti ; pren., ekspr. sonce je v tem tednu precej oglodalo ledenik

oglodávati -am nedov. ( ȃ )
glodati : pes oglodava kosti / vsi ga oglodavajo

oglódek -dka m ( ọ̑ )
knjiž. ogrizek : oglodek je vrgel v smeti

oglušélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje oglušelega: njegova oglušelost je posledica davice ; ugotoviti stopnjo oglušelosti

oglúšen -šna -o prid. ( ú ū )
knjiž., zastar. oglušujoč : oglušen hrup, krik

oglušéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati gluh: na starost je oglušel ; popolnoma oglušeti ; nastal je tak hrup, da bi skoraj oglušel
2. ekspr. postati neobčutljiv, brezčuten: prsti so mu oglušeli od mraza

ogluševáti -újem nedov. ( á ȗ )
s svojo glasnostjo povzročati, da kdo (skoraj) ne sliši: brnenje strojev ga oglušuje ; trušč ljudi oglušuje
// povzročati, da se kaj ne sliši; glušiti : mah je ogluševal korake / gromi so ogluševali drug drugega

oglušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oglušeti ali oglušiti: posledica te bolezni je lahko tudi oglušitev

oglušíti -ím dov. , oglúšil ( ī í )
s svojo glasnostjo povzročiti, da kdo (skoraj) ne sliši: ropot ga je oglušil ; granate so nas popolnoma oglušile
// povzročiti, da se kaj ne sliši: grapa je oglušila strel ; pren., ekspr. skušal je oglušiti glasove srca

oglušljív -a -o prid. ( ī í )
oglušujoč : oglušljiv hrup ; oglušljivo pokanje, vpitje

ogníti ogníjem dov. ( í ī )
zastar. postati nekoliko gnil; nagniti 1 : krompir je že ognil

ogníti se ógnem se in ôgnem se dov. ( ī ọ́, ó )
1. z odmikom doseči, da se ne zadene ob kaj: ogniti se pešca ; ogniti se avtomobilu / fant se je ognil s ceste na travnik umaknil
// napraviti, da ne pride do srečanja, stika s kom: ogniti se sošolcem ; ekspr. vedno se ga ogne v velikem loku / s pogledom se ga je ognila
2. s spremembo položaja, mesta doseči, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogniti se udarcu
// napraviti, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogniti se težkega dela
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne pride do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogniti se odgovoru, plačilu
3. napraviti, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogniti se nesporazumu ; ogniti se vojni
4. ekspr. ne uporabiti: ogniti se neprimernega izraza

ognjár -ja m ( á )
1. v stari Avstriji podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina: postal je ognjar
2. star. pirotehnik : ognjarji so za praznik pripravili veličasten ognjemet

ognje... prvi del zloženk
nanašajoč se na ogenj: ognjegasen, ognjemet, ognjestalen, ognjevzdržen

ognjegásec -sca m ( ȃ )
zastar. gasilec : pri gašenju požara sta se ranila dva ognjegasca

ognjemèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. razpršujočim se iskram podobna kratkotrajna, raznobarvna svetloba, ki nastane pri eksploziji določenih raket: po proslavi je bil ognjemet ; opazovati ognjemet ; rakete za ognjemet
2. ekspr., z rodilnikom velika množina česa pojavljajočega se v zelo izraziti obliki: ognjemet barv in luči / iz njega je šinil silovit ognjemet pripomb, ocen in nasvetov

ognjeméten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ognjemet: ognjemetna raketa / ognjemetne zabave

ognjén -a -o prid. ( ẹ̄ )
1. ki je iz ognja: ognjene iskre / ognjena notranjost zemlje žareča ; ekspr. goreči gozd se je spremenil v veliko ognjeno morje
2. nav. ekspr. po barvi podoben ognju: njeni ognjeni lasje ; ognjeni soj zahajajočega sonca / krilo kričeče, ognjene barve
3. ekspr. nanašajoč se na močnejše obstreljevanje: prebijati se skozi ognjen obroč / na borce se je usula ognjena toča
4. ekspr. ki ima veliko življenjsko moč, silo: fant je ognjen / isker, ognjen konj
// ki vsebuje, izraža to moč, silo: njene ognjene oči žarijo / prisluhnili so njegovim ognjenim besedam ; oglasila se je ognjena pesem
5. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: nastal je ognjen prepir / prevzela ga je ognjena strast / popil je še kozarec tega ognjenega terana zelo močnega
ekspr. ognjeni jeziki so švigali kvišku plameni ; ekspr. prestati ognjeni krst prestati prvo bitko ; ekspr. ognjeni petelin na strehi ogenj, požar ; ekspr. po nebu so švigale ognjene kače bliskalo se je ; ekspr. ognjena krogla sonce
vrtn. ognjeni trn zimzeleni okrasni grm z belimi cveti in živo rdečimi plodovi v kobulih, Pyracantha

ognjénec -nca m ( ẹ̄ )
bot. rastlina z bleščečimi temno zelenimi pernatimi listi in navadno belimi cveti v češuljah; gorski silj

ognjeníca in ognjénica -e ž ( í; ẹ̑ )
zastar. vročica , mrzlica : ima ognjenico

ognjeník -a m ( í )
kraj, mesto na zemeljskem površju, navadno gora, kjer prodira iz zemeljske notranjosti lava: ognjenik bruha, že dolgo miruje ; delovanje, izbruh ognjenika ; pobočje, vrh ognjenika ; pren. kakšen ognjenik je bil ta človek v mladih letih
geogr. aktivni ki še bruha , ugasli ognjenik ki ne bruha več ; podmorski ognjenik na morskem dnu

ognjeníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ognjenik: ognjeniško žrelo / ognjeniški izbruh

ognjenósec -sca m ( ọ̑ )
nekdaj kdor nosi ogenj: ognjenosci so zažgali trdnjavo

ognjestálen -lna -o prid. ( ȃ )
v ognju obstojen, ognjevzdržen: ognjestalna glina, opeka

ognjeváren -rna -o prid. ( á ā )
v ognju obstojen, ognjevzdržen: ognjevarna glina, opeka / ognjevarna blagajna

ognjevít -a -o prid. , ognjevítejši ( ȋ )
1. ki ima veliko življenjsko moč, silo: bil je ognjevit fant ; ognjevita plesalka ; zdravo, ognjevito dekle / zapreči par ognjevitih, konj / ognjevit ples
// ki kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj: ognjevit govornik / navdušil jih je s svojimi ognjevitimi besedami ; ognjevite pesmi o svobodi
2. ekspr. bleščeč , žareč : pogledal je v njene ognjevite oči
ekspr. ognjevito vino močno

ognjevítež -a m ( ȋ )
ekspr. kdor kaže veliko zavzetost, navdušenost za kaj: nekaj ognjevitežev se je takoj prijavilo za akcijo

ognjevítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost ognjevitega človeka: manjka jim njegove ognjevitosti ; ognjevitost plesalk / ugaja mu južnjaška ognjevitost teh plesov / delati kaj z ognjevitostjo

ôgnjevka -e ž ( ȏ )
agr. bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo; hrušev ožig : izbruh, širjenje, žarišče ognjevke ; preprečevanje ognjevke ; ukrepi proti ognjevki ; okužba dreves z ognjevko

ognjevzdŕžen -žna -o prid. ( )
teh. ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti: ognjevzdržni material ; ognjevzdržna opeka / zavarovati z ognjevzdržnim premazom / ognjevzdržna blagajna, omara

ognjìč -íča m ( ȉ í )
bot. rastlina s svetlo ali oranžno rumenimi cveti v koških, Calendula: njivski, vrtni ognjič

ognjíčar -ja m ( ȋ )
v stari Avstriji podčastniški čin pri artileriji ali nosilec tega čina: vojaki in ognjičarji

ognjíček -čka m ( ȋ )
ogenjček : pogasiti ognjiček

ognjílo -a s ( í )
star. priprava, navadno jeklena, s katero se tolče, drgne po kresilu; kresalo : kremen in ognjilo
star. vrniti šilo za ognjilo milo za drago
les. gladka jeklena palica z ročajem za ostrenje strgulje

ognjíščar -ja m ( ȋ )
pripadnik medverskega etičnega gibanja, temelječega na univerzalnem bratstvu: gibanje ognjiščarjev

ognjíšče -a s ( í )
1. kraj, prostor z nezavarovanim ognjem, navadno v kuhinji: na ognjišču so prasketala drva ; sedeti ob ognjišču ; mati je stala pred ognjiščem / ognjišče peči / kovaško ognjišče na katerem se z ogljem ali koksom razžarjajo kosi kovine pred kovanjem / odprto ognjišče
pesn. domače ognjišče dom, družina ; ekspr. ustvariti si lastno ognjišče dom, družino ; knjiž. ugaslo ognjišče zapuščen dom, zapuščena hiša ; zastar. železno ognjišče železni štedilnik ; knjiž. v vasi je ostalo le še pet ognjišč naseljenih hiš
2. knjiž. žarišče , središče : odkrivati bolezenska ognjišča ; ognjišče potresa / kulturna ognjišča ; ta območja so bila ognjišča vstaje

ognjíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ognjišče: ognjiščni prostor / ognjiščna odprtina

ognójek -jka m ( ọ̑ )
med. absces : predreti ognojek / ognojek na pljučih

ognojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ognojiti se: ognojitev rane

ognojíti se -ím se dov. , ognójil se ( ī í )
nav. 3. os. postati gnojen: rana se je ognojila ; stopala so se mu tako ognojila, da ni mogel stati

ognúsen -sna -o prid. ( ú ū )
zastar. gnusen : ognusna žival

ognúsiti -im dov. , ognúšen in ognúsen ( ú ȗ )
ekspr. umazati , onesnažiti : blato je ognusilo studenec / njenega poštenja si ni upal nihče ognusiti

ogolélost -i ž ( ẹ́ )
stanje ogolelega: ogolelost drevja

ogoléti -ím dov. , ogôlel in ogolèl in ogolél ( ẹ́ í )
postati gol: drevje je že ogolelo / zaradi prevelike koncentracije škodljivih plinov je hrib popolnoma ogolel

ogolítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ogoleti ali ogoliti: ogolitev drevja / vihar je povzročil ogolitev pobočja

ogolíti -ím in ogólim dov. , ogólil in ogôlil ( ī í, ọ́ )
narediti, povzročiti, da postane kaj golo: dež in veter sta ogolila drevje ; jablane so se že ogolile / ogolili so skoraj celo pobočje posekali / ogoliti prašiča

ogoljufánec -nca m ( á )
nav. ekspr. kdor je ogoljufan: nekateri ogoljufanci se sramujejo svoje lahkovernosti

ogoljufáti -ám dov. ( á ȃ )
okoristiti se z oškodovanjem koga ali z zavajanjem v zmoto: boji se, da ga bodo ogoljufali ; ogoljufati koga pri kupčiji ; ekspr. pošteno so jih ogoljufali
// navadno v zvezi z za povzročiti, narediti, da kdo ne dobi, kar pričakuje, kar bi moral dobiti: ogoljufati koga za dediščino, doto, plačilo ; pren., ekspr. ogoljufal jo je za ljubezen

ogòn -ôna in -óna m ( ȍ ó, ọ́ )
del njive med dvema razoroma: šel je po njivi kar čez ogone / na ogonih ni bilo nikogar / nekaj ogonov fižola in krompirja ima

ogór in ógor -ja m ( ọ̑; ọ̑ )
zool. jegulji podobna velika roparska morska riba, Conger conger: loviti ogorje

ogórčati -am nedov. ( ọ̄ )
knjiž. spravljati v jezo, razburjenje, ker so bila kršena etična, moralna načela: s svojim delom je ogorčal bralce

ogórčenje -a s ( ọ̑ )
jeza, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: takšno dejanje je povzročilo veliko ogorčenje / ekspr. val, vihar ogorčenja se še ni polegel

ogórčenost -i ž ( ọ̑ )
jeza, razburjenost, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: ogorčenost v njem se je stopnjevala / moralna ogorčenost

ogórčica -e ž ( ọ̑ )
nav. mn., zool. nečlenarji valjastega telesa, Nematodes: pesna ogorčica

ogórčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
spraviti v jezo, razburjenje, ker je bilo kršeno etično, moralno načelo: krivično ravnanje ga je ogorčilo ; ta ukrep jih je ogorčil

ogórek -rka m ( ọ̑ )
majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa: veter je nosil ogorke po bližnjih strehah ; seči po ogorek v ogenj ; z ogorkom prižgati dračje
// ostanek dogorele cigarete ali cigare: pohoditi ogorek ; pepelnik je poln ogorkov / cigaretni ogorek

ogoréti -ím dov. , ogôrel ( ẹ́ í )
1. dobiti rjavo barvo kože: na morju je lepo ogorel
2. nekoliko zgoreti: ob požaru so tramovi ogoreli

ogorína -e ž ( í )
teh. krhka plast na kovini, nastala zaradi delovanja ognja:

ogóršati -am dov. ( ọ̑ )
nar. ozdraveti : Le polagoma je toliko ogoršal, da je bil tak kot prej, za spomin so mu ostale le brazgotine (F. Bevk)

ogovárjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od ogovarjati: ogovarjanje mimoidočih / ogovarjanje z imenom

ogovárjati -am nedov. ( ȃ )
1. z besedo, stavkom začenjati pogovor: ogovarjati mimoidoče ; vedno jih je prijazno ogovarjal ; tujci so nas ogovarjali v najrazličnejših jezikih
// v nagovoru, ogovoru uporabljati naslov: ogovarjali so ga (z) gospod predsednik / ogovarjati koga z imenom
2. nar. opravljati 2 , obrekovati : ogovarjati sosede ; tvoja navada je, da vsakega ogovarjaš / neprijetno je, ko že vsak ogovarja tvoj slabo obdelani vinograd

ogôvor -a m ( ȏ )
1. glagolnik od ogovoriti: čakal je na moj ogovor ; na njegov ogovor je prijazno odgovorila / brez ogovora je šel mimo
2. beseda, stavek, s katerim se začne pogovor: izreči ogovor / prijatelj, gospod in drugi ogovori
zastar. v svojem ogovoru je predsednik omenil naloge, ki čakajo društvo nagovoru

ogovoríti -ím dov. , ogovóril; nam. ogovôrit in ogovorít ( ī í )
z besedo, stavkom začeti pogovor: ogovoriti dekle ; ogovoril je vsakega, ki ga je srečal ; ni si ga upal ogovoriti ; lepo, prijazno ogovoriti ; ogovoriti po nemško / dober dan, ga je ogovoril pozdravil
// v nagovoru, ogovoru uporabiti naslov: ogovoril ga je z gospod / ogovoriti koga z imenom

ogovorjênec -nca m ( é )
kdor je ogovorjen: ogovorjenec ga ni takoj razumel

ográbek -bka m ( ȃ )
pokošena trava, zgrabljena na manjšo površino: znašati ograbke na kupe / seno v ograbkih / delati ograbke
// nar. gorenjsko, navadno z rodilnikom skupina , gruča : na vasi je stal ograbek žensk / ptiči so se kar v ograbkih lotili prosa

ograbíti in ográbiti -im, in ográbiti -im dov. ( ȋ á ȃ; á ȃ )
z grabljenjem odstraniti s česa štrleče bilke: ograbiti seneno kopico ; naložen voz je treba še ograbiti
knjiž. ograbili so več trgovin izropali, oropali

ográbljati 1 -am nedov. ( á )
knjiž. ropati , pleniti : roparji so ograbljali popotnike

ograbljáti 2 -ám dov. ( á ȃ )
nar. vzhodnoštajersko pograbiti : ograbljati listje / ograbljati sadovnjak

ogràd 1 -áda in ógrad -a m ( ȁ á; ọ́ )
1. knjiž., zastar. ograjen prostor: imeti jetnike v vseh ogradih pred očmi / stanovi z ogradi za drobnico
2. nar. ograjen prostor okrog hiše in gospodarskega poslopja, porasel s travo in drevjem: Tinč se je zadovoljen vračal za ogradi domov (F. Godina)
knjiž., zastar. paše niso omejevali ogradi ograje ; knjiž. cvetoč ograd vrt

ógrad 2 -i ž ( ọ́ )
nar. ograjen prostor za živino ob pastirski koči: premišlja, kako bi tudi on svoj trop stisnil v Podlipnikovo ograd in sebe v tesno kočo (J. Jalen)

ográda -e ž ( ȃ )
1. zemljišče, obdano z ograjo iz zloženega kamenja, grmovja, zlasti na kraškem svetu: kupiti ogrado ; iti kopat ogrado ; pasti v ogradi ; oljke v ogradi
// ograjen prostor, ograjeno zemljišče: igrali so se v veliki ogradi ; vrt je bil velika štirikotna ograda / goniti črede s paše v ograde ; hlev in pred njim velika ograda
lov. past za lovljenje divjadi, ki naj ostane živa
2. ograja, zlasti močnejša: nizke kamnite ograde ; hišo so varovale trdno zidane ograde ; temne ograde iz brinja / ekspr. veter podi oblake čez gorsko ogrado

ográden -dna -o ( ȃ )
pridevnik od ograda: planota z ogradnimi zidovi

ogradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ograditi: ograditev pašnikov s plotom

ogradíti -ím dov. , ográdil ( ī í )
narediti, postaviti ograjo okrog česa: ograditi pašnik, vrt ; ograditi prostor za živino / ograditi vrt s kamnito ograjo / ograditi hudournike z nasipom obdati njegove bregove ; otroci so ogradili luže z blatom ; pren. ograditi svojo neodvisnost

ográja -e ž ( ā )
naprava, ki se postavi okrog zemljišča, prostora za preprečevanje prehoda: namestiti, postaviti ograjo okrog vrta ; preplezati, preskočiti ograjo ; sedeti na ograji ; dvoriščna, vrtna ograja ; kamnita, lesena, žična ograja ; ograja iz bodeče žice / ograja okrog posajenega drevesca / ekspr. oblaki zadevajo ob ograjo gorovij ; pren., ekspr. podrli so ograje, ki so jih ločile
// naprava, ki se namesti ob robu česa zlasti za varstvo pred padcem: narediti stopnicam ograjo ; skloniti se čez ograjo ; betonska, jeklena, kovana ograja ; ograja krova ; držaj ograje / ograja pri otroški posteljici / balkonska ograja ; snežna ograja ograja na strehi, ki zadržuje sneg
puščati živino čez noč v ograji ogradi
grad. odbojna ograja ograja ob cesti, ki varuje vozilo, da ne zdrsne s cestišča

ográjati 1 -am nedov. ( á ) zastar.
ograjevati : ograjati vrt / plot ograja dvorišče obdaja

ográjati 2 -am dov. ( ā )
knjiž. opomniti , ošteti : zaradi takega ravnanja so ga ograjali
knjiž., ekspr. ograjali so njegovo obleko ugotovili njene napake, pomanjkljivosti

ográjek -jka m ( ȃ )
knjiž. manjši ograjen prostor: priti skozi leso na, v ograjek ; ograjek za cvetlice

ográjen -jna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ograjo: ograjna vrata / ograjna mreža
pravn. ograjno sodišče od 14. do 18. stoletja plemiško sodišče

ograjênost -i ž ( é )
stanje ograjenega: ograjenost dvorišča / publ. kratkovidna ograjenost kolektiva zaprtost, izoliranost

ograjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ograjevati: ograjevanje vrta, zemljišč / ograjevanje od nasilja

ograjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, postavljati ograjo okrog česa: ograjevati dvorišče ; vrtove navadno ograjujejo / zaliv ograjujejo visoki hribi obdajajo, obkrožajo ; pročelje stare palače na eni strani ograjuje trg

ográjica -e ž ( ā )
manjšalnica od ograja: skočiti čez ograjico iz žive meje / posteljica z ograjico

ográjnik -a m ( ȃ )
grad. zidak za ograje: izdelujemo opečne izdelke in vse vrste ograjnikov

ográžanje -a s ( á )
glagolnik od ogražati: ogražanje varnosti / ogražanje dosežkov revolucije

ográžati -am nedov. ( á )
knjiž. ogrožati : s tem ogražajo njegovo delo ; ogražati varnost ljudi

ógrc -a m ( ọ̑ )
1. loj, zastal v zunanjem delu žleze lojnice: iztiskati ogrce / po obrazu ima ogrce
2. agr. ličinka majskega hrošča in nekaterih drugih hroščev, ki objeda korenine, gomolje rastlin: uničevati ogrce ; krt se hrani tudi z ogrci
vet. podkožna tvorba pri govedu, ki jo povzroča ličinka govejega zolja ; zool. ličinka govejega zolja, ki se zajeda v govedo

ógrčast -a -o prid. ( ọ̑ )
poln ogrcev: imel je ogrčast obraz

ógrčav -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima ogrce: mozoljast in ogrčav obraz

ogŕda -e ž ( ȓ )
zastar. zmerjanje , sramotenje : težko posluša njegovo grajo in ogrde

ogrdíti -ím dov. , ogŕdil ( ī í )
1. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: ogrdil ga je pred tovariši / ogrditi komu ime
2. star. umazati , onesnažiti : sobo so precej ogrdili ; ogrditi si obleko
3. star. skaziti , iznakaziti : brazgotina na obrazu jo je ogrdila / to spoznanje ji je ogrdilo njegovo podobo

ogrebáča -e ž ( á )
agr. motiki podobno orodje z ravnim rezilom za osipanje trt: ogrebače in lopate

ogrébanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od ogrebati: ogrebanje pepela / zgodnji krompir je že za ogrebanje

ogrébati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. star. odstranjevati, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebati slamo izpred mlatilnice ; ogrebati sneg s strehe / ogrebati kraste
2. osipati , osipavati : ogrebati koruzo, krompir
čeb. spravljati (čebelji) roj v panj

ogreblína -e ž ( í )
zastar. praska, odrgnina, navadno močnejša: ogrebline in modrice / ogrebline na lakiranem pohištvu

ogrebotína -e ž ( í )
knjiž. praska, odrgnina, navadno močnejša: podplutbe in krvave ogrebotine / na licu je imel ogrebotino

ogrêbsti ogrêbem dov. , ogrébel ogrêbla ( é )
1. opraskati, navadno močno: veja ga je ogrebla po obrazu ; ogrebsti si kožo / mačka jo je ogrebla
2. odstraniti, navadno s praskanjem, drgnjenjem: ogrebsti sneg s strehe / ogrebsti pepel, žerjavico
3. osuti : ogrebsti krompir
čeb. spraviti (čebelji) roj v panj

ogrédje -a s ( ẹ̑ )
več gredi, tramov, zlasti v gradbenih konstrukcijah: postaviti ogredje ; močno, trdno ogredje

ogrenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os. postati grenek: hrana je ogrenela

ogreníti 1 ogrénem dov. ( ī ẹ́ )
1. nar. osuti : ogreniti krompir / ogreniti čebele ogrebsti
2. star. dobiti , prejeti : ogrenil je veliko denarja / ogreniti zaklad najti

ogreníti 2 -ím dov. , ogrénil ( ī í )
narediti grenko: nekatere snovi lahko ogrenijo kruh
// nav. ekspr. narediti kaj manj prijetno, manj srečno: nasprotovanja so mu ogrenila življenje v mestu ; nehvaležni otroci so ji ogrenili življenje ; s tem bi si ogrenil še zadnje trenutke

ogrešíti -ím dov. , ogréšil ( ī í )
knjiž., v zvezi z duša, vest omadeževati : premišljeval je, kako bi se maščeval, ne da bi ogrešil svojo dušo

ogréti ogrêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. narediti kaj toplo: ogreti sobo ; ogreti vodo do sto stopinj ; ogreti si roke pri ognju
2. povzročiti občutek toplote: sonce jih je ogrelo / čaj nas je ogrel ; pot v hrib jih je ogrela ; pren. prijazna beseda človeka ogreje ; taka pesem ogreje srce
3. ekspr. navdušiti : sodelavce je ogrel za svoj načrt ; ogreti se za šport, študij / govornik ni mogel ogreti občinstva ; predstava je gledalce ogrela

ogrétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ogreti: ogretje vode

ogrétost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost ogretega: ogretost morske vode, zraka / ekspr. njegova ogretost za šport navdušenost

ogreváč -a m ( á )
zastar. grelnik , ogrevalnik : ogrevač za krožnike

ogreváča -e ž ( á ) zastar.
1. termofor : prinesti bolniku ogrevačo ; pogreti se z ogrevačo
2. grelnik , ogrevalnik : na mizi je stala ogrevača za čajnik

ogreválec -lca [ tudi ogrevau̯ca ] m ( ȃ )
grelnik , ogrevalnik : vključiti ogrevalec ; električni, plinski ogrevalec / ogrevalec vode bojler

ogreválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ogrevanje: ogrevalne naprave / ogrevalni jašek ; ogrevalna površina / razvoj ogrevalne tehnike / ogrevalne vaje

ogreválnica -e ž ( ȃ )
prostor, v katerega se hodijo ljudje gret: stopiti v ogrevalnico

ogreválnik -a m ( ȃ )
1. grelna naprava ali priprava različnih oblik: od ogrevalnika se širi prijetna toplota ; avtomobilski ogrevalnik ; plinski ogrevalnik ; ogrevalnik za krožnike
2. knjiž. termofor : posteljo je pogrel z ogrevalnikom

ogreválo -a s ( á )
grelnik , ogrevalnik : ogrevalo za krožnike ; svetila in ogrevala / knjiž. ogrevalo trajno žareče peči je iz litega železa grelo

ogrévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od ogrevati: ogrevanje prostorov ; ogrevanje s toplim zrakom ; naprava za ogrevanje / ogrevanje zraka / centralno, etažno ogrevanje ; električno, plinsko ogrevanje ; ogrevanje na premog / vaje za ogrevanje
pog. vključiti ogrevanje naprave, priprave za ogrevanje
psih. začetno naraščanje delovne učinkovitosti

ogrévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati kaj toplo: peč ogreva ves prostor ; ogrevati vodo, zrak ; ogrevati z električno energijo, oljem, premogom / ogrevati si roke ob ognju greti
2. povzročati občutek toplote: sonce nas prijetno ogreva / s hrano dobiva telo snovi, ki ga ogrevajo ; pren. ljubezen ogreva srce ; ogreva ga misel na dom

ogréven -vna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na ogrevanje: ogrevna naprava / ogrevna površina / ogrevni čas
elektr. ogrevni tok tok za gretje katode elektronke

ogrinjáč -a m ( á )
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje: odložila je ogrinjač ; tesno zavita v ogrinjač ; volneni ogrinjač

ogrinjáča -e ž ( á )
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje: obnošena ogrinjača

ogrinjáčka -e ž ( ȃ )
nar. zahodno ogrinjača , ogrinjalka : ogrinjačka ji je padla z ram

ogrinjálce -a s ( ā )
manjšalnica od ogrinjalo: pleteno belo ogrinjalce

ogrinjálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za ogrinjanje: ogrinjalna ruta
bot. ogrinjalna pleva podporni list pri klasku trav

ogrinjálka -e [ ogrinjau̯ka ] ž ( ȃ )
oblačilo, navadno v obliki večje rute, za ogrinjanje: z iglo si je spela ogrinjalko ; težka zimska ogrinjalka

ogrinjálo -a s ( á )
oblačilo za ogrinjanje: pod vratom si je zavezala ogrinjalo ; toplo volneno ogrinjalo ; lasje so ji kot ogrinjalo padali na ramena / pastirsko ogrinjalo
// kar kaj ogrinja, pokriva: dala si je na rame ogrinjalo in se začela česati ; pren. pokrajina ima zeleno ogrinjalo

ogrínjati -am nedov. ( í )
1. dajati oblačilo na koga, okrog koga: ogrinjal jo je s toplim plaščem ; ogrinjati (si) plet
// pokrivati , zavijati : ogrinjala je otroka ; ogrinjati se v ruto
2. nar. osipati , osipavati : začeli so ogrinjati krompir

ogrísti ogrízem dov. ( í )
1. z grizenjem načeti, poškodovati: zajci so ogrizli sadno drevje ; otrok si je ogrizel nohte
2. raniti z ugrizi: pes ga je ogrizel ; pren., ekspr. kritiki so ga ogrizli

ogríz -a m ( ȋ )
poškodba, rana zaradi grizenja, ugriza: zajčji ogrizi na mladem drevju / zdravljenje ogriza

ogrízek -zka m ( ȋ )
ostanek ogrizenega sadeža: vreči ogrizek v koš ; jabolčni ogrizki

ogrizováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z grizenjem načenjati: miši ogrizujejo sadje
2. ekspr. opravljati 2 , obrekovati : povsod ga je ogrizoval, kako slab delavec je

ogŕlica -e ž ( ȓ )
ovratni nakit, navadno iz na vrvici nanizanih drobnih dragocenih predmetov: nositi ogrlico ; biserna, briljantna ogrlica ; ogrlica iz opalov

ogrlják -a m ( á )
knjiž. pasja ovratnica: kovinski ogrljak

ogŕlje -a s ( ȓ )
1. knjiž. ogrlica : biserno ogrlje
2. vet. predel ob grlu: ščetinasta dlaka na ogrlju

ogrníti in ogŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. dati oblačilo na koga, okrog koga: ogrnil ji je plašč ; ogrnila (si) je plet in odšla / jopico je samo ogrnil, ne pa oblekel
// pokriti , zaviti : ogrniti konja z odejo ; ogrni se, ne hodi tak ven ; pren., knjiž. noč je ogrnila zemljo
2. nar. osuti : ogrniti krompir ; vrtnice je treba ogrniti

ogrobéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž., zastar. postati trd, neobčutljiv: roke so mu pri delu ogrobele

ogróden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ogrodje: ogrodni elementi
agr. ogrodne veje prve glavne veje drevesa

ogródje -a s ( ọ̑ )
1. kar nosi, povezuje napravo, objekt in daje osnovno obliko: postaviti trdno ogrodje ; leseno, železno ogrodje ; ogrodje strehe ; ogrodje vozila ; ogrodje iz cevi, žic / ostalo je samo še ogrodje barake / nosilno ogrodje
// navadno s prilastkom med seboj povezani bistveni sestavni elementi česa: sestaviti ogrodje oddaje o športu ; ogrodje zakona / publ. idejno ogrodje stranke
2. trdni oporni deli telesa: poškodovati ogrodje ; apnenčasto, koščeno ogrodje ; ogrodje iz kremenastih iglic / del telesnega ogrodja
zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev

ogródnik -a m ( ọ̑ )
agr. naprava, na katero se lahko pritrdi različno orodje za obdelavo zemlje, sajenje: ogrodnik in kosilnica / ogrodnik za krompir

ogrômen in ogrómen -mna -o prid. ( ȏ; ọ̑ )
zelo velik, velikanski: kup snega je ogromen ; ogromna železna kljuka ; v predsobi je stalo ogromno ogledalo / nabral si je ogromne količine denarja / ta človek ima ogromno ustvarjalno energijo in voljo

ogrômnost in ogrómnost -i ž ( ȏ; ọ̑ )
ekspr. lastnost, značilnost ogromnega: ogromnost prostora / ogromnost vsote ga je presenetila

ogrozítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ogroziti: ogrozitev pravic državljanov

ogrozíti -ím dov. , ogrózil ( ī í )
povzročiti stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: epidemija je ogrozila predvsem otroke / vse to je ogrozilo njegovo delo ; ogroziti obstoj gledališča / publ. ogroziti mir na svetu
// publ. povzročiti pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogroziti vodstvo gostujočega moštva / napadalec je ogrozil nasprotnikova vrata

ogróžanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od ogrožati: ogrožanje varnosti

ogróžati -am nedov. ( ọ́ )
povzročati stanje, ki je nevarno, neugodno za koga: vozniki večkrat ogrožajo pešce ; narasla reka ogroža vas / s svojo boleznijo ogroža vse okolje / ogrožati mir, varnost, zdravje
// publ. povzročati pri tekmi, tekmovanju položaj, ki je za koga slab, neugoden: ogrožati vodilno mesto gostujočega moštva / napadalec ogroža nasprotnikova vrata

ogróženec tudi ogrožênec -nca m ( ọ̄; é )
kdor je ogrožen: opozoriti ogroženca

ogróženost tudi ogrožênost -i ž ( ọ̄; é )
lastnost, stanje ogroženega: ogroženost obstoja organizacije / socialna ogroženost otroka

ógrski -a -o prid. ( ọ̄ )
1. zgod. nanašajoč se na Ogrsko: ogrski del avstroogrske monarhije / ogrski zlatnik
2. star. madžarski : ogrski jezik / ogrska dežela
agr. ogrska marelica marelica z debelimi, na eni strani rdečkastimi sadeži z izrazito brazdo med polovicama ; gastr. ogrska salama zelo posušena salama z nadevom iz drobneje sesekljanega svinjskega mesa in slanine ; zgod. hrvaško-ogrska nagodba ; sam.:, pog. prosim pet dek ogrske pet dekagramov ogrske salame

ógrščica -e ž ( ọ̄ )
bot., v zvezah: navadna ogrščica kolerabi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena, Brassica napus var. napus ; repna ogrščica repi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena, Brassica rapa var. silvestris

ogrtáč -a m ( á )
zastar. ogrinjalo : kožuhovinast ogrtač / v predsobi je odložil dežnik in ogrtač pelerino, plašč

ogrtáča -e ž ( á )
zastar. ogrinjalo : nosila je težko ogrtačo / zavil se je v ogrtačo in zaspal

ogúliti -im dov. , ogúlila in ogulíla ( ú )
1. z dolgo rabo, uporabo načeti, poškodovati površino: oguliti naslanjač ; obleko je že zelo ogulil ; oguliti rokave na komolcih ; s čevljem je ogulil steno / ogulil je kožo do krvi odrgnil
2. ekspr. izrabiti , izkoristiti : oguliti svoje dolžnike

ogúljek -jka m ( ȗ )
knjiž., zastar. odrgnjeno mesto (na koži): oguljek od sedla

ogúljenec -nca m ( ú )
slabš. kdor je slabo, zanemarjeno oblečen: oguljenci in razcapanci

oguljenína -e ž ( í )
med. poškodba kože zaradi drgnjenja, podrgnjenja: konj ima na hrbtu oguljenino od sedla

òh medm. ( ȍ )
1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: oh, kaj bo, če nam zboliš ; oh, kako čudno se je vse obrnilo ; oh, mati, ne smeš toliko jokati
// izraža občudovanje, zadovoljnost, domislek: oh, kako je bilo lepo ; oh, kako se to prileže ; oh, saj res
// izraža začudenje, presenečenje; o 3 : oh, koga vidim
2. izraža telesno ali duševno trpljenje: oh, vse me boli
3. izraža podkrepitev trditve: oh, nič, nič ; oh, saj znaš sam domov
4. izraža zavrnitev, nejevoljo: oh, pojdi, pojdi, niso te videli ; oh, tebi kaj dopovedati ; sam.: ti večni ahi in ohi

óha medm. ( ọ̑ )
1. izraža zadovoljnost, posmeh: oha, se je zasmejal od peči
2. pri nagovoru izraža opozorilo: oha, fant, ti me boš še prevrnil ; oha, narobe voziš
3. klic vprežni živini stoj : oha, sivec

ohábel -bla -o [ ohabəu̯ ] prid. ( á )
star. slaboten , medel : bil je ohabel in bled / ohabel spomin

ôhanje -a s ( ō )
glagolnik od ohati: preveč je tega ohanja

ôhati -am nedov. ( ō ȏ )
ekspr. z oh izražati čustvo: zlovoljno je ohal in se kremžil od bolečin

óhcet -i ž ( ọ̑ )
pog. praznovanje ob poroki; svatba : v sosednji vasi je bila ohcet ; povabiti na ohcet ; plesati na ohceti ; jesti kot na ohceti
tur. kmečka ohcet folklorna prireditev s prikazovanjem starih običajev svatbe v kmečkem okolju

ohêj in ohèj medm. ( ȇ; ȅ )
1. pri nagovoru izraža opozorilo: ohej, ljudje, počasi
2. izraža veselje, razigranost: veselimo se torej, ohej

ohíšje -a s ( ȋ )
1. zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave: rezljano ohišje stenske ure ; ohišje za radijski aparat / starinska ohišja trgovin
// del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele; okrov : ohišje motorja
2. zastar. zemlja, prostor okrog hiše: kupil je nekaj arov ohišja

ohíšnica -e ž ( ȋ )
v nekaterih socialističnih državah zemlja, ki jo ima zadružnik za osebno obdelavo: odmeriti ohišnico

ohláčen -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. oblečen v hlače: ohlačene turistke

ohladítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohladiti: para se pri ohladitvi zgosti v kapljice / ohladitev je zajela južno Evropo
ekspr. ohladitev med njima je takoj opazna med njima ni več naklonjenosti, ljubezni

ohladíti -ím dov. , ohládil ( ī í )
1. narediti kaj hladno, mrzlo: ohladiti vino / nevihta je ohladila ozračje / ohladiti hrano na primerno temperaturo
2. povzročiti občutek hlada: veter mu je ohladil vročo glavo / sladoled jih je ohladil
3. ekspr. pomiriti , zmanjšati : to je nekoliko ohladilo njegovo navdušenje, strast ; njegova ljubezen se je že ohladila / jeza se mu še ni ohladila
ekspr. razgrajačem so ohladili kri v zaporu jih ukrotili ; ekspr. ne gani se, sicer te ohladim ubijem ; ekspr. ohladiti koga s palico nasilno, grobo ga ukrotiti

ohlájanje -a s ( á )
glagolnik od ohlajati: ohlajanje prostora / segrevanje in ohlajanje zemeljske površine

ohlájati -am nedov. ( á )
delati kaj hladno, mrzlo: ventilator je prijetno ohlajal prostor / veter je ohlajal vročino

ohlajênje -a s ( é )
ohladitev : ohlajenje zraka

ohlajeválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se ohlajuje: ohlajevalne naprave / ohlajevalni postopek

ohlajevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ohlajevati: ohlajevanje in zamrzovanje živil

ohlajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ohlajati : ohlajevati prostor / lava se počasi ohlajuje

ohlápen -pna -o prid. , ohlápnejši ( á ā )
1. ki ni tesno okrog telesa: ohlapen črn plašč ; ohlapna bluza ; obleka je bila v pasu ohlapna / ohlapen kroj
2. ki je brez napetosti, čvrstosti: ohlapna koža ; ohlapne obrazne mišice / njene roke so bile ohlapne
3. nav. ekspr. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: ohlapna disciplina, morala / ta pojem je precej ohlapen ; ohlapna zgradba povesti / imel je ohlapen odnos do vsega
// netočen , neustrezen : ohlapen prevod ; uporabiti ohlapen termin / ta pisatelj ima ohlapen jezik

ohlapéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati ohlapen: koža ji je ohlapela / napeta vrv počasi ohlapi

ohlápniti -em dov. ( á ȃ )
knjiž. postati ohlapen: koža, mišičje ohlapne / vezi so se raztegnile in ohlapnile / listi so kmalu ohlapnili
knjiž., ekspr. ohlapnila mu je v naročje ohlapno padla

ohlápnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost ohlapnega: udobna ohlapnost obleke / ekspr. ohlapnost moralnih načel / ekspr.: izrazna ohlapnost ; ohlapnost v kompoziciji zgodbe

ohlíp -a m ( ȋ )
knjiž. sunek vetra: močen ohlip je razcefral jadra / burja je pihala v ohlipih

ohlódje -a s ( ọ̑ )
star. več hlodov, hlodi: hrastovo ohlodje / utrditi nasip z ohlodjem

ohlokratíja in ohlokracíja -e ž ( ȋ )
knjiž. vlada nekulturnih, nasilnih ljudi: prenehanje ohlokratije

ohm tudi óm -a [ óm ] m ( ọ̑ )
fiz. enota za merjenje električnega upora, električne upornosti:

ohmélje -a s ( ẹ̑ )
bot., v zvezi evropsko ohmelje grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Loranthus europaeus:

ohmski tudi ómski -a -o [ ómski ] prid. ( ọ̑ )
elektr., navadno v zvezi ohmska upornost upornost, zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto: merjenje ohmske upornosti

ohó in ohò medm. ( ọ̑; ȍ )
1. izraža začudenje, presenečenje: oho, tudi ti si prišel
2. izraža zadovoljnost pri domisleku, dognanju, najdenju: oho, počasi mi postaja jasno
3. pri nagovoru izraža opozorilo: oho, fantje, tako pa ne bo šlo naprej

ohódek -dka m ( ọ̑ )
star. neprijeten opravek, sitnost: vse to mu je prizadelo mnogo ohodkov / z njim noče imeti ohodka

ohohó tudi òhòhò medm. ( ọ̑; ȍ-ȍ-ȍ )
1. izraža začudenje, presenečenje: ohoho, kaj pa vidva tukaj
2. izraža posmeh: ohoho, prav ti je

ohól -a -o [ tudi ohou̯ ] prid. ( ọ̑ ọ́ )
knjiž. zelo ošaben, zelo prevzeten: do njega je bil zelo ohol / ohola ženska / nenadoma je postal ohol

ohólež -a m ( ọ̑ )
knjiž. ošabnež , prevzetnež : oholeža je ostro zavrnil

ohólost -i ž ( ọ́ )
knjiž. velika ošabnost, velika prevzetnost: zaradi oholosti je nepriljubljen / očitala mu je oholost in surovost

ohomotáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. zaviti , oviti : ohomotal ga je v plašč / ohomotati z vrvjo

ohrabrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohrabriti: ohrabritev ljudstva

ohrabríti -ím dov. , ohrábril ( ī í )
narediti, da postane kdo pogumen: ohrabriti vojake ; skušal jo je ohrabriti / uspeh jih je ohrabril spodbudil

ohrabrováti -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr. hrabriti : ohrabrovati vojake / misel na uspeh jih je ohrabrovala spodbujala

ohrámljati -am nedov. ( á )
knjiž. hromiti : pijača ga je ohramljala

ohrána -e ž ( ȃ )
zastar. ohranitev : razvoj in ohrana življenja

ohranítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohraniti: ohranitev reda v mestu / načelo o ohranitvi materije / nagon po ohranitvi
biol. ohranitev vrste

ohraníti in ohrániti -im dov. ( ī á ā )
1. narediti, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohraniti predmete nepoškodovane ; ohraniti sadje čez zimo / ohraniti sadju vitamine ; taki izdelki se ohranijo samo v suhem prostoru
2. narediti, da kaj ne preneha biti, obstajati: njegovo zadnje pismo so ohranili / ohraniti mir, prijateljstvo med narodi / ohraniti stare šege
3. narediti, da kaj ostane nespremenjeno; obdržati : ohraniti prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo narediti, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohraniti koga pri dobri volji ; ekspr. ohraniti gledališče pri življenju / delo ga je ohranilo zdravega
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti naravno barvo in okus ; kljub ponižanjem je ohranil čast ; dobroto je ohranila vse življenje ; ohraniti vitkost
4. z oslabljenim pomenom izraža, da odnos osebka, kot ga določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: ohraniti spomin na ta dogodek ; ohraniti spoštovanje do matere / do njega je ohranila ljubezenska čustva / ohraniti (komu) zvestobo ostati (mu) zvest
5. star. obvarovati : otroka je znala ohraniti pred vsemi nevarnostmi / posestva zaradi dolgov ni mogel ohraniti rešiti propada
knjiž. poskušal je ohraniti glavo nad vodo obdržati ; ekspr. ohranil je mirno kri, mirne živce ni se razburil, ni se vznemiril ; znal je ohraniti naklonjenost občinstva biti tak, delati tako, da mu je bilo občinstvo še naklonjeno ; ekspr. svoje nasvete kar zase ohrani nočem tvojih nasvetov ; ohrani zase, kar sem ti povedal ne povej, ne zaupaj drugemu ; ekspr. ohraniti v spominu zapomniti si ; v osmrtnicah ohranili ga bomo v lepem spominu

ohranítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ohranitev: ohranitvena dela pri stavbi / ohranitveni nagon živali

ohránjanje -a s ( á )
glagolnik od ohranjati: ohranjanje izročila / ohranjanje enotnosti

ohránjati -am nedov. ( á )
1. delati, da ima kaj dalj časa svoje bistvene lastnosti, značilnosti: ohranjati knjige nepoškodovane
2. delati, da kaj ne preneha biti, obstajati: ohranjati prijateljstvo ; ohranjati v družini domače razpoloženje / naprava ohranja čist zrak
3. delati, da kaj ostane nespremenjeno: ohranjati prvotni vrstni red
// z oslabljenim pomenom s svojo dejavnostjo delati, da kaj ne preneha biti v določenem stanju: ohranjati koga pri zavesti / delo ga ohranja krepkega
// z oslabljenim pomenom izraža, da lastnost, značilnost, kot jo določa samostalnik, ne preneha biti, obstajati: znal je ohranjati eleganco / ohranjati videz sreče
knjiž. tudi v tujini ji je ohranjal zvestobo ji je bil zvest

ohránjenost -i ž ( ā )
lastnost, značilnost ohranjenega: dobra ohranjenost srednjeveške zgradbe

ohranjeválec -lca [ ohranjevau̯ca tudi ohranjevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor kaj ohranja: ohranjevalci kulturnih vrednot / ohranjevalec reda v mestu varuh

ohranjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki ohranjuje: ohranjevalni ukrep / ohranjevalna sposobnost snovi

ohranjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ohranjevati: ohranjevanje narave, starin / ohranjevanje energije

ohranjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ohranjati : ohranjevati stare šege / ohranjevati zavest skupnosti / ohranjevati ponesrečenca pri zavesti / ohranjevati videz mladosti

ohranljívost -i ž ( í )
sposobnost česa, da se ohrani: različna ohranljivost sadja

ohrapáviti -im dov. ( á ȃ )
narediti kaj hrapavo: površino so ohrapavili s peskanjem ; ohrapaviti cestišče v predoru

óhridski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Ohrid: ohridsko turistično območje
obrt. ohridski biseri umetno narejene kroglice za nakit, pokrite s srebrnkasto snovjo iz ribjih luskin ; zool. ohridska postrv

ohripélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje ohripelega: njegova ohripelost postaja zaskrbljujoča
ekspr. vpil je do ohripelosti zelo

ohripéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati hripav: od dolgotrajnega kričanja je ohripela / glas mu je ohripel

ohrníja -e ž ( ȋ )
nižje pog. skopuštvo : kljub ohrniji ni obogatel

ohromélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje ohromelega: zaradi ohromelosti ne more premikati rok ; ohromelost udov ; pren. duhovna ohromelost
knjiž. otroška ohromelost otroška paraliza, poliomielitis
med. popolna ohromelost

ohrométi -ím dov. ( ẹ́ í )
postati hrom: zadela ga je kap in je ohromel / ohromela mu je desna stran ; pren. njegova volja je polagoma ohromela

ohromítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ohromiti ali ohrometi: raziskati vzroke ohromitve / ohromitev vseh dejavnosti

ohromíti -ím dov. , ohrómil ( ī í )
1. narediti kaj hromo: ohromiti mišico ; strup mu je ohromil ude
// povzročiti, da kdo ne more normalno opravljati dela: strah ga je ohromil, da ni mogel misliti ; pren. ohromiti pogum, voljo
2. ekspr. preprečiti delovanje, učinkovanje: stavka je ohromila industrijo / aretacije so ohromile dejavnost organizacije
// zelo zavreti, otežiti: ohromiti promet v mestu

óhrovt -a m ( ọ̑ )
zelju podobna kulturna rastlina z nagubanimi listi: saditi ohrovt
vrtn. brstični ohrovt ki ima ob steblu mnogo glavičastih brstov ; listnati ohrovt

óhrovtov -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ohrovt: ohrovtovi listi ; očistiti ohrovtovo glavo / ohrovtova juha

oídij -a m ( í )
agr. glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline, pepelasta plesen: škropiti proti oidiju

Oidipov gl. Ojdipov

òj medm. ( ȍ )
1. izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: oj, kako se mi smili ; oj, saj ni več veselja zame / star. oj nespameti kakšna nespamet
2. izraža veselje, razigranost: oj prijatelji, še bo lepo
3. pri nagovoru izraža opozorilo: oj, kje ste ; oj ti, nič ne odgovoriš

ojá člen. ( ā )
pog. izraža pritrjevanje: »Rad hodiš v šolo?« »Oja.«; prim. da 1 , ja 1

ojáčati -am dov. ( ā )
knjiž. utrditi , okrepiti , povečati : s telovadbo ojačati telo / število prebivalcev se je ojačalo

ojáčenje -a s ( ȃ ) knjiž.
1. utrditev , okrepitev , povečanje : gibanje je povzročilo ojačenje mišice
elektr. ojačenje napetosti
2. dodatna vojaška enota, dana v pomoč; okrepitev : poslali so ojačenje

ojačeválec -lca [ ojačevalca in ojačevau̯ca ] m ( ȃ )
elektr. ojačevalnik : napetostni ojačevalec

ojačeválen -lna -o prid. ( ȃ )
grad. ki povzroča večjo nosilnost: ojačevalni zidovi
elektr. ojačevalna elektronka elektronka kot sestavni del ojačevalne naprave ; ojačevalna naprava večji ojačevalnik; več sistemsko povezanih ojačevalnikov

ojačeválka -e [ tudi ojačevau̯ka ] ž ( ȃ )
elektr. ojačevalna elektronka: zamenjati ojačevalko

ojačeválnica -e ž ( ȃ )
elektr. prostor, kjer so ojačevalne naprave: nova ojačevalnica

ojačeválnik -a m ( ȃ )
elektr. naprava ali del naprave, ki povzroča povečanje izhodne veličine: popraviti ojačevalnik / elektronski ojačevalnik ki ima elektronke ali tranzistorje ; gramofonski ojačevalnik ; napetostni ojačevalnik ki povzroča povečanje izhodne napetosti

ojačevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ojačevati: ojačevanje signalov

ojačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. utrjevati , krepiti , večati 1 : ojačevati mišice / steklena krogla je ojačevala svetlobo
elektr. ojačevati napetost povečevati njeno izhodno vrednost ; grad. ojačevati povzročati večjo nosilnost

ojačítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ojačiti: ojačitev mišic / ojačitev napetosti

ojáčiti -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. utrditi , okrepiti , povečati : z gibanjem je ojačil mišice / ojačiti rob platnic s trakom
elektr. ojačiti napetost povečati njeno izhodno vrednost ; grad. ojačiti povzročiti večjo nosilnost

ojágnjiti se -im se dov. ( ā ȃ )
nav. 3. os. roditi, povreči jagnje: več ovc se je ojagnjilo

ojalovíti -ím dov. , ojalôvil ( ī í )
knjiž. narediti koga jalovega, neplodnega: ojaloviti samice

ojármiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. dati jarem na žival: ojarmiti vola

Ojdípov tudi Oidipov -a -o [ ojdípov- ] prid. ( ȋ )
psih., v zvezi Ojdipov kompleks in ojdipov kompleks podzavestna erotična želja sina po materi in njegovo sovraštvo do očeta: proučevati Ojdipov kompleks

ojé 1 -ésa s ( ẹ̑ )
drog na sprednjem delu voza, pluga, ob katerega se vprega žival: vola sta se upirala in skušala preskočiti oje ; stopil je pred oje in prijel konja za brzdo

ojé 2 medm. ( ẹ̄ )
joj 2 : oje, je zastokal / oje, kaj pa vi tukaj

ójêj in ójèj in ojêj in ojèj medm. ( ọ̑-ȇ; ọ̑-ȅ; ȇ; ȅ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: ojej, kako ste se udarili ; ojej, luč je ugasnila

ojeklenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati zelo odločen, nepopustljiv: v vojni je ojeklenel / značaj mu je ojeklenel

ojekleníti -ím dov. , ojeklénil ( ī í )
knjiž. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: boji z nasprotniki so jih ojeklenili
// okrepiti , utrditi : ojeklenil je svojo moč

ojeklíti -ím dov. , ojéklil tudi ojêklil ( ī í )
knjiž., zastar. narediti kaj zelo odločno, nepopustljivo: boji z nasprotniki so ga ojeklili
// okrepiti , utrditi : ojekliti mišice

ójevski -a -o prid. ( ọ̄ )
jezikosl. nanašajoč se na glas o: ojevski samoglasniki / ojevska osnova osnova, ki se je v indoevropščini končevala na -o

ojezerítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ojezeriti: ojezeritev doline

ojezériti -im in ojezêriti -im in ojezeríti -ím in ojézeriti -im dov. , ojezéril in ojezêril in ojézeril ( ẹ̄ ẹ̑; ē ȇ; ī í; ẹ̑ )
knjiž. narediti, da se kaj spremeni v jezero: poskušali so ojezeriti Cerkniško polje ; reka se je pred tisočletji ojezerila

ojezikáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: ta ženska vsakega ojezika

ojíce ojíc ž mn. ( í ȋ )
nar. vzhodno drog za podaljšanje ojesa: na voz je vrgel še ojice

òjla medm. ( ȍ )
izraža opozorilo: ojla, tukaj smo

ójnica -e ž ( ọ̄ )
1. nav. mn. vsako od dveh ojes, med katera se vprega žival: naravnati vola v ojnice
// ekspr., navadno s prilastkom kar kaj omejuje: ojnice oblasti ; ostal je v ojnicah vaškega življenja / zakonske ojnice
ekspr. skakati čez ojnice biti nezvest v zakonu; ne ubogati, delati, kar je nedovoljeno
2. strojn. drog, ki veže bat ali križnik z ročico ali kolenom na gredi: okvara na ojnici

ójničen -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na ojnico: ojnični konj
teh. ojnični ležaj ; ojnična glava

ójòj tudi ójój in ojòj tudi ojój medm. ( ọ̑-ȍ; ọ̑-ọ̑; ȍ; ọ̑ )
izraža čustveno prizadetost, zaskrbljenost: ojoj, ali ne bo prepozno ; ojoj, krožnik se je razbil

ojunáčiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. opogumiti , ohrabriti : njegove besede so ojunačile moštvo ; ojunačil se je in vprašal / uspeh jih je ojunačil spodbudil

ojúžiti se -im se dov. ( ú ȗ )
postati pod vplivom južnega vetra toplejši: vreme se je ojužilo ; brezoseb. zadnje dni se je ojužilo

óka -e ž ( ọ̑ )
turška, arabska utežna mera, 1,28 kg: kupil je devet ok koruze

okacáti -ám dov. ( á ȃ )
nar. zamazati , popackati : okacati z blatom

okadíti -ím dov. , okádil ( ī í )
izpostaviti delovanju dima: okaditi steklo
sveče so okadile podobo jo naredile zakajeno
// izpostaviti takemu delovanju
a) zaradi konzerviranja: okaditi meso
b) po ljudskem verovanju zaradi zdravljenja: okaditi bolnika / okaditi z brinjem

okájati -am nedov. ( á )
izpostavljati delovanju dima zaradi konzerviranja: okajati meso
dim okaja strop ga dela zakajenega

okajênec -nca m ( é )
ekspr. kdor je (nekoliko) pijan, vinjen: še zadnji okajenec je zapustil gostilno

okajênost -i ž ( é )
stanje okajenega: okajenost stropa / ekspr. lotevala se ga je okajenost (rahla) pijanost, vinjenost

okalíti 1 -ím dov. , okálil ( ī í )
razbeljeno jeklo hitro ohladiti v vodi ali olju: okaliti sabljo, sveder / kovina se da okaliti

okalíti 2 -ím dov. , okálil ( ī í )
skaliti 1 : okaliti studenec ; voda v ribniku se je okalila

okamnélost in okamenélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje okamnelega: okamnelost snovi / predramil se je iz okamnelosti negibnosti, togosti

okamnéti -ím in okamenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati tak kot kamen: snov se je zgostila in okamnela ; pren., ekspr. v hipu so mu pesti okamnele in udaril ga je z vso silo
2. ekspr. postati negiben, tog: okamnel je od groze, začudenja / obraz mu je počasi okamnel

okamnína in okamenína -e ž ( ī )
pal. okamneli živalski ali rastlinski ostanek iz geološke preteklosti; fosil : najstarejše okamnine ; okamnine glavonožcev ; pren. te besede so jezikovne okamnine
zool. živa okamnina žival, ki se je nespremenjena ohranila iz geološke preteklosti; živi fosil

okamnítev in okamenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okamneti ali okamniti: okamnitev lesa v vodi / proces okamnitve

okamníti -ím in okameníti -ím dov. , okámnil in okaménil ( ī í )
ekspr. povzročiti negibnost, togost: strah ga je okamnil / trpljenje je te ljudi okamnilo

okániti -im, tudi okaníti in okániti -im dov. ( á ā; ī á ā )
star. prevarati , ukaniti : pri igri si me okanil ; hotel ga je okaniti za posestvo

okápati -am in -ljem nedov. ( ȃ )
nar. okopavati : okapati krompir ; okapati in zalivati

okápi -ja m ( ȃ )
zool. večji afriški sesalec, podoben žirafi, Ocapia johnstoni: gazele in okapiji

okápnik -a m ( ȃ )
grad. navzdol obrnjeni del okenske police, nadstreška, ki preprečuje zamakanje: popraviti okapnik

okarakterizírati -am dov. ( ȋ )
navesti karakteristične lastnosti, značilnosti; označiti , opredeliti : pisatelja je natančno okarakteriziral / poskušal je okarakterizirati položaj v deželi

okárati -am dov. ( ā )
knjiž. opomniti , ošteti : mati ga je okarala ; ostro okarati

okarína -e ž ( ȋ )
glasb. otroški pihalni instrument jajčaste oblike, navadno iz žgane gline ali porcelana: igrati na okarino

okàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima veliko očes: okat krompir
// ki ima velike oči: okata ženska

ókati -am nedov. ( ọ̄ ) jezikosl.
1. izgovarjati glas o namesto a: okati in akati
2. v ruskem okolju izgovarjati glas o namesto a za pisani o: v tej vasi okajo

okávsati -am dov. ( ȃ )
nav. ekspr. s kljuvanjem raniti: kokoš je okavsala otroka ; petelina sta se okavsala

okay gl. okej 2

okazionalízem -zma m ( ī )
iz Descartove filozofije izhajajoča filozofsko-teološka smer v 17. stoletju, ki trdi, da je odnos med duhovnostjo in materialnostjo določen z božjim dejanjem: pripadnik okazionalizma

okcidènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. zahod : orient in okcident

ôkêj 1 tudi ókêj tudi okay -- [ tretja oblika ôkêj tudi ókêj ] prid. ( ȏ-ȇ; ọ̑-ȇ ) pog.
dober , izvrsten : kosilo je bilo okej ; spomnim se ga kot čisto okej fanta

ôkêj 2 tudi ókêj tudi okay [ tretja oblika ôkêj tudi ókêj ] člen. ( ȏ-ȇ; ọ̑-ȇ )
pog. izraža zadovoljstvo, privolitev: pravite, da je vse pripravljeno. Okej [O. K.]

ôkel ôkla in ókel ókla m ( ó; ọ́ )
močno podaljšan sekalec v zgornji čeljusti slona: zlomljen okel / prodajati okle
// knjiž. čekan : močni merjaščevi okli

ôkence -a [ okənce ] s , mn. tudi ókenca ( ō )
1. manjšalnica od okno: hiša ima majhna okenca ; okroglo, štirioglato okence ; zamreženo kletno okence / odpreti, zapreti okence / potrkati na okence / okence kamere
2. odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami: pririnil se je do okenca ; stati v vrsti pred okencem ; uslužbenec pri okencu / bančno, blagajniško, poštno okence
3. kvadrat (v razpredelnici): vpisati številke v ustrezna okenca / razpredelnica ima veliko okenc / okenca mreže
anat. okroglo okence odprtina med srednjim in notranjim ušesom, zaprta z membrano ; lov. okence znamenje bele barve na zadku srnjadi in na začetku peruti divjega petelina

ôkenček -čka [ okənčək ] m ( ō )
nav. ekspr. okence : zazidati okenček / stati v vrsti pri okenčku

ôkenski tudi ókenski -a -o [ okənski ] prid. ( ō; ọ́ )
nanašajoč se na okno: železni okenski križi ; okenska mreža / okenska odprtina ; motne okenske šipe ; odpreti obe okenski krili / okenska polica / dolge okenske zavese / balkonske in okenske cvetlice
grad. okenski okvir okvir, ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril ; okenski parapet stena v prostoru med spodnjim okenskim robom in tlemi ; okenska preklada preklada nad oknom ; obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila ; rač. okenski gumbi ; okenski način način izvajanja programa, pri katerem ta ne prekrije celotnega namizja ; okenski program ; okensko namizje

oképati -am dov. ( ẹ̄ )
obmetati s kepami (snega): na poti domov so jo okepali

óker ókra m ( ọ́ )
rumeno rjava barva: oker je potemnel / pobarvati z okrom

okínčati -am dov. ( ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati : stene je okinčala s podobami

okínjak -a m ( ȋ )
nar. vzhodno odprtina za zračenje, navadno v stropu: veter je pihal skozi okinjak

okís -a m ( ȋ )
zastar. oksid : svinčev okis

okísanje -a s ( ȋ )
glagolnik od okisati: okisanje solate / okisanje krme

okísati -am dov. ( ȋ )
1. narediti kaj kislo: posoliti in okisati fižol ; okisati z limoninim sokom
// povzročiti, da postane kaj kislo: okisati zelje
2. agr. konzervirati zeleno krmo s kisanjem v silosu; silirati : okisati travo / okisati krmo

okísniti -em dov. ( í ȋ )
nav. 3. os. postati kisel: juha je okisnila / mleko okisne se skisa

okítiti -im dov. ( í ȋ )
star. okrasiti , olepšati : vsa okna so okitili ; okititi z venci

oklasíti se -ím se dov. , oklásil se; oklásen in oklasèn ( ī í )
nav. 3. os., nav. ekspr. narediti klase: pšenica se je oklasila

oklást -a m ( ȃ )
bot. rastlina z belimi cveti v socvetjih, Spergula: puliti lobodo, oklast in drug plevel / njivski oklast

okláti okóljem dov. , okôlji okoljíte ( á ọ́ )
raniti :
a) z ugrizi: pes ga je oklal ; volk je oklal živino
b) ekspr. z nožem, rezilom: tako ga je oklal, da je bil ves krvav ; na veselici sta se oklala

oklatíti in oklátiti -im, tudi oklátiti -im dov. ( ī á; á )
s klatenjem spraviti z drevesa: oklatiti orehe / hruško, oreh so že oklatili

oklejíti -ím tudi oklêjiti -im dov. , oklêjil ( ī í; ȇ )
premazati s klejem: oklejiti deske

okleníti oklénem dov. ( ī ẹ́ )
1. močno, trdno prijeti, stisniti: oklenil ga je in mu vzel nož / koščene roke so ga oklenile, da se ni mogel premakniti
2. trdno, tesno obkoliti: okleniti postojanko ; trdnjavo so oklenili z vseh strani / oklenili so nemško divizijo

oklèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. nekdaj kovinska vojaška obleka, gibljiva na sklepih: nadeti si oklep ; težek bojni oklep ; oklep srednjeveškega viteza ; oklep z vizirjem / razstava orožja in oklepov / prsni oklep brez rokavov
2. trden zunanji zaščitni del
a) vojaškega vozila: tanki z debelim oklepom ; neprebojni oklep ladje
b) s prilastkom kakega predmeta: oklep blagajne ; kovinski oklep ročne bombe ; močen oklep filmske kamere / kamnit oklep vodnjaka
3. zunanje ogrodje nekaterih živali: rakov oklep ; oklep želve / žival se je obdala z oklepom
4. navadno s prilastkom kar kaj močno prijema, stiska: mavčni oklep ; tesen usnjen oklep ; počutim se lahkega, kot bi padel oklep z mene
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: živeti v oklepu gotovosti ; obdal se je z oklepom molka in potrpežljivosti
bot. alpska rastlina z belimi ali rdečkastimi cveti v socvetjih, Androsace

oklepáj -a m ( ȃ )
1. znak, ki z dveh strani oklepa besedo, številko, stavek: napisati oklepaj ; dati, postaviti besedo, številko v oklepaj / oglati, okrogli, zaviti oklepaj
mat. odpraviti oklepaj
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi v oklepaju izraža, da se kaj posebej ne poudarja; mimogrede : to omenim, pripomnim v oklepaju

oklépanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oklepati: oklepanje z roko / vztrajno oklepanje preteklosti

oklépati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. močno, trdno prijemati, stiskati: stal je za njim in ga oklepal ; s koščenimi prsti mu je oklepal vrat
2. biti, stati okrog česa: obzidje je oklepalo velik prostor ; trg so na treh straneh oklepale hiše
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: vse telo mu oklepa mraz ; obup mu oklepa dušo ; utrujenost ga je oklepala in hromila
geom. stranici oklepata kot 90° ležita, postavljeni sta tako, da oblikujeta kot 90°

oklépen -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oklep: prebiti oklepno ploščo / oklepno vozilo / oklepna divizija, enota divizija, enota, opremljena z oklepnimi vozili / močna oklepna srajca
voj. oklepni avtomobil, vlak avtomobil, vlak z jeklenim oklepom in z orožjem ; oklepna ladja

oklépiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom: oklepiti telefonsko žico

oklépnica -e ž ( ẹ̑ )
voj. oklepna ladja: graditi oklepnico ; oklepnice in letalonosilke
zool. oklepnice izumrle obloustke iz starejšega paleozoika, pokrite s koščenimi ploščami, Ostracodermi

oklépnik -a m ( ẹ̑ )
1. oklepno vozilo: pripeljal se je z oklepnikom ; težki oklepniki
2. nekdaj vojak z oklepom: srednjeveški vitez oklepnik / mimo so jezdili oklepniki kirasirji

oklesáti okléšem dov. , oklêši oklešíte; oklêsal ( á ẹ́ )
1. z dletom obdelati kamen: lepo oklesati / oklesati marmor
// nekoliko obtolči: oklesati počrnele stene
2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: tekst je treba še jezikovno oklesati

okléstiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: smreko je oklestil samo pri tleh ; oklestiti in obeliti / oklestiti veje
// pog. zelo skrajšati, skrčiti: stavek je tako oklestil, da je postal skoraj nerazumljiv ; oklestiti tekst
2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je oklestila sadno drevje, vinograd
3. ekspr. natepsti , pretepsti : dobro sem ga oklestil

okléšček -čka m ( ẹ̑ )
okleščen kos veje ali tanjšega debla: vrgla mu je oklešček pod noge ; udaril ga je z okleščkom / okrog posekane smreke ležijo okleščki

okléščenec -nca m ( ẹ̄ )
ekspr. okleščeno drevo: na tleh je ležalo več okleščencev

oklévanje -a s ( ẹ́ )
obotavljanje , omahovanje : brez oklevanja je vstopil / šele po krajšem oklevanju se je odločil

oklévati -am nedov. ( ẹ́ )
obotavljati se, omahovati: dolgo je okleval, preden je odšel / ne smemo več oklevati, čim prej moramo začeti / oklevali so, ali naj povabijo ves kolektiv ali samo predstavnike / okleval je med ljubeznijo in sovraštvom

oklevetáti -ám dov. ( á ȃ )
nav. ekspr. dati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se jemlje komu ugled: pred vso družbo jo je oklevetala

oklíc -a m ( ȋ )
1. uradno obvestilo javnosti o kakem dejstvu ali nameravanem uradnem dejanju: izdati oklic ; objaviti oklic v uradnem listu / dražbeni oklic uradno obvestilo o nameravani dražbi ; uradni oklic ; oklic dedičem
2. pri cerkveni poroki obvestilo o nameravani poroki koga, ki se prebere v cerkvi navadno tri zapovrstne nedelje: naročiti, oskrbeti oklice ; prvi oklic
3. glagolnik od oklicati: opraviti oklic / pri oklicu so se vsi ozrli vanj / dati na oklic ; biti na oklicu, na oklicih

oklícanec -nca m ( ȋ )
pri cerkveni poroki kdor je oklican: število oklicancev

oklícati oklíčem dov. , oklícala in oklicála ( í ȋ )
1. razglasiti 2 : oklicati republiko / oklicali so ga za vladarja / oklical je po vsej deželi, da bo dal zmagovalcu lepo nagrado
2. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je oklical, da bo odprta grajska kašča ; oklicati pri cerkvi
3. pri cerkveni poroki prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga: v nedeljo so ju prvič oklicali / oklicati enkrat za trikrat prebrati v cerkvi obvestilo o nameravani poroki koga eno nedeljo namesto tri

oklicávati -am nedov. ( ȃ )
oklicevati : birič je oklicaval ukaze

oklícen -cna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oklic: stopiti na oklicni kamen / oklicni rok

okliceválec -lca [ oklicevau̯ca in oklicevalca ] m ( ȃ )
nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni oklicevalec

okliceváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. razglašati : oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja
2. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je okliceval pred cerkvijo

oklíkniti -em dov. ( í ȋ )
knjiž. ogovoriti : ni se mogel odločiti, da bi ga okliknil / oklikniti s pozdravom

oklikováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. ogovarjati : prijazno je oklikoval mimoidoče

okljúk -a m ( ȗ )
knjiž. ovinek , zavoj : cestni okljuk / po okljukih sta se spustila s hriba
geogr. močna vijuga reke; meander

okljúka -e ž ( ȗ )
knjiž. ovinek , zavoj : ostre okljuke ceste / mesto v okljuki reke

okljúkast -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. ovinkast : okljukasta cesta

okljúvati -am in okljújem tudi okljuváti okljúvam in okljújem dov. , okljúval tudi okljuvál ( ú; á ú )
1. s kljuvanjem načeti, poškodovati: okljuvati sadje ; vrane so okljuvale koruzne storže
2. s kljuvanjem odstraniti: vrane so okljuvale meso do kosti / ptiči so okljuvali grozdje

ôklo -a s ( ó )
1. alp. ostri del cepina ali lednega kladiva: zasaditi oklo v sneg
2. zastar. okel : slon si je zlomil oklo / mrožje oklo

oklofutáti -ám dov. ( á ȃ )
večkrat udariti, navadno s plosko roko: planil je predenj in ga oklofutal

oklòp -ópa in -ôpa m ( ȍ ọ́, ó )
knjiž. oklep : top z debelim oklopom / oklop želve

oklópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
oklepen : oklopna plošča je iz stekla / težko oklopno vozilo / oklopna divizija / oklopni avtomobil avtomobil z jeklenim oklepom in z orožjem

oklópiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
obdati z (zaščitnim) ovojem, oklepom; oklepiti : oklopiti prostor proti prepuščanju žarkov

oklópnica -e ž ( ọ̑ )
voj. oklepna ladja: gradnja oklopnic

oklópnik -a m ( ọ̑ )
oklepno vozilo: pehota je prišla z oklopniki
poveljevati oklopnikom nekdaj kirasirjem

oklopnjáča -e ž ( á )
knjiž. oklepna ladja: križarke in oklopnjače

oklopnják -a m ( á )
knjiž. oklepno vozilo: za oklopnjaki je šla pehota

okluzíja in oklúzija -e ž ( ȋ; ú )
1. med. zapora : okluzija žile / okluzija limfnih poti
2. meteor. združenje hladne in tople zračne gmote: nastanek okluzije

óknica in ôknica -e ž ( ọ̄; ō )
1. okensko krilo: natakniti oknico na okenski okvir ; kitanje šip v oknicah
2. nav. mn. priprava na zunanji strani okna za zatemnjevanje, zapiranje okenske odprtine: odpreti, zapreti oknice ; zeleno pobarvane oknice

okníšče -a s ( í ) zastar.
1. prostor ob oknu: stol je pomaknil v oknišče ; obokano oknišče
2. okenski okvir: naslonil se je na oknišče

oknják -a m ( á )
star. okenski okvir: okna so šklopotala v oknjakih
vrtn. zaprta greda

ôkno -a s , mn. tudi ókna ( ó )
1. odprtina v steni stavbe, prevoznega sredstva, narejena zaradi svetlobe, zračenja: soba ima tri okna ; narediti okno v steni ; zabiti okno z deskami ; zazidati okno ; postaviti cvetlice na okno ; gledati, nagniti se, skočiti skozi okno ; metati stvari skozi okno ; sloneti, stati na oknu ; videl sem ga na, ob oknu ; spati pri odprtem, zaprtem oknu ; majhno kletno, stopniščno, strešno okno ; nizko, okroglo okno ; široka, velika okna dnevne sobe ; visoko obokano okno ; zatemnjeno okno ; hiša brez oken na severni strani ; nadzidek nad oknom ; sedeti na klopi pod oknom / okna (gledajo, so obrnjena) na cesto, na dvorišče / križno okno s križi ; mrežno okno z mrežo ; podestno okno nad podestom
// okvir s steklom, prozornejšim materialom, prirejen za takšno odprtino: umiti okno ; vzidati okno ; skrbno zagrniti okno ; zakitati okno ; postaviti rože med okna ; potrkati na okno ; razbijati po oknih ; kupiti nova okna ; čipkaste zavese na oknih / okna se bleščijo v soncu ; sončni žarki odsevajo v oknih / poslikana okna / okno je celo, počeno, razbito okenska šipa / čistilec oken / dvojno okno ki je zastekljeno z dvema šipama ; dvokrilno okno ki ima dve krili ; razbiti izložbeno okno ; notranje okno del dvojnega okna, ki je na notranji strani okenske odprtine ; zunanje okno del dvojnega okna, ki je na zunanji strani okenske odprtine
2. nav. ekspr., s prilastkom odprtina : okno rova ; okno podzemne votline
3. odprtina v pregradi, (večjem) oknu za poslovanje s strankami; okence : preriniti se do okna / blagajniško okno
4. ekspr. odprt, svoboden prostor, ki omogoča različno delovanje, vplivanje: hoteli so imeti okno na Jadran ; to območje je predstavljalo okno v svet / odpiranje oken proti vzhodu
5. etn. del kozolca med dvema stebroma: založiti okna s snopjem
6. rač. omejen del računalniškega ekrana za prikazovanje programov, datotek: večji del slike zasede glavno okno ; odpreti, povečati okno brskalnika / program deluje v oknu tako, da ne prekrije celotnega namizja / pogovorno okno s katerim si program in uporabnik izmenjujeta podatke
arhit. bazilikalno okno ; francosko okno do tal segajoče okno z ograjo na zunanji strani ; ležeče okno ki je širše kot višje ; slepo ali lažno okno ki je narejeno le zaradi zunanje podobe stavbe in ne služi svojemu namenu; niša v fasadi, ki ponazoruje okno ; grad. cvetlično okno s prostorom, prirejenim za gojitev cvetlic ; obrt. montažno okno dokončno izdelano okno, ki se pritrdi v okensko odprtino ; odklopno okno enokrilno okno z nasadili na zgornji ali spodnji prečki ; sklopljeno okno dvojno okno, katerega krilna okvira se stikata ; um. gotsko okno ozko, visoko okno, zgoraj koničasto podaljšano, navadno s poslikanim steklom
šol. žarg. imeti okno prosto uro sredi pouka ; knjiž. na okno trka dan, večer dani se, večeri se ; nar. dolgo je hodil k njej pod okno vasovat ; ekspr. ne mečite denarja skozi okno ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega ; ekspr. vsi so na oknih veliko ljudi gleda na cesto, iz prostora

okó očésa s , v pomenu parni organ vida mn. očí ž ( ọ̑ ẹ̑ )
1. čutilo za vid: primerjati človeško oko z očmi žuželk ; oko in uho / oči ga bolijo ; brisati si, drgniti, meti si oči ; z roko si zasloniti oči pred svetlobo ; zavezati komu oči ; iz oči tečejo solze ; potegniti si klobuk čez oči ; škiliti na levo oko ; zamižati na eno oko ; gledati koga v oči ; smet mu je padla v oko ; po nesreči ga je sunil v oko ; pomežikniti z desnim očesom ; izbuljene, krmežljave, lepe, motne, objokane, podplute, poševne, solzne oči ; ekspr. krvave oči / črne, sive oči s črno, sivo šarenico ; ekspr. imeti mačje oči zelenkaste, podolgovate / negovati okolico oči ; nebo je bilo jasno kot ribje oko ; pazila je nanj kot na punčico, zenico svojega očesa zelo / solze so ji prišle, stopile v oči začela je jokati ; imeti solze v očeh jokati ; s solzami v očeh ga je prosila jokajoč / ličiti si oči / na očeh, po očeh se mu vidi, da je bolan / kapljice za oči ; pren., ekspr. noč z bleščečimi očmi ; lokomotiva z velikimi očmi / tretje oko v indijski filozofiji šesta čakra v sredini čela med obrvmi, ki ima ob aktiviranju sposobnost jasnovidnosti, telepatije, vizualizacije in povezave z duhom
// to čutilo glede na svojo sposobnost: oči so mu oslabele ; slep na eno oko ; publ. v vojni je izgubil obe očesi je oslepel na obe očesi ; ekspr.: imeti mačje oči dobro videti v temi ; mrtve, ugasle oči / daljnovidne, kratkovidne oči
// nav. ekspr., z glagolom izraža dejavnost tega čutila, kot jo določa glagol: čutil je njene oči na sebi / njihove oči so počivale na domači hiši dalj časa so jo gledali ; oči so ji uhajale proti oknu pogledovala je proti oknu ; njegovo oko se je ustavilo na njej začel jo je gledati ; sodnikove oči so se zapičile vanj preiskujoče, ostro ga je pogledal, gledal ; star. danes ni imel očesa zanjo je ni pogledal, ni čutil potrebe po njeni družbi ; ni mogel ločiti, odmakniti, odtrgati, odvrniti oči od nje neprestano jo je gledal ; šele ko je zaprl vrata, je dvignila oči k njemu ga je pogledala ; pasti oči na avtomobilu dalj časa ga poželjivo gledati ; upreti oči v koga začeti ga gledati ; spogledljivo je zavijala oči gledala, pogledovala ; bliskala, streljala je z očmi jezno ali živahno pogledovala ; ošiniti kaj z očmi na hitro pogledati ; prebadati koga z očmi strogo, pozorno ga gledati / z oslabljenim pomenom: pogledati z jeznimi, prijaznimi, žalostnimi očmi jezno, prijazno, žalostno ; na stvar gleda s treznimi očmi trezno , z očmi svojega časa kot večina sodobnikov
// nav. ekspr. to čutilo glede na izražanje čustev, razpoloženja: oči se kar bliskajo od jeze ; oči so se jim smejale ; iz oči je sijalo hrepenenje ; hladne, ledene oči ; preplašene, prijazne, vesele, žalostne, žive oči
2. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, s prilastkom oseba, zlasti glede na sposobnost opazovanja: marsikatero oko se je na skrivaj ozrlo za njo ; skrivali so se radovednim očem radovednim ljudem ; bila je prijetna za moške oči za moške ; žensko oko to razliko hitro opazi ženska ; oko strokovnjaka, umetnika strokovnjak, umetnik / ubili so ga pred materinimi očmi vpričo matere
3. s prilastkom očesu podoben del česa: krompirjeva očesa ; oko cepiča ; oko pri trti / kurje oko kožna odebelina, zadebelina s poroženelim strženom / na (volovsko) oko ocvrto jajce jajce s celim, nezakrknjenim rumenjakom
ekspr. oči so bile bolj lačne kot želodec želel si je kaj jesti zaradi lepega videza, ne pa zaradi lakote; vzel si je več jedi, kot je je mogel pojesti ; ekspr. samo oči so lačne ko človek vidi jed, si je zaželi, čeprav ne čuti potrebe po njej ; pog., ekspr. vsake oči imajo svojega malarja vsakdo ima drugačna lepotna merila, drugačen okus ; pog. oči mu že lezejo skupaj postaja zelo zaspan ; ekspr. kamor oči nesejo, sežejo, so sama polja vsenaokrog ; ekspr. oči je ne ubogajo več ne vidi več dobro ; ekspr. če me oko ne vara če se ne motim ; star. mačeha ji ni dala dobrega očesa ni bila dobra z njo ; pog. ni mu izmikal oči gledal ga je (naravnost) v oči ; ekspr. ni mogel zatisniti očesa zaspati ; ekspr. ni mogla verjeti lastnim, svojim očem da je res ; imeti oči ekspr. fant je imel oči na pecljih je zelo radovedno gledal ; ekspr. imeti oči za kaj sposobnost za opazovanje, proučevanje ; ekspr. le kje imaš oči ali nič ne vidiš, čutiš, da tako delaš, ravnaš ; ekspr. povsod ima oči vse vidi, opazi ; ekspr. od skrbi, žalosti si je izjokala oči zelo je jokala ; ekspr. oči bi ji izkopala, izpraskala zelo sem jezna nanjo ; pog. močna svetloba mu je jemala oči ga je slepila ; ekspr. ušesa in oči si maši pred resnico noče spoznati resnice ; ekspr. že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli ; ekspr. odpreti oči komu omogočiti mu, da zagleda, spozna stvar, kakršna dejansko je ; ekspr. s svojo lepoto je vlekla vse oči nase povzročala, da so jo vsi gledali ; ekspr. zakrivati si, zapirati, zatiskati si oči pred dejstvi, problemom, resnico ne hoteti jih spoznati, priznati ; ekspr. zaprl, zatisnil je svoje trudne oči umrl je ; ekspr. ko je umiral, sem mu zatisnil oči pokril oči z vekami ; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv ; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli ; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje ; iz oči v oči ekspr. gledala sta se iz oči v oči stala sta si nasproti ; ekspr. pogovoriti se iz oči v oči odkrito, naravnost ; izpred oči ekspr. gledala je za njim, dokler ji ni izginil izpred oči z oddaljevanjem postal neviden ; ekspr. izgini, poberi se mi izpred oči odidi; nočem te več videti ; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ; ekspr. šele takrat mu je padla mrena z oči šele takrat je zagledal, spoznal stvar, kakršna je dejansko bila ; ekspr. na oko ni napačna po videzu, zunanjosti ; ekspr. spanec mu leze na oči postaja zaspan ; pomeriti na oko po videzu oceniti velikost česa ; pogovarjala se bova na štiri oči brez prič, zaupno ; ekspr. na lepe oči posoja denar brez zagotovila, da mu bo kdaj vrnjen ; ekspr. spanca ni mogla več priklicati na oči ni mogla več zaspati ; na oko so razločevali vse rudnine takoj, ne da bi jih analizirali, proučevali ; ekspr. zaradi laži se mu ne upa priti pred oči čuti se krivega, boji se ga ; ekspr. razbil je vse, kar mu je prišlo pred oči kar je videl, dosegel ; rumena barva bije, bode v oči neprijetno učinkuje ; njegovo vedenje bije v oči je zelo opazno ; ekspr. gledati smrti v oči biti v smrtni nevarnosti ; metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico ; pog. to mi je takoj padlo v oči udarilo ; ekspr. dejstvom, resnici pogledati v oči sprejeti, priznati jih take, kot so ; ekspr. to mi je takoj udarilo v oči sem takoj opazil, zagledal ; ekspr. to je lepo za oko, ni pa praktično na videz ; ekspr. to je preveč na očeh vzbuja preveč pozornosti ; ekspr. neprestano ga ima na očeh ga opazuje, nadzoruje ; ekspr. umiral je vsemu svetu na očeh vsi so ga videli, ko je umiral ; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več ; ekspr. s tem dejanjem je zrasel v njenih očeh ga je začela bolj ceniti, spoštovati ; pogovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno ; bila je črna pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti ; imela je kolobarje pod očmi imela je modrikaste polkrožne lise zaradi utrujenosti, slabokrvnosti ; ekspr. to imejte zmeraj pred očmi upoštevajte pri svojem delovanju ; ekspr. ta dogodek mi je neprestano, živo pred očmi mislim nanj ; črno se mi dela pred očmi zaradi slabosti, bolezni se mi zdi, da vidim pred očmi črne lise, ploskve ; ekspr. poslušal ga je, z enim očesom pa opazoval ljudi neopazno; hkrati, obenem ; ekspr. poslušati z očmi in ušesi zelo pazljivo ; preleteti z očmi stavek, rokopis na hitro pogledati, pregledati ; nič ni ušlo njenim bistrim, pazljivim očem vse je opazila ; zdaj gledam to z drugačnimi, drugimi očmi imam do tega drugačen, drug odnos ; gledati kaj z duševnimi, notranjimi očmi intuitivno spoznavati kaj ; ekspr. videl sem ga na (svoje) lastne oči, s svojimi lastnimi očmi sam, osebno ; pog. mačje oko svetlobni odbojnik (na cestišču) ; v njenih očeh je slabič po njenem mnenju, mišljenju ; po svetu hoditi z odprtimi očmi dobro opažati, spoznavati stvari, pojave okrog sebe ; ekspr. pred izložbo so ga bile same oči zelo jo je gledal ; ekspr. ko so prišli iz taborišč, so jih bile same oči bili so zelo suhi, shujšani ; ekspr. zagovarjati se pred očmi javnosti pred javnostjo ; ekspr. oko postave, javnega reda policist ; ekspr. jutri bodo oči sveta obrnjene v Pariz ljudje po svetu bodo poslušali novice, poročila od tam ; strah ima velike oči če se kdo česa boji, se mu zdi to še hujše, kot je v resnici ; resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice ; več oči več vidi ; takrat je veljalo: oko za oko če je bila komu storjena krivica, naj se zanjo maščuje ; preg. daleč od oči, daleč od srca ; preg. vrana vrani oči ne izkljuje tisti, ki so, navadno v nepoštenih zadevah, enakega mišljenja, prepričanja, drug drugemu ne nasprotujejo, ne škodujejo
agr. oko gosto olistan poganjek ; očesa v siru luknje ; cepljenje na speče oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča naslednjo pomlad ; cepljenje na živo oko cepljenje, pri katerem odžene oko cepiča še isto leto ; meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra ; min. mačje oko poldrag kamen zelene barve s svilenim sijajem ; tigrovo oko poldrag kamen rjave barve s svilenim sijajem ; rad. magično oko priprava na radijskem sprejemniku, ki s širjenjem in oženjem svetlobne pege kaže njegovo uglašenost ; teh. oko luknja pri strojnem delu, skozi katero se napelje vrv za dviganje ; zool. pikčasto oko preprosto oko nekaterih žuželk z vidnimi čutnicami ob dnu kožne jamice ; sestavljeno oko iz več stikajočih se očesc sestavljeno oko členonožcev z mrežasto površino

okobál tudi okobálj [ prva oblika okobau̯ in okobal ] prisl. ( ȃ )
v razkoračenem položaju kakor pri jahanju: okobal lesti čez brv ; sedeti okobal komu na ramah ; okobal sesti na zid

okobáliti -im dov. ( ā ȃ )
okobal sesti: okobaliti konja / otrok je okobalil klopco
alp. okobaliti greben

okobálo prisl. ( á )
okobal : okobalo sedeti na ograji

okòl -ôla tudi ókol -a [ okou̯ ] m ( ȍ ó; ọ́ )
nar. ograjen prostor (ob hlevu) za izpuščanje živine: spustiti svinje v okol

okôlčje -a [ okou̯čje in okolčje ] s ( ȏ )
zool. del telesnega ogrodja v zadnjem delu trupa: prsni koš in okolčje pri pticah

okólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
1. knjiž. ki je okoli, v bližini česa: železniška postaja, trg in okolne ulice / tekmovalci bodo nastanjeni v okolnih hotelih / namazati rano in okolno kožo / okolna temperatura zraka
2. star. okoliški : gradovi po okolnih hribih ; okolne vasi
geol. okolna kamnina kamnina, v kateri je rudišče

okóli 1 prisl. ( ọ̑ )
1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: okoli stoji vrsta stebrov ; okoli se zavrteti / okoli se obrniti, ozreti / ekspr.: okoli in okoli je gosta živa meja ; okoli in okoli se zasukati
// izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču: okoli hoditi, letati / okoli poizvedovati, praviti / daleč okoli / ljudje iz vasi okoli
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja neurejenost premikanja: okoli se klatiti, potepati, potikati / poglejmo, kaj je novega okoli po svetu
2. z izrazom količine izraža približnost: od takrat je minilo okoli deset let ; okoli pet stopinj pod ničlo ; tehta okoli sto kilogramov ; okoli tri metre blaga / dohodke so zvišali za okoli tri odstotke
pog. teden je hitro okoli hitro mine ; pog. ne govori tako okoli povej naravnost; govori o jedru stvari ; star. to je bilo takrat, ko sem še bos okoli letal ko sem bil še otrok ; ekspr. jaz moram ves dan okoli, če hočem kaj prodati iskati kupce ; nižje pog. od slabosti okoli pasti omedleti ; pog. koga okoli prinesti ogoljufati, prevarati

okóli 2 predl. ( ọ̑ ) z rodilnikom
1. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: zavezati si ruto okoli glave ; sedeti okoli mize ; oviti si vrv okoli roke ; otepati, pogledati okoli sebe ; zemlja kroži okoli sonca ; okoli vasi so nizki griči / ekspr. okoli in okoli hiše je visoka ograja / naselja okoli Ljubljane ; potovanje okoli sveta ; ogrlica okoli vratu
// nav. ekspr. za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja: pogovor se suka okoli poljskih del ; razprava se neprenehoma vrti okoli istega vprašanja / publ.: truditi se okoli izboljšanja preskrbe ; razburjenje okoli zvišanja cen kruha in mesa ; zapleti okoli gradnje cest ob gradnji; glede gradnje ; razpravljanje okoli stanarin o stanarinah ; spor okoli umika čet zaradi umika; glede umika
2. za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa: cesta kmalu zavije okoli hriba ; veter piha okoli ogla ; položiti dekletu roko okoli pasu ; okoli rame oprtana torba / tesnoba okoli srca ; smehljaj okoli ust / doma je tam nekje okoli Kranja / ekspr. krogle žvižgajo okoli nas
3. z izrazom količine za izražanje približnosti: pride okoli desetih, desete (ure) ; okoli novega leta ; bilo je okoli leta 1900 ; temperature okoli nič
pog., ekspr. smukati se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost ; pog., ekspr. ženske so si dale opraviti okoli dojenčka so se ukvarjale z njim ; ekspr. sukati se okoli koga posvečati komu veliko pozornosti ; ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče ; pog. hoditi okoli njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega ; ekspr. zmeraj mora imeti koga okoli sebe v bližini; vedno hoče imeti družbo ; ekspr. misliš, da se bo ves svet sukal okoli tebe da bodo vsi skrbeli zate, stregli tebi ; pog., ekspr. daj mu eno okoli ušes udari ga ; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga ; ekspr. letati okoli zdravnikov pogosto iskati njihovo pomoč

okólica -e ž ( ọ̑ )
1. področje okoli (večjih) mest: ljudje so prišli iz mesta in okolice ; ožja, širša okolica / mestna okolica ; okolica mesta / tržaška okolica ; okolica Maribora ; Ljubljana okolica
2. območje okoli, v bližini česa: hiša je pobeljena, okolica pa je še zanemarjena / vas leži v bližnji okolici rudnika ; v svoji okolici ima precej prijateljev / sredstva za ureditev okolice
// kar je v neposredni bližini česa: razkužiti okolico rane ; gube v okolici oči
// ljudje, ki živijo v (neposredni) bližini koga: ima vpliv na svojo okolico ; živi v neprestanem boju z okolico
3. okolje , milje : težko se je vživel v novo okolico ; prilagajanje okolici

okoličàn in okoličán -ána m ( ȁ á; ȃ )
prebivalec okolice: okoličani so hiteli v mesto na semenj ; meščani in okoličani

okoličánka -e ž ( ȃ )
prebivalka okolice: prišle so meščanke in okoličanke ; kmetica okoličanka / tržaška okoličanka

okoličánski -a -o prid. ( ȃ )
okoliški : okoličanska vas / je iz ugledne okoličanske rodbine

okolíčiti -im dov. ( í ȋ )
postaviti, zasaditi kole, količke
a) okoli česa: okoličiti drevesca za zavarovanje pred zajci
b) za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: trte okopati in okoličiti

okolína -e ž ( í )
zastar. okolica : rad se je sprehajal po okolini / boril se je proti svoji okolini

okóliš tudi okolíš -a m ( ọ̑; í )
1. s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za
a) dejavnost kake ustanove, organizacije: dostavni poštni okoliš ; matični, sodni, šolski okoliš / gradbeni, zazidalni okoliš / mestni okoliš / odkar so zemljo razdelili, spada vse pod poljanski okoliš
b) kak dogodek, opravilo: popisni, volilni okoliš
c) pridobivanje česa: sadni, semenski okoliš / proizvodni okoliš
2. okolica , soseščina : v vsem okolišu ni poznala nobenega človeka ; okoliš mesta
3. star., v prislovni rabi, v zvezi brez okolišev brez prikrivanja, naravnost: povedala mu je brez okolišev
star. izvedeti kaj po okoliših posredno, po ovinkih ; v njenem okolišu so imeli gospodinjske skrbi za nizke okolju, miljeju

okolíšanje -a s ( ī )
glagolnik od okolišati: vse to okolišanje se mu je upiralo / povej mi brez okolišanja
knjiž., ekspr. naloge se je lotil brez okolišanja hitro, takoj

okolíšati -am nedov. ( ī )
ekspr. govoriti hoteno prikrito, ne naravnost: kaj bi okolišali in slepomišili

okóliščina -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn. dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na potek, uresničitev česa: okoliščine tega ne dopuščajo ; okoliščine so se popolnoma spremenile ; hitro se je moral prilagoditi novim okoliščinam ; nastopile so nenavadne okoliščine / zunanjepolitične okoliščine ; skupek, splet srečnih okoliščin / ed., z oslabljenim pomenom opozoril bi na okoliščino, da sta pisatelja najbližja rojaka
// razmere : vse je odvisno od okoliščin, v katerih kdo živi ; v takih, teh okoliščinah ni mogel delati ; živeli so v težkih okoliščinah
2. zastar. okolica : poznal je vso okoliščino, saj je že povsod beračil
pravn. obteževalne ki vplivajo na odmero večje , olajševalne okoliščine ki vplivajo na odmero manjše kazni

okólišen tudi okolíšen -šna -o prid. ( ọ̑; ȋ )
1. nanašajoč se na okoliš ali okolico: okolišne vasi / okolišni prebivalci
// ki je okoli, v bližini česa: voda je zalila okolišne rove
2. knjiž. ki gre okoli, okrog: šli so po okolišni poti

okolíšenje -a s ( ī )
glagolnik od okolišiti: sprenevedanje in okolišenje / govoril je neposredno, brez okolišenja
knjiž., ekspr. naloge se je lotil brez okolišenja hitro, takoj

okolíšiti -im nedov. ( í ȋ )
ekspr. govoriti hoteno prikrito, ne naravnost: vzroka ni hotel povedati in je okolišil ; okolišiti in slepomišiti ; okolišila je okrog njega kot mačka okrog vrele kaše
// knjiž. hoditi, iti okoli, po ovinkih: na potovanju smo včasih tudi okolišili

okóliški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na okolico: hodil je po okoliških hribih ; okoliške vasi / okoliški kmetje ; okoliško prebivalstvo

okólišnji -a -e prid. ( ọ̑ )
knjiž. okoliški : zelenjavo so kupovali pri okolišnjih kmetih / delavci iz okolišnje tovarne bližnje

okolíti -ím in okólim dov. ( ī í, ọ́ )
postaviti, zasaditi kole za oporo zlasti vinski trti, sadnemu drevju: okoliti trto

okólje -a s , rod. mn. okólij tudi okólj ( ọ̑ )
1. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka: prilagoditi se okolju ; biti čustveno povezan z okoljem ; priporočili so mu spremembo okolja ; nastati pod vplivom okolja / družbeno okolje ; kmečko okolje ; vživeti se v novo okolje ; psihološko okolje
// prostor z določenimi značilnostmi, ki obdaja osebo ali stvar: postaviti dejanje v določeno okolje ; v takem okolju pride glasba še bolj do veljave ; boj proti onesnaženju okolja ; skrb za ureditev, varstvo človekovega okolja / delovno okolje ; industrijsko, poslovno okolje ; predmeti so postavljeni v naravno okolje ; podporno, razvojno okolje ; življenjsko okolje
// knjiž., ekspr. razpoloženje , ozračje : glasba ustvarja nekakšno čustveno okolje
2. rač. celoten sistem, znotraj katerega deluje računalnik, računalniški program: razvojna okolja za programe ; računalniki z različnimi okolji operacijskimi sistemi / delovno okolje operacijskega sistema ; računalniško okolje
jezikosl. glasovi se prilikujejo svojemu glasovnemu okolju

okoljevárstven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na varstvo okolja: izboljšati okoljevarstvene standarde ; okoljevarstvena organizacija ; pridobiti, izdati okoljevarstveno dovoljenje

okoljevárstvenica -e ž ( ȃ )
ženska, ki si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo okolja: ekologinja in okoljevarstvenica

okoljevárstvenik -a m ( ȃ )
kdor si poklicno ali ljubiteljsko prizadeva za varstvo okolja: okoljevarstveniki opozarjajo na izsekavanje gozdov ; zaprisežen okoljevarstvenik ; protest okoljevarstvenikov

okoljevárstvo -a s ( ȃ )
prizadevanje, da se ohrani naravno okolje: področje okoljevarstva ; spodbujati ozaveščanje ljudi o okoljevarstvu ; okoljevarstvo in ekologija

okóljski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na okolje: okoljsko varstvo / okoljski program ; okoljska dajatev / okoljsko ministrstvo ministrstvo za okolje in prostor / okoljska politika urejanje razmer in odločanje o njih na področju varovanja okolja ; okoljska vzgoja vzgoja odnosa do okolja in ravnanja z njim

okólnost -i ž ( ọ̑ )
okoliščina : okolnosti ne dovoljujejo napada / to je bila za nas razveseljiva, srečna okolnost / opozoril je na okolnost, da sta se ravno pred letom prvič srečala / živeli so v slabih okolnostih razmerah

ókom prisl. ( ọ̑ )
zastar., v zvezi priti v okom odvrniti , onemogočiti , preprečiti : priti v okom nevarnosti, pomanjkanju / brez znanja takemu človeku ne prideš v okom nisi kos, ne prideš do živega

okomandírati -am dov. ( ȋ )
nižje pog. opraviti , urediti : vsako stvar je hitro okomandiral

okomatáti -ám dov. ( á ȃ )
1. dati komat na žival: okomatati konja
// ekspr. naložiti : okomatati komu vrečo na ramo ; okomatati si srnjaka okrog vratu
2. ekspr. oviti , poviti : okomatati otroku glavo ; okomatati se v šal

okončáti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. končati : okončati delo / okončati knjigo

okončína -e ž ( í )
nav. mn., anat. del telesa, ki se uporablja za premikanje ali prijemanje: poškodovati si okončine ; sprednje, zadnje okončine / spodnja okončina noga ; zgornja okončina roka ; okončine pri človeku udi

okoníčiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. natakniti konico: z železom okoničiti palico
// ošiliti , priostriti : okoničiti kol

okòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
1. vojaški obrambni nasip: naskočiti okope ; obdati utrdbo z okopi / skopati okope strelske jarke z nasipi ; pren. taka dejanja so okopi miru
publ. s temi argumenti so zagovorniki reform šli na okope so zagovarjali, branili reforme ; vznes. klicati ljudstvo na okope pozivati, spodbujati k uporu, boju
2. glagolnik od okopati: okop krompirja

okopálnik -a m ( ȃ )
agr. priprava z rezili za okopavanje: delati z okopalnikom / traktorski okopalnik

okópati 1 tudi okopáti -am in -ljem dov. ( ọ́ á ọ́ )
v vodi odstraniti umazanijo s telesa: okopati bolnika, otroka ; okopati se v topli vodi ; mesto je bilo, kakor bi se okopalo v svetlem soncu / ekspr. rože so se okopale v jutranji rosi ; pren., ekspr. okopati vsako misel v studencu modrosti

okopáti 2 okópljem tudi -ám dov. , okôplji okopljíte tudi okôpaj okopájte; okôpal ( á ọ́, ȃ )
zrahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstraniti plevel: okopati krompir / okopati gredo, vrsto ; okopati vinograd
mont. okopati čelo s kopanjem očistiti

okopávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od okopavati: okopavanje koruze

okopávati -am nedov. ( ȃ )
rahljati zemljo okoli rastlin in pri tem odstranjevati plevel: okopavati krompir, repo ; okopavati z motiko, okopalnikom

okopavína -e ž ( í )
nav. mn., agr. rastlina, ki jo je treba okopavati: saditi, sejati okopavine ; korenje, krompir in druge okopavine

okopéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nar. postati nekoliko plesniv; oprhniti : žito je okopelo / v vročini kruh okopi zadahne

okopnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. 3. os. postati kopen: prisojna pobočja so okopnela

okorájžiti -im dov. ( á ȃ )
pog. opogumiti , ohrabriti : boji se, treba ga bo okorajžiti ; nazadnje se je le okorajžila in vprašala / ko se je malo okorajžil, je začel govoriti o ljubezni / dolgo se ni oženil, nazadnje se je pa le okorajžil / kot spodbuda, poziv kar okorajži se pa začni
pog. člani dramskega krožka so se letos okorajžili in petkrat igrali so postali zelo delavni, prizadevni

okorélost -i ž ( ẹ́ ) knjiž.
1. otrplost , odrevenelost : okorelost od mraza
med. okorelost zmanjšana in počasnejša gibljivost zaradi organskih sprememb ; mrliška okorelost začasna otrplost, ki nastopi pri mrliču zaradi skrčitve mišic
2. nesposobnost za sprejemanje novosti: poznali so njegovo okorelost ; okorelost v glasbi

okóren -rna -o prid. , okórnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se ne vede, ne ravna popolnoma v skladu z družabnimi pravili: okoren podeželski fant ; v ženski družbi je precej okoren ; stal je pred njo, okoren kakor poleno / okorna zahvala ; besede so se mu zdele smešne in okorne
// neroden 2 , nepripraven : okoren plesalec ; novi delavec je še okoren / z okorno roko je prijel za pero
2. ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne ustreza
a) dobro namenu: okorni čevlji ; okoren voz ; okorno pero
b) estetskemu videzu: velik, okoren človek / okorna hoja / podpisati se z okornimi črkami
// slovnično, stilno neizoblikovan: okoren, včasih nerazumljiv jezik ; okorni verzi / okorno izražanje
3. ki se s težavo giblje, premika: star človek je okoren / okorni prsti ; okorne noge

okoreníniti se -im se dov. ( í ȋ )
agr. narediti, pognati korenine: potaknjenci se v zaprti gredi radi okoreninijo

okoréti -ím dov. ( ẹ́ í ) knjiž.
1. otrpniti , odreveneti : prsti so mu od mraza okoreli
med. postati zaradi organskih sprememb manj in počasneje gibljiv
2. postati nesposoben za sprejemanje novosti: duševno okoreti / vsaka organizacijska oblika počasi okori

okorévati -am nedov. ( ẹ́ ) knjiž.
1. otrdevati , dreveneti : počasi je okoreval od mraza
2. postajati nesposoben za sprejemanje novosti: zaostajati in okorevati v stroki

okorístiti se -im se dov. , okoríščen ( í ȋ )
pridobiti si zlasti gmotne ugodnosti: zaradi svoje moči se je lahko okoristil ; iskal je priložnost, da bi se okoristil / okoristiti se z gradnjo železnice, lovom / publ.: okoristiti se z izkušnjami drugih uporabiti jih ; okoristiti se s slabostmi ljudi izrabiti jih, izkoristiti jih

okoríščanje -a s ( í )
glagolnik od okoriščati se: zlorabljati položaj za okoriščanje ; okoriščanje mesarjev pri nakupu živine

okoríščati se -am se nedov. ( í )
pridobivati si zlasti gmotne ugodnosti: bal se je, da se bodo tuji ljudje okoriščali z njegovim delom ; okoriščal se je z njuno dobroto / okoriščati se s tujim denarjem ; okoriščati se s stisko drugih / publ.: okoriščati se s tujimi izkušnjami uporabljati jih ; okoriščati se s pridobitvami revolucije

okórnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. okoren človek: nerada pleše s takim okornežem

okórnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost okornega: znebiti se okornosti ; okornost doraščajočih otrok / okornost pri delu nerodnost, nepripravnost / okornost v izražanju

okosmatéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. postati kosmat: goli mladiči kmalu okosmatijo

okosmatíti -ím dov. , okosmátil ( ī í )
narediti kaj kosmato: okosmatiti tkanino / ekspr. ivje je okosmatilo veje

okósten -tna -o ( ọ̑ )
pridevnik od okostje: okostni deli

okostenélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost okostenelega: okostenelost hrustanca / ekspr.: uradniška okostenelost ; formalizem in okostenelost / ekspr. kritizirati okostenelost nekaterih vzgojnih ustanov / publ. kritika nekaterih najznačilnejših okostenelosti v naši literarni zgodovini
med. bolezenska otrdelost zaradi zakostenitve ali poapnenja

okostenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. spremeniti se v kost: hrustanec okosteni
// med. bolezensko otrdeti zaradi zakostenitve ali poapnenja: mišica okosteni
2. ekspr. postati nesposoben za sprejemanje novosti: bil je eden redkih filologov, ki ni okostenel ; okostenel je v svoji stroki / navade lahko okostenijo / publ. tradicionalna logika je okostenela v shemo je postala shema

okostenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okosteneti: okostenitev hrustanca / okostenitev mišice / okostenitev stranke

okóstje -a s ( ọ̑ )
ogrodje telesa ali dela telesa iz kosti: z gibanjem krepiti okostje ; človeško okostje ; okostje roke ; poškodbe okostja ; mišičevje in okostje / ekspr. okostje hiše ogrodje

okóstnik -a m ( ọ̑ )
zastar. okostnjak : razstavljeni okostniki / sestradani okostniki

okostnják -a m ( á )
1. okostje mrtvega človeka ali živali v naravnem položaju: ogledovati si razstavljene okostnjake ; suh kakor okostnjak / človeški okostnjak
ekspr. bolnik je bil živ okostnjak zelo shujšan
2. ekspr. zelo suh človek: ob prihodu v taborišče je srečeval same okostnjake

okostnjáški -a -o prid. ( á )
ekspr. tak kot pri okostnjaku: okostnjaški obraz ; okostnjaška roka / okostnjaška koza zelo suha

okošátiti se -im se dov. ( á ȃ )
knjiž. postati košat, bujno razraščen: na redko nasajena drevesa se preveč okošatijo / ekspr. okošatiti se v bokih zrediti se

okòv -ôva m ( ȍ ō )
1. mn., nekdaj priprava iz obročev za vklepanje: imeti okove na nogah / ležal je v okovih na kamnitih tleh / železni okovi
// ekspr., navadno s prilastkom kar utesnjuje, omejuje prostost, osebno svobodo: ko so okovi odpadli, smo spet zaživeli / stoletja smo bili vklenjeni v okove / rešiti se starih idealističnih okovov ; zakonski okovi / z oslabljenim pomenom: okovi suženjstva ; boj za osvoboditev iz okovov represije
ekspr. streti, zlomiti okove osvoboditi se
2. kovinski deli, ki varujejo ali so za okras; okovje : okov iz medi ; kovček z novim okovom
elektr. priprava, v katero se pritrdi vznožek žarnice ; bajonetni okov

okovánec -nca m ( á ) knjiž.
1. nav. mn. okovanka : bil je obut v okovance
2. kdor je vkovan, vklenjen: na dvorišču so spali okovanci

okovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od okovati: pripeljali so sani za okovanje
// zastar. okovje : pipi dati novo srebrno okovanje

okovánka -e ž ( á )
nav. mn. močen okovan čevelj, zlasti za hojo po hribih: obuti okovanke ; prišel je v okovankah
knjiž. ukradli so mu okovanko puško

okováti okújem dov. , okovál ( á ú )
1. opremiti s kovinskim delom, ki varuje ali je za okras: z železom okovati vrata / okovati lesena kolesa ; okovati pas z zlatom / okovati okna montirati nanje okovje
2. nekdaj nadeti okove: galjote so okovali / okovati roke v težke verige ; pren., knjiž. drevesa je okovalo ivje

okôvje -a s ( ȏ )
1. kovinski deli, ki
a) varujejo ali so za okras: kovček ima novo okovje ; štedilnik z zarjavelim okovjem ; čevlji z okovjem na robovih
b) omogočajo določeno funkcijo: okovje oken ; okovje za vrata / okovje kopalnice / pohištveno, stavbno okovje
šport. smučarsko okovje na smuči pritrjeni kovinski deli stremen
2. več okovov, okovi: jetnik z okovjem na nogah / ekspr. dati narod v okovje

ókra -e ž ( ọ́ )
1. min. skupek prstenih železovih mineralov: molibdenova okra
2. rumeno rjava barva; oker : premazati tla z okro

okrádenec -nca m ( ȃ )
kdor je okraden: okradenca sta tatvino prijavila

okràj -ája m ( ȁ á )
1. do 1965 družbenopolitična skupnost, večja od občine: predsednik okraja ; gospodarski razvoj okraja / občine v okraju na ozemlju okraja
// pog. organi take skupnosti: okraj je v sosednji stavbi ; biti v službi na okraju / ekspr. ves okraj hodi sem na malico vsi delavci organov take skupnosti / manifestanti so se zbrali pred okrajem poslopjem, kjer imajo ti organi sedež
2. v nekaterih državah večja upravna enota: država je razdeljena na pokrajine, te pa na okraje / politični okraj / mestni okraj osnovna upravna enota v nekaterih velikih mestih ; dunajski mestni okraji
// s prilastkom določeno ozemlje kot organizacijska enota za
a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodni, šolski okraj
b) kak dogodek, opravilo: naborni, volilni okraj
3. del mesta s posebnimi značilnostmi; četrt 2 : delavski, poslovni okraj
4. zastar. območje : s tega okraja odteka voda v jezero ; za vinogradništvo primeren okraj
5. nav. mn., star. krajevec , krajec : klobuk s širokimi okraji

okrájati -am nedov. ( á ) knjiž.
1. večkrat okrasti: okrajati pijance
2. ekspr. goljufati , varati : pri kartanju je okrajal tovariše

okrájec -jca m ( ȃ )
nav. mn. krajevec , krajec : klobuk s širokimi okrajci
usnj. okrajci odrezani trebušni del kože s prednje in zadnje noge ali usnje iz take kože

okrájek -jka m ( ȃ )
1. knjiž., navadno s prilastkom rob 1 , obrobje : okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
// zastar. rob 1 , konec 1 : nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi
2. zastar. nezoran, travnat del med njivami; meja : pustiti voz na okrajku
3. nav. mn., knjiž., zastar. krajevec , krajec : klobuk s širokimi okrajki
// del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik : potegniti si okrajke kape na ušesa
4. knjiž., zastar. obroba , obšitek : nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec ; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke ; zastar. napisati opombe na okrajek rob ; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke ; zastar. zabiti odprtino z okrajki krajniki
alp. ozek prečni pomol v steni ; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza

okrájen -jna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na okraj
a) okrajni organi / okrajna konferenca / okrajni ljudski odbor prva leta po 1945 organ državne oblasti v okraju ; okrajni narodnoosvobodilni odbor med narodnoosvobodilnim bojem narodnoosvobodilni odbor v okraju / okrajne meje
b) v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji: okrajni glavar, načelnik ; okrajni zdravnik uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okraju
c) okrajni šolski svet
2. zastar. obkrajen : okrajne veje / imeti oblast v mestu in okrajnih vaseh okoliških

okrájina tudi okrajína -e ž ( ā; í ) zastar.
1. obrobje , rob 1 : ta umetnostni spomenik je že na okrajini Primorske
2. pokrajina , območje : jezikovne razlike med slovenskimi okrajinami

okrájšati -am dov. ( ȃ )
skrajšati : okrajšati besedilo / okrajšati trpljenje komu / okrajšati besedo ne zapisati je z vsemi črkami
mat. okrajšati ulomek opraviti deljenje števca in imenovalca z istim številom

okrajšáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od okrajšati: okrajšava predolgih opisov v povesti / zapletena okrajšava besede
2. okrajšana beseda ali besedna zveza: uporabljati okrajšave ; seznam okrajšav in kratic / stenografske okrajšave

okrajševáti -újem nedov. ( á ȗ )
krajšati , skrajševati : okrajševati in razširjati besedilo

okrák -a m ( ȃ )
knjiž. alge in plavajoče rastline na stoječi vodi: ribnik pokriva okrak

okrancljáti -ám dov. ( á ȃ )
nižje pog. okrasiti : okrancljati avto s cvetjem, pisanimi trakovi

okràs -ása m ( ȁ á )
1. kar kaj polepša, okrasi: njen najlepši okras so bili lasje ; na zvezde so gledali kot na okras nebesnega oboka / krila so pri plesu plahutala, okrasi so cingljali okraski, nakit
// celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: okras okrog vrat / okras iz niza listov, v obliki venca / rastlinski okras na listini ornament
2. glagolnik od okrasiti: uporabiti slike za okras prostorov / zanemarjeno pročelje hiši ni v okras

okrásek -ska m ( ȃ )
predmet, izdelek, namenjen olepšavi, okrasitvi: obesiti, pripeti, prišiti, razpostaviti okraske ; keramični okraski ; okraski iz čipk, zlata / okraski za novoletno jelko ; pren. govoriti brez okraskov
// likovni element, namenjen olepšavi: vrezovati, vžgati okraske v glinasto posodo ; knjižni okraski ; stilizirani okraski ; trobenta z vgraviranimi okraski
glasb. glasbeni okrasek okrasni ton, ki ni bistveno vezan z melodičnim tokom

okrásen -sna -o prid. ( ā )
1. namenjen olepšavi: okrasni predmeti / okrasni lonec za lončnice ; okrasni robec v žepu na prsih ; okrasni trakovi ; okrasna keramika ; okrasne resice ; narediti pri podpisu okrasno vijugo / okrasni namen olepševalni ; okrasna vrednost predmeta / okrasna umetnost dekorativna umetnost
2. ki se goji za okras: okrasne rastline ; okrasno drevo, grmičje
agr. okrasna perutnina ; lit. okrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo ; obrt. okrasni šiv ; okrasni vbod ; tisk. okrasne črke ; vrtn. okrasna bučka buča z drobnimi, različno oblikovanimi plodovi ; okrasna koruza koruza z navadno pisanimi listi in majhnimi storži ; okrasna paprika

okrasítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okrasiti: okrasitev dvorane ; okrasitev mesta z zastavami

okrasíti -ím dov. , okrásil ( ī í )
narediti kaj (bolj) lepo, krasno: okrasiti dvorano za prireditev ; okrasiti hiše z zastavami in zelenjem ; rokave je okrasila s srebrno vezenino / okrasiti obleko dodati okraske / ekspr. narava je s pomladanskimi barvami okrasila drevje olepšala
ekspr. okrasiti svoje ime z doktoratom postati doktor znanosti ; ekspr. okrasiti mesto s parkom narediti v mestu park

okrásje -a s ( ȃ )
okrasni predmeti: obesiti okrasje ; izkopana posoda ni okrasje / nositi okrasje iz dragih kamnov nakit
// celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi: kovano železno okrasje portalov ; okrasje na baročnih oltarjih
ekspr. le ruta je okrasje njene glave okras
lit. pesniško okrasje

okrásnica -e ž ( ȃ )
rastlina, ki se goji za okras: hortikulturna razstava je bila v znamenju okrasnic in vinske trte ; zelišča in okrasnice

ókrast -a -o prid. ( ọ́ )
rumeno rjav: okrasti toni blaga ; okraste hiše / v izložbi prevladujejo okraste in sive barve

okrásti okrádem dov. , stil. okràl okrála ( á ȃ )
s krajo narediti, da kdo česa nima več: okradel je svojega gospodarja ; okradli so jo na vlaku / okrasti zlatarno
// ekspr. ogoljufati , prevarati : okradel ga je za najemnino / takratno generacijo so okradli za mnoge sanje

okrašênost -i ž ( é )
značilnost okrašenega: praznična okrašenost mesta / okrašenost posode

okraševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na okraševanje: voditi okraševalno delo pred praznikom / knjiž. okraševalna umetnost dekorativna umetnost

okraševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od okraševati: okraševanje prostorov s cvetjem / okraševanje črk

okraševáti -újem nedov. ( á ȗ )
(večkrat) krasiti: okraševati sobo z rožami / okraševati posodo

okŕcati -am dov. ( )
1. večkrat lahno udariti s prsti: okrcal ga je po prstih / okrcati s palico natepsti
2. ekspr. ostro, učinkovito odgovoriti, zavrniti: najprej je vsakemu dal priložnost povedati mnenje, potem ga je pa okrcal ; v članku ga je pošteno okrcal
// ošteti , ozmerjati : okrcal ga je zaradi malomarnosti ; okrcal je vse po vrsti

okrégati -am dov. ( ẹ̑ )
pog. opomniti , ošteti : okregati otroke ; okregal ga je, ker se je zlagal ; pošteno so ga okregali

okremenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
med. prepojiti se s kremenom ali kalcedonom: pljuča pri silikozi okremenijo

okrempljáti -ám dov. ( á ȃ )
nar. opraskati (s kremplji): mačka ga je okrempljala

okreníti okrénem dov. ( ī ẹ́ )
knjiž. obrniti : okreniti ladjo / okreniti glavo na desno ; ko ga je zaslišal, se je okrenil ; okreniti se od vrat ; okreniti se k občinstvu, proti občinstvu / stvar se je okrenila na bolje
knjiž. okreniti pogovor začeti se pogovarjati o čem drugem

okrepčáti -ám dov. ( á ȃ )
nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj krepkejše, močnejše: juha ga je okrepčala in pogrela ; okrepčati se s čajem, s klobaso / spravil ga je k zavesti in ga okrepčal nahranil
zastar. okrepčati telo okrepiti

okrepčáva -e ž ( ȃ ) zastar.
1. okrepitev : telesna okrepčava
2. okrepčilo : iti po okrepčavo

okrepčeválen -lna -o prid. ( ȃ )
krepčilen , krepilen : okrepčevalna pijača

okrepčevalíšče -a s ( í )
prostor, kjer se na hitro streže s pijačo in prigrizki: urediti ob tekmovalni progi okrepčevališče

okrepčeválnica -e ž ( ȃ )
soba ali manjši gostinski lokal, v katerem se na hitro streže s pijačo, prigrizki in manjšim izborom jedi: iti na malico v okrepčevalnico ; okrepčevalnica na avtobusni postaji ; gledališče z okrepčevalnico in kadilnico / urediti ob tekmovalni progi okrepčevalnico za tekmovalce okrepčevališče

okrepčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr. (večkrat) okrepčati: studenčnica je okrepčevala žejne popotnike / spanje človeka okrepčuje ; okrepčevati se s toplo juho krepčati se

okrepčílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki da moč, krepkost: okrepčilna pijača

okrepčílo -a s ( í )
kar daje moč, krepkost: biti potreben okrepčila ; dajati komu okrepčilo / gostilne so nudile popotnikom počitek in okrepčilo ; ekspr. nositi košare z okrepčili z jedmi, prigrizki, pijačo

okrepenélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. trdost , otrplost : okrepenelost rok / duševna okrepenelost

okrepenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. otrdeti (od mraza): roke so mu okrepenele / zemlja je od ognja okrepenela ; pren. obe politični stranki sta polagoma okrepeneli
knjiž. listi so porjaveli in okrepeneli se posušili in zgrbančili

okrepílo -a s ( í )
star. okrepčilo , krepčilo : trudni so bili in potrebni okrepila / gojiti hojo za telesno okrepilo okrepitev / najti okrepilo za trditev podkrepitev

okrepítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od okrepiti: pomen telovadbe za okrepitev telesa / okrepitev stene z oporniki / okrepitev organizacije / okrepitev postojanke s strojnicami / prizadevanje za okrepitev miru utrditev ; okrepitev gospodarske dejavnosti povečanje
2. nav. mn. dodatna vojaška enota, dana v pomoč: uničiti cesto, po kateri so prihajale okrepitve ; poslati okrepitve ; čakati na okrepitev

okrepíti -ím dov. , okrépil ( ī í )
1. narediti kaj (bolj) krepko, močno: z drsanjem okrepiti noge ; okrepiti se za potovanje ; med počitnicami se je okrepil / okrepiti stebre s podporami / okrepiti postojanko s topovi / veter se je okrepil / okrepiti mir, oblast, zaupanje utrditi ; okrepiti odpornost povečati
2. narediti kaj številčno močnejše: okrepiti straže ; okrepiti zbor s starejšimi pevci / publ.: okrepiti sklade za šolstvo povečati ; okrepiti varnostne ukrepe pomnožiti
jezikosl. polglasnik se lahko okrepi v a

okrépljati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. utrjevati , krepiti : okrepljati telo / okrepljati zdravje

okrepljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. utrjevati , krepiti : okrepljevati telo / okrepljevati stolpe / okrepljevati odpornost večati

okresáti okréšem dov. , okrêši okrešíte; okrêsal ( á ẹ́ )
nekoliko obtolči, oklesati: okresati počrnele stene ; pren., ekspr. urednik mu je okresal članek
ekspr. okresal ga je natepel, pretepel

okréšelj -šlja m ( ẹ́ )
knjiž. polkrožna globel v gorah, v kateri se zbira ali se je zbiral led: pot na vrh je vodila čez okrešelj / Okrešelj v Logarski dolini

okrèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. obrat 1 : narediti hiter okret ; okret glave / okret na desno / okret k realizmu preusmeritev / zastar. ustaviti se na okretu stopnišča ovinku, zavoju

okretáč -a m ( á )
anat. drugo vratno vretence: okretač in atlas

okréten -tna -o prid. , okrétnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
gibčen , prožen : okreten plesalec ; okretna žival / okreten pri delu
ekspr. okreten organizator spreten, iznajdljiv

okrétnica -e ž ( ẹ̑ )
žel. naprava za obračanje železniških vozil: zapeljati lokomotivo na okretnico ; okretnice in prenosnice

okrétnost -i ž ( ẹ́ )
gibčnost , prožnost : okretnost drsalcev ; vaje za razvijanje okretnosti / okretnost pri delu / okretnost duha
ekspr. imeti pri opravljanju poslov precej okretnosti spretnosti, iznajdljivosti

okrevalíšče -a s ( í )
zdravstvena ustanova za izboljšanje zdravja slabotnih, bolehnih ljudi in ljudi po prestani hujši bolezni: na zdravnikov predlog je odšel v okrevališče ; mladinsko okrevališče

okrévanec -nca m ( ẹ́ )
ozdraveli bolnik: zapustiti bolnišnico kot okrevanec / okrevanci po mrzlici rekonvalescenti, prebolevniki

okrévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od okrevati: počasno okrevanje / poslati koga na okrevanje

okrévati -am nedov. ( ẹ́ )
izboljševati si zdravje, pridobivati moč po hujši bolezni: počasi okreva
// dov. , knjiž. ozdraveti, pozdraviti se: bal se je, da ne bo nikoli več okreval ; popolnoma okrevati ; toliko je okreval, da hodi

okŕhati -am dov. ( ŕ r̄ )
narediti, povzročiti, da rezilo (nekoliko) izgubi ostrino: okrhati nož ; kosa se je okrhala ; pren., ekspr. znal je okrhati idejno ostrino
// ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: bolezen mu je okrhala zdravje ; navdušenje se je okrhalo

okrilátiti se -im se dov. ( á ȃ )
knjiž., zastar. dobiti krila: žuželke se okrilatijo

okríliti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. poživiti , spodbuditi : te besede so mu okrilile korak / ljubezen mu je okrilila srce

okrílje -a s , rod. mn. okrílij in okrílj ( ȋ ) s predlogom
1. knjiž. varstvo , zaščita : iti iz mesta pod okriljem vojaške enote ; biti pod okriljem zidov / zateči se pod okrilje močnejšega
// pokroviteljstvo : vzeti mladega pesnika pod svoje okrilje ; sklicati posvetovanje pod okriljem Unesca
2. publ. področje , območje : suniti koga iz pred puškami varnega okrilja / prestopiti iz družinskega okrilja v družbo odraslih / z oslabljenim pomenom: vračati se v okrilje samote v samoto ; gorski reševalci delajo v okrilju Planinske zveze pri Planinski zvezi ; čez progo so šli v okrilju teme v temi
publ. zdravstveni dom zajema pod okrilje dvesto tisoč prebivalcev skrbi za ; publ. medicina je vzela v svoje okrilje tudi vesoljsko medicino se ukvarja tudi z vesoljsko medicino ; knjiž. otrok v materinem okrilju naročju

okrínkati -am dov. ( ȋ )
knjiž. nadeti krinko: okrinkal ga je in poslal na pustni ples ; okrinkal se je, da ga ne bi spoznali ; pren. vsakokrat so se drugače okrinkali, da bi si pridobili oblast

okrivíti -ím dov. , okrívil ( ī í )
knjiž. obdolžiti , obtožiti : bal se je, da ga bodo česa okrivili ; okrivili so ga tatvine ; po nedolžnem okriviti koga / okriviti nasprotnika, da je kršil sporazum

okrížje -a s ( ȋ )
knjiž. križi (v oknih): otroci so molili glave skozi okrižje oken / z železnim okrižjem preprežena okna

okŕnek -nka m ( ȓ )
1. knjiž. zakrneli organ: skoraj vse višje razvite živali imajo okrnke ; okrnki kril
2. štrcelj : poviti krvaveči okrnek / ekspr. ogledovati okrnke jamborov po nevihti

okrnélost -i ž ( ẹ́ )
stanje okrnelega: okrnelost zrkla pri človeški ribici / ekspr. duhovna okrnelost

okrnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zaostati v rasti, razvoju: drevo v takem okolju okrni ; sadeži so zaradi suše okrneli / ekspr.: pisatelj je nekaj časa spremljal mladi rod, dokler ni okrnel ; čustveno, duhovno okrneti
// izgubiti naravno obliko, velikost ali funkcijo; zakrneti : zaradi življenja v jami so hroščku oči okrnele ; zadnji par kril je žuželki sčasoma okrnel

okrnína -e ž ( í )
knjiž. kar je okrnjeno: gledališče brez vpliva občinstva je okrnina / pri kačah je ohranjena okrnina zadnjih nog zakrneli organ

okrnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okrneti ali okrniti: okrnitev organa / okrnitev univerze / okrnitev oblasti

okŕniti 1 -im dov. ( ŕ r̄ )
povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: okrniti drevo ; okrniti živali rep, rogove / okrnili so mu prste ; pren. duševno okrniti človeka
// povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: okrniti gimnazijo, pevski zbor / cenzura je članek zelo okrnila
// knjiž. zmanjšati , omejiti : okrniti zaloge / okrniti pravice, ugled / okrniti delovanje društva

okrníti 2 in okŕniti -em dov. ( ī ŕ )
povzročiti, narediti, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: nekaterim živalim okrnejo rep
// povzročiti, narediti, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: urednik okrne članek

okŕnjenec -nca m ( )
ekspr. kdor ima okrnjen kak organ, del telesa: skrbeti za okrnjence
// kdor zaostane v rasti, razvoju: zaradi pomanjkljive nege zrasti v okrnjenca

okŕnjenost -i ž ( )
stanje okrnjenega: okrnjenost uda / okrnjenost črtice

okrnjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od okrnjevati: okrnjevanje rogov / okrnjevanje neodvisnosti zmanjševanje, omejevanje

okrnjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati, delati, da kaj ni v naravni obliki, velikosti, se ne razvije do nje: okrnjevati organe
// povzročati, delati, da kaj ni več v navadnem, popolnem obsegu: okrnjevati šole / knjiž. okrnjevati neodvisnost zmanjševati, omejevati

okróg 1 tudi okròg -óga m ( ọ̑; ȍ ọ́ ) zastar.
1. okrožje : to mesto je središče okroga / vojaški okrog
2. območje : petelin je pregnal vsakega tekmeca iz svojega okroga / zanj ni lepšega dekleta v okrogu zemlje
zastar. stati v okrogu v krogu

okróg 2 prisl. ( ọ̑ )
1. izraža položaj v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: miza in okrog postavljeni stoli ; okrog se zavrteti ; majolika se vrsti okrog kroži / okrog se obračati, ozirati / ekspr.: okrog in okrog je čudovit razgled ; obrniti se okrog in okrog
// izraža neurejenost premikanja ali stanja v (širokem) krogu, ki v celoti ali delno obdaja kaj v središču: okrog hoditi / novice okrog pripovedovati / daleč okrog
// ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja neurejenost premikanja: okrog postopati, se potikati, tavati
2. z izrazom količine izraža približnost: okrog pet stopinj pod ničlo ; tehtati okrog sto kilogramov ; star je okrog šestdeset let ; do mesta je okrog uro hoje / dohodke so zvišali za okrog pet odstotkov
pog. spet je leto okrog je minilo ; nižje pog. od slabosti okrog pasti omedleti ; nižje pog. davkarijo okrog prinašati goljufati, varati

okrog 3 predl. , z rodilnikom
1. za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču: okrog gornje hiše teče lesen hodnik ; družba je zbrana okrog mize ; četa počiva okrog ognjev ; ozreti se okrog sebe / ekspr. okrog in okrog obzidja so sovražniki / sij okrog lune ; ruta okrog vratu
// nav. ekspr. za izražanje središča ukvarjanja, zanimanja: vse misli se mu vrtijo okrog jedi in pijače ; pogovor se suka okrog veselice / publ.: hrup okrog previsokih zaslužkov ; prizadevati si okrog zvišanja storilnosti ; zapleti okrog gradnje cest ob gradnji; glede gradnje ; razpravljanje okrog pokojnin o pokojninah
2. za izražanje položaja v delu kroga vzdolž koga ali česa: zavijte okrog tega bloka na desno ; sedeti okrog peči ; burja brije okrog oglov / tesno ji je okrog srca ; smehljaj okrog ust
3. z izrazom količine za izražanje približnosti: pride okrog enajstih, enajste (ure) ; okrog novega leta ; temperature okrog nič ; elipt. fant okrog dvajsetih
pog. hoditi okrog dekleta prizadevati si pridobiti njeno naklonjenost ; ekspr. sliniti se okrog direktorja prilizovati se mu ; pog. hoditi okrog njega prizadevati si vplivati nanj; prizadevati si dobiti kako korist od njega ; nar. govoriti okrog ogla ne naravnost ; pog. povpraševati okrog sosedov pri (vseh) sosedih ; pog. raznašati mleko okrog strank k (stalnim) strankam ; pog., ekspr. daj mu eno okrog ušes udari ga ; ekspr. letati okrog zdravnikov pogosto iskati njihovo pomoč

okrógel -gla -o [ okrogəu̯ ] prid. ( ọ́ )
1. ki ima obliko kroga: rastlina z okroglimi listi ; plošča je okrogla ; deblo je v prerezu okroglo / ima okrogel obraz, okrogle oči / pecivo okrogle oblike
// ki ima v prerezu obliko kroga ali dela kroga: okrogel steber / okrogel šotor / okrogla soba / okrogli oklepaj oklepaj iz dveh spodaj in zgoraj navznoter ukrivljenih črtic
// ki ima obliko krogle ali dela krogle: okrogel kamen, sad ; zemlja je okrogla / ta človek ima okroglo glavo / okrogel knjižni hrbet / ekspr. zaradi nepravilnega sedenja ima okrogel hrbet navzven ukrivljen, zaobljen
2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: ta obleka je primerna za okrogle ženske ; biti okrogel kot sodček / biti okrogel v telo / ima lepe, okrogle roke / ker je več jedel, so postajala njegova lica vse bolj okrogla
3. nav. ekspr. ki ima manjše mestne vrednosti enake vrednosti nič: tri tisoč petsto je okroglo število
// pri katerem sorazmerno manjše vrednosti, enote niso upoštevane ali so spremenjene v najbližjo večjo vrednost, enoto: to so bolj okrogle, orientacijske številke / deset evrov je okroglih petnajst dolarjev nekako, približno
// ki poudarja polnost navedene vrednosti, enote: imela je okroglih tisoč zlatnikov dote
4. ekspr. precej velik, precejšen: plačati je moral okrogel znesek / poneveril je precej okroglo vsoto
ekspr. on je večkrat okrogel (nekoliko) pijan, vinjen ; ekspr. kmalu bo rodila, saj je zmeraj bolj okrogla njena nosečnost je že zelo vidna ; ekspr. zardeva pri vsaki okrogli besedi nespodobni ; publ. konferenca finančnikov za okroglo mizo konferenca, pri kateri so finančniki enakopravni ; publ. pogovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu ; ekspr. peti okrogle pesmi vesele, razposajene ; ima okroglo pisavo pisavo z zaokroženimi, širšimi loki, zankami ; ekspr. igrati okrogle skladbe živahne, poskočne ; ekspr. biti okrogle volje dobre volje zaradi rahle pijanosti, vinjenosti ; ekspr. rad pripoveduje okrogle zgodbe nespodobne; šaljive ; šport. žarg. žoga je okrogla izida športne igre z žogo se ne da vnaprej zanesljivo napovedati
adm. okrogli žig ; gozd. okrogli les les, ki se uporablja v svoji naravni obliki zlasti za gradbene namene ; strojn. okroglo brušenje brušenje okroglih teles, ploskev ; teh. okroglo železo železna palica, ki ima v prerezu obliko kroga

okróglast 1 -a -o prid. ( ọ́ )
1. podoben krogu: okroglasti listi / mož z okroglastim obrazom / lik okroglaste oblike
// po obliki prereza precej podoben krogu: žival s podolgovatim, okroglastim telesom
2. ekspr. ki ima na telesu razmeroma precej tolšče, mesa: prijazna, okroglasta ženska

okróglast 2 -a -o prid. ( ọ̑ )
podoben krogli ali delu krogle: sadeži te rastline so okroglasti / neporasli, okroglasti griči

okróglica -e ž ( ọ̑ )
1. okroglo, nerazcepljeno poleno: naložiti na ogenj nekaj okroglic ; okroglice in cepanice
2. knjiž. posekano tanjše deblo brez vej: pod čoln so polagali okroglice, da so ga zvlekli do morja ; okroglice in hlodi
3. zastar. okrogla senčnica, uta: rad poseda v okroglici
zastar. pred hišo je opazil okroglico ljudi gručo ; zastar. pevci so stopili v okroglico in zapeli v krog ; zastar. sovražnik je izstrelil na nas veliko okroglic krogel, granat
etn. okrogla kopica pokonci postavljenih snopov, ki jih pokriva vrhnji snop, postavljen s klasjem navzdol ; metal. valjasta klada za stiskanje

okrógličast -a -o prid. ( ọ̑ )
star. okroglast 1 : vsi so se čudili okrogličasti podkvi / okrogličasta drevesna krošnja / mož je že v letih in precej okrogličast

okroglína -e ž ( í )
1. okrogel, zaobljen del česa: okroglina vesla se je prelomila / z neporasle okrogline je bil lep razgled na dolino / mehke okrogline obline
obrt. rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
// kar je okroglo sploh: ostala je le lobanja, spremenjena v prazno okroglino
2. okroglost : mehkoba in okroglina njegovih lic sta izginili
3. zastar. okolica : rad se sprehaja po okroglini / v celi okroglini ni lepšega dekleta

okroglínast -a -o prid. ( í )
nar. okroglast 2 : okroglinasti griči

okroglíti -ím in okrógliti -im nedov. , okróglil ( ī í; ọ̄ ọ̑ )
knjiž. delati (bolj) okroglo: okrogliti izdelke

okroglo... prvi del zloženk
nanašajoč se na okrogel: okrogloglavec, okrogloličnost

okrogloglàv in okroglogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
antr. ki ima kratko in okroglo glavo; kratkoglav : okrogloglavi ljudje / okrogloglava lobanja

okrogloglávec -vca m ( ȃ )
antr. človek s kratko in okroglo glavo; kratkoglavec

okrogloglávost -i ž ( ā )
antr. značilnost človeka s kratko in okroglo glavo; kratkoglavost

okroglolíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima okrogla lica: okrogloličen otrok / okrogloličen obraz

okroglolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima okrogle liste: okroglolistna rastlina
bot. okroglolistni mošnjak ; okroglolistna rosika

okrogloók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima okrogle oči: okroglooko dekle / okroglook obraz

okróglost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost okroglega: okroglost predmeta / ekspr. lica so izgubila svojo okroglost / ekspr. okroglost se je stopnjevala v pijanost

okrónati -am dov. ( ọ̑ )
1. podeliti, priznati komu vladarski naslov s simbolično položitvijo krone na glavo: okronali so ga za ogrskega kralja ; okronati v katedrali ; okronati se za cesarja / Gubca so okronali z razbeljeno krono položili so mu jo na glavo ; ekspr. z rožami okronati glavo okrasiti
2. vznes. zelo uspešno končati kaj: okronati vzpon s prihodom na vrh gore

okròv -ôva m ( ȍ ó )
del stroja, navadno zunanji, ki povezuje, drži notranje dele: okrov motorja
// zunanji varovalni, vezni del kakega predmeta, naprave; ohišje : okrov ključavnice ; okrov radijskega sprejemnika ; okrov ure

okrôvje -a s ( ȏ )
več med seboj povezanih okrovov: zaščitno okrovje

okróžati -am nedov. ( ọ́ )
obkrožati : celo noč sta dva stražarja okrožala taborišče / mesec okroža zemljo kroži okoli nje / dolino okrožajo gozdovi / pripovedoval je o ljudeh, ki ga okrožajo

okróžen 1 -žna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na okrožje: okrožne meje / okrožni sekretar / okrožna konferenca / okrožni urad v stari Avstriji organ državne oblasti, ki ga vodi predstojnik političnega okrožja ; okrožni zdravnik v stari Avstriji in v stari Jugoslaviji uradno določen zdravnik, ki nadzoruje določene naloge, obveznosti zdravnikov v okrožju
pravn. okrožno sodišče prvostopenjsko sodišče za važnejše pravne zadeve in drugostopenjsko sodišče za navadne pravne zadeve

okróžen 2 -žna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. krožen : okrožna cesta naj bi bila meja mestnega naselja

okroževáti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. obkrožati : letalo okrožuje mesto

okrožíti in okróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
obkrožiti : kragulj je okrožil čredo / prijatelji so ga okrožili in mu nazdravili

okróžje -a s ( ọ̑ )
1. v nekaterih državah večja upravna enota: to okrožje ima trinajst okrajev / politično, upravno okrožje
okrožje od 1945 do 1947 upravna enota, večja od okraja ; okrožje med narodnoosvobodilnim bojem večja upravna enota narodnoosvobodilne oblasti
// organi, uradi take enote: dobiti navodila z okrožja
// s prilastkom določeno ozemlje kot večja organizacijska enota za
a) dejavnost kake ustanove, organizacije: sodno, šolsko okrožje
b) kak dogodek, opravilo: naborno, volilno okrožje
2. knjiž., ekspr. območje : to je že okrožje drugega divjega petelina / prepovedano je streljati v okrožju petih kilometrov
3. zastar. okolica , soseščina : z vrha hriba je lep pogled na mesto in okrožje / požar je zajel tudi poslopja v okrožju
4. star. okolje , milje : vplivi okrožja na človekovo razpoloženje / živeti v ozkosrčnem okrožju
voj. vojaško okrožje vojaška teritorialna uprava, ki se ukvarja z mobilizacijsko, naborno in kadrovsko problematiko vojaških obveznikov

okróžnica -e ž ( ọ̑ )
dopis, obvestilo več ljudem o isti stvari: izdati okrožnico ; profesor je dijakom prebral okrožnico
rel. okrožnica papeževo pismo o verskih, moralnih vprašanjih, namenjeno škofom in vernikom vsega sveta ; žel. brzojavna, teleprinterska okrožnica uradno brzojavno, teleprintersko obvestilo vlakovnim odpravnikom o vpeljavi vlaka, njegovi sestavi, voznem redu

okŕšek -ška m ( ȓ )
knjiž. odkrušek : okršek opeke

okrtáčiti -im dov. ( á ȃ )
1. očistiti, zgladiti s krtačo: okrtačiti čevlje, klobuk ; okrtačiti si obleko
2. ekspr. ošteti , ozmerjati : preveč ga je okrtačil za tako malenkost

okrúšek -ška m ( ȗ )
odkrušek : ledenik je vlekel s seboj skale in okruške ; okruški ometa, opeke

okrúšenost -i ž ( ū )
stanje, lastnost okrušenega: zaradi okrušenosti je kipec manj vreden

okrušíti in okrúšiti -im, in okrúšiti -im dov. ( ī ú; ú ū )
1. s krušenjem nekoliko poškodovati: s stolom je okrušil steno ; krogle so na več mestih okrušile zid / okrušiti rob skodelice oškrbiti ; pren., knjiž. poznejši razvoj je marsikaj okrušil
2. odkrušiti : s palico je okrušil kos ometa ; pod nogo se mu je okrušil kamen od skale / okrušil je košček čokolade odlomil

okrúten -tna -o prid. , okrútnejši ( ú ū )
ki v svojem ravnanju, zlasti v odnosu do ljudi, živali uporablja veliko nasilje, velik pritisk: okruten gospodar, morilec / okruten izraz, obraz / okrutni udarci ; okrutno ravnanje / okrutna zver krvoločna
// ekspr. zelo hud: okrutna zima / prvo in najokrutnejše razočaranje v njegovem življenju

okrútnež -a m ( ȗ )
ekspr. okruten človek: okrutnež je dal pomoriti dosti ljudi ; povzpetnik in okrutnež

okrútnica -e ž ( ȗ )
ekspr. okrutna ženska: zgodba o okrutnici / kot psovka z njihovimi čustvi se igraš, okrutnica

okrútnik -a m ( ȗ )
knjiž. okruten človek: strahopetci in okrutniki

okrútnost -i ž ( ú )
lastnost okrutnega človeka: bal se je njegove okrutnosti ; okrutnost do otrok / okrutnost ravnanja

okrvavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati krvav: odrgnina okrvavi

okrvavíti -ím dov. , okrvávil ( ī í )
narediti kaj krvavo: okrvaviti obleko, robec ; okrvaviti si roke ; obveza se je okrvavila je okrvavela

oksalát -a m ( ȃ )
kem. sol oksalne kisline: kalcijev oksalat

oksálen -lna -o prid. ( ȃ )
kem., v zvezi oksalna kislina organska kislina, ki je v zajčji deteljici, zelenjavi, sadju: obarjati kalcij z oksalno kislino ; soli oksalne kisline

óksast -a -o prid. ( ọ́ )
ekspr. po obliki podoben črki o: imeti oksaste noge
vet. oksasta stoja stoja pri živalih z navzven ukrivljenimi nogami

óksford -a m ( ọ̑ )
tekst. bombažna tkanina iz debelih raznobarvnih niti, tkana v platneni vezavi: srajce iz oksforda

óksi... prvi del zloženk ( ọ̑ )
biol., kem. nanašajoč se na kisik: oksibioza, oksihemoglobin

oksíd -a m ( ȋ )
kem. spojina elementa s kisikom: nastajanje oksida na površini kovine / aluminijev, bakrov, kovinski, železov oksid

oksidácija -e ž ( á )
kem. oddajanje elektronov navadno drugemu elementu ali spojini pri spajanju: oksidacija bakra, kovin ; rjavenje zaradi oksidacije ; oksidacija in redukcija
agr. oksidacija masti, vina ; biol. oksidacija v celici postopno sproščanje kemične energije organskih molekul v celici

oksidacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oksidacijo: oksidacijski proces ; oksidacijske spremembe / oksidacijska obstojnost

oksidánt -a m ( ā )
kem. element ali spojina, ki odvzema elektrone drugemu elementu ali spojini: kisik je najpomembnejši oksidant v industriji

oksidatíven -vna -o prid. ( ȋ )
kem. ki sprejema elektrone: oksidativna atmosfera / oksidativne spremembe oksidacijske
teh. oksidativni plamen plamen, v katerem kovine in elementi njihovih zlitin delno oksidirajo

oksidáza -e ž ( ȃ )
biol., kem. encim, ki katalizira oksidacijo snovi z molekulskim kisikom: uničevati oksidaze

oksíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oksid: očistiti oksidno plast ; oksidne spojine
metal. oksidna kožica tanka oksidna plast na površini kovine ; min. oksidna ruda ruda, v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik

oksidíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od oksidirati: preprečevati oksidiranje ; odpornost proti oksidiranju
elektr. anodno oksidiranje

oksidírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. spreminjati lastnosti, značilnosti pod vplivom kisika: železo rado oksidira
2. kem. odvzemati elektrone navadno drugemu elementu ali spojini in se nato spojiti z njim: kisik oksidira železo

oksidúl -a m ( ȗ )
kem. oksid, ki vsebuje samo en atom kisika; monoksid : lastnosti oksidulov / bakrov oksidul

oksigén -a m ( ẹ̑ )
kem. kisik : spajanje z oksigenom

óksihemoglobín -a m ( ọ̑-ȋ )
biol. krvno barvilo, nasičeno s kisikom: svetlo rdeča barva oksihemoglobina

oksimóron tudi oksímoron -a m ( ọ̑; ȋ )
lit. besedna figura iz dveh izključujočih se pojmov, bistroumni nesmisel: uporaba besedne igre in oksimorona v poeziji

oksíton tudi oksítonon -a m , mn. oksítoni m in oksítona s ( ȋ )
jezikosl. beseda z naglasom na zadnjem zlogu:

oksiúr -a m ( ȗ )
med. majhna, zelo tanka glista; podančica : sredstvo zoper oksiure

oktaéder -dra m ( ẹ́ )
geom. telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov, osmerec: izračunati prostornino oktaedra

oktán -a m ( ȃ )
teh. sestavina bencina, ki zmanjšuje, preprečuje klenkanje: količina oktana v bencinu / teh. žarg. bencin z osemdesetimi oktani ki ima oktansko število osemdeset
kem. nasičeni aciklični ogljikovodik, katerega molekula vsebuje osem atomov ogljika

oktánski -a -o prid. ( ȃ )
teh., navadno v zvezi oktansko število število, ki izraža odpornost bencina proti klenkanju: bencin z nizkim oktanskim številom / teh. žarg.: 80-oktanski bencin bencin, ki ima oktansko število osemdeset ; oktanska vrednost bencina oktansko število bencina

oktánt -a m ( ā )
geom. osmina kroga: narisati oktant
astron. priprava za merjenje višine

oktáv -a m ( ȃ )
biblio. velikost grafičnega dela z višino do 25 cm, osmerka: knjige v kvartu in oktavu [8]

oktáva -e ž ( ȃ )
1. glasb. interval v obsegu osmih diatoničnih stopenj: zaigrati, zapeti oktavo / enočrtna oktava / struna zveni (za) oktavo višje
ekspr. ali ne boste še odšli, je rekla za oktavo višje, kot je sicer govorila s precej višjim glasom, glasneje
// osma diatonična stopnja glede na dani ton: kvarta in oktava
2. lit. kitica iz osmih enajstercev; stanca : pesem v oktavah

oktáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oktav: knjiga oktavnega formata

oktét -a m ( ẹ̑ )
1. glasb. ansambel, sestavljen iz osmih instrumentalistov ali pevcev: nastop okteta / pevski oktet / Slovenski oktet
// skladba za tak ansambel: zbirka oktetov
2. kem. skupina osmih elektronov: na obli manjkata do okteta še dva elektrona

oktétovec -vca m ( ẹ̑ )
pog. član Slovenskega okteta: povabiti oktetovce ; nastopi, uspehi oktetovcev

október -bra m ( ọ́ )
deseti mesec v letu: opraviti dogovorjeno delo do prvega oktobra / zgodilo se je (meseca) oktobra lani / sončni oktober oktobrsko vreme ; ekspr. zlati oktober prevladujoča rumena, zlata barva narave v oktobru / oktober in Oktober oktobrska revolucija

októbrica -e ž ( ọ́ )
nar. notranjsko krizantema : beli cveti oktobric

októbrski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oktober: topel oktobrski dan / oktobrska dela na vrtu
zgod. oktobrska diploma ; oktobrska revolucija socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo diktature proletariata leta 1917 v Rusiji

oktroírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. uveljaviti brez odobritve parlamenta: oktroirati ustavo / oktroirati politični program

okujína -e ž ( í )
teh. s kovanjem odstranjena oksidna plast, ki nastane ob žarjenju pri visoki temperaturi: ob nakovalu je bilo veliko okujine

okulácija -e ž ( á )
agr. cepljenje, pri katerem se oko cepiča vstavi za lubje podlage, cepljenje na oko: okulacija in kopulacija / okulacija na speče oko pri kateri odžene oko cepiča naslednjo pomlad ; okulacija na živo oko pri kateri odžene oko cepiča še isto leto

okulár -ja m ( ā )
fiz. očesu bližja leča ali sistem leč kake optične priprave: okular daljnogleda, mikroskopa ; goriščna razdalja okularja

okulíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od okulirati: uspešnost okuliranja

okulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
agr. vstavljati oko cepiča za lubje podlage, cepiti na oko: okulirati sadno drevje

okulíst -a m ( ȋ )
zdravnik specialist za okulistiko: iti na pregled k okulistu

okulístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na okuliste ali okulistiko: okulistični oddelek

okulístika -e ž ( í )
veda o očesu in očesnih boleznih: razvoj okulistike

okulístka -e ž ( ȋ )
zdravnica specialistka za okulistiko: hoditi na preglede k okulistki

okúlten -tna -o prid. ( ȗ )
1. knjiž. neviden 2 , skriven : okultni vzroki
med. okultna krvavitev krvavitev, ki je ugotovljiva le z laboratorijsko preiskavo, prikrita krvavitev
// skrivnosten , nerazumljiv : nastopa kot okultni modrec ; okultni pojavi
2. okultističen : okultne skrivnosti / okultne vede / okultna psihologija parapsihologija

okultíst -a m ( ȋ )
kdor se ukvarja z okultizmom: zanimanje okultistov za medije / bil je mistik in okultist

okultístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na okultiste ali okultizem: okultistični sestanki / okultistične vede

okultízem -zma m ( ī )
nauk o spoznanju skrivnostnih, nedostopnih stvari: seznaniti se z okultizmom / očitati komu okultizem ukvarjanje s tem naukom

okún -a m ( ȗ )
zool. manjša sladkovodna riba olivno zelene barve s temnejšimi lisami, Acerina cernua: loviti smuče, okune in ostriže

okupácija -e ž ( á )
1. glagolnik od okupirati, zasedba: protestirati proti okupaciji ozemlja ; nejasen položaj po fašistični okupaciji
2. pravno stanje na kakem ozemlju, ki ga je tuja država, navadno z bojem, spravila pod svojo oblast: okupacija je trajala štiri leta ; dočakati konec okupacije
publ. okupacija z glasbo ukvarjanje
pravn. okupacija prilastitev stvari, ki ni v lasti nikogar ; zgod. francoska okupacija od 1809 do 1813, ko je bil del slovenskega ozemlja pod francosko oblastjo

okupacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na okupacijo, zasedben: okupacijska oblast / okupacijsko obdobje / okupacijska cona / okupacijske čete ; okupacijska vojska / okupacijski denar denar, ki je v veljavi med okupacijo
med. okupacijsko zdravljenje zdravljenje s primerno dejavnostjo, z opravljanjem primernega dela

okupátor -ja m ( ȃ )
kdor, navadno z bojem, spravi tuje ozemlje pod svojo oblast; zavojevalec , osvajalec : upreti se okupatorju ; pregnati okupatorja ; fašistični okupator / okupatorji so ga ujeli okupacijski vojaki

okupátorjev -a -o ( ȃ )
pridevnik od okupator: obračunali so z izdajalci in okupatorjevimi sodelavci ; okupatorjevo nasilje

okupátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na okupatorja: okupatorske metode / okupatorske čete okupacijske čete

okupírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. navadno z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast; zasesti , osvojiti : nacistična Nemčija je okupirala sosednje države / publ. študentje so v znak protesta okupirali univerzo
2. nedov. in dov. , publ. jemati razpoložljivi čas, zaposlovati: novo delo ga je sprva popolnoma okupiralo / okupira ga zlasti problem smisla človekovega bivanja zanima ga, razmišlja o njem
ekspr. na zabavi ga je spretno okupirala si pridobila njegovo družbo

okús -a m ( ȗ )
1. čut za zaznavanje značilnosti snovi, zlasti jedi, s pomočjo okušalnega organa v ustih: ima zelo izostren okus ; nekatere živali nimajo razvitega okusa ; okus, vid in drugi čuti / zaradi prehlajenosti je izgubil okus in voh
// značilnost snovi, zlasti jedi, ki se zaznava s tem čutom: otrokom ugaja zlasti sladko, drugi okusi pa manj ; grenek okus kostanjevega medu ; nekateri siri so precej ostrega okusa ; pekoč okus žganja ; trpek okus vina trpkost / plin brez barve, vonja in okusa / izboljšati okus jedi ; pog. dodati malo mesa za okus za izboljšanje okusa ; jed brez okusa plehka, neokusna / prepoznati jed po značilnem okusu ; sladoled s čokoladnim okusom ; žganje ima okus po janežu ; okus po kovini
// občutek, kot ga povzročajo te značilnosti: v ustih ima slab, sladkoben, zoprn okus
2. merila o prijetnem in neprijetnem pri hrani: njuna okusa se razlikujeta / za moj okus je nekoliko preslano ; ekspr. siri za vsak okus ; posolite in popoprajte po okusu
3. merila o lepem, primernem, skladnem: prilagoditi se okusu mladine ; to ne ustreza modernemu okusu ; okus časa se spreminja / literarni okus romantike / obleka ni narejena po mojem okusu
// sposobnost za pravilno presojanje, kaj je lepo, primerno, skladno: ta človek ima dober okus ; oblačiti se z okusom ; z zanesljivim okusom presojati umetniško delo ; izbrušen okus ; okus za okraske ; vzgajanje okusa
vzemi bonbon, da si popraviš okus da ne boš imel v ustih več slabega okusa ; ekspr. priti na okus pri kaki stvari začutiti zadovoljstvo ob njej ; ekspr. izbira je stvar okusa vsak izbere po svojem okusu ; kolikor ljudi, toliko okusov ; okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo

okúsen 1 -sna -o prid. , okúsnejši ( ú ū )
1. ki ima prijeten okus: okusna hrana ; pripravlja zelo okusne jedi ; okusna pečenka / ta rastlina je znana po velikih okusnih sadovih
2. ki ustreza merilom o lepem, primernem, skladnem: nosila je zelo okusno obleko ; okusna oprema knjige ; cvetlice v okusnih vazah ; razstava je bila lepša in okusnejša kot lani / ekspr. napisi niso bili ravno okusni niso bili primerni

okúsen 2 -sna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na okus: okusni organ ; okusni živec / okusni občutki ; okusna značilnost pijače

okúsiti -im dov. , okúšen ( ú ȗ )
1. zaznati z okusom: okusiti kislost vina, sladkost peciva
// ekspr. spoznati prijeten okus česa: ko je vino okusil, ga je še rajši pil / v tem času sem prvič okusil razne sladkarije jedel
2. ekspr. doživeti , občutiti : okusiti krivice, zatiranje ; okusil je mnogo težav in bridkosti / okusiti fronto, vojno / okusiti udobje spoznati / komaj je okusila življenje malo spoznala / z oslabljenim pomenom okusiti poraz biti poražen , uspeh uspeti
ekspr. dostikrat je okusil palico bil tepen ; ekspr. jaz sem že okusil njegove pesti mene je že natepel, pretepel

okúsnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost okusnega 1 : hvaliti okusnost jedi ; okusnost in hranilnost krme / resnobna okusnost oblačil

okušálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na okušanje: okušalna sposobnost / okušalni organ organ za zaznavanje okusa
anat. okušalne brbončice

okušálo -a s ( á )
okušalni organ: učinek kisline na okušalo

okúšanje -a s ( ú )
glagolnik od okušati: okušanje hrane / okušanje življenja

okúšati -am nedov. ( ú )
1. zaznavati z okusom: okušati grenkost in kislost ; živali okušajo drugače kot ljudje / vsak zalogaj je imel dolgo v ustih, da bi ga lahko čim bolj okušal
2. ekspr. doživljati , čutiti : okušati bridkosti in težo življenja ; okušati ugodnosti privilegiranega položaja / z oslabljenim pomenom okušati obup biti obupan

okuševálec -lca [ okuševau̯ca tudi okuševalca ] m ( ȃ )
degustator , pokuševalec : okuševalec vina

okuzmáti -ám tudi okúzmati -am dov. ( á ȃ; ȗ )
star. oskubsti , populiti : okuzmati lesenemu konju grivo

okúžba -e ž ( ȗ )
1. vdor bolezenskih mikrobov v organizem: preprečiti okužbo ; zavarovati živino pred okužbo ; nevarnost, vir okužbe ; čas od okužbe do izbruha bolezni / okužba s hrano ; pren., ekspr. okužba s prevratnimi nazori
med. kapljična okužba ki jo povzročajo kapljice pri kašljanju, kihanju, govorjenju ; okužba z dotikom ; tiha okužba okužba brez znakov in simptomov bolezni
// bolezensko stanje po tem vdoru: preboleti, zdraviti okužbo
2. prenos povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: preprečiti okužbo zdravih sadik ; okužba nasada
// prenos povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: okužba mleka, posode
3. vdor škodljive programske kode v računalnik: protivirusni program je preprečil okužbo računalnika ; okužba s črvi, virusi

okúženec -nca m ( ȗ )
nav. ekspr. okužen človek: bolniške sobe so bile polne okužencev ; izognil se ga je kot okuženca

okúženje -a s ( ȗ )
glagolnik od okužiti: bati se okuženja ; preprečiti okuženje / okuženje vode

okúženka -e ž ( ȗ )
nav. ekspr. okužena ženska: izogibati se okuženk ; pregledati okuženke

okúženost -i ž ( ȗ )
stanje, lastnost okuženega: ugotoviti okuženost / okuženost posode ; pren., ekspr. moralna okuženost

okuževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. vnašati, prenašati bolezenske mikrobe v organizem: okuževati s kašljanjem ; okuževati s sifilisom ; okuževati se z onesnaženo vodo
2. prenašati povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: okuževati nasade
// prenašati povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: okuževati zrak

okužítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od okužiti: preprečiti okužitev rane ; čas od okužitve do izbruha bolezni

okúžiti -im dov. ( ú ȗ )
1. vnesti, prenesti bolezenske mikrobe v organizem: izolirati obolele, da ne bi okužili zdravih ; okužiti poskusne živali ; umetno okužiti ; paziti, da se rana ne okuži / pri delu z bolniki se je okužil ; pren., ekspr. s takim mišljenjem je okužil tudi druge ; okužiti se z navdušenjem
2. prenesti povzročitelja bolezni na rastlino, del rastline: okužiti nasad, seme ; okužiti s trosi, mikrobi
// prenesti povzročitelja bolezni v kaj, na kaj: bolnik je okužil pribor ; okužiti vodo / okužiti z radioaktivnimi snovmi ; okužiti hrano s kemičnimi sredstvi
3. vnesti, prenesti škodljivo programsko kodo v računalnik: s črvom, virusom okužiti datoteko, računalnik
ekspr. svet ga še ni okužil pokvaril

okužljív -a -o prid. ( ī í )
ki se lahko, hitro okuži: zaradi oslabelosti je bil še bolj okužljiv
// ki lahko okuži; kužen : okužljivi bolniki / okužljiva bolezen nalezljiva bolezen

okvalificírati -am dov. ( ȋ )
publ. označiti , opredeliti : njegov postopek je težko okvalificirati ; vsako kritiko so okvalificirali kot nergaštvo

okvára -e ž ( ȃ )
1. kar nastane pri napravi, stroju, aparatu in onemogoča normalno delovanje: na daljnovodih so nastale okvare ; popraviti okvaro ; huda, majhna okvara ; okvare v motorju / okvare na mostu
pog. vozilo je v okvari ima okvaro, je pokvarjeno
2. med. stanje, ki ni v skladu z normalnim delovanjem organizma, nastalo zaradi poškodbe, bolezni: nesreča je povzročila okvaro možganov ; njegove bolezenske okvare so posledice padca ; okvara sluha ; okvara zaradi uživanja mamil / roditi se s telesno okvaro napako

okváriti -im dov. ( á ȃ )
1. med. povzročiti okvaro: nalezljive bolezni lahko okvarijo srčno mišico ; krvavitev v možganih mu je okvarila možgansko tkivo / hrup okvari sluh
2. poškodovati : rja je okvarila kovino

okvárjati -am nedov. ( á )
povzročati okvaro: visok krvni tlak okvarja srce, možgane in ledvice

okvárjenec -nca m ( ȃ )
med. kdor ima okvaro: telesni okvarjenec

okvásiti -im tudi okvasíti -ím dov. , okvásil; okvášen tudi okvašèn ( ā ȃ; ī í )
dodati kvas: okvasiti testo

okvír -a m , v prvem pomenu tudi okvírja ( ȋ )
1. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete: sneti, vzeti iz okvira ; dati, vstaviti v okvir ; slike so v bogatih okvirih ; baročni okvir zrcala ; napraviti okvir za sliko
// tej podobno ogrodje, na katero se kaj pritrjuje ali vanj vpenja: okvir harfe ; okvir obliča, žage ; okviri za očala
// kar je po obliki tej podobno: osmrtnica v črnem okviru ; kamnit okvir na grobu / okvir sita ; okvir okrog znamk rob ; v okviru vrat se je prikazala gospodinja v vratni odprtini / vratni okvir (vratni) podboj
2. knjiž. kar kaj obdaja, obkroža: panorama, zajeta v okvir s snegom pokritih koč ; obraz v okviru črnih las / vključiti stavbo v pokrajinski okvir v pokrajino ; scenski okvir drame scena
3. s prilastkom kar kaj opredeljuje, omejuje: idejni okvir delovanja ; zakoni so pravni okvir za družbena gibanja ; raziskati socialni okvir življenja na vasi ; spoštovati z zakonom določene okvire / z oslabljenim pomenom: to ne sodi v okvir šole ; reforme v okviru fevdalne družbe v fevdalni družbi ; poskrbeti za kaj v okviru možnosti kolikor je mogoče ; delovati v okviru predpisov, zakonov po predpisih, zakonih
4. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža prostorsko omejenost, kot jo določa prilastek: zapirati se v ozke nacionalne okvire ; veljavnost predpisov v občinskem, državnem okviru
publ. poiskati nove organizacijske okvire oblike ; publ. sklepni prizori so padli iz okvira niso bili v skladu s celoto ; publ. zadržati cene v pametnih okvirih preprečiti čezmerno zvišanje cen ; ekspr. vsakdanjost brez zlatega okvira neolepšana
grad. okenski okvir ki se vzida v okensko odprtino za nameščanje okenskih kril ; lit. okvir novele, romana del besedila, navadno začetni in končni, ki uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo ; pravn. kazenski okvir najvišja in najnižja v zakonu določena kazen za posamezno kaznivo dejanje ; teh. okvir vozila del nekaterih vozil, navadno iz dveh vzdolžnih in več prečnih nosilcev, ki nosi druge dele vozila ; tisk. kopirni okvir ; um. slepi okvir na katerega se napne platno pri slikanju ; voj. okvir priprava, navadno v obliki škatlice, za vlaganje nabojev v strelno orožje

okvírast -a -o prid. ( ȋ )
podoben okviru: okvirasti okrasni elementi na stropu

okvírček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od okvir 1: okvirček za diapozitiv, sliko

okvíren -rna -o prid. ( ȋ )
1. ki vsebuje bistveno, osnovno, ne glede na posameznosti, podrobnosti: okvirne smernice gospodarskega razvoja ; dati nekaj okvirnih navodil / publ.: podati v knjigi obravnavane probleme v okvirnih obrisih ; določili so okvirne vsote, ki jih bodo kolektivi prispevali približne
2. nanašajoč se na okvir 1: okvirna oblika / okvirno ogrodje
agr. okvirna brana brana, ki ima ogrodje v obliki okvira ; grad. okvirni podboj ; lit. okvirna novela novela, pri kateri navadno začetni in končni del besedila uvaja, pojasnjuje osrednjo zgodbo ; pravn. okvirni zakon zakon, ki vsebuje le splošne in temeljne predpise ; rad. okvirna antena

okvíriti -im nedov. ( ī ȋ )
1. dajati, vstavljati v okvir: okviriti sliko, ogledalo
2. knjiž. obdajati , obkrožati : biti odmaknjen od resničnosti, ki okviri življenje
3. knjiž. omejevati , določati : razvoj narodne in politične zavesti okvirita dve pomembni letnici

okvírjanje -a s ( í )
glagolnik od okvirjati: razvijanje in okvirjanje diapozitivov ; okvirjanje slik

okvírjati -am nedov. ( í )
1. dajati, vstavljati v okvir: okvirjati slike in ogledala
2. knjiž. obdajati , obkrožati : venec luči je okvirjal jezero / obraz so ji okvirjali dolgi črni lasje

okvírje -a s ( ȋ )
več okvirov, okviri: prebarvati okensko okvirje

okvírnica -e ž ( ȋ )
stranica okvira: zlepiti okvirnice
knjiž. ostati v okvirnicah predloge ravnati se po predlogi
tisk. okvirnice črte, ki uokvirjajo besedilo, tabele

okvírnost -i ž ( ȋ )
značilnost okvirnega: okvirnost dojemanja pojavov

ól -a [ tudi ou̯ ] m ( ọ̑ )
zastar. pivo : pri Slovanih sta bila cenjena medica in ol

olahkôtiti -im dov. ( ō ȏ )
star. olajšati : olahkotiti ljudem življenje / olahkotiti dihanje

olájšanje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od olajšati: olajšanje bolečin / olajšanje gospodinjskih del s stroji / pogovor mu je bil v olajšanje
2. prijeten občutek, ki nastopi zaradi prenehanja velike čustvene vznemirjenosti: po prestanem strahu je začutil olajšanje ; z olajšanjem je opazil, da vihar ponehuje / z občutkom olajšanja zapuščati bolnišnico / na obrazu se mu je pokazalo olajšanje

olájšanost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost olajšanega: olajšanost prevoza / vzdihniti z olajšanostjo olajšanjem

olájšati -am dov. ( ȃ )
1. narediti kaj manj neprijetno, manj hudo: olajšati komu bolečine, trpljenje ; olajšati položaj brezdomcev po potresu ; olajšati si bridko usodo / to bo njegovo stališče olajšalo
// narediti kaj manj naporno, težavno: olajšati prehod čez reko ; udobni avtobusi so olajšali vožnjo ; olajšati si delo s stroji
// narediti kaj manj zapleteno: olajšati razvoj medsebojnih odnosov ; zamrzniti viruse in s tem olajšati njihovo proučevanje ; z novimi predpisi olajšati uvoz sadja
2. narediti manj težko: z izločitvijo nepotrebnih predmetov so zelo olajšali nahrbtnike ; olajšati si tovor
ekspr. avto mu je kar precej olajšal denarnico zanj je potrošil precej denarja ; ekspr. v temni ulici so ga olajšali za denar so mu ga vzeli, so ga oropali ; ekspr. znanci so ga olajšali za nekaj steklenic vina so mu jih popili ; ekspr. olajšati si dušo, srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si zmanjšati duševno bolečino

olajšáva -e ž ( ȃ )
1. omilitev ali zmanjšanje dajatve, obveznosti: s carinskimi olajšavami pospeševati tranzitni promet ; doseči davčne olajšave za industrijo umetnih gnojil / vozne olajšave znižanje cene za prevoz
2. kar kaj olajša: učila so olajšava pri pouku / dati bolniku olajšave blažila
3. zastar. olajšanje : olajšava bolečin

olajševálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki olajšuje: olajševalen jok / olajševalni ukrepi ; olajševalne spremembe statuta
pravn. olajševalne okoliščine okoliščine, ki vplivajo na odmero manjše kazni

olajševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od olajševati: olajševanje dela / skrb za olajševanje posledic suše

olajševáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj manj neprijetno, manj hudo: olajševati komu težave, trpljenje ; olajševati življenje sirotam
// delati kaj manj naporno, težavno: stroji olajšujejo delo ; olajševati učenje jezikov z novimi metodami
// delati kaj manj zapleteno: olajševati položaj

olajšílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. olajševalen : olajšilna misel

olalà tudi ólalà medm. ( ȁ; ọ̑-ȁ ) pog.
1. izraža začudenje, presenečenje: olala, tako mlad je še
2. izraža zadovoljnost pri ugotovitvi: olala, pa sem se spomnil
3. izraža opozorilo: olala, le počasi

olasáti -ám dov. ( á ȃ )
1. zastar. zlasati : olasal ga je, kakor je zaslužil
2. nar. površno pokositi, populiti: Kako so olasali lepi travnik! Redi so kar kosmate (I. Zorec)

olastníniti -im dov. ( í ȋ )
1. spremeniti družbeno lastnino v kako drugo obliko lastnine, zlasti zasebno: olastniniti banko ; olastniniti podjetje z odkupom delnic
2. pridobiti kaj s postopkom lastninjenja: olastniniti premoženje

olastnínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od olastniniti: po osamosvojitvi Slovenije je stekel proces olastninjenja ; olastninjenje družbenega kapitala ; olastninjenje podjetja

óldtájmer in oldtimer -ja [ ólttájmer ] m ( ọ̑-á ) pog.
starinsko vozilo; starodobnik : oldtajmerji so evidentirani in označeni s posebnimi tablicami z letnicami ; sprevod, zbirka oldtajmerjev

oleánder -dra m ( á )
okrasni zimzeleni grm z belimi, rdečimi, rumenimi cveti v socvetju: postaviti oleandre pred hišo ; močen vonj cvetočih oleandrov

oleándrov -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na oleander: oleandrovo cvetje

oleát -a m ( ȃ )
kem. sol oljne kisline ali njen ester: natrijev oleat

oledenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. knjiž. spremeniti se v led; zmrzniti : voda je oledenela
// prekriti se z ledom; poledeneti : cesta je oledenela ; površina jezera je že oledenela
2. ekspr. postati zelo hladen, mrzel: koža na rokah mu je oledenela
3. ekspr. postati negiben, tog: oledeneti od groze, strahu ; vztrepetal je in oledenel
// v zvezi s kri, srce začutiti velik strah, grozo: kadar me je pogledal, mi je oledenela kri ; ob tem kriku mu je oledenelo srce
ekspr. prej prijazni pogled mu je oledenel postal brezčuten, zelo hladen ; ekspr. ob tej grozovitosti jim je smeh oledenel na licih izginil z lic

oledenévati -am nedov. ( ẹ́ ) knjiž.
1. spreminjati se v led; zmrzovati : spodaj sneg že oledeneva
2. ekspr. postajati negiben, tog: oledenevati od groze, v grozi
// v zvezi s kri, srce čutiti velik strah, grozo: kri mu je oledenevala ob mislih na nevarnost

oledenítev -tve ž ( ȋ ) knjiž.
1. zmrznjenje : oledenitev snežne odeje
2. poledenitev : sledovi davne oledenitve

oledeníti -ím dov. , oledénil ( ī í )
knjiž. prekriti z ledom: mraz je oledenil letalska krila ; pren., ekspr. boji so oledenili njihova srca

oleín -a m ( ȋ )
kem. spojina glicerola z oljno kislino:

oleografíja -e ž ( ȋ )
tisk., um., ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja barvna reprodukcijska tehnika, ki posnema oljnato sliko: strokovnjak za oleografijo
// odtis v tej tehniki: na steni je visela oleografija ; cenena, velika oleografija

olepíti in olépiti -im, tudi olépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. oblepiti : olepiti fotografijo s pisanim trakom / olepiti čevlje z blatom

olepotíčiti -im dov. ( í ȋ )
okrasiti, olepšati z lepotilnimi sredstvi in nakitom: olepotičiti obraz, telo ; olepotičiti se za ples
// knjiž., ekspr. okrasiti, olepšati sploh: sneg je olepotičil drevje / olepotičiti pripoved z metaforami

olepotíti -ím tudi olepôtiti -im dov. , olepótil tudi olepôtil ( ī í; ō ȏ )
knjiž. okrasiti , olepšati : olepotiti kip / olepotiti jezik / olepotiti se za ples olepotičiti se

olépšanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od olepšati: olepšanje hiše / govoril je odkrito, brez olepšanja olepševanja

olépšati -am dov. ( ẹ̑ )
1. narediti kaj (bolj) lepo: olepšati balkon z rožami / z vinom si je skušal olepšati življenje / olepšala se je za ples olepotičila
2. opisati, prikazati kaj lepše, kot je: pripovedovalec je dogodek precej olepšal

olepšáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od olepšati: zbirati denar za olepšavo stavbe
2. kar kaj olepša: to je bistveno, drugo je samo olepšava / govoriti naravnost, brez olepšav olepševanja

olepšávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od olepšavati: olepšavanje zgradb / olepšavanje prihodnosti / govoriti brez olepšavanja

olepšávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati kaj (bolj) lepo: olepšavati stene
2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je: ne olepšavajte stanja, resnice

olepševálec -lca [ olepševau̯ca tudi olepševalca ] m ( ȃ )
kdor kaj olepšuje: nagraditi najprizadevnejše olepševalce kraja

olepševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na olepševanje: olepševalni postopek / olepševalni stroški / olepševalno društvo društvo, ki skrbi za olepševanje kraja, turističnega območja

olepševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od olepševati: olepševanje stanovanja / olepševanje dogodkov, stanja / povedati kaj brez olepševanja

olepševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj (bolj) lepo: olepševati stanovanje
2. opisovati, prikazovati kaj lepše, kot je: olepševati dogodke ; nič ne olepšuj, ampak povej resnico

olesenélost -i ž ( ẹ́ )
1. značilnost olesenelega: olesenelost stebla
2. ekspr. negibnost , togost : ko je olesenelost popustila, je začel trepetati po vsem telesu

olesenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. spremeniti se v les: rastlina, steblo oleseni
2. ekspr. postati negiben, tog: noge so mu olesenele od mraza / pred gospodarjem je kar olesenel

olesenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oleseneti: hitra olesenitev stebla

olevíti se -ím se dov. , olévi se in olêvi se; olévil se ( ī í )
odstraniti si, sleči si pretesno vrhnjo plast kože: kača, rak se olevi / pajku se je olevilo tudi črevo

olíčiti -im dov. ( í ȋ )
1. knjiž. polakirati , pobarvati : oličiti pohištvo
2. nar. oluščiti : oličiti fižol / oličiti deblo obeliti

olíčkati -am dov. ( ȋ )
odstraniti s koruznega storža krovne liste: oličkati koruzo, storž

oligárh -a m ( ȃ )
polit. pripadnik oligarhije: interesi, vlada oligarhov
// knjiž. zelo bogat in vpliven človek: denarni, finančni oligarhi / politični oligarh

oligárhičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na oligarhe ali oligarhijo: oligarhična vlada / oligarhična ureditev

oligarhíja -e ž ( ȋ )
polit. majhna skupina ljudi, zlasti bogatih, ki ima oblast: interesi, vlada oligarhije ; zemljeposestniška oligarhija / strankina oligarhija
ekon. finančna oligarhija lastniki finančnega kapitala
// politična ureditev z vladavino take skupine ljudi: odpraviti oligarhijo

oligo... ali óligo... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na majhen, maloštevilen, slaboten: oligofrenija, oligokracija, oligosaharid

oligocén -a m ( ẹ̑ )
geol. mlajša doba starejšega terciarja: v oligocenu so se oblikovale Alpe

oligocénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oligocen: oligocenske okamnine / oligocenska doba

oligofreníja -e ž ( ȋ )
med., nekdaj duševna nerazvitost: idiotija, imbecilnost in druge stopnje oligofrenije

oligopól -a m ( ọ̑ )
stanje na trgu, ko obstaja le majhno število ponudnikov blaga, določene storitve: oligopol trgovcev ; oligopol pri prodaji bencina ; preprečevanje oligopolov ; monopol in oligopol

oligopólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oligopol: oligopolni procesi ; oligopolna struktura trga ; imeti oligopolen položaj

oligopolíst -a m ( ȋ )
kdor soustvarja oligopol: spet so se enormno povečali dobički trgovskih oligopolistov

olíka -e ž ( ȋ )
olikano, lepo vedenje: učiti koga olike / ta človek je brez olike / tako zahteva olika pravila lepega vedenja

olíkanec -nca m ( ȋ )
1. ekspr. olikan človek: kot olikanec se je takoj opravičil
2. zastar. izobraženec : olikanci so govorili latinsko ; preprosti ljudje in olikanci

olíkanost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost olikanega: olikanost mladih ljudi ; olikanost in robatost / olikanost sloga / knjiž. s tem je zadoščeno olikanosti oliki

olíkati -am dov. ( ȋ )
1. knjiž. vzgojiti , izoblikovati : izobraziti in olikati mladino ; med ljudmi se je kmalu olikal / zastar. mentor mu je pesem olikal slovnično, stilno izboljšal
2. zastar. izobraziti : kmalu je učenca toliko olikal, da je znal brati

Olímp 1 -a m ( ȋ )
v grški mitologiji gora, na kateri prebivajo bogovi: gostije bogov na Olimpu ; pren., ekspr. stopiti z Olimpa med navadne zemljane

Olímp 2 tudi olímp -a m ( ȋ )
knjiž., ekspr., navadno s prilastkom najvišji, najuglednejši položaj: izriniti koga s političnega Olimpa ; povzpeti se na šahovski Olimp
// skupina ljudi, ustanova s takim položajem: dobiti priznanje literarnega Olimpa ; politični Olimp še molči

olimpiada gl. olimpijada

olímpija -e ž ( ī )
tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel: vozi se s staro olimpijo

olimpijáda tudi olimpiáda -e ž ( ȃ )
mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe, šport. olimpijske igre : tekmovati na olimpijadi ; začetek olimpijade / zimska olimpijada zimske olimpijske igre / moskovska leta 1980 , tokijska olimpijada leta 1964
šah. šahovska olimpijada turnir državnih reprezentanc s po štirimi igralci za svetovno moštveno prvenstvo ; zgod. olimpijada pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta; obdobje štirih let med dvema športnima prireditvama v kraju Olimpija
// publ., ekspr., s prilastkom kako pomembno tekmovanje, prireditev sploh: matematična, pevska olimpijada

olímpijec -jca m ( ī )
1. v grški mitologiji bog, ki prebiva na Olimpu: ne kličite nase srda mogočnih olimpijcev / olimpijec Zeus
2. olimpijski tekmovalec: večkrat je bil olimpijec ; olimpijec Cerar / bronasti, srebrni olimpijec ki je osvojil bronasto, srebrno medaljo
3. ekspr. zelo slaven, čaščen človek, zlasti umetnik: estetski nazori tega olimpijca / olimpijec Goethe

olímpijka -e ž ( ī )
olimpijska tekmovalka: slovenska olimpijka je zasedla četrto mesto / bronasta, srebrna olimpijka ki je osvojila bronasto, srebrno medaljo

olímpijski -a -o prid. ( ī )
1. nanašajoč se na olimpijado: olimpijski tekmovalec, zmagovalec / olimpijski odbor, stadion / olimpijski rekord ; olimpijske medalje ; olimpijska vas naselje, v katerem stanujejo tekmovalci, udeleženci olimpijskih iger ; olimpijsko leto ; publ. olimpijsko srebro olimpijska srebrna medalja
šport. olimpijski bazen bazen, dolg 50 metrov ; olimpijski krogi znak olimpijskih iger, ki v obliki petih povezanih krogov simbolizira pet celin ; olimpijski match ; olimpijski ogenj ogenj, ki se prenese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami ; olimpijski športi ; olimpijske igre mednarodne športne prireditve, organizirane vsaki dve leti, izmenično za poletne in zimske športe ; poletne olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo vse olimpijske športe razen zimskih ; zimske olimpijske igre olimpijske igre, organizirane vsaka štiri leta, ki obsegajo zimske olimpijske športe ; olimpijska norma ; zgod. olimpijske igre pri starih Grkih športne prireditve v kraju Olimpija vsaka štiri leta
2. nanašajoč se na kraj Olimpija: olimpijsko svetišče / olimpijski bogovi olimpski
knjiž. olimpijski mir, molk vzvišen, veličasten

olimpiónik tudi olimpioník -a m ( ọ̄; ī )
knjiž. olimpijski zmagovalec: olimpionik in svetovni prvak

olimpízem -zma m ( ī )
knjiž. kar se nanaša na olimpijske tekmovalce ali olimpijske igre: pobudnik olimpizma / razstava olimpizma

olímpski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na Olimp: olimpski vrhovi / olimpski bogovi
2. knjiž., ekspr. vzvišen , veličasten : imeti olimpske poglede na umetnost

olisíčiti -im dov. ( í ȋ )
nadeti, namestiti lisice na kolo nepravilno parkiranega vozila: redarji so mu olisičili avto

olístati -am dov. ( ȋ )
bot. dobiti, pognati liste: to drevo cveti, še preden olista ; rastlina spomladi kmalu olista
žel. olistati kupeje, vagone opremiti z listi, na katerih so določeni napisi, opozorila

olístiti se -im se dov. ( í ȋ )
knjiž. dobiti, pognati liste: zima je minila in drevje se je olistilo

olíšpati -am dov. ( ȋ )
zastar. okrasiti , olepšati : olišpati konje s pisanimi trakovi / te besede so stavek samo olišpale

olíva -e ž ( ȋ )
sad oljke: obirati, stiskati olive
// knjiž. južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje; oljka : gojiti olive ; nasad oliv
obrt. okenska kljuka z dvema krakoma, ki pomika palico za odpiranje, zapiranje

olívast -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. po barvi podoben olivi; oliven : olivasta barva

olíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na olivo: olivna trgatev / olivni nasadi oljčni / olivno olje ; deviško olivno olje katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali obdelave
// po barvi podoben olivi: črnolaska z olivnimi očmi / obleka olivne barve

olivín -a m ( ȋ )
min. rudnina magnezijev in železov silikat rumene ali olivno zelene barve:

olívnat -a -o prid. ( ȋ )
star. po barvi podoben olivi; oliven : olivnata barva

olízati tudi olizáti olížem dov. ( í á í )
zastar. oblizati : pes mu je olizal roko / bonbon je že precej olizal

óljar tudi oljár -ja m ( ọ̑; á )
kdor se poklicno ukvarja s pridobivanjem olja: postati oljar ; istrski oljarji

óljarica -e ž ( ọ̑ )
knjiž. oljnica : letošnji pridelek oljaric je dober

oljárna -e ž ( ȃ )
podjetje, obrat za pridobivanje olja: delati v oljarni

oljárstvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem olja: razvoj oljarstva

óljast -a -o prid. ( ọ́ )
1. podoben olju: oljasta tekočina / oljasto vino
// oljen , oljnat : očistiti oljaste steklenice
2. knjiž., ekspr. ki izraža pretirano prijaznost: oljast glas, smehljaj

óljčen -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na oljko: oljčna vejica / oljčni gaji, nasadi / oljčno olje ; deviško oljčno olje katerega pridelava ne vključuje nobenega kemičnega postopka ali obdelave
nar. zahodno oljčna nedelja zadnja nedelja pred veliko nočjo; cvetna nedelja
zool. oljčna muha muha, katere ličinka uničuje olive, Dacus oleae
// knjiž. po barvi podoben olivi; oliven : oljčno blago

óljčevje -a s ( ọ̄ )
knjiž. oljkove veje: nalomiti oljčevje
// oljčni nasad: griči z oljčevjem

óljčnica -e ž ( ọ̄ )
nar. zahodno zadnja nedelja pred veliko nočjo; cvetna nedelja 2 : blagoslov oljk na oljčnico
bot. oljčnice lesnate rastline z nasproti razvrščenimi listi, navadno s cveti v socvetjih, Oleaceae

óljčnik -a m ( ọ̄ )
knjiž. oljčni nasad: vinogradi in oljčniki

ólje -a s ( ọ́ )
1. mastna, v vodi netopna tekočina, ki se pridobiva iz rastlin, živalskih maščob, nafte: rafinirati olje ; stiskati olje iz semen ; morje je mirno kakor olje / kuhati, peči na olju ; mazati se z oljem / bučno, olivno, rastlinsko olje ; jedilno olje ; kurilno olje tekoče gorivo za kurjavo, ki se pridobiva navadno iz nafte ; laneno olje iz lanenih semen za izdelavo firneža, oljnatih barv, lakov ; ribje olje iz svežih jeter ribe trske ; zemeljsko olje nafta ; olje za sončenje ; peč, svetilka na olje
2. um. slikarska tehnika, pri kateri se slika z oljnatimi barvami: slikati v olju
// slika v tej tehniki: razstava olj ; olja in akvareli
mehanik je menjal olje v avtomobilu motorno olje ; knjiž., ekspr. priliti upom olja povečati, okrepiti upe ; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose ; ekspr. namazati otroka z brezovim, leskovim oljem natepsti z brezovo, leskovo šibo; natepsti sploh ; star. hudičevo olje žveplena kislina ; knjiž. sta kot olje in voda se ne razumeta dobro; se sovražita ; vse gre kakor po olju po maslu
avt. detergentno olje ; kem. eterično olje ; katransko olje pridobljeno z destilacijo katrana za izdelavo motornih goriv ; rel. sveto olje blagoslovljeno olivno olje, ki se uporablja za maziljenje, zlasti bolnikov ; strojn. lahko olje redko tekoče za mazanje strojev ; letno olje motorno olje za avtomobile, po viskoznosti primerno za poletni čas ; motorno olje za mazanje motorjev z notranjim zgorevanjem ; odpadno olje ki je za prvotni namen že izrabljeno ; teh. legirano olje mineralno olje s kemičnimi dodatki ; mineralno olje iz nafte pridobljeno olje, ki se uporablja kot gorivo, mazivo

óljen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na olje: oljne rastline / oljni madeži ; oljne steklenice / oljna peč / oljna slika oljnata slika
agr. oljna pogača ali oljne tropine ostanek rastlinske snovi v obliki kolobarja, iz katerega se je mehanično stisnilo olje ; oljna repica kulturna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena ; avt. oljni filter naprava za čiščenje olja pri avtomobilskem motorju ; elektr. oljni konzervator s kotlom oljnega transformatorja zvezana posoda, ki omogoča neovirano raztezanje in krčenje olja ; oljni transformator transformator, katerega navitje in jedro sta zaradi izolacije in hlajenja v olju ; oljno stikalo stikalo, katerega kontaktni elementi so zaradi izolacije v olju ; kem. oljni lak lak iz olj s sušilnimi dodatki ; oljna kislina organska kislina, ki jo vsebujejo mnoga rastlinska in živalska olja ; petr. oljni skrilavci skrilavci, ki vsebujejo (surovo) nafto ; strojn. oljna črpalka črpalka za stalno dovajanje olja na mesta v stroju, ki jih je treba mazati ; oljna kopel posoda z oljem, ki ga propeler razpršuje na dele stroja, da se oljijo ; teh. oljno kazalo priprava, ki kaže višino olja v posodi

oljeníca -e ž ( í )
oljenka : prižgati oljenico

óljenje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od oljiti: oljenje ležajev / oljenje kože / oljenje morja

oljénka -e ž ( ẹ̄ )
svetilka na olje: na kljuki je visela oljenka / oljenka je medlo razsvetljevala prostor

óljiti -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
mazati z oljem: oljiti strojne dele ; z razprševanjem se ležaji enakomerno oljijo / oljiti se pred sončenjem
// prepajati z oljem: oljiti jermen, da se zmehča ; oljiti papir
navt. oljiti morje dajati vrečice z oljem v razburkano morje, da se olje razliva in zmanjšuje valovanje ob plovilu

óljka -e ž ( ọ́ )
1. južno drevo ali njegovi jajčasti, koščičasti sadovi, iz katerih se pridobiva olje: gojiti, obirati oljke ; nasadi oljk ; pridelek oljk
2. v krščanskem okolju oljkova vejica: nesti oljke v cerkev ; blagoslovitev oljk
knjiž. oljka miru oljkova vejica kot simbol miru

óljkar -ja m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z gojenjem oljk: oljkarji so obnovili oljčni nasad / Društvo oljkarjev Slovenske Istre

óljkarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oljkarje ali oljkarstvo: oljkarsko društvo ; začela se je oljkarska sezona

óljkarstvo -a s ( ọ̑ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem oljk: oživljanja oljkarstva v slovenski Istri so se lotili vrhunski strokovnjaki ; zanimanje za oljkarstvo ; vinarstvo in oljkarstvo / Poskusni center za oljkarstvo

óljkin -a -o prid. ( ọ̄ )
oljkov : oljkina vejica

óljkov -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oljko: oljkov les / oljkovi nasadi oljčni
knjiž., ekspr. odposlanec z oljkovo vejico z namenom, pooblastilom za sklenitev miru, prijateljstva
bot. oljkova goba strupena, lisički podobna goba, ki raste po drevesih, štorih, zlasti oljke, Omphalotus olearius

oljkovína in óljkovina -e ž ( í; ọ́ )
oljkov les: zabojček iz oljkovine

óljnat -a -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na olje: oljnata površina, steklenica / oljnata tekočina
// ki vsebuje olje: semena so oljnata / oljnati kruh, papir ; oljnata barva barva, pri kateri se za vezivo uporablja olje ; oljnata slika
knjiž., ekspr. oljnato morje mirno morje z ravno površino
2. knjiž., ekspr. ki izraža pretirano prijaznost: govoriti z oljnatim glasom ; oljnat smehljaj

óljnica -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn., agr. rastline, iz katerih se pridobiva olje: gojiti oljnice ; buče, sončnice in druge oljnice
2. priprava za mazanje z oljem: nakapati olje v oljnico / oljnica za šivalne stroje

óljnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. oljčni nasad: na pobočju hriba so se razprostirali oljniki
strojn. oljnik priprava za mazanje z oljem, montirana pri ležaju ; igelni oljnik pri katerem se uravnava dotok olja z iglo

olóščiti -im dov. ( ọ̄ )
pološčiti : ološčiti glineno posodo / ološčiti čevlje

ôlša -e [ ou̯ša ] ž ( ó )
nar. koroško jelša : za hišo rastejo olše in leske

oltár -ja m ( á )
1. večji predmet z mizi podobnim delom, sliko, kipi za opravljanje krščanskega bogoslužja: blagosloviti oltar ; umetniško izrezljan oltar / glavni, star. veliki oltar ; stranski oltar / Marijin oltar
rel. dosegel je čast oltarja bil je proglašen za svetnika ; um. baldahinski, baročni, gotski, krilni, zlati oltar
// oltarna miza: postaviti kelih na oltar
2. mizi podobna priprava za opravljanje daritev božanstvu: položiti darove na oltar / Mitrov oltar
vznes. položiti življenje na oltar domovine umreti za domovino ; vznes. darovala je življenje na oltar materinstva umrla je pri porodu ; star. iti, stopiti pred oltar poročiti se ; star. peljati, popeljati dekle pred oltar poročiti se z njo ; publ. povezanost prestola in oltarja monarhije in cerkvene oblasti

oltárček -čka m ( á )
manjšalnica od oltar: v kapelici je tudi oltarček
// mizica, polica (v stanovanju) z nabožnim kipom ali sliko: ob peči so imeli oltarček

oltáren -rna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na oltar: oltarni okras ; oltarna slika / oltarne stopnice
arhit. oltarni nastavek del nad oltarno mizo kot okras ; oltarna miza mizi podobna priprava, navadno kamnita, za krščansko bogoslužje ; rel. oltarni prt

oltárski -a -o prid. ( á )
oltaren : oltarska slika

olúpek -pka m ( ȗ )
s sadeža, gomolja odstranjena lupina, navadno v kosih: bananini, krompirjevi, repni olupki / sušiti jabolka kar v olupkih neolupljena

olupíti in olúpiti -im dov. ( ī ú )
odstraniti lupino, kožo: olupiti jabolko, jajce ; olupiti z nožem
// odstraniti lubje: olupiti deblo

olúskati -am dov. ( ȗ )
odstraniti luske s česa: z nožem oluskati ribo

oluščíti in olúščiti -im dov. ( ī ú )
1. spraviti zrna iz luščine: oluščiti fižol
// odstraniti luščino: oluščiti bučno seme
2. odstraniti zrna s storža: oluščiti koruzo
3. odstraniti v plasteh s površine: oluščiti blato s čevljev ; s stene se je na več mestih oluščil omet odluščil

olúžiti -im, in olužíti in olúžiti -im dov. ( ū ȗ; ī ú )
1. les. z lužilom povzročiti v lesu spremembo naravnega barvnega tona in bolj vidno strukturo: olužiti les, vrata
2. teh. odstraniti vrhnjo, zgornjo plast s kovine z luženjem: pred cinjenjem ta mesta pločevine olužimo
star. pred vsemi ga je olužil ostro opomnil, oštel

om ipd. gl. ohm ipd.

óma -e ž ( ọ̑ )
v meščanskem okolju stara mati, babica: otroci so imeli omo zelo radi

omáčnica -e ž ( ȃ )
čolničasta skodelica za omako: omako je ponudila posebej v omačnici

omadeževáti -újem dov. ( á ȗ )
1. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: s tem dejanjem je omadeževal svojo čast ; omadeževal je očetovo ime osramotil / omadeževati dušo, vest
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: omadeževati spomin na koga
2. v nekaterih religijah narediti, povzročiti, da postane kdo (obredno) nečist: kogar se dotakne tak človek, ga omadežuje ; ker je jedel svinjsko meso, se je omadeževal
ekspr. omadeževati si roke s krvjo koga biti kriv smrti koga ; ubiti, umoriti ga

omáganec -nca m ( ȃ )
kdor omaga: pomagati omagancem

omágati -am dov. ( ȃ )
1. postati nesposoben opraviti, nadaljevati kako delo: začel je kopati, pa je takoj omagal ; večkrat so poskušali premakniti kamen, pa so vselej omagali ; omagati pri hoji, plavanju / omagati od napora, pod bremenom
// izgubiti moč, moči: delal je, dokler je mogel, zdaj pa je omagal ; omagati od lakote ; pren. nevihta je že omagala
2. nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: na starost so ji omagale oči ; srce mu je omagalo

omagnétenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od omagnetiti: omagnetenje železa

omagnétiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
narediti kaj magnetno: omagnetiti železno jedro v tuljavi

omagovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od omagovati: omagovanje pri hoji / omagovanje pod bremenom

omagováti -újem nedov. ( á ȗ )
postajati nesposoben opravljati, nadaljevati kako delo: omagovati pri hoji
// izgubljati moč, moči: omagovati od žeje ; konji so omagovali pod težo tovora
ekspr. na starost so mu oči omagovale pešale, slabele

omàh -áha m ( ȁ á )
zastar. razmah , polet : stvar je s tem dobila še večji omah / kolo dobi omah zalet, zagon
zastar. zvoniti na ves omah zelo

omahljív -a -o prid. ( ī í )
nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: omahljiv človek ; glede tega je zelo omahljiv / omahljiv značaj
// ekspr. neodločen 2 , negotov : bližal se je z omahljivimi koraki

omahljívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) omahuje: omahljivce je obsojal ; bil je dvomljivec in omahljivec

omahljívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) omahuje: bila je omahljivka

omahljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost omahljivega človeka: to je sam zakrivil s svojo omahljivostjo / piše o nestanovitnosti in omahljivosti množic

omáhniti -em, in omahníti in omáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ ) nav. ekspr.
1. priti iz pokončnega položaja zlasti v viseči, ležeči položaj: pri dremanju je omahnila s stola ; od utrujenosti je kar omahnila na klop ; omahniti čez skalo, v prepad pasti ; omahnil je kakor posekano drevo
2. knjiž. omajati se, opešati: vera v zmago mu zaradi tega ni omahnila / njena zvestoba je za nekaj časa omahnila
star. nazadnje je omahnil tudi on in obljubil pomoč se vdal, odnehal ; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil (v grob, smrt) je umrl ; vznes. omahnil je pod streli padel, bil ubit ; vznes. roka znanega slikarja je za vedno omahnila znani slikar je umrl

omahovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od omahovati: zaradi omahovanja je zamudil izredno priložnost / odločil se je brez vsakega omahovanja

omahováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. biti nesposoben, nezmožen za odločitev med dvema ali več možnostmi: glede tega omahuje ; niti za trenutek ni omahovala ; omahovati med lažjo in resnico ; omahuje, ali naj odpošlje pismo
2. knjiž. omagovati , pešati : pod težo bremena ji roka omahuje / moči so nam omahovale, bili smo izčrpani / nasprotniki že omahujejo postajajo manj napadalni
3. knjiž. počasi, s težavo hoditi: bataljon je omahoval proti taborišču
knjiž. ponekod izgovor, naglas omahuje se pojavlja v različnih oblikah, na različnih mestih ; ekspr. korak mu omahuje hodi neodločno, negotovo

omajánje tudi omájanje -a s ( ȃ; ā )
glagolnik od omajati: omajanje zaupanja / omajanje gospodarske in politične moči ; omajanje ugleda

omajánost tudi omájanost -i ž ( á; ā )
nav. ekspr. lastnost, stanje omajanega: omajanost njegovega upanja jim je jemala pogum / omajanost zdravja
pravn. omajanost zakonske zveze

omajáti omájem tudi omájati -em tudi -am dov. , omájaj omájajte tudi omajájte; omajál tudi omájal ( á á; á; ā )
1. narediti, povzročiti, da kaj ni več trdno, stabilno: zasilni šotor je vsaka sapica omajala ; potres je omajal temelje stavbe ; zob se mi je omajal / ugled se mu je omajal ; omajati si položaj
2. narediti, povzročiti, da kdo v svojem mnenju, ravnanju ni več odločen, trden: njegove solze so jo omajale ; njihovi ugovori ga niso mogli omajati ; nazadnje se je le omajal / njegovega sklepa niso mogli omajati ; omajati koga v njegovem prepričanju
3. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj pri kom ne obstaja več v prejšnji meri: omajati komu ugled, upanje ; to mu je omajalo zaupanje v človeka / prenaporno delo mu je omajalo zdravje
ekspr. pijača jim je omajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti

omájek -jka m ( ȃ )
nar. krovni list (koruznega storža): kup omajkov / koruzni omajek
// olupek : krompirjev omajek

omajíti -ím tudi omájiti -im dov. , omájil ( ī í; ā )
odstraniti lubje z muževnega debla: omajiti smreko / z nožem omajiti palico
nar. omajiti piščalko iz vrbovih mladik narediti
// nar. odstraniti lupino, kožo: omajiti krompir / omajiti koruzo oličkati ; omajiti prašiča odstraniti ščetine s kože zaklanega prašiča

omáka -e ž ( ȃ )
gostljata jed iz različnih živil, ki se servira samostojno ali kot dodatek jedem: krompir preliti z omako / hrenova, paradižnikova, smetanova, vinska omaka ; majonezna omaka iz majoneze, vina in juhe ; tatarska omaka majonezna omaka s kislimi kumaricami, kaprami, peteršiljem in čebulo ; omaka iz kumar / ledvičke v omaki

omákati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. namakati : studenec je omakal travnik ; podnožje hriba se omaka v reki
// pomakati : omakati prste v vodo
ekspr. rad si je omakal grlo z dobro kapljico rad je pil

omalodúšiti -im dov. ( ū ȗ )
knjiž. povzročiti, da postane kdo malodušen: hladen sprejem ga ni omalodušil ; s svojimi besedami jih je omalodušil

omalovaževálen -lna -o prid. ( ȃ )
omalovažujoč : omalovaževalen gib, glas ; omalovaževalne izjave

omalovaževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od omalovaževati: omalovaževanje njihovih naporov jih je prizadelo ; omalovaževanje in zaničevanje / z omalovaževanjem govoriti o kom

omalovaževáti -újem nedov. ( á ȗ )
dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: omalovaževati delo, mnenje, uspehe drugih / omalovaževati nasprotnika podcenjevati ; njegove zahteve so omalovaževali jih niso upoštevali

omáma -e ž ( ȃ )
1. stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: v omami je pozabil na vse težave / prevzela ga je omama plesa / po telesu se mu je razlila omama
// kar povzroča to stanje: pijača, ples in druge omame
2. omamljenje : omama s plinom / omama čutov
3. med. narkoza : operacija pri omami

omámen -mna -o prid. ( á ā )
ki povzroča omamo: omamna pijača / omamni pogledi
// ekspr. močno, prijetno dišeč: omamno cvetje / omamen duh, vonj

omámica -e ž ( ȃ )
1. star. omotica : omamica mu je zameglila pogled ; vinska omamica
2. zastar. nezavest : omamica ga je rešila bolečin

omamílo -a s ( í )
sredstvo, ki povzroča omamo: ta plin je nevarno omamilo / zastar. nekatere tablete so močno omamilo mamilo
med. inhalacijsko omamilo inhalacijski narkotik

omamíti in omámiti -im, in omámiti -im dov. ( ī á; á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamiti človeka s plinom, udarcem / omamiti čebele z dimom / ekspr. groza mu je omamila čute
2. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: glasba in ples sta ga omamila, da je pozabil na težave ; omamiti se z mamilom
3. knjiž. olajšati , omiliti : omamiti bolečino
4. med. narkotizirati : omamiti bolnika z injekcijo
ekspr. knjiga ga je čisto omamila prevzela, navdušila ; knjiž. te besede so mu omamile vest povzročile, da se je manj zavedal svoje krivde

omámljanje -a s ( á )
glagolnik od omamljati: omamljanje s plinom / omamljanje z lepoto

omámljati -am nedov. ( á )
1. delati, povzročati, da se kdo manj ali sploh ne zaveda samega sebe, svojih dejanj: omamljati koga s plinom, strupom / omamljati živali
2. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja, v katerem se zmanjša zavedanje sebe, resničnosti: omamljati koga z govorjenjem, smehom ; omamljati se z mamili
ekspr. čudovite umetnine so omamljale obiskovalce prevzemale, navduševale

omámljenec -nca m ( ȃ )
kdor je omamljen: blodnje omamljenca / omamljenec se je zavedel

omámljenje -a s ( ȃ )
glagolnik od omamiti: omamljenje z udarcem / operacija brez omamljenja

omámljenost -i ž ( ȃ )
stanje omamljenega človeka: omamljenost od plina ; storiti kaj v omamljenosti / ljubezenska omamljenost

omamljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. omamljati : prijeten vonj ga je omamljeval

omamljív -a -o prid. ( ī í )
omamen : omamljiva pijača / omamljive besede
// ekspr. močno, prijetno dišeč: omamljive vrtnice

omámnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost omamnega: omamnost plina / omamnost pomladi

óman -a m ( ọ̑ )
bot. rastlina z navadno nedeljenimi listi in rumenimi cveti v koških, Inula: dišeče korenine omana / veliki oman

omára -e ž ( ȃ )
večji kos pohištva, ki se odpira na sprednji strani, za shranjevanje oblek ali drugih stvari: odpreti, zakleniti omaro ; spraviti obleko, perilo v omaro ; omara iz orehovega lesa ; ključ od omare / dvokrilna omara ; knjižna omara ; kombinirana omara sestavljena iz delov, od katerih se eni zapirajo, drugi so odprti ; tridelna ali trodelna omara s tremi (vratnimi) krili ; zidna omara navadno manjša omara v zidni vdolbini
// v kmečkem okolju nizka omara s policami za shranjevanje jedil: latvico mleka je postavila v omaro
// s prilastkom temu podobna priprava za različne namene: denar in dokumente je imel shranjene v železni omari / hladilna omara hladilnik, velik kot omara ; zamrzovalna omara omari podobna naprava za daljše shranjevanje pokvarljivega blaga, zlasti živil, pri primerno nizki temperaturi
arhit. vzidana omara z obdelano prednjo stranjo, pritrjena v niši ; elektr. stikalna omara s stikalnimi aparati ; glasb. orgelska omara orgelsko ohišje ; papir. sesalna omara naprava za vakuumsko odstranjevanje dela vode iz mokre plasti na vzdolžnem situ papirnega stroja

omárast -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. po obliki podoben omari: sanjalo se mu je, da so po zraku vozila omarasta letala
obrt. omarasto pohištvo

omáren -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. nanašajoč se na omaro: ogledalo na omarnih vratih
gled. omarni oder lutkovni oder iz treh sten z odprtino za igranje v sprednji steni

omárica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od omara:
a) odkleniti omarico ; nizka, ozka omarica / garderobna omarica ; nočna, knjiž. posteljna omarica nizka omarica ob zglavju postelje ; viseča omarica ki se pritrdi na steno ; omarica za čevlje, prvo pomoč
b) omarica s števci in varovalkami / hidrantna omarica z vodovodno pipo in cevmi za gašenje požarov, nameščena v zidu večjih stavb
knjiž. glasbena omarica glasbeni avtomat
agr. grelna omarica termostat ; elektr. kabelska omarica za povezavo in prevezavo kabla z drugimi vodniki ; rad. zvočna omarica zabojčku podobna naprava z zvočnikom, zvočniki

omáričen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na omarico: omarični ključ / omarični elementi
arhit. omarično okno okno s širokim okvirom z zunanjimi in notranjimi krili

omaríja -e ž ( ȋ )
nar. gorenjsko zvonjenje zvečer v čast Mariji; avemarija : ob omariji so morali biti otroci doma / omarijo zvoni

omasôviti -im dov. ( ō ȏ )
publ. narediti kaj množično: omasoviti telesno kulturo / organizacija je omasovila svoje vrste jih naredila številčno močnejše

omasôvljenje -a s ( ȏ )
glagolnik od omasoviti: omasovljenje športa / omasovljenje organizacije

omastíti -ím dov. , omástil ( ī í ) knjiž.
1. namastiti , namazati : omastiti pekač ; omastiti vrv
2. pomastiti 1 , zamastiti : omastil je časopis ; pri jedi si je omastil brke

omávčiti -im dov. ( ā )
namestiti mavčno obvezo: omavčiti zlomljeno nogo

omávžati -am dov. ( ȃ )
1. pog. zdrgniti, nadrgniti, navadno s snegom: vrgli so ga v sneg in ga omavžali
2. nar. odstraniti ščetine, ogoliti: omavžati prašiča
pog., ekspr. omavžati otroke umiti ; pog., ekspr. pri kartanju so ga dobro omavžali povzročili, da je potrošil, izdal veliko denarja

omàz -áza m ( ȁ á )
knjiž. namaz , premaz : omaz je suh ; bitumenski omaz

omázati omážem dov. , omázala in omazála ( á ȃ )
1. knjiž. namazati , premazati : omazati steno z bitumnom, ilovico
2. star. umazati : ne prijemajte predmetov, da jih ne omažete / omazati komu čast

ombrométer -tra m ( ẹ̄ )
meteor. dežemer : vremenska hišica z ombrometrom

ómbudsman -a m ( ọ̑ )
1. predstavnik ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi; varuh človekovih pravic : pritožiti se ombudsmanu ; kandidirati za ombudsmana ; evropski ombudsman ; poročilo ombudsmana
2. kdor je uradno določen, da kaj ohranja, skrbi za koristi, pravice koga: časopisni ombudsman ; finančni ombudsman / ombudsman za bolnike zastopnik pacientovih pravic

ómbudsmanka -e ž ( ọ̑ )
predstavnica ljudstva, ki varuje človekove pravice, zlasti pred državnimi organi; varuhinja človekovih pravic : mnenje, poročilo ombudsmanke ; kandidatka za ombudsmanko

ómbudsmanski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ombudsmane: ombudsmanska funkcija / ombudsmanska shema

ómbudsmanstvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost in poslanstvo varuha človekovih pravic: mnogi si ombudsmanstvo še vedno predstavljajo kot izključno pritožbeni organ

omeceváti -újem tudi omécevati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̄ )
zastar. obotavljati se, omahovati: videl je, da omecuje / omecevala je, ali naj gre ali ne

omečíti -ím in oméčiti -im dov. , oméči tudi omêči; oméčil ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
omehčati : njegove solze so jo omečile ; ni se dal omečiti ; ekspr. njen jok bi še kamen omečil / guba nad obrvmi se mu je omečila

omedíti -ím dov. , omédil ( ī í )
povzročiti, da postane kaj medno, mehko: omediti sadje ; te hruške se hitro omedijo ; pren., ekspr. omedil se je in prišel

omedlélost -i [ omedlelost in omədlelost ] ž ( ẹ́ )
knjiž. omedlevica : lotevala se jih je omedlelost

omedléti -ím [ omedleti in omədleti ] dov. , tudi omedlì ( ẹ́ í )
1. priti v stanje brez zavesti, zavedanja: omedleti od bolečine, strahu
2. knjiž. izgubiti močen sijaj, svetlobo: zvezda na nebu je omedlela in ugasnila
zastar. fotografije so že precej omedlele obledele

omedlévanje -a [ omedlevanje in omədlevanje ] s ( ẹ́ )
glagolnik od omedlevati: njeno pogosto omedlevanje jih je skrbelo / omedlevanje po čem

omedlévati -am [ omedlevati in omədlevati ] nedov. ( ẹ́ )
1. prihajati v stanje brez zavesti, zavedanja: od vročine so ljudje omedlevali
2. knjiž., ekspr. izgubljati moč, slabeti: vojaki so vse bolj omedlevali ; pren. njihovo navdušenje je začelo omedlevati
3. knjiž. izgubljati močen sijaj, svetlobo; medleti : zarja že omedleva / ekspr. ulična svetilka omedleva slabo sveti
4. ekspr., v zvezi s po zelo hrepeneti: omedlevati po domačih krajih

omedlévica -e [ omedlevica in omədlevica ] ž ( ẹ̑ )
lažja, kratkotrajna nezavest: to jo je tako prestrašilo, da je padla v omedlevico ; biti v omedlevici ; pren., ekspr. narod se je prebudil iz omedlevice

omedlévičen -čna -o [ omedlevičən in omədlevičən ] prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na omedlevico: omedlevične slabosti / živeti v omedlevičnih sanjah

ómega -e tudi -- ž ( ọ̑ )
zadnja črka grške abecede: alfa in omega [ω]
ekspr. Shakespeare je zanj alfa in omega samo Shakespeara ceni, občuduje ; ekspr. to je alfa in omega znanosti temeljna, glavna stran

omegléti -ím [ oməgleti ] dov. , omeglì in omègli ( ẹ́ í )
knjiž. postati nejasen, moten: zrak je omeglel od dima

omeglíti -ím [ oməgliti ] dov. , omeglì in omègli; omèglil ( ī í )
narediti kaj nejasno, motno: dim je omeglil ozračje / solze so ji omeglile oči
knjiž. strah ji je omeglil razsodnost povzročil, da ni mogla razsodno misliti

omehčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od omehčati: omehčanje kože

omehčáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj mehko, mehkejše: milnica je brado omehčala ; omehčati kožo / posušeno sadje omehčati v sladki vodi
2. ekspr. povzročiti, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: omehčati koga ; z lepo besedo je omehčal njeno srce ; ni se dala omehčati ; po dolgih prošnjah, nazadnje se je le omehčal in plačal / bolečine so omehčale njegovo voljo naredile jo manj izrazito, močno
kem. omehčati vodo odstraniti iz nje kalcijeve in magnezijeve soli

omehčávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, da postane kaj mehko, mehkejše: z milom omehčavati kožo
2. ekspr. povzročati, da postane kdo pripravljen narediti, povedati, kar se želi, zahteva: to omehčava tudi mojega očeta

omehkúžiti -im dov. ( ú ȗ )
star. pomehkužiti : udobno življenje človeka omehkuži ; v toplem hlevu se živina omehkuži

omehúriti se -im se dov. ( ú ȗ )
knjiž. pokriti se z mehurji: koža opečenca se je omehurila

omèj -êja m ( ȅ é )
bot. strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda

omêjek -jka m ( ȇ )
knjiž. nezoran, travnat del med njivami; meja : kositi na omejku ; po omejkih se je zaraslo grmovje / v omejku je pel slavček
// travnat del med cesto in njivo, vrtom: živina se pase po omejku ob cestnem jarku

omejênček -čka m ( é )
ekspr. manjšalnica od omejenec: mali omejenček se je igral na tleh / imeli so ga za omejenčka

omejênec -nca m ( é )
nav. ekspr. omejen, neumen človek: le omejenci bi verjeli takemu dokazu ; ne bodite taki omejenci / duševni omejenec

omejênost -i ž ( é )
1. lastnost, značilnost omejenega:
a) časovna omejenost pojava ; pokrajinska omejenost upora / omejenost pooblastila
b) očitati komu omejenost in duhovno ozkost / omejenost takega ravnanja je očitna / duševna, nazorska omejenost / v svoji omejenosti ni na to nikoli pomislil
2. ekspr. kar je omejeno, neumno: zapisal je nekaj omejenosti

omejeválec -lca m ( ȃ )
kar kaj omejuje: nizka raven povpraševanja je največji omejevalec rasti proizvodnje ; omejevalec hitrosti ; omejevalec vrtljajev motorja

omejeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na omejevanje: omejevalni ukrepi / omejevalne pripombe

omejeválnik -a m ( ȃ )
strojn. priprava, ki omejuje hitrost gibanja stroja, strojnega dela: omejevalnik pri dvigalu / omejevalnik hitrosti
rad. vezje v sprejemniku, ojačevalniku, ki omejuje amplitude električnih signalov

omejevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od omejevati: naprava za omejevanje hitrosti dvigala / predlogi za omejevanje investicij / kritizirati omejevanje zgodovine na Evropo

omejeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. določati, označevati mejo česa: črta omejuje igrišče / ta oznaka omejuje rabo besede na določeno področje
// določati razsežnost, obliko česa: pokrajino omejujejo visoka gorovja / skalnata stena omejuje jezero od vzhoda ; obzidje omejuje mesto od predmestja deli, ločuje
2. delati, povzročati, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta zavora omejuje hitrost / ekspr. omejevati izdatke na minimum
3. določati, predpisovati najvišjo ali najnižjo mejo česa: časovno omejevati govornike / omejevati vpis v šole / omejevati navzdol, navzgor
4. delati, povzročati, da je kaj manjše
a) glede na količino, število: zaradi slabe prodaje omejujejo proizvodnjo / omejevati pitje alkohola / omejevati nesreče pri delu ; omejevati rojstva
b) glede na možni razpon: te lastnosti omejujejo uporabnost aparata ; dana določila omejujejo njegovo vlogo
c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejevati poplave / omejevati komu delovanje
// preprečevati širjenje kakega pojava: omejevati požar, upor
5. delati, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoje zanimanje omejuje na letalstvo / to omejuje razpravo na redke strokovnjake ; omejevati se na bistveno
6. delati, povzročati, da kdo nima česa v polni meri: omejevati svobodo / omejevati moč koga / pri tem te nihče ne ovira in ne omejuje

omejítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od omejiti: omejitev parcele / sporazum o omejitvi oboroževanja / omejitev prostosti
avt. znak za omejitev hitrosti
2. dejstvo, da je kaj omejeno: upoštevati omejitve ; odpraviti omejitve vpisa na fakulteto / ublažiti trditev z nekaterimi omejitvami

omejíti -ím dov. , omêjil ( ī í )
1. določiti, označiti mejo česa: omejiti igrišče s črto / težko je časovno omejiti ta pojav
2. narediti, povzročiti, da kaj ne preseže določene meje, stopnje: ta mehanizem omeji hitrost dvigala / ekspr. omejiti izgube na minimum
3. določiti, predpisati najvišjo ali najnižjo mejo česa: omejiti hitrost avtomobilom ; omejiti višino kredita / omejiti vojaško obveznost na dve leti / omejiti navzdol, navzgor
4. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a) glede na količino, število: tovarne so omejile proizvodnjo ; omejiti stroške za polovico / kajenje je moral omejiti / omejiti rojstva / pouk nemščine so omejili v korist angleščine
b) glede na možni razpon: omejiti vlogo, vpliv koga ; s tem smo si omejili možnosti za boljši uspeh
c) glede na obseg, področje: z regulacijami omejiti poplave / omejiti komu delovanje
// preprečiti širjenje kakega pojava: omejiti požar, upor
// narediti, povzročiti, da velja kaj v manjši meri, obsegu: omejiti prvotno izjavo, obljubo
5. narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo: svoja raziskovanja je omejil na alge / potovanja je omejil na Jugoslavijo / razprave ne smemo omejiti na posamezne odbore ; omejiti se na najpomembnejše / polemika se je omejila na gledališko umetnost
6. narediti, povzročiti, da kdo nima česa v polni meri: omejiti pravice / omejiti pooblastilo, prepoved / omejiti koga pri hrani ; omejiti se v jedi
publ. realizem je treba omejiti od naturalizma ločiti, razmejiti

omejítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na omejitev: omejitveni ukrepi

omejljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se da omejiti: tudi ta pravica je omejljiva

oméla -e ž ( ẹ̄ )
bot., v zvezah: bela omela grmičasta rastlina z belimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja, Viscum album ; rumena omela grmičasta rastlina polzajedavka z rumenimi jagodami, ki raste na vejah listnatega drevja; evropsko ohmelje

omêlast -a -o prid. ( é )
ekspr. podoben omelu, metli: ima košate omelaste brke / kobila z omelastim repom

omêlce -a s ( ē )
manjšalnica od omelo: očistiti pohištvo z omelcem

omêlo -a s ( é )
priprava za ometanje, pometanje, navadno iz šopov žime, ščetin z daljšim držajem: oviti mokro krpo na omelo ; z omelom odstraniti pajčevino ; shramba za metle in omela / pečno omelo ; žično omelo ; omelo iz bombažnih res
ekspr. pod nosom ima prava omela zelo košate brke

omémba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od omeniti: vznemirila ga je omemba njegovega imena / že omemba slovesa ji je pokvarila razpoloženje ; omembe vredna zgodba / ekspr. to ni niti omembe vredno ; star. med odličnimi vzgojitelji zaslužita omembo tudi tadva da sta omenjena
// pripomba , opomba : to sklepajo iz njegovih spisov in raztresenih omemb

ómen -a m ( ọ̄ )
knjiž. znamenje, kateremu se pripisuje, da kaj napoveduje: to je dober, slab omen za prihodnost

omencáti -ám [ oməncati ] dov. ( á ȃ )
pomencati : omencala je predpasnik ; omencati si oči
omencal si je premražene roke zmencal
agr. omencati proso ometi

omének -nka m ( ẹ̑ )
star. omemba : tu so prvi omenki naše pripovedne pesmi

omenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omeniti: protestirali so že proti sami omenitvi njegovega imena ; o tem smo pričakovali vsaj omenitev

omeníti in oméniti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. na kratko, nekoliko spregovoriti o kom: od takrat ga ni nikoli več omenila ; ko sem mu jo omenil, se je razjezil / mimogrede, na kratko, posebej omeniti ; ekspr. tega ni niti z besedico omenila / na tem mestu naj omenimo rudišča, zastar. rudišč / v svojem članku je omenil avtor tudi njegovo ime navedel
2. navadno z odvisnim stavkom na kratko reči, povedati: omenili smo že, kako živijo

oménjanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od omenjati: pri omenjanju njegovega imena je zardela / motilo ga je nenehno omenjanje, da so igro izgubili

oménjati -am nedov. ( ẹ́ )
1. večkrat na kratko, nekoliko spregovoriti o kom: v svojih pripovedovanjih ga rad omenja ; večkrat jo je omenjal / tega ni treba posebej omenjati ; ekspr. slovensko vprašanje se ni niti malo omenjalo / njegovo ime omenja v mnogih sestavkih navaja
2. navadno z odvisnim stavkom govoriti , pripovedovati : kar sem prej omenjal, ne drži / ekspr. to je bilo dosti hudo, da ne omenjam vsega drugega ; da je bilo tam nevarno, mi ni treba posebej omenjati

omériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. premeriti (z očmi): omerila ga je od nog do glave / jezno nas je omeril z očmi

omêrta -e ž ( ȇ )
mafijski zakon o molčečnosti: člani združbe prisegajo na omerto, kazen za prelomljeno zaobljubo pa je smrt ; prekršiti omerto

omesenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
bot. postati mesnat: cvetišče, steblo omeseni

omesíti in omésiti -im dov. ( ī ẹ́ )
zamesiti , umesiti : omesiti testo

omésti 1 omédem in ométem in omêsti omêdem in omêtem dov. , stil. omèl oméla in omêla ( ẹ́; é )
narediti, da se iz smetane izloči maslo: danes še ni omedla / omesti maslo

omêsti 2 omêtem tudi omêdem dov. , omêtel in ométel omêtla tudi omêdel in omédel omêdla, stil. omèl omêla ( é )
očistiti z metlo, omelom: omesti dimnik ; omesti stene pred pleskanjem / omesti z metlo ; pren., ekspr. konj ga je ometel z repom
// z ometanjem, pometanjem odstraniti: omesti pajčevino, prah ; omesti si sneg z obleke
čeb. omesti čebele s satja

omèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
na zid enakomerno nanesena malta: omet se kruši, odpada, poka ; odstraniti, zgladiti omet ; napeljava je pod ometom ; omet je še svež / brizgani omet ; notranji, stenski, stropni, zunanji omet
arhit. nakljuvati omet v star omet vsekati brazde, točke, da se nanj lahko prime nov omet ; grad. fini omet iz drobnega peska, s katerim se navadno zaključuje obdelava stene ; grobi omet iz debelejšega peska ; prani omet iz pranega (umetnega) kamna

ometáča 1 -e ž ( á )
orodje v obliki kovinske ploščice z držajem za nanašanje malte; zidarska žlica : ometača in zidarsko kladivo

ometáča 2 -e ž ( á )
zastar. omelo : vzel je ometačo in pomagal pri čiščenju

ométalo tudi ometálo -a s ( ẹ́; á )
zastar. omelo : pomesti pepel z ometalom

ométanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od ometati 1 : ometanje dimnikov / ometanje čebel s satja

ométati 1 -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. čistiti z metlo, omelom: ometati dimnik, peč ; ometati stene pred beljenjem
// z ometanjem, pometanjem odstranjevati: ometati pajčevine, prah, saje
čeb. ometati čebele s satja
2. ekspr. pri premikanju, gibanju dotikati se česa: privzdignila je krilo, da ne bi ometala po tleh ; dolga vrv ometa po zidu / maček jo je ometal z repom po nogah
ekspr. kar naprej ometa okrog hiše hodi

ométati 2 -am nedov. ( ẹ̄ )
delati, da se iz smetane izloči maslo; mesti 1 : naučil se je ometati / ometati maslo

ométati 3 -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. nar. ometavati : ko je ometal hišo, se je ponesrečil
2. star. obmetavati : ometali so ga s kamni in blatom / nasprotnike je ometal z najgršimi psovkami

ométati 4 -am nedov. ( ẹ̑ )
zastar. zanikovati, ne priznavati: te resnice ni mogoče z ničimer ometati ; ometali so njegove trditve ; ometati veljavnost oporoke

ometáti 5 oméčem dov. , omêči omečíte; omêtal ( á ẹ́ )
1. enakomerno nanesti malto na zid: hišo so že ometali ; ometati s cementno malto / ometati zid
2. star. obmetati : otroci so ga ometali z blatom / veje so ga ometale s cvetjem

ometávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od ometavati: ometavanje hiše ; apno za ometavanje

ometávati -am nedov. ( ȃ )
1. enakomerno nanašati malto na zid: začeli so ometavati ; ometavati hišo
2. star. obmetavati : ometavati psa s kamni / nasprotnike so ometavali z najgršimi psovkami

ométen -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na omet: ometni prah
elektr. ometna inštalacija inštalacija z vodniki v ometu

ométi ománem dov. , nam. omét in omèt ( ẹ́ á )
agr. ločiti zrna prosa od latov s stopanjem po njih: letos so že omeli in omlatili / ometi proso

omética -e ž ( ẹ̑ )
obrt. vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje: ometica in križni vbod / šivati na ometico entlati

ómica -e ž ( ọ̑ )
ljubk. manjšalnica od oma: omica je nevarno zbolela

omíka -e ž ( ȋ ) knjiž.
1. kultura : širiti omiko med barbari / vplivi grške omike / razvoj filmske, glasbene omike / človek brez omike ; omika in olika / srčna omika / ima visoko gledališko, pevsko omiko
2. izobrazba , vzgoja : gimnazija daje splošno omiko / truditi se za omiko ljudstva

omíkanec -nca m ( ȋ ) knjiž.
1. kulturen človek: divjaki in omikanci
2. izobraženec : bil je prvi omikanec iz te vasi

omíkanost -i ž ( ȋ ) knjiž.
1. kulturnost : to dokazuje njegovo visoko omikanost / omikanost naroda / ekspr. omikanost stila izdelanost, izoblikovanost
2. izobrazba : pridobiti si omikanost z lastno pridnostjo

omíkati -am dov. ( ȋ ) knjiž.
1. razviti , kultivirati : omikati jezik
2. izobraziti , vzgojiti : knjige so ga omikale ; omikati in olikati / omikati divjake civilizirati

omilítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omiliti: omilitev posledic nesreče
pravn. izredna omilitev kazni po pravnomočni sodbi

omíliti -im dov. ( ī )
1. narediti kaj milo, blago: nasmeh je omilil njen obraz ; pogled se mu je omilil / trpljenje ga je omililo / omiliti kazen, predpis
// narediti kaj manj boleče, manj neprijetno: sneg je omilil padec / omiliti posledice potresa
// narediti kaj manj ostro, negativno: omiliti izjavo, kritiko, mnenje
2. narediti, da se kaj pojavlja
a) v manj visoki stopnji: omiliti carine / omiliti zahteve
b) v manj izraziti obliki: omiliti stanovanjsko stisko ; vihar se je omilil ; knjiž. strmina se je nekoliko omilila zmanjšala
3. star. priljubiti , prikupiti : s svojim pripovedovanjem mi je kraj zelo omilil ; knjiga se je mnogim omilila

omíljenje -a s ( ȋ )
glagolnik od omiliti: omiljenje predpisov / omiljenje ostrine

omiljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od omiljevati: omiljevanje posledic poplave / omiljevanje nasprotij

omiljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati kaj milo, blago: nasmeh mu je omiljeval obraz / omiljevati ukrepe
// delati kaj manj boleče, manj neprijetno: ta zavest ji je omiljevala slovo
// delati kaj manj ostro, negativno: omiljevati prvotne izjave, trditve
2. delati, da se kaj pojavlja
a) v manj visoki stopnji: omiljevati dajatve
b) v manj izraziti obliki: omiljevati protislovja
3. star. priljubljati , prikupljati : te lastnosti so ga povsod omiljevale

omilováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. pomilovati , sočustvovati 2 : vsi so omilovali nesrečno dekle / omilovati svojo usodo objokovati

ominózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. ki napoveduje zlasti kaj slabega, hudega: vojna je ominozna beseda / ominozni ukrepi

omíselje -a [ omisəlje ] s ( ȋ )
star. miselnost , mišljenje : to se je kot rak zajedlo v njihovo omiselje / tako omiselje odklanja mnenje

omísliti si -im si dov. , omíšljen ( í ȋ )
ekspr. kupiti si, priskrbeti si: omislil si je nov avtomobil ; takih oblek si ne more omisliti / celo hlapca si je omislil dobil, najel ; boljšega skrivališča si ne bi mogel omisliti najti, pripraviti

omíšljati si -am si nedov. ( í )
1. ekspr. kupovati si, priskrbovati si: vedno si omišlja obleke po zadnji modi ; omišljal si je čedalje več parcel / za njo so si začele omišljati klobučke tudi njene vrstnice začele nositi
2. knjiž. raziskovati , proučevati : objavil je vrsto podatkov, gradiva pa ni omišljal in razlagal

omíti omíjem dov. , omìl ( í ȋ )
star. umiti : omiti umazana tla ; omiti se z mrzlo vodo / omiti madež, rano izmiti

omízen -zna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na omizje: omizni pogovori / omizni sosed

omízje -a s ( ȋ )
1. skupina ljudi, ki sedijo za isto mizo: omizje je začelo peti / igralno, pivsko omizje / stalno omizje / ekspr. ideje Zoisovega omizja družbe, kroga
// navadno uradno srečanje, na katerem udeleženci izmenjujejo mnenja, stališča: organizirati, pripraviti strokovno, tehnično omizje ; regionalno delovno omizje ; udeleženci pogajalskega omizja / književniško omizje na temo Slovenska poezija zadnjega desetletja / televizijsko omizje oddaja, kjer udeleženci izmenjujejo mnenja, stališča ; povabiti goste v Omizje oddajo Omizje
2. ekspr. večja miza s pripadajočimi stoli, klopmi: družba ima svoje omizje ; prazno omizje / vstati izza omizja

omíznik -a m ( ȋ )
knjiž. član omizja: nekateri omizniki so že vstajali

omláčiti -im in omlačíti -ím dov. , omláčil ( á ā; ī í )
knjiž. narediti mlačno: omlačiti jed

omladéti -ím dov. ( ẹ́ í )
star. pomladiti se: med vnuki je omladel / drevje spomladi omladi
star. ko hruška omladi, je prav okusna postane godna

omladína -e ž ( í )
zastar. mladina : navdušenje omladine

omladínec -nca m ( ȋ )
zastar. mladinec : nekateri omladinci so glasovali zoper predlog

omladínski -a -o prid. ( ȋ )
zastar. mladinski : omladinska organizacija

omladíti -ím dov. , omládil ( ī í )
star. pomladiti : s kopelmi omladiti telo / vino je starca omladilo

omláhniti -em dov. ( á ȃ )
star. postati mlahav: roke in noge so bolniku omlahnile / v brezdelju jim je duh omlahnil
zastar. pazi, da ti načrt ne omlahne se ne izjalovi

omlatíti in omlátiti -im dov. , prvi pomen tudi omláčen ( ī á )
1. s cepcem, mlatilnico spraviti zrnje iz klasja, latja: omlatiti ajdo, ječmen, pšenico / pri sosedovih so že omlatili končali mlačev
2. star. natepsti , pretepsti : fantje so pošteno omlatili izzivalca
ekspr. v trenutku je omlatil kos kruha pojedel ; ekspr. pri nas si omlatil pojdi; nisi zaželen

omléda -e ž ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. čustveno, a vsebinsko prazno literarno, glasbeno delo: kako je bilo mogoče, da so uprizorili tako omledo

omléden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ ) nav. ekspr.
1. brezokusen , neokusen : brez začimb je jed omledna
// zelo, neprijetno sladek: omledna pijača / omleden okus
2. čustven, a vsebinsko prazen: omledne pesmice za otroke ; omledno vzdihovanje / omleden pesnik

omlédnost -i ž ( ẹ́ )
nav. ekspr. lastnost, značilnost omlednega: omlednost jedi / zgodba je napisana z odbijajočo omlednostjo / njenih omlednosti ima že čez glavo

omléta -e ž ( ẹ̑ )
palačinki podobna jed iz stepenih jajc, v katera so navadno vmešani različni dodatki: peči omlete ; nadev, testo za omlete / gnjatna, skutina omleta ; krompirjeva, zelenjavna omleta ; omleta z gobami, s sirom / jajčna omleta / pohorska omleta sladica iz biskvitnega testa, nadevana z vloženimi brusnicami in obložena s stepeno sladko smetano

omléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na omleto: omletno testo / omletna ponev plitva ponev z ročajem

ómnibus -a m ( ọ̑ )
1. nekdaj kočiji podobno vozilo za prevoz večjega števila oseb v javnem prometu: peljati se z omnibusom ; dvonadstropni omnibus / omnibus na tračnicah ; omnibus s konjsko vprego
2. knjiž., ekspr., navadno v povedni rabi kar je iz različnih sestavin, za različne namene: njihova revija je pravi omnibus / ta izraz je terminološki omnibus
// z rodilnikom skupek raznovrstnih stvari: ta igra je omnibus žanrskih prizorov
film. filmski omnibus film, sestavljen iz dveh ali več krajših filmov ; gled. dramski omnibus dramska predstava, sestavljena iz več krajših dramskih del ; v prid. rabi: omnibus film, revija

ómnibusen -sna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na omnibus: omnibusna proga / omnibusna pripoved

omnipoténten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. vsemogočen , vpliven : omnipotentni visoki uradniki

omočíti omóčim dov. ( ī ọ́ )
1. nekoliko zmočiti: dež je omočil cesto ; omočiti noge ; omočiti robove kozarcev z limono ; s pijačo si je omočila ustnice
2. namočiti : omočiti perilo ; omočiti žemljo
// pomočiti : omočil je palec v vodo
knjiž., ekspr. tudi oni si morajo omočiti grlo kaj popiti ; star. starki so se omočile oči postale solzne

omočljív -a -o prid. ( ī í )
kem. ki se veže z vodo: omočljiva snov

omodréti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. pomodreti : grozdje se je napelo in omodrelo / nos mu je omodrel

omogóčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od omogočati: omogočanje dela znanstvenim delavcem

omogóčati -am nedov. ( ọ́ )
delati, povzročati, da je kaj mogoče: ugodni podnebni pogoji so omogočali trajno naselitev ; omogočati delovanje, gibanje, kontrolo, rast ; omogočati otrokom šolanje / omogočati pogoje za delo

omogočeváti -újem nedov. ( á ȗ )
star. omogočati : lega ob morju je omogočevala trgovanje s sosednjimi deželami ; omogočevati otrokom šolanje

omogóčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
narediti, povzročiti, da je kaj mogoče: znanje mu je omogočilo uspešno delo ; omogočiti nastop, rast, razvoj, šolanje ; gradnjo so omogočili z mednarodnimi krediti

omôlkniti -em [ omou̯kniti ] dov. , tudi omolkníte; tudi omolkníla ( ó ȏ )
zastar. obmolkniti : ob tem spominu sta oba omolknila

omoríka in omórika -e ž ( í; ọ̑ )
bot. visoko iglasto drevo s topimi iglicami, Picea omorica: omorika v parku / smreka omorika

omòt -óta m ( ȍ ọ́ ) knjiž.
1. ovoj , ovitek : omot se je raztrgal ; papirnati omot ; omot iz polivinila
2. kuverta : dati vizitko v omot ; napisati naslov na omot
3. paket , zavoj : poslati omot po pošti ; prenašati težke omote

omótati -am tudi omotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
knjiž. oviti , zaviti : omotati vrvico okrog česa ; knjigo omotati s papirjem / rano so mu skrbno omotali obvezali / omotali so ga v suknjo zavili, oblekli

omotávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od omotavati: omotavanje z vrvico

omotávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. ovijati , zavijati : vrat mu je skrbno omotavala, da se ne bi prehladil

omóten -tna -o prid. ( ọ̄ )
star. omotičen : imeti omotno glavo / omotna pijača, rastlina
bot. omotna ljuljka med žitom rastoči plevel s strupenimi plodovi, Lolium temulentum

omótenost -i ž ( ọ́ )
star. stanje omotenega človeka: omotenost in prava pijanost / v duševni omotenosti narediti samomor

omótica -e ž ( ọ̑ )
1. stanje nejasnega, nepopolnega zavedanja, zlasti z občutkom telesne slabosti: obšla ga je omotica ; zdramiti se iz omotice ; hoditi kakor v omotici / ekspr. vinska omotica se mu je že izkadila / star. prebuditi se iz globoke, trdne omotice nezavesti, omedlevice
2. zastar. omotična snov, sredstvo: primešati pijači omotice

omótičav -a -o prid. ( ọ̑ )
nagnjen k omotici: rada jo boli glava in omotičava je

omótičen -čna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na omotico: omotičen človek ; glavo je imel težko in omotično / omotično spanje
// ki povzroča omotico: omotična globina, višina ; omotična snov / omotičen vonj

omótičnost -i ž ( ọ̄ )
značilnost, stanje omotičnega: omotičnost bolnika ; omotičnost od vina / obšla, prevzela ga je omotičnost omotica

omotíti in omótiti -im dov. ( ī ọ́ ) knjiž.
1. narediti koga omotičnega: kadar ga omoti vino, se razgovori ; omotiti koga z udarci po glavi / nevarnost mu je omotila pamet
ekspr. lepota dežele ga je hitro omotila prevzela, navdušila ; star. skušnjava ga je omotila premotila, zapeljala
2. omamiti , ublažiti : omotiti bolečino / omotiti slabo vest v hrupni družbi

omotljív -a -o prid. ( ī í )
zastar. omotičen , omamen : omotljiva globina / omotljiv vonj

omotvóziti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. z vrvjo privezati: omotvozil je kravo in jo odgnal / ujetnika so dobro omotvozili zvezali, povezali

omožátiti se -im se dov. ( á ȃ )
ekspr. postati možat, dorasel: dozorel je in se omožatil / obraz se mu je precej omožatil

omožênka -e ž ( é )
ekspr. poročena ženska: ima razmerje z omoženko ; samske in omoženke

omožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omožiti: bila je proti njeni omožitvi

omožíti se -ím se dov. , omóžil se ( ī í )
v zvezi z osebo ženskega spola poročiti se: že zdavnaj bi se lahko omožila / omožiti se na kmetijo

omračênec -nca m ( é )
knjiž. duševno bolan človek, duševni bolnik: bolnišnica za omračence

omračênje -a s ( é )
glagolnik od omračiti: omračenje čela / omračenje spomina / umsko omračenje

omračênost -i ž ( é )
lastnost, stanje omračenega: omračenost njegovega pogleda ga je vznemirila / umska omračenost

omračeváti -újem nedov. ( á ȗ ) knjiž.
1. delati nejasno, zmedeno: lažne trditve omračujejo resnico
knjiž. um se ji omračuje postaja duševno bolna
2. delati mračno, temno: meglice so omračevale luno ; pren. trpljenje mu je omračevalo zadnja leta življenja

omračítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omračiti: omračitev obraza / omračitev uma

omračíti -ím dov. , omráčil ( ī í ) knjiž.
1. narediti mrko, neprijazno: težave mu niso omračile obraza ; zaradi takega govorjenja se mu je čelo omračilo
2. narediti nejasno, zmedeno: žalost mu je omračila duha ; tudi vino mu ni omračilo glave ; zaradi mnogih dogodkov se mu je omračil spomin
3. narediti mračno, temno: nobena meglica ni omračila neba ; za hip se je soba omračila
knjiž. um se mu je omračil postal je duševno bolan ; knjiž., ekspr. pred očmi se mu je omračilo zaradi slabosti, bolezni se mu je zdelo, da vidi nejasno, mračno

omrazíti -ím in omráziti -im dov. , omrázil ( ī í; ā ȃ )
star. narediti, da kdo začuti odpor, veliko nenaklonjenost: sovražnik je hotel mladini omraziti naš jezik ; dom so mu popolnoma omrazili

omráznica -e ž ( ȃ )
nar. tolminsko drobna, majhna snežinka: naletavale so omraznice

omréniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. prevleči z mreno: tanki oblaki so omrenili nebo

omréžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na omrežje 1: omrežna popravila / dežurna omrežna služba / omrežni električni tok
elektr. omrežna frekvenca ; omrežna napetost ; ptt avtomatska (telefonska) omrežna skupina skupina avtomatskih krajevnih telefonskih omrežij, vezanih na isto glavno centralo ; rad. omrežni transformator transformator, ki spreminja omrežno napetost v napetost, potrebno za delovanje naprave
2. nanašajoč se na omrežje 2: omrežni kabel, priključek, protokol ; omrežna naprava, oprema / omrežna kartica naprava, ki omogoča povezavo računalnika z računalniškim omrežjem / omrežni strežnik, tiskalnik / omrežni računalnik ; omrežna povezava

omréženost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost omreženega: poskrbeli so za informacijsko omreženost občanov ; globalna omreženost

omreževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. obdajati, ograjevati z mrežo: omreževati vrt / pajčevina je omreževala travo
2. povezovati v omrežje, vzpostavljati omrežje na določenem območju: telekomunikacijsko podjetje je v sodelovanju z vlado začelo omreževati državo
3. ekspr. zvijačno pridobivati si čustveno naklonjenost, zaupanje koga: ona zna omreževati moške

omréžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. knjiž. obdati, ograditi z mrežo: omrežiti taborišče / omrežiti okno zamrežiti ; nebo se je omrežilo z oblaki
2. povezati v omrežje, vzpostaviti omrežje na določenem območju: namestil je omrežno kartico in omrežil računalnik ; omrežiti vsa večja mesta
3. ekspr. zvijačno pridobiti si čustveno naklonjenost, zaupanje koga: ta ženska je že marsikoga omrežila / omrežiti komu pamet, srce
4. knjiž., ekspr. povzročiti, vzbuditi v kom kaj; navdati : knjiga ga je omrežila z novimi idejami / misel na bolnega očeta ga je omrežila z žalostjo

omréžje -a s ( ẹ̑ )
1. s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju: električno, vodovodno omrežje ; železniško omrežje je gosto / omrežje prekopov / okvara na telefonskem omrežju / z oslabljenim pomenom izboljšati cestno omrežje ceste / mobilno omrežje brezžično omrežje radijskega signala, prek katerega deluje mobilni telefon
elektr. razdelilno omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem ; ptt krajevno telefonsko omrežje ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju ; medkrajevno telefonsko in telegrafsko omrežje
2. s prilastkom objekti, stvari za kako dejavnost, načrtno razporejeni na določenem območju: trgovsko, zdravstveno omrežje / računalniško omrežje sistemi, naprave, ki so med seboj povezani zaradi izmenjavanja podatkov, informacij ; družabno omrežje spletna storitev, kjer se uporabniki povezujejo med seboj in si delijo različne vsebine ; družbeno ali socialno omrežje družabno / omrežje šol
// med seboj povezane, načrtno razporejene osebe, organi, ki opravljajo kako dejavnost; mreža : organizirati obveščevalno omrežje / omrežje sodelavcev
3. knjiž. (kovana okenska) mreža: omrežje na oknih banke, zapora / okensko omrežje
4. knjiž., navadno s prilastkom kar je po obliki podobno mreži; mreža : omrežje žilic na roki

omrežnína -e ž ( ī )
plačilo za uporabo elektroenergetskega omrežja: višina omrežnine ; spremembe omrežnin različno vplivajo na končne cene električne energije ; omrežnina za gospodinjske uporabnike

omŕsiti se -im se dov. ( ŕ r̄ )
zastar. kaj malega pojesti: danes se še nisem omrsil
zastar. noben petek se ni omrsil ni jedel mesnih jedi ; zastar. fant in dekle sta se omrsila imela spolni odnos

omršavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati zelo suh, zelo shujšan: voli so ob slabi krmi kmalu omršaveli ; ekspr. oče je od skrbi čisto omršavel

omrtvélost -i ž ( ẹ́ )
stanje omrtvelega: omrtvelost udov / zbuditi se iz omrtvelosti / omrtvelost v kulturnem življenju / duševna omrtvelost

omrtvênje -a s ( é )
glagolnik od omrtveti: omrtvenje nog / omrtvenje duha

omrtvéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati neobčutljiv, brezčuten: roke in noge so mu omrtvele ; po injekciji so mu omrtvele mišice na obrazu ; sedel je nepremično, kakor da je omrtvel / omrtveti od strahu
// ekspr. postati manj dejaven, manj delaven: v zadnjih letih je popolnoma omrtvel

omrtvíčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od omrtvičiti: lokalno omrtvičenje ; omrtvičenje živca / omrtvičenje ustvarjalnega duha

omrtvíčenost -i ž ( ȋ )
stanje omrtvičenega: omrtvičenost je popuščala ; zdramiti se iz omrtvičenosti / omrtvičenost telesa in duha

omrtvíčiti -im dov. ( í ȋ )
1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: mraz ji je omrtvičil noge ; z udarcem mu je omrtvičil roko
med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov
2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: razmere so ga omrtvičile / beda je omrtvičila njegovo življenje ; omrtvičiti voljo
// ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni zameti so omrtvičili promet ; omrtvičiti osvobodilno gibanje

omrtvítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od omrtviti: omrtvitev zobnega živca

omrtvíti -ím dov. , omŕtvil ( ī í )
1. narediti kaj neobčutljivo, brezčutno: kap mu je omrtvila desno stran / svetloba mu je omrtvila oči
// med. umetno povzročiti neobčutljivost posameznih organov: pred operacijo so mu omrtvili nogo / omrtviti živec
2. knjiž. povzročiti zmanjšanje dejavnosti, delavnosti: utrujenost ga je omrtvila ; pren. teror je za nekaj časa omrtvil navdušenje množic za osvobodilno gibanje
// ekspr. zelo zavreti, otežiti: snežni meteži so omrtvili cestni promet

omŕviti -im dov. ( ŕ ȓ )
zastar. rahlo odlomiti, odtrgati: omrvil je nekaj kruha in drobtine natresel siničkam / omrviti koruzo oluščiti, orobkati

omŕza -e ž ( ȓ )
star. velik odpor, sovraštvo: ta občutek se je v njem stopnjeval do omrze

omŕzel -zla -o [ omərzəu̯ ] prid. ( ŕ )
star. otrpel , premrl : omrzli prsti ; greje si omrzle noge; prim. omrzniti

omrzéti -ím dov. ( ẹ́ í ) star.
1. z dajalnikom postati zoprn: celo petje ji je omrzelo ; življenje mu je do skrajnosti omrzelo
2. postati nedostopen, hladen: po tem dogodku je omrzel / pogled mu je omrzel

omrzíti -ím dov. , omŕzil ( ī í ) star.
1. z dajalnikom narediti, da postane kdo, kaj zoprn: hoteli so ga ogrditi in omrziti ; učenje mu je šolo omrzilo ; življenje doma se mu je omrzilo
2. (zelo) zasovražiti: po tem dogodku ga je omrzil ; omrzil je svoj rojstni kraj

omŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ ) knjiž.
1. nekoliko zmrzniti, navadno na površini; namrzniti : v tem mrazu so mu ušesa omrznila / tla so malo omrznila
2. postati hladen, mrzel; ohladiti se : zajtrk je omrznil ; spij kavo, da ne omrzne ; pren. po tem dogodku ji je srce omrznilo
ekspr. človek mora med ljudi, sicer omrzne postane nedružaben, samotarski ; ekspr. omrznilo mu je stati tam praznih rok postalo zoprno, neprijetno prim. omrzel

omuhávati se -am se nedov. ( ȃ )
1. nar. obotavljati se, obirati se: šel je nerad, zato se je omuhaval
2. star., v zvezi z okoli, okrog dobrikati se, prilizovati se: omuhava se okrog sosedove hčerke

omúliti -im dov. , omulíla tudi omúlila ( ú ū )
1. z gobcem potrgati in pojesti: krava je omulila nekaj šopov trave
2. knjiž., ekspr. pristriči , skrajšati : omuliti brado, rep

omúžiti -im, in omužíti in omúžiti -im dov. ( ū ȗ; ī ú )
zastar. olupiti, obeliti (kaj muževnega): omužiti hlode

òn ôna -o stil. zaim. , ed. m. njêga, njêmu, njêga, njêm, njím, enklitično rod., tož. ga, daj. mu, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nj oziroma -enj [ ənj ] , če se predlog končuje na soglasnik ; ž. njé, njêj tudi njèj tudi njì, njó, njêj tudi njèj tudi njì, njó, enklitično rod. je, daj. ji, tož. jo, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -njo; s. kakor m., le tož. ôno stil. onó tudi njêga; mn. m. ôni stil. oní, njìh, njìm, njìh in njé, njìh, njími, enklitično rod., tož. jih, daj. jim, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nje; ž. ône stil. oné dalje kakor m. ; s. ôna stil. oná dalje kakor m. ; dv. m. ônadva tudi onádva stil. ôna, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh stil. njú, njíma tudi njíma dvéma, njíju tudi njìh tudi njìh dvá stil. njú, njíju tudi njìh tudi njìh dvéh tudi njíma tudi njíma dvéma, njíma tudi njíma dvéma, enklitično rod., tož. ju in jih, daj. jima, enklitični tož. za enozložnimi predlogi -nju; ž. ônidve stil. onédve dalje kakor m., le tož. njíju tudi njìh tudi njìh dvé stil. njú; s. kakor ž. ( ȍ ó )
1. izraža osebo ali stvar, ki je govoreči ne enači s seboj in ne ogovarja
a) imenovalnik se rabi, kadar je poudarjen, zlasti pri izražanju nasprotja ali primerjave: tudi on se boji ; voznik je v bolnišnici, onidve pa sta nepoškodovani ; vendar ima prav on in ne ti ; nihče ni tako močen kakor on ; ekspr.: čakaj, on ti bo že pokazal ; kdo drug, če ne ona ; elipt.: kdo je to rekel? Ona ; on pa poštenjak, kje neki ; on da bi to storil / pog., iron. ne mara zanj, pozna on take prijatelje / rabi se tudi, kadar je del osebka ali kadar ima prilastek: ona in brat se dobro razumeta ; oni trije so mrtvi ; ona, edinka, sme delati vse, kar hoče
b) v nepredložnih odvisnih sklonih se rabi pod poudarkom daljša oblika, sicer pa krajša: del njega samega ; njemu verjameš ; stori to njim na ljubo ; kaj to njej mar ; vprašaj njega, on vse ve ; ekspr. še njega je treba / nič se ga ne boj ; ne poznam ga ; koliko jih je ; jih res ne poznaš ; knjiž. hranil je zaupano mu skrivnost ; včeraj sem jo srečal / pog. ga malo briga, če drugi stradajo
c) s predlogi se rabi daljša oblika: brez njega bomo težko uspeli ; pametnejša je od njiju ; med njimi ni razlik ; za njih se nihče ne zmeni zanje / z enozložnim predlogom se v tožilniku navadno rabi z njim skupaj pisana krajša oblika: skrbno pazite nanj ; odšel je ponjo
// v brezosebni rabi, v odvisnih sklonih izraža smiselni osebek: ni ga doma ; sanja se ji ; zebe jih ; z njim je drugače njegov položaj je drugačen ; z njima gre navzdol / knjiž. kaj mu je storiti mora storiti
2. v dajalniku, navadno v krajši obliki izraža nepoudarjeno svojino, pripadnost: roka mu drhti ; lice se ji je zjasnilo ; mati jima je hudo zbolela ; bil jim je kakor oče / star.: slava njega spominu njegovemu ; mladina, izročena njih varstvu njihovemu
3. v množini moškega spola, nekdaj, spoštljivo izraža osebo ogovorjenega, gledano s stališča govorečega: pa kaj njim to pravim, prečastiti, oni imajo svoje skrbi ; gospa, ali so oni pozabili torbico
pog. on ima v hiši prvo besedo mož ; pog. ona ga čaka pred gostilno žena ; iron. kaj se repenči tole onó ta človek ; star. njega dni je bilo vse drugače v nekdanjih časih; prim. ga 1 , jih , jo 1

onadva gl. on

onáger in ónager -gra m ( á; ọ̑ )
1. pri starih Rimljanih katapult, pri katerem ročica s pračo ob izstrelitvi močno udari ob vrh ogrodja: vitel onagra ; streljanje z onagrom
2. zool. oslu podobna žival, ki živi v srednji in zahodni Aziji, Equus onager: konj, osel in onager

onaglasíti -ím dov. ( ī í )
ugotoviti, določiti besedi naglas: za slovar je treba onaglasiti veliko novih besed

onaglaševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od onaglaševati: urejanju geslovnika je sledilo onaglaševanje slovarskih iztočnic

onaglaševáti -újem nedov. ( á ȗ )
ugotavljati, določati besedam naglas: na vajah so morali onaglaševati nedoločnike in deležnike

onakáziti -im tudi onakazíti -ím dov. , onakázil ( ā ȃ; ī í )
zastar. iznakaziti : eksplozija mu je onakazila obraz

onákšen -šna -o prid. ( ā )
star., navadno v zvezi takšen in onakšen takšen in drugačen: prinesli so mu kruh, slanino, meso takšno in onakšno

onaníja -e ž ( ȋ )
(spolno) samozadovoljevanje: nagibati se k onaniji

onaníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od onanirati: mladostno onaniranje / ekspr. kupovanje daril sebi kot čustveno onaniranje

onanírati -am nedov. ( ȋ )
(spolno) se samozadovoljevati: nehati onanirati ; skrivaj onanirati ob pornofilmih

onaníst -a m ( ȋ )
kdor (rad) onanira: samozadovoljevanje onanistov

onanístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) onanira:

ônda prisl. ( ȏ )
zastar. takrat : verjemite mi, da smo bili onda veliko bolj srečni

ôndaj prisl. ( ȏ )
zastar. takrat : vi ste bili ondaj še sila mladi

óndán prisl. ( ọ̑-ȃ )
knjiž. pred nekaj dnevi, pred kratkim: ondan se je pri nas oglasil stric ; tega človeka sem srečal ondan

ôndašnji -a -e prid. ( ȏ )
zastar. takraten : pozabiti njegovo ondašnjo neprijaznost / ondašnji prebivalci

ôndi in óndi prisl. ( ȏ; ọ̑ )
star. tam : splazil se je na svinjak, da bi ondi prenočil / od ondi se je videlo morje

ôndile in óndile prisl. ( ȏ; ọ̑ )
star. tamle : ondile so včeraj pokopali ženico

ondód prisl. ( ọ̄ )
star. po tistih krajih, tam: ondod cvete drevje ; ne hodi ondod / potikal sem se brez cilja tod in ondod / od ondod odondod

ondóten -tna -o prid. ( ọ́ )
star. tamkajšnji : predavati na ondotni univerzi ; spopadi med ondotnimi plemeni

ôndu prisl. ( ȏ )
zastar. tam : stopil je na grič ter se ondu naužil razgleda

ondúkaj prisl. ( ȗ )
zastar. tam : ondukaj rastejo strupene gobe

ondulácija -e ž ( á )
kodranje s toploto, kemičnimi sredstvi: preparati za ondulacijo
friz. hladna ondulacija ki se napravi s kemičnimi sredstvi ; trajna ondulacija po kateri ostanejo lasje sorazmerno dolgo nakodrani, zviti ; vodna ondulacija pri kateri se mokri lasje oblikujejo v določeno pričesko

ondulacíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od ondulacija: ondulacijska sredstva

ondulíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od ondulirati: barvanje in onduliranje las

ondulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
s toploto, kemičnimi sredstvi kodrati: frizerka jo ondulira / ondulirati lase

onè 1 -éta s ( ȅ ẹ́ )
slabš. izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: jaz da bi se odkrival pred takim onetom

oné 2 -- zaim. , mest., or. ed. m. in s. tudi oném ( ẹ̄ )
ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: aro mi je dal one, tisti mešetar ; ali si res bil pri onem, pri padarju ; glejte, manjka vam one – navdušenje / kam pridemo, če bo že vsak one ukazoval ; zadnjič je bil spet pri svoji one / v prislovni rabi one, kaj praviš, na koga meri / v povedni rabi v glavi se mi one ... megli; prim. onega

onečástiti -im dov. ( á ȃ )
vzeti čast, dostojanstvo, ugled: pred ljudmi ga je onečastil ; s tem dejanjem se je onečastil / onečastili so njegovo ime / onečastiti trupla padlih oskruniti
ekspr. onečastil mu je dekle je spolno občeval z njo

onečáščati -am nedov. ( á )
jemati čast, dostojanstvo, ugled: onečaščati nasprotnika ; s takim ravnanjem se onečašča / onečašča njegovo ime / onečaščati svete podobe skruniti

onečáščenje -a s ( ȃ )
glagolnik od onečastiti: onečaščenje njegovega imena / onečaščenje trupla

onečaščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. onečaščati : taka dejanja onečaščujejo človeka / onečaščevati ime koga

onečéditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ekspr. umazati , onesnažiti : onečediti obleko, posteljo
2. ekspr. vzeti ugled, osramotiti: pred ljudmi ga je onečedil / onečedili so njegovo ime

onečêjati -am nedov. ( é )
star. mazati , onesnaževati : izpušni plini onečejajo ozračje ; z blatnimi čevlji onečeja tla

onečístiti -im dov. ( í ȋ )
narediti, povzročiti, da kaj ni čisto: odplake onečistijo vodo ; onečistiti zrak ; pren., knjiž. s svojim ravnanjem je onečistila hišo

onečíščenje -a s ( ȋ )
glagolnik od onečistiti: onečiščenje vode, zraka ; onečiščenje z odplakami

onečiščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da kaj ni čisto: onečiščevati vodo, zrak

onegá -- zaim. ( á )
nav. slabš., s širokim pomenskim obsegom izraža osebo, stvar, ki se noče, ne more imenovati: saj veš, kaj je rekel onega ; takale onega, pa se nosi kot grofična ; tole onega nas že ne bo učilo / to niso onega, pošteni ljudje / ali imate zdravilo za onega, za drisko / v povedni rabi kaj se boš onega, cmerila; prim. one 2

onégati -am tudi onegáti -ám nedov. ( ẹ̑; á ȃ )
onegaviti : gospodar je nekaj onegal po dvorišču ; onegati okoli dekleta

onegáv -a -o prid. ( á )
star. ki ima lastnost, značilnost, ki se noče, ne more imenovati: fant je ves skuštran, onegav / vaščani planejo iz spanja in vsi onegavi strmijo v požar omamljeni, zmedeni / v zaimenski rabi: zunaj stoji onegavi Pepe ; oženil se bo z onegavo Katico

onegáviti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža nedovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: ves dan nekaj onegavi okoli hiše ; gospodinja že onegavi po kuhinji ; kaj se boš onegavil, kar z menoj pojdi ; z avtom se onegavi okrog ; zalotili so ga, da se onegavi z drugimi ženskami / kje pa tako dolgo onegavi je, se mudi, zadržuje ; zaradi tega se ne bom onegavil se jezil, razburjal, prepiral

onegávljenje -a s ( á )
glagolnik od onegaviti: naveličala se je že tega onegavljenja po hiši ; onegavljenje okrog žensk ; onegavljenje z avtom / narediti kaj brez onegavljenja

onégov -a -o zaim. ( ẹ̄ )
star. tisti , oni : včeraj se je oglasil onegov iz Zaplane

oneída -e ž ( ȋ )
agr. boljši krompir domače sorte z belim mesom: saditi oneido

onemélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje onemelega: čudili so se njegovi onemelosti ; ležati v dremotni onemelosti

oneméti -ím dov. , tudi onémi ( ẹ́ í )
1. postati nem: po hudi bolezni je onemel in oglušel
2. nav. ekspr. nenadoma ne moči spregovoriti, govoriti: kadar bi morala kaj reči v svojo obrambo, je onemela ; onemeti od bolečine, presenečenja, strahu ; pren. moja vest ni nikoli onemela ; začutila je, kako je vse onemelo v njej
3. ekspr. postati zelo presenečen, začuden: onemel je pred njeno lepoto ; ob tem nastopu so poslušalci kar onemeli / onemeti od začudenja zelo se začuditi
4. knjiž. utihniti : ptice v vejah so onemele / godba je onemela / v jeseni planine onemijo v planinah postane mirno, tiho
jezikosl. nenaglašeni samoglasnik včasih onemi se ne izgovarja več

onemévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. ekspr. postajati zelo presenečen, začuden: ob teh dogodkih so ljudje kar onemevali
2. knjiž. postajati manj glasen, slišen: cestni hrup je čedalje bolj onemeval

onemíti -ím dov. , tudi onémi; onémil ( ī í )
knjiž. utišati : morda se mi bo kdaj posrečilo, da ga onemim
knjiž., ekspr. to je ljudi vznemirilo in onemilo zelo presenetilo

onemôči -mórem dov. , onemógel onemôgla ( ó ọ́ )
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l izgubiti moč, moči: bolnik je v nekaj dneh onemogel ; konji so mu na poti onemogli ; onemoči od lakote, žalosti ; na starost je zelo onemogel
// prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo; oslabeti : srce mu je onemoglo ; pren., ekspr. njegova vloga v društvu je precej onemogla

onemóglost tudi onemôglost -i ž ( ọ́; ó )
1. stanje onemoglega človeka: bolnico je prevzela popolna onemoglost ; duševna, telesna onemoglost ; starostna onemoglost ; zavarovanje za onemoglost ; oskrba v onemoglosti / ujetnike so izstradali do onemoglosti ; zgruditi se od onemoglosti ; pren. v tem romanu se kaže pisateljeva literarna onemoglost
2. v prislovni rabi, v zvezi do onemoglosti izraža visoko stopnjo, intenzivnost: do onemoglosti se napiti / ekspr.: čakali smo te do onemoglosti ; oprema lokala je do onemoglosti enolična

onemóglosten tudi onemôglosten -tna -o prid. ( ọ́; ó )
pravn., v zvezi onemoglostna pokojnina , do 1946 invalidska pokojnina:

onemogóčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od onemogočati: onemogočanje delovanja, kontrole / onemogočanje filmskega režiserja

onemogóčati -am nedov. ( ọ́ )
delati, povzročati, da kaj ni mogoče: onemogočati komu delo, stike z ljudmi / posebna naprava onemogoča premikanje v levo preprečuje
// publ. delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: onemogočati nasprotne igralce

onemogóčenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od onemogočiti: onemogočenje političnega delovanja ; onemogočenje stikov z drugimi

onemogóčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
narediti, povzročiti, da kaj ni mogoče: onemogočiti komu delo, delovanje, študij ; neurje je onemogočilo promet
// publ. narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določene dejavnosti: domači igralci so popolnoma onemogočili nasprotnike ; onemogočiti predsednika / pred javnostjo so ga onemogočili

onesmísliti -im dov. , onesmíšljen in onesmísljen in onesmíslen ( ī ȋ )
knjiž. narediti, povzročiti, da kaj izgubi smisel: moževa smrt ji je onesmislila življenje ; njegovo pisanje se je v zadnjem času onesmislilo

onesnáženje -a s ( ȃ )
glagolnik od onesnažiti: onesnaženje morja, vode, zraka / stopnja onesnaženja se je povečala

onesnáženost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost onesnaženega: onesnaženost morja, zraka ; stopnja onesnaženosti se je povečala

onesnaževálec -lca [ onesnaževau̯ca tudi onesnaževalca ] m ( ȃ )
1. kdor onesnažuje: kaznovati onesnaževalce ; onesnaževalci okolja ; kemična tovarna je glavni onesnaževalec zraka v kraju
2. snov, sredstvo, ki onesnažuje: kemični, organski onesnaževalci

onesnaževálka -e [ onesnaževau̯ka tudi onesnaževalka ] ž ( ȃ )
1. ženska ali država, ustanova, ki onesnažuje: glavna, huda, velika onesnaževalka ; vodilna globalna, svetovna onesnaževalka s toplogrednimi plini ; onesnaževalke morja, okolja, ozračja / države onesnaževalke ; tovarna onesnaževalka
2. snov, sredstvo, ki povzroča onesnaževanje: izrabljene baterije so med večjimi onesnaževalkami okolja

onesnaževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od onesnaževati: onesnaževanje rek, zraka / svetlobno onesnaževanje ki ga povzroča vnos umetne svetlobe v okolje

onesnaževáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: izpušni plini onesnažujejo zrak

onesnážiti -im dov. ( á ȃ )
narediti kaj nečisto, umazano, navadno zdravju škodljivo: onesnažiti vodo, zrak ; reke se onesnažijo z odplakami ; pri delu si je onesnažil roke umazal

onesposábljati -am nedov. ( á )
delati, povzročati, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: onesposabljati ljudi za delo ; strah človeka onesposablja za pametno presojanje

onesposobítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od onesposobiti: onesposobitev človeka za delo, življenje

onesposóbiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
narediti, povzročiti, da kdo ne more opravljati določenega dela, dejavnosti: poškodba ga je za nekaj časa popolnoma onesposobila ; onesposobiti človeka za delo, gibanje ; onesposobiti nasprotnika za boj / publ. gverilci so onesposobili dva tisoč vojakov
// publ. povzročiti, da kaj ne more opravljati svoje funkcije: onesposobiti hiše za bivanje ; plazovi so onesposobili cestišče za vožnjo

onesposóbljenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od onesposobiti: onesposobljenje človeka za delo / onesposobljenje prometa

onesposóbljenost -i ž ( ọ̑ )
lastnost onesposobljenega človeka: delavčeva onesposobljenost za delo / onesposobljenost železniške proge

onesrečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da je kdo nesrečen: žal mu je, da mora onesrečevati ljudi ; s svojim ravnanjem onesrečuje dekle

onesréčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, povzročiti, da postane kdo nesrečen: onesrečiti človeka ; to ni mož zate, onesrečil te bo za vse življenje ; s svojim dejanjem jih je onesrečil

onestep -a [ vánstep ] m ( ȃ )
družabni ples v dvočetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike: plesati onestep
// skladba za ta ples:

onesvéstiti se -im se dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
omedleti : bolnik se je onesvestil ; onesvestiti se od bolečin

onesvéščati se -am se nedov. ( ẹ́ )
omedlevati : bolnica se onesvešča ; pogosto se onesveščati

onesvéščenec -nca m ( ẹ̑ )
kdor omedli: pomagati onesveščencu ; odpeljati onesveščenca k zdravniku

onesvéščenka -e ž ( ẹ̑ )
ženska, ki omedli: pomagati onesveščenki

onga ipd. gl. onega ipd.

óni -a -o zaim. ( ọ̑ )
1. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega
a) oddaljena, odmaknjena, odvrnjena: ljudje na onem bregu ; ona stran hriba je porasla z gozdom
b) najbolj oddaljena, odmaknjena: tega človeka poznam osebno, tistega po videzu, onega pa sploh ne / ta kravata mi ugaja, ona tam pa ne / v samostalniški rabi: ta je priden, oni pa ne ; z onim je hodila več let ; ta na levi je znan košarkar, oni drugi pa prvak v plavanju
// izraža, da je oseba ali stvar, o kateri se govori, bila omenjena v prejšnjem stavku na prvem mestu: prebivalci so deloma kmetje, deloma lovci. Onih je manj, so pa bolj gospodarni
2. izraža nedoločeno odmaknjenost v preteklosti: oni dan je prišel stric ; ono noč se je pripetila huda nesreča
3. ekspr., v samostalniški rabi izraža osebo ali stvar, ki se noče, ne more imenovati: ves večer je silil vame oni, kako se že piše ; kure rade pikajo ono na cesti, saj veste kaj
4. nav. ekspr., v zvezi s ta izraža poljubnost osebe ali stvari: na ulici srečaš tega ali onega znanca ; pojav nastopa v tej ali oni obliki / v samostalniški rabi: ta in oni se je kesal, ker je preveč pil ; opraviti imam še to in ono v mestu
5. publ., zlasti pred oziralnimi stavki tisti : oni gospod, ki je v čakalnici, naj vstopi / ljudje na vasi živijo bolj zdravo kakor oni v mestu / v onih davnih časih še ni bilo velikih mest
oni svet v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju; onstranstvo; onostranstvo ; evfem. spraviti koga na oni svet povzročiti njegovo smrt, umoriti ga ; star. ona s koso smrt; prim. le 4 , le 3

ónidán prisl. ( ọ̑-ȃ )
star. pred nekaj dnevi, pred kratkim: onidan se je oglasil pri nas

oníkanje -a s ( ī )
glagolnik od onikati: onikanje ni več v navadi

oníkati -am nedov. ( ī )
nekdaj uporabljati v govoru s spoštovano osebo obliko tretje osebe množine moškega spola: čeprav je bila gospa njegova daljna sorodnica, jo je onikal ; v mestih so se ljudje onikali

ónikraj 1 prisl. ( ọ̑ )
star. onkraj 1 : jahal je čez most in onikraj stopil s konja

ónikraj 2 predl. ( ọ̑ )
star. onkraj 2 : hiša stoji v bregu onikraj vode

ónikrat prisl. ( ọ̑ )
star. pred nekaj dnevi, pred kratkim: onikrat sem ga srečal

óniks -a m ( ọ̑ )
poldrag kamen z belimi in črnimi progami: prstan z oniksom / pepelnik iz oniksa

óniksov -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od oniks: verižica z oniksovim obeskom

ónile -a- -o- zaim. ( ọ̑ )
ekspr. izraža, da je oseba ali stvar od govorečega oddaljena, odmaknjena, vendar mu vidna: onile človek se mi zdi znan ; stopimo v senco pod onole smreko

onkogén -a m ( ẹ̑ ) med.
gen, ki v določenih okoliščinah povzroči spremembo normalne celice v rakavo: sprememba v genski strukturi zaradi onkogena

onkológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za onkologijo: poslati pacienta k onkologu

onkologíja -e ž ( ȋ )
veda o novotvorbah: ukvarjati se z onkologijo ; eksperimentalna, internistična, klinična onkologija ; napredek, novosti, raziskave v onkologiji ; hematologija, radioterapija in onkologija / inštitut, oddelek, zavod za onkologijo / pog. bolniki, razmere na onkologiji na oddelku za onkologijo, onkološki kliniki

onkológinja -e ž ( ọ̑ )
zdravnica specialistka za onkologijo: priznana onkologinja ; predavanje onkologinje

onkolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na onkologe ali onkologijo: onkološka problematika / onkološki inštitut / onkološki kongres ; sam.:, pog. zdravi se na onkološkem onkološkem inštitutu

ónkraj 1 prisl. ( ọ̑ )
izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: onkraj je že pomlad, tu pa še zima ; onkraj se svet spušča k reki / sekiri odgovarja z onkraj kladivo z one strani
ekspr. je že onkraj mrtev

ónkraj 2 predl. ( ọ̑ )
z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: onkraj ograje so nasajene astre / ponesli so našo pesem onkraj morja / ljudje z onkraj meje
ekspr. upanje na srečo onkraj groba po smrti

ónkrajen tudi ónkrájen -jna -o prid. ( ọ̑; ọ̑-ȃ )
1. knjiž. onstranski : onkrajni svet
2. star. drugi , nasproten : strel se razlega po skalovju onkrajnega brega

ónkrajnost tudi ónkrájnost -i ž ( ọ̑; ọ̑-ȃ )
knjiž. onstranstvo : življenje v onkrajnosti

ónkrat prisl. ( ọ̑ )
pred nekaj dnevi, pred kratkim: onkrat sem ga videl v gostilni

online in on-line -- [ ônlájn ] v prid. rabi ( ȏ-ȃ ) pog.
ki je povezan z računalniškim omrežjem, navadno internetom: uporabnik računalnika je online
// ki je dostopen na tak način: online katalog ; online rezervacije letalskih vozovnic ; prisl. križarjenja je mogoče rezervirati online prek spleta

onód prisl. ( ọ̄ )
zastar. tam : onod nikoli ni sonca ; srečeval je tlačane, ki so šli onod na delo / prišel je od onod odonod

onodôben -bna -o prid. ( ó ō )
knjiž. takraten : iz knjige spoznamo mišljenje in življenje onodobnih ljudi ; onodobno slikarstvo

onogavíčiti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. obuti nogavice: onogavičiti otroka

ónokraj 1 prisl. ( ọ̑ )
star. onkraj 1 : od onokraj se je slišal klic

ónokraj 2 predl. ( ọ̑ )
star. onkraj 2 : mlin je onokraj potoka

onomástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na onomastiko, imenosloven: onomastična razprava / onomastični problemi

onomástika -e ž ( á )
veda o (lastnih) imenih, imenoslovje: ukvarjati se z onomastiko ; onomastika in toponomastika

onomatopêja -e ž ( ȇ )
lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo: uporaba izvirnih onomatopej

onomatopêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na onomatopejo: onomatopejski izrazi
jezikosl. onomatopejski medmeti

onomatopoétičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na onomatopoijo: onomatopoetični izrazi ; onomatopoetična tvorba besed
jezikosl. onomatopoetični glagoli

onomatopoíja -e ž ( ȋ )
lit. posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo: onomatopoija in druge glasovne figure

ónostran 1 prisl. ( ọ̑ )
star. onstran 1 : pokazal je na hiše onostran / klic prihaja od onostran

ónostran 2 predl. ( ọ̑ )
star. onstran 2 : onostran vasi je gozd

ónostránost -i ž ( ọ̑-ā )
onstranstvo : življenje v onostranosti

ónostránski -a -o prid. ( ọ̑-á )
nanašajoč se na onostranstvo: onostranske pokrajine ; onostranska bitja ; verjeti v onostransko življenje / onostranske izkušnje klinično mrtvih ljudi

ónostránstvo -a s ( ọ̑-ā )
v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju: obljubljati srečno življenje v onostranstvu / verjeti v onostranstvo

ónstran 1 prisl. ( ọ̑ )
izraža položaj na drugi strani česa ali premikanje v tak položaj: na tem bregu živijo tako, onstran pa drugače / ko so prišli onstran, je bilo že prepozno / glas prihaja kakor od onstran

ónstran 2 predl. ( ọ̑ )
z rodilnikom za izražanje položaja na drugi strani česa ali premikanja v tak položaj: tudi onstran Karavank so Slovenci / preselil se je onstran reke / meglice se vlečejo z onstran Save
knjiž. njegovi junaki hočejo biti onstran dobrega in zlega ne priznavajo etičnih načel

ónstránost -i ž ( ọ̑-ā )
onstranstvo : verjeti v onstranost

ónstránski -a -o prid. ( ọ̑-á )
nanašajoč se na onstranstvo: onstranski svet / onstransko življenje

ónstránstvo -a s ( ọ̑-ā )
v različnih religijah kraj, prostor bivanja v posmrtnem življenju: pojmovanje življenja v onstranstvu / verjeti v onstranstvo
knjiž. oditi v onstranstvo umreti

ontário -a m ( á )
agr. debelo, ploščato in rebrasto zimsko jabolko olivne barve, po izvoru iz Amerike: bobovec in ontario

óntičen -čna -o prid. ( ọ́ )
filoz. nanašajoč se na bit, eksistenco: ontična danost, resnica

óntogenétičen -čna -o prid. ( ọ̑-ẹ́ )
biol. ontogenetski : ontogenetična diferenciacija / ontogenetični razvoj

óntogenétski -a -o prid. ( ọ̑-ẹ̑ )
nanašajoč se na ontogenezo: ontogenetske diferenciacije / ontogenetski razvoj

óntogenéza -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
biol. spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti, osebni razvoj organizma: ontogeneza in evolucija

ontogeníja -e ž ( ȋ )
biol. ontogeneza

ontologíja -e ž ( ȋ )
filoz. filozofska disciplina, ki obravnava osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti stvarnosti: gnoseologija in ontologija / eleatska, idealistična, materialistična ontologija
// s prilastkom načela, ki obravnavajo osnovo, vzroke in najsplošnejše lastnosti česa: ontologija sveta / ontologija duha, volje

ontolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ontologijo: ontološka vprašanja / ontološki temelji človeške družbe ; ontološke osnove marksizma / ontološki dokaz zlasti v sholastični filozofiji dokaz za obstoj boga

onúča -e ž ( ú )
nav. mn., nekdaj kos blaga za ovijanje stopala: namesto nogavic je nosil onuče ; sušiti onuče

oogónij -a m ( ọ̑ )
biol. rastlinski ženski spolni organ:

oolít -a m ( ȋ )
petr. kamnina, sestavljena iz jajčastih drobnozrnatih skupkov, zlepljenih med seboj z vezivom:

òp medm. ( ȍ ) pog.
1. izraža zavrnitev: op, tako pa ne bo šlo
2. izraža opravičilo: ko se je zadel obenj, je zamrmral: op

òpa medm. ( ȍ ) pog.
1. izraža zavrnitev: opa, kaj pa govoriš
2. izraža opravičilo: ko se je obrnil, mu je stopil na nogo in dejal samo: opa
3. izraža začudenje, presenečenje: mislil si je: opa, tukaj me pa ljudje poznajo

opacáti -ám dov. ( á ȃ )
popacati : opacati obleko ; ekspr. ves se je opacal

opackáti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. popackati : opackati obleko ; opackati se z jedjo

opádati -am nedov. ( ā ȃ )
knjiž. upadati , usihati : voda opada / število letalskih nesreč opada
zastar. listje opada odpada

opáhati -am dov. ( á ȃ )
nar. otepsti : opahati sneg s suknjiča ; opahati si prašno obleko

opahníti in opáhniti -em, tudi opáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
1. knjiž. opihniti : ko je stekla mimo njega, ga je rahlo opahnila
2. nar. vreči , dati : slekel je plašč, zvil ga in ga opahnil čez ramo (F. Finžgar)

opájanje -a s ( ā )
glagolnik od opajati: opajanje s pijačo / opajanje nad lepoto

opájati -am nedov. ( ā )
1. povzročati pijanost: alkoholne pijače opajajo ; opajati se z žganjem
2. nav. ekspr. povzročati stanje čutnega in duševnega ugodja: duh cvetočih akacij opaja / petje je opajalo poslušalce ; upanje na vrnitev ga opaja / jesenske barve opajajo oko
// z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: opajala jih je neskončna sreča, žalost

opál -a m ( ȃ )
drag kamen prelivajočih se barv in steklenega sijaja: prstan z opalom
min. mlečni opal mlečne barve in motnega sijaja ; tekst. opal fina bombažna tkanina mlečne barve in motnega leska

òpala medm. ( ȍ )
pog. izraža opravičilo: opala, nisem vas hotel zadeti

opálast -a -o prid. ( ȃ )
mlečno, motno bel: gosta opalasta megla

opálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opal: opalni uhani / opalna svetloba bela, mlečna
teh. opalno steklo belo, neprozorno ; opalna žarnica

opalescénca -e ž ( ẹ̑ )
fiz. spreminjanje barvnih odtenkov kot pri opalu: modrikasta opalescenca

opalíti in opáliti -im, in opáliti -im dov. ( ī á; á ) star.
1. ožgati , osmoditi : ogenj je opalil drva ; opalil se boš, če boš stal tako blizu ognja ; ob svetilki si je opalil lase / sonce ga je opalilo / premočno škropivo lahko opali liste / slana je opalila vinograde
2. udariti : molči, če ne te opalim ; opalil ga je z jermenom po hrbtu / kot vzklik bes te opali

opalizírati -am nedov. ( ȋ )
fiz. spreminjati barvne odtenke kot opal: raztopina modrikasto opalizira

opalográf -a m ( ȃ )
priprava za razmnoževanje odtisov s plošče iz opalnega stekla: razmnoževati besedilo z opalografom

opalografírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
razmnoževati na opalografu: opalografirati note

opálta -e ž ( ȃ )
nekdaj prodajalna monopolnega blaga: kupiti tobak v opalti / opalta za sol

opámetiti -im dov. ( á ā )
knjiž. spametovati : poskušal je fanta opametiti ; se bo že opametil

opametováti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. spametovati : poskušal jih je opametovati ; čas bi bil, da se opametuješ / nesreča nas je opametovala

opánek -nka m ( ȃ )
nav. mn. opanka : hoditi v opankih / odtrgal se ji je jermen na opanku

opánka -e ž ( ȃ ) nav. mn.
1. zlasti v srbskem okolju mehko obuvalo iz živalske kože brez pete, ki se navadno z jermeni zaveže okoli gležnja: delati opanke ; nositi opanke ; hoditi v opankah / opanke z zavihano konico
2. pog. sandala, zlasti iz jermenov, pasov z nizko peto ali brez nje: poleti je kupila nove opanke / gladiatorske opanke z jermeni do kolen / na izlet je šla kar v opankah

opánkar -ja m ( ȃ )
izdelovalec opank: opankarji in lončarji

opánkarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opankarje: opankarsko orodje / opankarska ulica

opárek -rka m ( ȃ )
pijača, ki se pripravi tako, da se polijejo (zdravilne) rastline z vročo vodo: kamilični oparek / umivati se z oparkom iz brezovega listja

oparína -e ž ( í )
med. poškodba kože, tkiva zaradi vroče tekočine, pare: dobiti oparine / oparina na roki

opáriti -im dov. ( á ȃ )
1. poškodovati kožo, tkivo z vročo tekočino, paro: opariti otroka pri kopanju ; opariti se po roki ; opariti se z juho, kropom, oljem
2. poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je oparila cvetje, listje
star. opariti kruh popariti

oparjenína -e ž ( í )
med. oparina : oparjenine in opekline

opárnica -e ž ( ȃ )
nar. trnat grm z belimi cveti in koščičastimi plodovi; črni trn : ob poti rasteta oparnica in češmin ; nabirati oparnice ; marmelada iz oparnic

òpárt in opárt -a m ( ȍ-ȃ; ȃ )
um. umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, temelječa na optičnih učinkih barve in oblike: opart in popart

òpártovski -a -o prid. ( ȍ-ȃ )
nanašajoč se na opart: opartovski elementi v grafiki / opartovska smer

opàs in opás -ása m ( ȁ á; ȃ )
knjiž. pas : svilen opas / voda mu sega do opasa / granitni opasi hiše

opasáč -a m ( á )
voj. žarg. (vojaški) pas: komandant si je popravil opasač

opásati opášem dov. ( ȃ )
1. dati, namestiti komu pas: obleči in opasati otroka ; počakaj, še opasati se moram
// narediti, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasati jermen / opasati meč, sabljo ; opasal si je oselnik in šel kosit ; opasati si predpasnik
2. knjiž. obdati , obkrožiti : mesto so opasali z bodečo žico

opásen -sna -o prid. , opásnejši ( á ā )
zastar. nevaren 2 : ta pot je opasna / položaj se mu zdi opasen / opasen sovražnik / taka rana je opasna

opásica in opasíca -e ž ( ȃ; í )
knjiž. (vojaški) pas: oficir s široko opasico in bereto
// pas sploh: platnena, volnena opasica

opasílnica -e [ opasiu̯nica tudi opasilnica ] ž ( ȋ )
nar. vrv, s katero se povezuje s senom, žitom naložen voz: skočil je z voza in dobro zategnil opasilnico

opasílo -a s ( í )
nar. zahodno žegnanje , proščenje : v nedeljo bo opasilo
nar. zahodno opasilo sveč okoli stebra pas

opásje -a s ( ȃ )
knjiž. predel ob pasu telesa: bolečine v opasju / obleka s širokimi rokavi in ozkim opasjem

opásnica -e ž ( ȃ )
star. pas , trak : platnena opasnica ; bila je znana tkalka opasnic in trakov / čez krilo ima dve temnejši opasnici

opásnik -a m ( ȃ )
1. knjiž. sramni pas: črnci z opasniki okrog ledij
2. zastar. predpasnik : priveže si pisan opasnik

opásnost -i ž ( á )
zastar. nevarnost 2 : preti mu opasnost / njegovo življenje je v opasnosti

opasováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. dajati, nameščati komu pas: opasovati otroka ; oblačil in opasoval se je kar med tekom
// delati, da je kaj nameščeno okrog pasu: opasovati meč ; opasovati si predpasnik
2. knjiž. obdajati , obkrožati : okope so opasovali z žičnimi ovirami / hišo opasuje lesen hodnik ; hribovje v polkrogu opasuje ravnino

opást -i ž ( ȃ )
alp. plast nametanega snega, ki z bolj položnega dela grebena ali slemena sega nad nasprotno pobočje ali steno: nad prepadom se boči opast ; viharji grmadijo opasti / grebenska opast

opásti 1 opádem dov. , stil. opàl opála ( á ā )
1. knjiž. padajoč pokriti: sneg je opadel planine
2. zastar. odpasti : zaradi suše je opadlo precej sadja
3. zastar. omahniti , pasti 1 : prijel se je za stol, da ne bi opadel

opásti 2 opásem dov. ( á )
s pašo, pasenjem zrediti: vole je med letom dobro opasel
zastar. mula je opasla deteljo popasla

opát -a m ( ȃ )
rel. predstojnik večjega samostana, zlasti benediktinskega, cistercijanskega: postati opat ; stiški opat

opática -e ž ( ȃ )
rel. opatinja : postala je opatica

opatíja -e ž ( ȋ )
večji samostan, ki ima opata ali opatinjo: benediktinska opatija / ta opatija je zidana v gotskem slogu

opatíjski -a -o ( ȋ )
pridevnik od opatija: opatijska cerkev

opátinja -e ž ( ȃ )
rel. predstojnica večjega samostana, zlasti benediktinskega, cistercijanskega: postavili so jo za opatinjo ; mati opatinja

opátovski -a -o ( ȃ )
pridevnik od opat: opatovsko dostojanstvo

opázen -zna -o prid. , opáznejši ( á ā )
ki se da opaziti: komaj opazen smehljaj ; v teh črticah je opazen Cankarjev vpliv ; opazna napaka, razlika ; raze na izdelku so precej opazne
// nav. ekspr. ki se zelo razlikuje od navadnega, običajnega: opazna obleka ; rad uporablja opazno besedišče ; opazno vedenje
publ. naš tekmovalec je dosegel opazno sedmo mesto zelo dobro

opazíti in opáziti -im dov. ( ī á ȃ )
1. z gledanjem zaznati: opazil ga je že pri vhodu ; nič posebnega nisem opazil na njem ; v temi ni mogel opaziti ovire ; tak drobec lahko opazimo s prostim očesom ; nasproti vozeči avtomobil je prepozno opazil ; razpoka se že od daleč opazi
// zaznati sploh: opazili so, da zdaj slabše sliši / opazil sem, da pri tem delu nič ne pomenim ; z zadovoljstvom je opazila, da sta se pobotala
// zaznati, da kaj je, obstaja: opaziti spremembo ; opaziti prve znake bolezni ; na trgu se že opazi zvišanje cen
2. knjiž. postati pozoren na koga zaradi izrednih uspehov, dela: mladega umetnika so kmalu opazili ; želel je, da bi ga opazili in mu dali priznanje / kritiki so pesniško zbirko opazili / na plesu so jo vsi opazili vzbudila je občudovanje zaradi izredne lepote, uglajenega vedenja

opázka -e ž ( ȃ )
1. krajša, mimogrede izrečena misel, mnenje, ki izraža navadno negativen, odklonilen odnos do česa: opazka leti, meri nanj ; ta opazka je bila namenjena prav vam ; njena opazka je zadela v živo ; delati opazke na račun pomanjkljive organizacije ; na vse opazke tovarišev se je samo smejal ; duhovita, pikra, ostra, zbadljiva opazka
2. knjiž. opomba : uredništvo je dodalo nekaj opazk / obrobna, podčrtna opazka
zastar. svojih opazk ni pripovedovala drugim opažanj, vtisov

opazljív -a -o prid. ( ī í )
opazen : opazljiva napaka ; razlika med njima je opazljiva / v ničemer ni opazljiv

opáznost -i ž ( á )
lastnost, značilnost opaznega: opaznost vpliva / nav. ekspr.: opaznost oblačenja, v oblačenju ; opaznost vedenja

opazoválec -lca [ opazovau̯ca tudi opazovalca ] m ( ȃ )
1. kdor opazuje: otroci so mislili, da nimajo opazovalca ; opazovalcu je postalo takoj jasno, kaj se dogaja ; opazovalec narave, življenja ; slika je pritegnila pozornost opazovalcev ; s stališča opazovalca je predmet na levi strani ; stal je, kakor da je neprizadet opazovalec / ta pisatelj je dober opazovalec
2. kdor je določen, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: Organizacija združenih narodov je poslala na mejo svoje opazovalce ; straže in opazovalce so postavili na pregledna mesta / diplomatski, politični opazovalci ; konference se je udeležil kot opazovalec brez pravice posegati v njen potek

opazoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opazovanje: opazovalna doba ; opazovalna lina / opazovalna naprava ; opazovalno letalo / opazovalni oddelek ; opremiti opazovalno postajo ; opazovalna točka / opazovalna služba / opazovalni dar
navt. (opazovalni) koš majhna zavarovana ploščad na jamboru

opazovalíšče -a s ( í )
kraj, prostor za opazovanje: urediti si opazovališče ; stati na opazovališču / lovsko opazovališče

opazoválka -e [ opazovau̯ka tudi opazovalka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki opazuje: skrita opazovalka prizora / kritična, pozorna opazovalka
2. ženska ali država, ustanova, ki je določena, da z opazovanjem ugotavlja položaj, stanje česa: na prireditev je prišla kot opazovalka / Slovenija se je udeležila konference kot opazovalka brez pravice posegati v njen potek / država opazovalka

opazoválnica -e ž ( ȃ )
poslopje, prostor za opazovanje: postaviti, urediti opazovalnico ; opazovalnica na jamboru ; ob potresu so se poškodovale naprave v opazovalnici / astronomska, vremenska opazovalnica
psiht. soba za opazovanje duševnih bolnikov

opazovánec -nca m ( á )
kdor je opazovan: med opazovanci so izbrali prav njega
med. bolnik opazovanec

opazovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od opazovati: opazovanje narave, zvezd ; opazovanje samega sebe ; opazovanje z mikroskopom ; dar za opazovanje / to odkritje je bilo rezultat dolgoletnih opazovanj / meteorološka opazovanja
med. poslati bolnika na opazovanje

opazováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z gledanjem zaznavati: obstal je in ga opazoval ; opazovati izložbe, mimoidoče ; opazovati koga pri delu ; boječe je opazoval tujca / nepremično, radovedno, ekspr. napeto opazovati ; izpod čela, od strani opazovati kaj ; opazovali so ju z začudenjem / ta pisatelj zna dobro opazovati
// zaznavati sploh: z žalostjo je opazoval, kako izginjajo ljudski običaji
2. gledati kaj načrtno, z določenim namenom: opazovati naravne pojave, zvezde ; opazovati pod, z mikroskopom ; natančno opazovati / bolnika že dalj časa opazujejo ; sumljiv je, zato ga opazujejo / lovec opazuje divjad / opazovati vreme

opáž tudi opàž -áža m ( ȃ; ȁ á )
1. kar se namesti, pritrdi na določeno površino za zaščito, olepšanje: popraviti opaž pri svinjaku ; zavarovati cevi z opažem ; lesen opaž ; opaž iz slame ; knjižnica z opažem iz orehovine / stenski, stropni opaž
2. grad. priprava, navadno iz desk, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: narediti, odstraniti, tesati opaž ; za betoniranje loka pri mostu so postavili jeklen opaž / drsni opaž ; izgubljeni opaž navadno iz izolacijskega materiala, ki po betoniranju ostane kot del objekta ; premični opaž

opážanje -a s ( á )
1. nav. mn. kar se doseže z opazovanjem, raziskovanjem: opažanja so potrdila precejšen del njegovih trditev ; vsa opažanja si zapisuje / hidrografska, psihološka opažanja
2. glagolnik od opažati: opažanje negativnih pojavov v razvoju družbe

opážati -am nedov. ( á )
z gledanjem zaznavati: človeško oko opaža mnogo več kot živalsko
// zaznavati sploh: opaža, da mu pojemajo moči ; vsi so opažali, da je huda
knjiž. nehal jo je opažati se zanimati zanjo, jo ogovarjati
// zaznavati, da kaj je, obstaja: opažati napake, pomanjkljivosti ; med obema primerkoma ne opažamo bistvenih razlik ; opaža se znižanje cen / publ.: v zadnjem času opažamo vse več takih tendenc ; v poročilih se opaža površen odnos do položaja na ogroženem območju je viden, se kaže

opážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opaž: pripraviti opažne deske, plošče / opažni oder oder, ki nosi opaž in nestrjeni beton ; opažni okvir

opáženje -a s ( ȃ )
glagolnik od opažiti: opaženje stene / opaženje z lesom

opaževáti -újem nedov. ( á ȗ )
nameščati, pritrjevati na določeno površino za zaščito, olepšanje: opaževati stene s hrastovim lesom

opážiti -im dov. ( á ȃ )
namestiti, pritrditi na določeno površino za zaščito, olepšanje: opažiti stene, strop ; opažiti hlev s slamo ; opažiti zid s pločevino

ópcija -e ž ( ọ́ )
1. navadno s prilastkom kar je dano na izbiro za uresničitev česa; možnost : trenutno stanje nam ne ponuja veliko opcij ; dobre, slabe opcije ; najbolj realna opcija ; izbrati eno od opcij / nakupne, prodajne opcije za delnice, surovine
2. navadno s prilastkom politični nazor, ki ga zagovarja kaka politična stranka, ali tako opredeljena politična stranka: izreči se za izrazito desno, levo opcijo ; nacionalistična opcija ; vladajoča opcija / politična opcija
3. fin. dogovor, ki daje sopogodbeniku možnost, da izbere odločitev glede sklenitve, izpolnitve pogodbe: opcija za podaljšanje roka
4. pravn. pravica izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega ozemlja: imeti, izkoristiti opcijo / možnost opcije ; potek opcije ; opcija za Jugoslavijo

opcíjski in ópcijski -a -o prid. ( ȋ; ọ́ )
nanašajoč se na opcijo: opcijski upravičenec / opcijska pravica / določiti opcijski rok
knjiž. na drugi stopnji študija je nekaj opcijskih predmetov izbirnih predmetov

opečátiti -im dov. ( á ȃ )
dati, pritisniti pečat, zlasti za dokaz verodostojnosti: opečatiti listino
ekspr. gibanje je opečatil za nazadnjaško označil, opredelil

opéčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na opeko: opečni zidovi ; opečna streha ; opečna zgradba ; opečna tla / opečna gradnja / opečni izdelki / opečni prah / opečna barva blaga / (opečni) strešnik, zidak / opečna peč peč za žganje opeke

opečênec -nca m ( é )
1. kdor se je opekel: zdravljenje opečencev
2. gastr. na tanke kose narezan, opečen beli oljnati kruh, navadno brez skorje: postregla mu je s čajem in opečencem, namazanim z maslom

opêči opêčem dov. , tudi opekó; opêci opecíte; opékel opêkla ( é )
1. narediti, da je kaj na površini pečeno: meso opečemo, da dobi lepo skorjico ; opeči papriko na štedilnikovi plošči ; zrezke na hitro opeči / opeči kruhove rezine
2. nekoliko speči: meso je takoj opekla, da se ne bi pokvarilo
3. poškodovati kožo, tkivo z ognjem, električnim tokom, vročo ali jedko tekočino: po nesreči je opekla otroka ; opeči s kropom, razbeljenim železom ; brezoseb. mater je tako opeklo, da je umrla za ranami ; opeči se z likalnikom ; opeči si prste / koprive so jo opekle ; sonce ga je opeklo
pog., ekspr. pri tem si boš opekel prste doživel boš neuspeh
4. star. speči : za gostijo je opekel teleta

opéčnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je iz opeke: zid je opečnat ; opečnata hiša, streha ; opečnata tla
2. po barvi podoben opeki: na hrbtu ima ta žival opečnate proge / opečnata barva

opeháriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati : ta slepar bi me rad opeharil / opehariti koga za dediščino / čutil je, da so ga opeharili za veliko upanje

opehárjenec -nca m ( ȃ )
ekspr. kdor je ogoljufan, prevaran: opeharjenci so se zaman jezili

opehárjenost -i ž ( ȃ )
ekspr. prevaranost : občutek opeharjenosti

opéka -e ž ( ẹ̑ )
izdelek, navadno iz gline, za zidanje ali pokrivanje ostrešja: zidar potrebuje še sto opek ; toča je razbila več opek
// ed. več takih izdelkov, taki izdelki: delati, žgati opeko ; zidati z opeko ; strehe so krite z opeko ; tlak iz opeke ; sušilnica za opeko ; njegov obraz je bil rdeč kot opeka / cementna opeka ; luknjičasta, votla, žlebasta opeka ; polna opeka ki nima votlin, votlinic ; slemenska, stropna, strešna, zidna opeka
metal. kisla opeka obstojna v ognju ; teh. magnezitna opeka iz žganega magnezita ; šamotna opeka

opekáč -a m ( á )
električna priprava, v kateri se opekajo kruhove rezine: koščke kruha je zložila v opekač

opékar -ja m ( ẹ̑ )
izdelovalec opeke: opekarji in zidarji

opekárna -e ž ( ȃ )
obrat, tovarna za izdelovanje opeke: zgraditi opekarno ; delavci v opekarni

opekárnar -ja m ( ȃ )
lastnik opekarne: bogat opekarnar

opekárnica -e ž ( ȃ )
zastar. opekarna : v kraju je bilo več opekarnic

opekárniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opekarno: opekarniške naprave / opekarniški delavci

opékarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na opekarje ali opekarstvo: opekarska glina / opekarska peč / opekarski delavci / opekarski mojster

opékarstvo -a s ( ẹ̑ )
izdelovanje opeke: imeti prakso v opekarstvu

opékast -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. ki je iz opeke: opekasta stena, streha
2. podoben opeki: posušena gmota se zreže na opekaste kose / blago opekaste barve
teh. opekasti briketi

opékati -am nedov. ( ẹ̑ )
delati, da je kaj na površini pečeno: meso približno deset minut opekamo na olju ; opekati v pečici, ponvi
zastar. po rjavem obrazu se je videlo, da je fanta dolgo opekalo sonce da je bil, se zadrževal na soncu

opeklína -e ž ( í )
poškodba kože, tkiva zaradi ognja, električnega toka, vroče ali jedke tekočine: pri eksploziji je dobil hude opekline ; umreti od opeklin / na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin / opekline na roki
med. opeklina prve stopnje

opeklínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opeklino: opeklinski mehurji / opeklinski zavoj

ópel ópla m ( ọ́ )
avtomobil nemške tovarne Opel: pripeljati se z oplom ; v prid. rabi: opel kadet ; opel karavan ; opel rekord

opelíniti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. dodati pijači pelin: opeliniti vino
// ekspr. narediti kaj neprijetno, težko: opelinil mu je življenje

opéniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zmočiti s peno: s pivom je openil brke

opénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s pripenjanjem, pritrjevanjem delati, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: openjati stene z blagom, usnjem
2. dajati, nameščati okrog česa: openjati hlode z verigami in jih vleči
3. knjiž. prekrivati , obdajati : zidove openja gost bršljan ; kratka rokava ji ljubko openjata nadlakti / štrleče ličnice ji je openjala ohlapna koža

opentljáti -ám tudi opéntljati -am dov. ( á ȃ; ẹ̑ )
okrasiti s pentljami: opentljati konje

ópera -e ž ( ọ̑ )
1. odrsko glasbeno delo s petim besedilom in instrumentalno spremljavo: napisati opero ; skladatelj oper ; arija iz Verdijeve opere Traviata ; libreto za opero / poslušati opero ; radijska izvedba opere
glasb. jazz opera pisana v stilu jazza ; komična opera z zabavno, veselo vsebino ; resna opera
2. poslopje (osrednjega) opernega gledališča: opera je bila popolnoma zasedena ; obnavljati opero / sopranistka ljubljanske Opere ; gostovanje zagrebške Opere ansambla, igralcev

operabílen -lna -o prid. ( ȋ )
med. ki se da operirati: operabilna bula

opera buffa opere buffe [ ópera búfa ] ž ( ọ̑, ȗ )
glasb. komična opera 18. stoletja: italijanska opera buffa

operácija -e ž ( á )
1. zdravniško dejanje z namenom odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: operacija traja že pet ur ; operacija je uspela ; narediti, opraviti operacijo ; pacient je operacijo dobro prestal ; asistirati pri operaciji ; težka operacija ; operacija dvanajsternika, slepiča / lepotna operacija ; plastična operacija z namenom operativno obnoviti poškodovano, iznakaženo tkivo ali del telesa ; robotska operacija izvedena s pomočjo robotizirane aparature z lučjo, kamero, kirurškimi orodji, s katerimi je mogoče operirati prek daljinskega upravljanja / pog. si že šel na operacijo si se že dal operirati
2. voj., navadno s prilastkom delovanje večjega števila oboroženih sil z namenom zavzeti večje ozemlje ali uničiti večje število nasprotnikovih sil: operacija poteka ob meji ; izvesti, spremljati, voditi operacijo ; ustaviti vojaške operacije / očiščevalna, padalska operacija
3. navadno s prilastkom skupek med seboj povezanih del v okviru celote: združiti več delovnih operacij ; novi tip pralnega stroja ima štirinajst operacij ; poznati zaporedje operacij pri stroju
4. nav. mn., z oslabljenim pomenom, s prilastkom izraža opravljanje, izvajanje dejavnosti, kot jo določa prilastek: finančne, kreditne, trgovinske operacije ; takih miselnih operacij ni več zmožen / publ. prišlo je do zastoja pristaniških operacij del v zvezi z razkladanjem, nakladanjem
filoz. logična operacija postopek pri proučevanju, ki upošteva zakon logike ; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število ; seštevanje in odštevanje sta nasprotni računski operaciji ; med. aseptična operacija ; premostitvena operacija pri kateri se premosti obolela žila ali oboleli del drugega votlega organa ; indikacija za operacijo

operacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na operacijo:
a) operacijski instrumenti / operacijska dvorana, miza / operacijska rana
b) operacijski načrt / operacijsko območje
mat. operacijski znak ; operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode ; voj. operacijske raziskave raziskave o potrebnem orožju in moštvu za preboj določene fronte

operacionálen -lna -o prid. ( ȃ )
uporaben, učinkovit: opis operacionalnih ciljev ; vse operacionalne rešitve v predlogu niso dobre

operacionalizácija -e ž ( á )
1. stanje, ko je kaj operacionalizirano: operacionalizacija spremembe 80. člena ustave je zapisana v ustavnem zakonu
2. proces, v katerem se kaj operacionalizira: operacionalizacija zakona

operacionalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti uporabno, učinkovito v kakem postopku: operacionalizirati spoznanja

operánd -a m ( ā )
mat. količina, na kateri se naredi računska operacija:

operát -a m ( ȃ )
pravn., navadno v zvezi katastrski operat izčrpno, strokovno dokumentiran opis zemljišča glede na izmero, kakovost, kulturo, lastništvo:

operatêr -ja m ( ȇ )
1. zdravnik, ki operira: operater je svoje delo dobro opravil ; je izvrsten operater ; dela kot operater na kliniki
2. kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje: operater je moral projicirati film še enkrat ; razpisati delovno mesto operaterja / filmski, radijski, tonski operater ; operater snemalec ; operater pri mehanografskem stroju
// kdor nudi pomoč, informacije o čem po telefonu: počakati je moral na prostega operaterja
3. podjetje, ki svojim uporabnikom omogoča dostop do storitev prek določene infrastrukture, navadno telekomunikacijske: operaterji mobilne telefonije za klice znotraj svojega omrežja ponujajo nižje cene ; domači, tuji operaterji ; konkurenca, sodelovanje med operaterji ; naročnik, razmerje pri operaterju ; dogovor, pogodba z operaterjem / mobilni operater ki ponuja dostop do mobilne telefonije ; kabelski operater ki ponuja dostop prek kabelskega televizijskega omrežja ; sistemski operater distribucijskega omrežja podjetje, ki skrbi za organizirano javno razdeljevanje električne energije, plina ; železniški operater

operatêrka -e ž ( ȇ )
1. zdravnica, ki operira: ta zdravnica je tudi dobra operaterka
2. ženska, ki dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje: računalniška, radarska operaterka ; operaterka na igralnih avtomatih ; operaterka pri računalniku
// ženska, ki nudi pomoč, informacije o čem po telefonu: operaterka v klicnem centru ; telefonska operaterka

operatêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na operaterje: operaterski pomočnik v filmski ekipi / operaterska kabina

operatíva -e ž ( ȋ )
publ. dejavnost, zlasti gospodarska, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: vzgajati kadre za operativo in znanstveno delo ; delati v operativi ; inženir s prakso v operativi / izvozna, nabavna, prodajna operativa
// oddelek, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: šef, vodja operative / ta odsek ceste je skupaj z gradbeno operativo gradila mladina gradbenimi delavci

operatívec -vca m ( ȋ )
pog. delavec, ki se ukvarja s praktičnimi, neposrednimi deli: zaposlen je kot operativec v termocentrali ; narašča potreba po šolanem kadru, število operativcev pa se zmanjšuje

operatíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na operacijo:
a) operativna odstranitev obolelega tkiva ; operativno zdravljenje / operativni trakt v bolnišnici
b) operativni bataljon ; operativna enota / operativni oficir ; operativno poveljstvo / vojska je napredovala po operativnem načrtu / operativno območje
2. nanašajoč se na operativo: vzgajati operativni kader ; operativno vodstvo / opravljati operativne naloge / operativni postopek
publ. operativni prostori so premajhni delovni prostori ; publ. ugotovili so, da policija ni bila dovolj operativna uspešna, zavzeta
aer. operativni dnevnik letala ; ekon. operativni plan podrobno, natančno podan načrt za krajše časovno obdobje ; operativna evidenca sprotno (dnevno) spremljanje poslovnih dogajanj ; navt. operativna obala obala, urejena za pristajanje ladij

operatívnost -i ž ( ȋ )
publ. uspešnost , zavzetost : v poslovanju je potrebna večja operativnost ; premajhna operativnost odbora
// dejavnost , delovanje : operativnost vojaških enot

operátor -ja m ( ȃ )
kdor dela s kakimi napravami ali nadzoruje njihovo delovanje; operater : za delo pri tem stroju so potrebni trije operatorji ; operator pri mehanografskem stroju
mat. logični operator predpis, ki dani količini določi neko količino

óperen -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na opero: operni libreto ; operna arija ; operna glasba / operni repertoar ; operna predstava / operni ansambel, balet ; operni dirigent ; operni pevec / operno občinstvo / operno gledališče ; publ. ljubljanska operna hiša

operéta -e ž ( ẹ̑ )
odrsko glasbeno delo lahkotnega značaja s petim in govorjenim besedilom ter instrumentalno spremljavo: igrati opereto ; skladatelj operete ; libreto za opereto

operéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na opereto: operetni libreto ; operetna glasba ; operetne melodije / operetna predstava / operetni igralec, pevec ; operetna skupina
2. publ. ki ima značilnosti, zaradi katerih ga drugi ne jemljejo resno: operetna revolucija, vlada

operíranec -nca m ( ȋ )
kdor je bil operiran: dati operirancu pomirjevalno sredstvo ; skrbeti za operirance

operíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od operirati: operiranje bule, noge / operiranje z argumenti

operíranka -e ž ( ȋ )
ženska, ki je bila operirana: operiranka se počuti bolje

operírati -am nedov. ( ȋ )
1. nedov. in dov. z zdravniškim dejanjem odstraniti oboleli, poškodovani organ, tujek ali vzpostaviti normalno delovanje poškodovanega organa: dati se operirati ; operiral ga je primarij ; ponesrečenca so že operirali / operirati oko, pljuča ; operirali so ga na prostati / operirati bulo, kilo, slepič
2. voj. opravljati vojaške operacije: bombniki in lovci so operirali skupaj s kopenskimi silami ; brigada je v tistem času operirala na Gorenjskem
3. publ. delovati , nastopati : njihova mornarica operira že na vseh svetovnih morjih ; kot borzni agent je operiral v večjih mestih države
4. publ., z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da je dejavnost osebka v zvezi s tem, kar izraža samostalnik: banke operirajo z denarjem vlagateljev ; operirati s stvarnim gradivom / umetnik operira z barvo, obliko / operirati s številkami / režiser mora pri snemanju operirati z montažerjem sodelovati ; v svoji razpravi operira s predzgodovinskimi vplivi jih upošteva, navaja
5. ekspr. uporabljati : rad operira z abstraktnimi pojmi, tujkami ; kot govornik operira s frazami

operíst -a m ( ȋ )
zastar. operni pevec: nastop znanega operista

opériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. okrasiti s perjem: operiti puščico

operjáničiti -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. okrasiti s perjanico: operjaničiti klobuk

opérjenec -nca m ( ẹ̑ )
knjiž., ekspr. ptič : ob bregu reke so se zbrali razni operjenci

opérjenost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. dejstvo, da je telo poraslo s perjem: operjenost mladičev / slaba operjenost pri nekaterih papigah

operóz -a m ( ọ̑ )
lit. član ljubljanskega društva Academia operosorum: prizadevanja operozov

operútiti se -im se dov. ( ū ȗ )
knjiž. dobiti peruti: mladiči so se že operutili

opésen -sna -o prid. ( ẹ̄ )
star. tesen 2 , oprijet : opesen suknjič

opésniti -im dov. ( ẹ̑ )
knjiž. izraziti, prikazati v pesmi: ta motiv je opesnilo več pesnikov / Aškerc je opesnil Trubarja

opéstnik -a m ( ẹ̑ )
nar. kamen, ki varuje ogel hiše, da ga voz ne poškoduje; odrivač : kolo je zadelo ob opestnik

opéšanec -nca m ( ẹ̑ )
ekspr. kdor je opešal: pomagati opešancu

opéšanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opešati: opešanje srca, vida / opešanje rastlin

opéšanost -i ž ( ẹ̑ )
stanje opešanega človeka: opešanost izletnikov / zaradi opešanosti se je dal upokojiti

opéšati -am dov. ( ẹ̑ )
1. zaradi utrujenosti, velikih naporov ne moči več (hitro) hoditi, se premikati: ranjenec je opešal in so ga morali nositi ; opešati od lakote ; v strmem klancu so konji opešali
2. postati slab, onemogel: ni še tako star, pa je že opešal ; v zadnjem letu je opešal / ekspr.: rastlina v taki zemlji opeša ; nekatere sorte krompirja so opešale so se izrodile
3. nav. ekspr. izgubiti popolnost svojih značilnosti: sluh, spomin, vid mu je opešal / telesne moči so ji opešale
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: oči so mu opešale ; med boleznijo mu je opešalo srce
4. ekspr. postati manj močen, intenziven: njena ljubezen je opešala

opéten tudi opêten -tna -o prid. ( ẹ̑; ē )
peten : opetni del čevlja

opéti 1 opnèm dov. , opél; nam. opét in opèt ( ẹ́ ȅ )
1. s pripenjanjem, pritrjevanjem narediti, da je kaj na (vsej) površini, zlasti za olepšanje: opeti stene ; opeti s tapetami / obleka je tesno opela njeno postavo
2. star. dati okrog telesa: opeti vitezu oklep

opéti 2 opôjem dov. , opój opójte tudi opôj opôjte; opél ( ẹ́ ó )
knjiž. proslaviti v pesmi: opeti junaka ; opeti pomlad
// izraziti, prikazati v pesmi: opeti svojo bolečino, ljubezen

opétje tudi opêtje -a s ( ẹ̑; ȇ )
obrt. petni del obuvala: opetje in peta

opetnájstiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati : pri kupčiji so ga opetnajstili / opetnajstili so jo za delež

opétnica -e ž ( ẹ̑ )
opetnik : opetnica se tesno prilega nogi
obrt. zgornje usnje petnega dela obuvala

opétnik -a m ( ẹ̑ )
zadnji zgornji del obuvala: trdi, visoki opetniki ; peta in opetnik
obrt. močnejši del petnega dela obuvala med zgornjim usnjem in podlogo

opetováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. ponavljati : opetoval je za njim besedo za besedo

opévanka -e ž ( ẹ́ )
ekspr. opevana ženska: pesem je poslal svoji opevanki / Prešernova opevanka

opévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. slaviti v pesmi: pesnik opeva žrtve za svobodo ; opevati pomlad ; opevati ljubljeno ženo / pesem opeva njegovo junaštvo
// izražati, prikazovati v pesmi: opevati dogodke iz vojne ; opevati ljubezen, žalost / v filmu opevati trpljenje svoje domovine
2. ekspr. zelo hvaliti, slaviti: vse življenje ga opeva ; toliko ga ni treba opevati, saj so drugi še boljši

opháti ophám stil. opšèm dov. ( á ȃ, ȅ )
s tolčenjem odstraniti trši ovoj žitnih zrn: ophati ječmen, proso ; ophati v stopah

opiát tudi opiját -a m ( ȃ )
farm. zdravilo, ki vsebuje opij ali opijeve alkaloide: proizvodnja, uporaba opiatov ; morfij, opij in drugi opiati

opiáten tudi opijáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opiat: opiatni analgetiki ; opiatne droge ; zdravljenje opiatne odvisnosti

ópica -e ž ( ọ̑ )
1. umsko zelo razvita žival z oprijemalnimi sprednjimi in zadnjimi okončinami in z naprej obrnjenimi očmi: opice plezajo po drevju, trgajo sadeže ; opice v živalskem vrtu ; vreščanje opic ; posnema druge kot opica ; skače kakor opica / cirkuška, dresirana opica
antr. opica človek pitekantropus ; zool. ozkonose opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina ; človeku podobne opice ; širokonose opice s širokim nosnim pretinom, ki živijo v Južni Ameriki, Platyrrhina
2. slabš. kdor nekritično posnema vedenje, ravnanje koga drugega: ta opica prevzame od svojih sošolcev vse potrebno in nepotrebno
// človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem, zlasti ženska: to je prava opica / kot psovka opica neumna

ópičar -ja m ( ọ̑ )
nekdaj kdor vodi po svetu dresirane opice in nastopa z njimi: opičarji in medvedarji

opičaríja -e ž ( ȋ )
slabš. dejanje, ravnanje, s katerim kdo nekritično posnema dejanje, ravnanje koga drugega: to je prava opičarija

opíčiti -im dov. ( í ȋ )
nar. vzhodnoštajersko zapičiti : opičiti kol v zemljo / svoje oči je opičil v soseda ; s pogledom se je opičila vanj

ópičjak in opičják -a m ( ọ̑; á )
1. opičji samec: stari opičjaki v živalskem vrtu ; skače kot opičjak
2. slabš. človek z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem: s takim opičjakom se druži

ópičji -a -e prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na opice: opičji mladič, samec / opičji kriki ; opičja spretnost / njegove opičje kretnje ; ekspr.: človek z opičjim obrazom ; ima opičje čelo / ekspr. opičja ljubezen staršev do otrok nekritična

ópička -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od opica: igrati se z opičko ; dresirane opičke

ópičnik -a m ( ọ̑ )
knjiž. opičjak : opičnik pleza po drevju / s takim ravnanjem je naredila iz otroka pravega opičnika

opičnják -a m ( á )
1. zaprt prostor za opice: ogledovati si opice v opičnjaku
2. opičji samec: velik opičnjak

opíh -a m ( ȋ )
bot. na vlažnih tleh rastoča rastlina z drobnimi bledo rumenimi cveti, Ranunculus sceleratus:

opíhati -am dov. , tudi opihájte; tudi opihála ( í )
1. obdati s premikajočim se zrakom: opihati boleče mesto
// obdati kaj s seboj: opihal jih je mrzel veter
2. s pihanjem odstraniti: opihati prah s knjige

opíhniti -em dov. ( í ȋ )
obdati s premikajočim se zrakom: opihniti buško
// obdati kaj s seboj: na vrhu jih je opihnil mrzel veter

opihováti -újem nedov. ( á ȗ )
obdajati s premikajočim se zrakom: opihovati obraz s pahljačo ; opihovati si prste
// obdajati kaj s seboj: grebene opihuje mrzel veter

ópij -a m ( ọ̄ )
mamilo iz izcedka glavic vrtnega maka: kaditi, uživati opij ; pridobivanje opija / surovi opij v kepice strjen izcedek iz glavic vrtnega maka kot surovina za to mamilo

opijániti -im dov. ( á ȃ )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: opijanili so jo, da so jo lažje ogoljufali ; opijaniti z vinom
// povzročiti pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanila / ta močni vonj ga je opijanil
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: strast po hitrosti ga je opijanila / opijaniti koga z lepimi besedami

opijánjati -am nedov. ( á )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: fantje so opijanjali dekleta ; opijanjati z vinom
// povzročati pijanost, omotico: pijača jo je hitro opijanjala / ta močni vonj me opijanja
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: uspeh ga opijanja / opijanjali so ga s pohvalami

opíjanje -a s ( í )
glagolnik od opijati: hitro opijanje z žganjem

opijanljív -a -o prid. ( ī í )
ki opijanja: opijanljive pijače / opijanljiv vonj rož

opíjati -am nedov. ( í )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročati, da je kdo pijan: sam ni pil, druge je pa rad opijal ; opijati s slivovko
// povzročati pijanost, omotico: pijače, ki opijajo / ta snov v večjih količinah opija
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: ljubezen ga je vse bolj opijala / oblast, ki jo ima, ga opija

ópijev -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na opij: opijev učinek
farm. opijeva tinktura rjava alkoholna raztopina opija ; kem. opijev alkaloid

ópijski -a -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na opij: opijsko mamilo / opijski mak / opijska pijanost / opijske kadilnice
zgod. opijska vojna vojna Anglije in Francije s Kitajsko v letih 1839–1842 in 1857–1858, ker je ta prepovedala uvoz opija iz Indije

opíkati -am dov. ( ī ȋ )
raniti s piki, pikanjem: ose te bodo opikale / otroka so opikali komarji ; pren., ekspr. v družbi rada opika znance

opikljáti -ám dov. ( á ȃ )
narediti, da je na čem kaka snov v obliki pik, pikic: z lepilom namazano brado opikljati s kosmiči preje

opílek -lka m ( ȋ )
nav. mn. kar odpade pri piljenju: sproti odstranjevati opilke ; roženi, železni opilki

opíliti -im dov. ( í ȋ )
1. s pilo obdelati predmet: opiliti vijak / opiliti nohte do zaželene dolžine / opiliti robove
2. knjiž. dati čemu bolj izdelano podobo: opiliti besedilo, govor / v teh letih je svoje vedenje opilil
3. ekspr. udariti : opilil ga je, še preden se mu je mogel izmakniti
ekspr. opilil me je za precejšnjo vsoto ogoljufal

opioíd -a m ( ȋ ) farm.
zdravilo za lajšanje hudih bolečin, ki vsebuje opij: zdravnik je bolniku predpisal močan opioid ; odmerek opioidov ; poraba opioidov

opioíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opioide: opioidni analgetik ; izločanje opioidnih peptidov ; opioidno zdravilo

opípati -am tudi -ljem dov. ( ī ȋ )
nar. oskubsti : opipati kokoš

opiráč -a m ( á )
grad. poševni tram povezja; opornik

opiráča -e ž ( á )
star. palica za oporo (pri hoji): hodi z opiračo / palica opirača

opirálo -a s ( á )
kar se rabi za oporo, naslonitev: stol brez ročnih opiral

opíranje -a s ( ī )
glagolnik od opirati, naslanjati: opiranje nadlakti na mizo ; opiranje na palico / opiranje na to teorijo

opírati 1 -am nedov. ( ī ȋ ) navadno v zvezi z na
1. dajati, postavljati kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenaša na kaj: sedel je v kotu in opiral brado na kljuko palice ; opirati komolce na mizo
// delati, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpirati : ranjenca sta opirala dva borca ; opiral ga je z levico / na strmini so morali opirati voz
2. imeti, uporabljati kaj za osnovo, izhodišče: svojo prošnjo opiram na naslednje ; opirati trditev na že znana dejstva ; opirati se na znanstvena spoznanja / sodba se opira na izpovedi prič

opírati 2 -am nedov. ( ī )
star. večkrat oprati: opirati komu perilo / s solzami opirati svojo krivdo zmanjševati

opís -a m ( ȋ )
predstavitev, prikaz česa po zunanjih značilnostih: izpopolniti opise pomembnih dogodkov ; kratek, nadroben, natančen opis ; lirični opisi narave / osebni opis ; tehnični opis stroja ; opis bolezni
lit. natančna besedna predstavitev česa v pripovedi ; šol. pisni izdelek, v katerem so navedene glavne zunanje značilnosti česa

opísati in opisáti opíšem dov. , opíšite ( í á í )
1. z besedami predstaviti, prikazati kaj po zunanjih značilnostih: opisati človeka, dogodek, lego kraja ; sam je opisal svoje življenje ; na kratko, natančno opisati / opisati naloge, ki jih je treba opraviti ; opisati potek dela
2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način narediti: opisati elipso, krog ; premica opiše plašč valja
žoga je opisala (velik) lok je letela v (velikem) loku
3. star. pobarvati , poslikati : opisal je veliko pirhov ; opisati si obraz

opisávati -am nedov. ( ȃ )
star. opisovati : znal je slikovito opisavati dogodke

opísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opis: vprašanja zahtevajo opisni odgovor ; opisna razlaga / njegove pesmi so preveč opisne
geom. opisna geometrija geometrija, ki upodablja prostorske tvorbe v ravnini ; jezikosl. opisni čas glagolska oblika, ki se tvori s pomožnim glagolom biti in neosebno glagolsko obliko ; opisni deležnik tvorni in trpni deležnik, s katerim se tvorijo opisni časi in nakloni ; opisna slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave na eni stopnji razvoja ; šol. opisno ocenjevanje označevanje učnega uspeha z besedami

opisljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da opisati: značilnosti tega dela so ugotovljive in opisljive ; težko opisljiv pojem

opisméniti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. naučiti pisati in brati: država si prizadeva opismeniti vse nepismene
// narediti, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja, sprejemanja besedil: funkcionalno opismeniti učence / gledališko, književno, medijsko opismeniti bralce, gledalce
2. narediti, da kdo pridobi znanje, sposobnost za opravljanje kakega dela, dejavnosti: opismeniti neplavalce / finančno, informacijsko, naravoslovno, računalniško opismeniti dijake, študente, učitelje / emocionalno, vsestransko opismeniti otroke

opisménjenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost opismenjenega človeka: funkcionalna, jezikovna opismenjenost dijakov, študentov ; pravopisna opismenjenost ; slaba opismenjenost nekaterih priseljencev / računalniška opismenjenost / politična opismenjenost

opismenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od opismenjevati: sistematično opismenjevanje otrok v prvih razredih devetletke / učbenik je namenjen opismenjevanju in učenju slovenščine ; metode funkcionalnega opismenjevanja učencev / gledališko, kulturno, medijsko opismenjevanje bralcev, gledalcev / glasbeno, plavalno opismenjevanje / digitalno opismenjevanje razvijanje sposobnosti uporabljanja interneta, elektronske pošte, digitalne fotografije, elektronskega komuniciranja z državno upravo ; informacijsko opismenjevanje ; računalniško opismenjevanje učenje, pridobivanje temeljnih znanj in veščin za učinkovito uporabo računalnika, možnosti in veščin za uporabo interneta ter komunikacije prek elektronskih medijev / čustveno opismenjevanje otrok, odraslih

opismenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. učiti pisati in brati: opismenjevati nepismene ; sistematično opismenjevati otroke
// delati, da kdo pridobi sposobnost aktivnega tvorjenja, sprejemanja besedil: opismenjevati učence za kritično dojemanje in ustvarjalno rabo besedil / medijsko opismenjevati bralce, gledalce
2. delati, da kdo pridobi znanje, sposobnost za opravljanje kakega dela, dejavnosti: finančno, informacijsko, računalniško opismenjevati dijake, odrasle, študente

opísništvo -a s ( ȋ )
knjiž. opisnost , opisovanje : v njegovi poeziji je veliko opisništva

opísnogeométričen -čna -o prid. ( ȋ-ẹ́ )
nanašajoč se na opisno geometrijo: opisnogeometrični problem / opisnogeometrična upodobitev

opísnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost opisnega: avtor je presegel faktografsko opisnost prejšnjih del / ekspr. z golo opisnostjo ni dosegel zaželenega učinka

opisoválec -lca [ opisovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor opisuje: dober opisovalec narave

opisoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opisovanje: avtorjev opisovalni dar / njegove pesmi niso izpovedne, ampak opisovalne / opisovalna metoda

opisovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od opisovati: ne mara dolgega opisovanja ; natančno, olepšano opisovanje ; opisovanje dogodkov, razmer

opisováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z besedami predstavljati, prikazovati kaj po zunanjih značilnostih: opisovati ljudi, naravo, življenje ; jedrnato, slikovito, živo opisovati ; težko je slepemu opisovati barve ; na dolgo opisovati
jezikosl. opisovati čase in naklone z opisnim deležnikom delati, tvoriti
2. nav. 3. os., geom. gibajoč se, premikajoč se na določen način delati: točka opisuje krog ; premica opisuje plašč stožca

opíščiti se -im se dov. ( í ȋ )
nar. zahodno dobiti izpuščaje: po vsem telesu se je opiščil

opítati -am dov. ( ī )
spitati : opitati prašiča in ga prodati ; kravo na hitro opitati
ekspr. brata je opital z ne preveč laskavimi imeni ozmerjal

opíti opíjem dov. ( í )
1. z dajanjem alkoholne pijače v veliki količini povzročiti, da je kdo pijan: zvabili so ga v zidanico in opili
// povzročiti pijanost, omotico: ta pijača opije / močna zdravila so ga opila
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kdo zaradi čustvenega zanosa ne misli, ravna več razsodno, preudarno: zmaga jih je opila / opiti koga z besedami

opítje -a s ( ȋ )
glagolnik od opiti: posledice opitja

opítost -i ž ( ȋ )
stanje opitega človeka: v opitosti storjeno dejanje

òpla medm. ( ȍ ) pog.
1. izraža zavrnitev: opla, tako pa že ne boš govoril
2. izraža opravičilo: opla, res sem neroden
3. izraža začudenje, presenečenje: opla, kaj se pa dogaja

oplahníti 1 in opláhniti -em dov. ( ī á )
knjiž. uplahniti , upasti : balon je nenadoma oplahnil

oplahníti 2 in opláhniti -em dov. ( ī á )
nar. oplakniti : oplahniti sod

oplahtáti -ám dov. ( á ȃ )
pog. ogoljufati , prevarati : oplahtati koga ; pri prodaji so ga oplahtali za pet tisoč evrov

oplájanje -a s ( á )
glagolnik od oplajati: oplajanje pri živalih / oplajanje zahodnoevropskega slikarstva z bizantinskim / medsebojno oplajanje dveh kultur

oplájati -am nedov. ( á )
1. oplojevati : umetno oplajati / čebele oprašujejo in oplajajo rastline
2. ekspr. izboljševati vrednost, kakovost: etika bi morala oplajati prakso ; oplajati svoj besedni zaklad z branjem klasikov ; duhovno, kulturno oplajati

opláka -e ž ( ȃ )
knjiž. odpadna voda: v kanalih pod ulicami klokota oplaka / industrijska oplaka
ekspr. sram te bodi, da točiš tako oplako slabo, nekvalitetno vino

oplakníti in oplákniti -em dov. ( ī á )
z vodo ali drugo tekočino na hitro očistiti brez drgnjenja: krožnike je samo oplaknila ; oplakniti kaj s čisto, mrzlo vodo / oplakniti roke z razkužilom ; na hitro se je oplaknil v potoku
ekspr. oplakniti si (suho) grlo kaj popiti

oplakováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vodo ali drugo tekočino na hitro čistiti brez drgnjenja: oplakovati posodo / oplakovati roke z razkužilom ; hodili smo se oplakovat v potok
2. večkrat pokriti, obdati kaj s seboj: dež je oplakoval ceste / voda oplakuje strme bregove / otok oplakujejo valovi

oplánkati -am dov. ( ȃ )
pog. ograditi z deskami, krajniki: gradbišče so že oplankali

opláščiti -im dov. ( á ȃ )
teh., v zvezi z elektroda obdati z mineralno oblogo: oplaščiti elektrode za varjenje

oplašíti in oplášiti -im, in oplašíti -ím dov. , oplášil ( ī á ā; ī í )
1. z vzbujanjem strahu, vznemirjenosti odvrniti koga od kakega dejanja, dela: njegove besede so jo oplašile, da je opustila svoj namen ; opozarjanje na nevarnost jih ni oplašilo ; ne dajte se oplašiti / vihar ga ni oplašil, odpravil se je na morje
2. zastar. preplašiti , prestrašiti : oplašiti otroka ; na sestanku so ga malo oplašili ; tatovi so se oplašili in zbežali / s svojo opazko ga je oplašila vznemirila

oplát -i ž ( ȃ )
knjiž. furnir : hrastova, orehova oplat
zastar. dobiti jih po zadnji oplati po zadnjici

opláta -e ž ( ā )
teh. kar pokriva ogrodje ladje, letala: na ladijsko ogrodje so pritrdili leseno oplato in krov ; kovinska oplata letala

opláten -tna -o ( ȃ )
pridevnik od oplata: oplatna deska

opláti opóljem dov. , opôlji opoljíte; oplál in oplàl ( á ọ́ )
agr. odstraniti pleve s sunkovitimi premiki posode: oplati koruzo, oves

oplática -e ž ( ȃ )
knjiž. furnir : orehova oplatica / oblagati z oplaticami

oplatíti -ím in oplátiti -im dov. , oplátil ( ī í; ā ȃ )
knjiž. furnirati : oplatiti lesene izdelke
// teh. narediti čemu oplato: oplatiti ladjo

oplátnica tudi oplatníca -e ž ( ȃ; í )
knjiž. tanka deska, plošča zlasti za obijanje, oblaganje: ladjedelec veže oplatnice ; nameščanje podov in oplatnic pri tovornih vagonih

oplàz -áza m ( ȁ á )
1. agr. del pluga v obliki široke železne palice, ki drži plug v ravnotežju: lemež, deska in oplaz
2. nar. del njive, ki je plug ne izorje: za plugom so se delali oplazi ; prekopati oplaze
// nezoran, travnat svet med njivami: kositi krmo po oplazih
zastar. zapeljal je čez kamen in na smučki je nastal oplaz odrgnina, praska

oplázen -zna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na oplazenje: oplazna svetloba / oplazni strel

oplázenje -a s ( ȃ )
glagolnik od oplaziti: voznik je zapeljal s ceste, da se je izognil trčenju ali vsaj oplazenju

oplazíti in opláziti -im, in opláziti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. premikajoč se od strani se dotakniti: padajoča smreka je oplazila sosednje drevje ; po obrazu ga je oplazila veja ; pri preskoku je oplazil oviro / roka je drsala po zidu in oplazila vrata ; pren. civilizacija jih je le površno oplazila
// nav. ekspr. zadeti, trčiti ob kaj pod zelo majhnim kotom: tovornjak je oplazil avtomobil ; avtobusa sta se oplazila po vsej dolžini
2. raniti, poškodovati z zadetkom od strani: krogla mu je oplazila roko / strel ga je oplazil po čelu / ne vstajaj, da te ne oplazi granata
// nav. ekspr. nekoliko poškodovati: večkrat jih je oplazila strela / rože je oplazila prva slana / spet ga je oplazila kap
3. ekspr., navadno v zvezi oplaziti z očmi, s pogledom na hitro pogledati: očitajoče ga je oplazila z očmi ; oplazila ga je s hladnim pogledom / njegove oči mimogrede oplazijo goste
4. ekspr. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: oplaziti z bičem ; iztrgal mu je dežnik in ga z njim pošteno oplazil ; pren. kritik ga je z nekaj stavki dobro oplazil
5. ekspr. premikajoč se za krajši čas pojaviti se, nastopiti na površini: svetloba žarometa oplazi hišo / sence oblakov so oplazile njive

opléček -čka m ( ẹ̑ )
nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: oblekla je vezen opleček
obrt. del oblačila spredaj in zadaj ob ramenih, ukrojen posebej in (delno) prišit; sedelce

opléčje -a s ( ẹ̑ )
anat. del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom; ramenski obroč : v območju oplečja je hrbtenjača odebeljena
vet. pleče z nadlaktjo

opléčnik -a m ( ẹ̑ )
nekdaj ženska bluza z rokavi, navadno platnena: oblekla je široko rožasto krilo in oplečnik

oplemenítenje -a s ( ȋ )
glagolnik od oplemenititi: oplemenitenje človeka / duhovno oplemenitenje / oplemenitenje rude, tkanine ; oplemenitenje z laki

oplemenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oplemeniti: oplemenitev kobile

oplemeníti -ím dov. , opleménil ( ī í )
1. vet. oploditi : žrebec oplemeni kobilo ; oplemeniti svinje
2. zastar. oplemenititi : oplemeniti svoj okus

oplemenitílnica -e ž ( ȋ )
tovarniški obrat za oplemenitenje: obratovodja oplemenitilnice

oplemenítiti -im dov. ( í ȋ )
1. narediti kaj bolj plemenito, dobro: s svojo umetnostjo nas je oplemenitil / to delo bo oplemenitilo našo literaturo ; oplemenititi svoj okus izboljšati ; na potovanjih je oplemenitil svoje znanje obogatil
2. teh. opraviti dokončna dela na materialu za lepši videz, boljšo kakovost: oplemenititi les, tkanino ; oplemenititi papir s premazanjem ; oplemenititi jeklo izboljšati njegove lastnosti s spreminjanjem njegove kemične sestave
agr. oplemenititi izboljšati lastnosti rastline s križanjem, namernim izborom; požlahtniti ; metal. oplemenititi rudo odstraniti iz nje večji del nekakovostnih sestavin

oplemenitováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. plemenititi : kultura oplemenituje življenje

oplemenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oplemenjevati: oplemenjevanje krav / strokovnjak za oplemenjevanje rastlin žlahtnjenje / oplemenjevanje človekovega duha

oplemenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. vet. oplojevati : oplemenjevati krave
2. zastar. plemenititi : ljubezen ga je oplemenjevala

oplèn -éna m ( ȅ ẹ́ )
agr. premično nameščen prečni drog na sprednjem in zadnjem delu voza, v katerega se vtaknejo ročice: zaradi prevelike teže se je oplen prelomil
žel. naprava za prevoz dolgih tovorov na dveh med seboj spetih odprtih vagonih

oplenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od opleniti: oplenitev gradu

opleníti in opléniti -im dov. ( ī ẹ́ )
izropati : oplenili so ladje z dragocenim tovorom
napadalci so ga oplenili oropali

oplèsk tudi oplésk -éska m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
tanka prevleka, ki nastane s pleskanjem: oplesk vhodnih vrat se lušči ; svež oplesk / oljnati oplesk ; pren., ekspr. avtor je dal meščanskemu nacionalizmu socialističen oplesk

opléskati -am dov. ( ẹ̑ )
prekriti z oljnato barvo, lakom: opleskati okna, vrata

oplêsti oplêtem dov. , oplêtel in oplétel oplêtla, stil. oplèl oplêla ( é )
1. pletoč narediti, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: oplete tri steklenice na dan ; pren., ekspr. skušala ga je oplesti z ljubezenskimi mrežami
// narediti, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: oplesti bodečo žico okoli kolov
// okrasiti s podolgovatimi okraski: lepo oplesti ; oplesti voz s pisanimi trakovi
2. rastoč pokriti površino: zidove je opletel gost bršljan / srobot je opletel smreko
3. narediti krožnemu gibu podoben gib: še enkrat je opletel z rokami, nato pa se potopil / vol je opletel z repom / ekspr. tako jo je udaril, da ji je glava kar opletla / tovornjak je opletel s prikolico
4. ekspr. udariti : opletel ga je z bikovko ; oplesti z vajetmi po konjih

oplešivéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati plešast: hitro se je postaral in oplešivel

oplèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
kar kaj opleta: zaščitni oplet žice
// nekdaj ograja, stena, spletena iz šibja, protja: z opleti in okopi obdane utrdbe

oplétanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opletati: opletanje steklenic / opletanje jadra v vetru / vožnjo je motilo opletanje kolesa / zakaj je treba toliko govorjenja in opletanja

oplétati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. pletoč delati, da je kaj obdano s podolgovato, upogljivo stvarjo: opletati steklenice ; pajek je opletal cvete s pajčevino
// delati, da pride kaka podolgovata, upogljiva stvar večkrat okrog česa: opletati vrv okoli debla
2. rastoč pokrivati površino: zidove opleta stoletni bršljan ; srobot se opleta čez skale
// biti, obstajati okrog česa: lovorov venec mu opleta čelo
3. delati neurejene, navadno krožnim podobne gibe: opletati z nogami, rokami ; nesmiselno je opletal okrog sebe / vol opleta z repom ; metulj je opletal s krilci
// delati, povzročati, da se kaj neurejeno giblje: veter opleta z ohlapnim šotorom / natakar je opletal s prtičem
4. viseti in se neurejeno gibati: čutarica mu opleta ob stegnu / dolge kite ji opletajo po hrbtu / preširoka obleka opleta okrog nje ; hlače mu opletajo okrog suhih nog
5. nepravilno, nihajoč se gibati, delovati zaradi ohlapne, nepravilne namestitve: levo kolo je opletalo ; močno, rahlo opletati / tovornjak opleta s prikolico / dojenčku glava še opleta
6. ekspr. opotekaje se hoditi: z zadnjimi močmi je opletala za njim ; opleta po cesti kot pijan / najej se, saj komaj še opletaš hodiš
// muditi se, zadrževati se: kaj tako dolgo opleta po hiši / pojdimo, kaj bi še opletali se obotavljali
7. ekspr. udarjati , tepsti : opletati koga z bičem ; opletal je z gorjačo po hrbtih ; dečki so se opletali z vejami
star. imela je šest služabnic, ki so jo opletale česale, ji spletale lase ; ekspr. zmeraj nekaj opleta okoli zdravnikov hodi ; opletati z ekspr. rad opleta z besedami veliko, a vsebinsko prazno govori ; slabš. v svojih govorih je veliko opletal z dolžnostjo jo je omenjal, govoril o njej ; slabš. opletati z jezikom opravljati, obrekovati ; ekspr. ne dovolim, da bi opletali z menoj samovoljno, brezobzirno ravnali

opletàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki opleta: opletave noge
ekspr. bil je že precej opletav pijan, vinjen

opletênka tudi opleténka -e ž ( é; ẹ́ )
knjiž. pletenka : spiti opletenko vina

opléti oplévem dov. , tudi oplevíte; oplél ( ẹ́ )
1. s puljenjem odstraniti plevel: okopati in opleti / opleti korenje / opleti grede ; njivo je bilo treba pred žetvijo opleti / opleti travo na grobu ; pren., ekspr. med njimi bom zasejal sovraštvo, ki ga ne bo nihče oplel
2. nepreh., pog., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti; opraviti : kot pevec si oplel / če bo videl, da se ga bojiš, si oplel ; midva sva oplela ; pri njej si oplel

oplézati -am dov. ( ẹ̑ )
s plezanjem priti na več mest: vsa drevesa opleza

oplinjevánje -a s ( ȃ )
zgraditev, gradnja objektov, naprav za dovod in uporabo plina; plinifikacija : del namenskih sredstev so porabili za širitev oplinjevanja v občini ; oplinjevanje kraja ; načrti za oplinjevanje

oplitvéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati plitev: jarek je oplitvel, ker ga niso čistili / zaradi slabe družbe je oplitvel

opljúniti -em dov. ( ú ȗ )
nar., v zvezi opljuniti (si) roke pljuniti (si) v roke: Zdajci .. si je zavihal rokave in si opljunil roke (F. Bevk)

opljúskati -am dov. ( ȗ )
s pljuskanjem zmočiti, politi: opljuskati mizo ; opljuskati si obraz s hladno vodo / valovi so ju opljuskali, da sta bila zelo mokra

opljuskávati -am nedov. ( ȃ )
s pljuskanjem močiti, polivati: opljuskavati hrbet / valovi opljuskavajo kljun ladje ; pren. od vseh strani me opljuskava hrup, svetloba

opljúskniti -em dov. ( ú ȗ )
s pljuskom zmočiti, politi: opljuskniti koga z vedrom vode / val ga je opljusknil po nogah

opljúsniti -em dov. ( ú ȗ )
s pljuskom zmočiti, politi: opljusniti koga po hrbtu / val opljusne skalo ; pren. svetloba za hip opljusne temni hodnik

opljúvati -am in opljújem in opljuváti opljúvam in opljújem dov. , opljuvál in opljúval ( ú; á ú )
s pljuvanjem v koga, kaj izraziti odklonilen, sovražen odnos: skočila je proti njemu in ga opljuvala ; sliko so opljuvali in poteptali
// ekspr. vzeti ugled, osramotiti: obsoditi in opljuvati človeka ni težko / opljuvati komu čast

oplôčiti -im tudi oplóčiti -im dov. ( ó ȏ; ọ̄ ọ̑ )
knjiž. obložiti s ploščami: opločiti stene, tla

oplóčje -a s ( ọ̑ )
navt. kar pokriva ogrodje čolna, ladje: opločje daje obliko trupu ; kovinsko opločje

oplóčnica -e ž ( ọ̑ )
knjiž. plošča (za oblaganje): tla so bila iz velikih rjavih opločnic ; kamnite opločnice

oplódba -e ž ( ọ̑ )
knjiž. oploditev : umetna oplodba / oprašitev in oplodba ajde

oplóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
v zvezah: fiz. oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo ; gozd. oplodna sečnja sečnja na zemljišču, kjer je že zraslo in se utrdilo mlado drevje; postopna sečnja

oplodítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oploditi: ta samec ni sposoben oploditve / umetna oploditev / oprašitev in oploditev trte / oploditev jajčeca ; notranja, zunanja oploditev znotraj, zunaj organizma

oplodíti -ím dov. , oplódil ( ī í )
1. povzročiti nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik oplodi kravo ; nizko oplodil je ženo / umetno oploditi svinjo / oploditi cvet
biol. oploditi jajčece povzročiti, narediti, da se združi s semenčico
2. ekspr. izboljšati vrednost, kakovost: njegovo delo je oplodilo našo literaturo ; duhovno oploditi / matematika je oplodila naravoslovne vede je vplivala nanje

oplodítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oploditev: oploditveni proces / oploditvena sposobnost

oplódje -a s ( ọ̑ )
agr. sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena: ježičasto oplodje ; mesnato oplodje

oplodljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da oploditi: ikre mrtvih rib so bile še oplodljive

oplódnja -e ž ( ọ̑ )
knjiž. oploditev : opraviti oplodnjo ; slaba oprašitev in oplodnja trte / umetna oplodnja

oplojeválec -lca [ oplojevau̯ca tudi oplojevalca ] m ( ȃ )
knjiž. žival, rastlina, ki oplojuje, oplodi: žabji samec ni samo oplojevalec, ampak tudi pozneje skrbi za svoj zarod ; sadna sorta, ki služi kot oplojevalec / veter in čebela sta oplojevalca rastlin opraševalca

oplojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oplojevanje: oplojevalni organi / oplojevalna sposobnost

oplojevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oplojevati: bik je že primeren za oplojevanje / umetno oplojevanje / opraševanje in oplojevanje rastlin
ekon. oplojevanje vrednosti ustvarjanje presežne vrednosti v proizvodnji

oplojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati nastajanje novega organizma z združitvijo moške in ženske spolne celice: bik bo spet oplojeval / umetno oplojevati
2. izboljševati vrednost, kakovost; oplajati : njegove ideje so oplojevale številne literature ; duhovno oplojevati

oplôskati -am dov. ( ȏ )
ekspr. večkrat slišno, plosko udariti: za šalo jo je oploskal in objel / pošteno ga je oploskal natepel

oplôščiti 1 -im dov. ( ō ȏ )
knjiž. obložiti s ploščami: oploščiti teraso
teh. obložiti kovino s tanko plastjo druge kovine

oplôščiti 2 -im tudi oploščíti -ím dov. , oplôščil tudi oplóščil ( ō ȏ; ī í )
knjiž. nekoliko sploščiti: z udarcem oploščiti predmet ; cev se je oploščila

oplutéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. spremeniti se v pluto: celične mrenice so oplutele

ópna -e ž ( ọ̄ )
1. na obod napeta tanka prožna plast kakega tkiva, ki lahko niha: opna se je predrla, raztrgala / opne v ušesih / opna na bobnu
// teh. na obod napeta, pritrjena tanka prožna ploščica, ki lahko niha: opna v slušalki, zvočniku ; kovinska opna
2. tanka plast snovi, skozi katero lahko pronica plin, tekočina: pronicanje plina skozi opno
3. knjiž. tapeta, stenska obloga: stena je bila prevlečena s srebrnimi opnami / stenske opne

ópnast -a -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ki ima opno: prvotno je imel grad opnasta okna

opočásniti -im in opočasníti -ím dov. , opočásnil ( ā; ī í )
upočasniti : opočasniti hojo ; ekspr. opočasniti korak

opóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nar. zahodno lapornat : opočna zemlja

opogúmiti -im dov. ( ū ȗ )
narediti, da postane kdo pogumen: skušala ga je opogumiti ; ko je to videl, se je opogumil / opogumil se je in jo zasnubil / njene besede so ga opogumile

opogúmljanje -a s ( á )
glagolnik od opogumljati: opogumljanje je pri boječih otrocih potrebno

opogúmljati -am nedov. ( ú )
vplivati na koga, da bi bil pogumen: stala mu je ob strani in ga opogumljala / njena navzočnost ga je opogumljala / opogumljal ga je, naj vztraja spodbujal

opòj -ôja m ( ȍ ó ) nav. ekspr.
1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj ; blaženost opoja / v knjigah išče opoja ; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj ; ljubezenski, zimski opoj
// ekspr. opojnost : opoj rož / opoj antične kulture
2. stanje čutnega in duševnega ugodja: opoj počasi izginja in spet se začenja vsakdanje življenje ; vdajati se opoju ; biti v opoju ; to je storil v opoju svatovskega razpoloženja

opójen -jna -o prid. ( ọ̄ )
ki povzroča pijanost: opojna pijača
bot. opojno trebelje rastlina s pernatimi listi in belimi cveti v kobulih, Chaerophyllum temulum
// nav. ekspr. ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: opojen duh vrtnic / zvok njenih besed je bil opojen ; prevzemale so ga opojne misli ; opojna pomlad ; opojne sanje

opojênost -i ž ( é )
nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: ljubezenska opojenost ; čas sreče in opojenosti

opojílo -a s ( í )
knjiž. sredstvo, ki povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: uživanje mamil in opojil ; glasba deluje nanj kot opojilo / nagnjenje do opojil alkoholnih pijač

opojíti -ím dov. , opójil ( ī í )
1. povzročiti pijanost: vino ga je opojilo
2. nav. ekspr. povzročiti stanje čutnega in duševnega ugodja: duh teh rož človeka opoji / glasba jih je popolnoma opojila ; opojila ga je misel, da bo doma

opojnína -e ž ( ī )
knjiž. alkoholna pijača: uživati opojnine

opójnost -i ž ( ọ̄ )
lastnost, značilnost opojnega: opojnost pijače / ekspr.: opojnost besed, petja ; opojnost pomladi
// nav. ekspr. stanje čutnega in duševnega ugodja: prevzemala ga je opojnost ; uživati v opojnosti in miru / čutna, duševna opojnost
knjiž. predajati se beli opojnosti veselju, športu v zimski naravi

opóka -e ž ( ọ̑ )
nar. zahodno lapor : kosi opoke
// lapornata zemlja: češnja, vsajena na opoki

opókel -kla -o [ opokəu̯ ] prid. ( ọ́ ) zastar.
1. razpokan : opokla gorska stena
2. grob 2 , surov : opokle šale

opôldan 1 -dnéva [ opou̯dan ] m ( ȏ ẹ̑ )
poldan , poldne : do opoldneva je končal delo

opôldan 2 [ opou̯dan ] prisl. ( ȏ )
opoldne 2 : prišel je točno opoldan

opoldánji -a -e [ opou̯danji ] prid. ( á )
opoldanski : opoldanje zvonjenje

opoldánski tudi opôldanski -a -o [ opou̯danski ] prid. ( á; ȏ )
nanašajoč se na poldan, poldne: opoldanska vročina ; opoldansko sonce je močno pripekalo / opoldanska molža ; opoldansko mleko mleko od opoldanske molže

opôldne 1 -dnéva [ opou̯dne ] s ( ȏ ẹ̑ )
ed. poldan , poldne : ura je kazala opoldne

opôldne 2 [ opou̯dne ] prisl. ( ȏ )
sredi dneva med sončnim vzhodom in zahodom, ob 12. uri: nosila mu je hrano zjutraj, opoldne in zvečer ; dela od osmih do opoldne ; položaj sonca opoldne ; pred jutri opoldne ga ne bo

opôlnoči [ opou̯noči ] prisl. ( ȏ )
sredi noči med sončnim zahodom in vzhodom, ob 24. uri: vstaja ob petih in hodi spat opolnoči ; tema je kakor opolnoči

opolnomóčen -a -o [ opou̯nomočen ] prid. ( ọ̑ )
zastar. pooblaščen : opolnomočeni so, da izdajajo potna dovoljenja / opolnomočeni minister

opolnomóčenec -nca [ opou̯nomočenəc ] m ( ọ̑ )
zastar. pooblaščenec : pogodbo je podpisal opolnomočenec te organizacije

ópolo in opólo -a m ( ọ̑; ọ̑ )
rdeče vino z otoka Visa: piti opolo

opôlzek -zka -o [ opou̯zək ] prid. ( ó )
1. ki izraža ali vzbuja na izživljanju temelječ odnos do spolnosti: opolzki prizori v filmu ; opolzka pripomba, šala / opolzki ljudje
2. zastar. spolzek , drsen : stopil je na opolzek kamen ; opolzka pot

opôlzel -zla -o [ opou̯zəu̯ ] prid. ( ó ) star.
1. spolzek , drsen : pot je strma in opolzla ; tla so bila pokrita z opolzlim listjem / zašel je na opolzlo pot
2. opolzek : opolzle opazke, šale

opôlzkost -i [ opou̯skost ] ž ( ó )
lastnost, značilnost opolzkega: obsodili so krutost in opolzkost nekaterih prizorov / opolzkosti in dvoumna namigovanja

opómba -e ž ( ọ̑ )
1. krajše pojasnilo k tekstu: urednik je dodal nekaj opomb ; razprava z opombami / obrobna opomba napisana na robu strani v knjigi ali rokopisu ; opomba pod črto napisana na koncu strani pod tekstom
2. star. opazka , pripomba : ta opomba ga je zelo prizadela ; delati opombe ; navesti nekaj načelnih opomb ; bistroumne, šaljive opombe
3. zastar. spomin : napisati članek v opombo zaslužnemu možu

opómbica -e ž ( ọ̑ )
ekspr. opazka , pripomba : pazil je, da ga ne bi razžalil s kako opombico

opoméniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. dati pomen, smisel: Cankar hrepenenja ni opomenil le osebno, ampak je njegov smisel poglobil še narodnostno

opomín -a m ( ȋ )
glagolnik od opomniti:
a) materini opomini niso zalegli ; ni dovzeten za opomine ; neupravičeni, ostri opomini
b) kljub učiteljevim opominom je še naprej motil pouk / ta dogodek je bil zanjo hud opomin
c) preslišal je njegov opomin, naj mu vrne knjigo / to naj ti bo v opomin v opozorilo
zastar. opomin na to mu ni bil prijeten spomin
pravn. opomin (pisno) izražena zahteva, da kdo izpolni opuščeno obveznost; disciplinski ukrep zaradi kršitve delovne discipline ; šol. ima opomin iz matematike nekdaj pri ocenjevalni konferenci je bilo ugotovljeno, da ni pozitivno ocenjen

opomínjanje -a s ( í )
glagolnik od opominjati: opominjanje učencev zaradi nereda

opomínjati -am nedov. ( í )
1. izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: mati je opominjala sina ; opominjati učenca zaradi malomarnosti ; opominjal ga je, ker je govoril nespodobno / ne laži, jo je opominjal
// izražati željo, zahtevo, da kdo
a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: zaman ga je opominjala, naj neha preklinjati
b) izpolni opuščeno obveznost: večkrat ga je opominjal, naj mu vrne dolg
2. opozarjati : učitelj je opominjal učence na napake / opominjal ga je, da mu preti nevarnost
3. star. pripominjati , omenjati : najbrž ni treba opominjati, da je bilo takrat mesto čisto drugačno
4. zastar. spominjati : ne bom te več opominjala tega ; rad se je opominjal tistih dni

opominjeválec -lca [ opominjevau̯ca tudi opominjevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor opominja: poslušati opominjevalca ; dobrohoten opominjevalec

opominjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se opominja: opominjevalne besede

opominjevánje -a s ( ȃ )
zastar. opominjanje : njegovo opominjevanje je bilo zaman

opominjeváti -újem nedov. ( á ȗ ) zastar.
1. opominjati : opominjeval je hčer, naj se poboljša
2. spominjati : to ga je opominjevalo nanje

opómnik -a m ( ọ̑ )
predmet, stvar, ki koga opozarja na kaj, mu pomaga spomniti se česa: narediti opomnik ; obesiti opomnik na vrata

opómniti -im dov. ( ọ̑ )
1. izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja: učitelj ga je večkrat opomnil ; opomniti koga zaradi nerednosti ; opomnil ga je, ker je motil pouk ; blago, ostro ga je opomnil
// izraziti željo, zahtevo, da kdo
a) opusti kako negativno dejanje, ravnanje: opomnila ga je, naj tega ne dela več ; že tretjič ga je opomnil, naj molči
b) izpolni opuščeno obveznost: opomniti dobavitelja, naj pošlje naročeno blago ; opomnil ga je, naj mu vrne denar
2. opozoriti : opomniti koga na napako / pred odhodom je opomnil tovariše, naj bodo previdni
3. star. pripomniti , omeniti : hotel je nekaj opomniti, pa se je premislil ; tega takrat nisi opomnil
4. zastar. spomniti : opomnil jo je na tisti večer pred mnogimi leti / njegova proza nas opomni na Pohlina

opómnja -e ž ( ọ̑ ) zastar.
1. opazka , pripomba : ta opomnja je letela nanj ; zbadljiva opomnja
2. opomba : urednik je dodal delu številne opomnje
3. spomin : to je napisal njemu v opomnjo

opomôči si -mórem si tudi opomôči si -mórem si dov. , opomógel si opomôgla si tudi opomógel si opomôgla si ( ó ọ́ )
v nedoločniku, sedanjem času in deležniku na -l postati spet sposoben za
a) opravljanje fizičnega dela: ko se je naspal, si je opomogel ; počivaj, da si opomoreš
b) obstajanje, življenje: rana ni huda, kmalu si bo opomogel ; v nekaj dneh si je opomogel ; popolnoma si je opomogel / opomoči si od bolezni / vinska trta si še ni opomogla od pozebe
// pridobiti si (boljšo) materialno osnovo za življenje: z delom v tujini si je opomogel ; odkar jim je pogorela hiša, si niso več opomogli ; gmotno si opomoči
zastar. s tem je želel opomoči očetu pomagati ; zastar. opomoči pomanjkanju vode odpraviti ga ; ekspr. z menoj si ne boste dosti opomogli imeli koristi, si pomagali

opóna -e ž ( ọ̑ )
knjiž. tapeta, stenska obloga: salon z modrimi oponami / stenske opone

oponašálec -lca [ oponašau̯ca tudi oponašalca ] m ( ȃ )
kdor ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: nadarjen odrski oponašalec / oponašalec živalskih glasov
zool. oponašalci drozgu podobne ameriške ptice pevke, ki oponašajo glasove drugih ptic, Mimidae

oponašálka -e [ oponašau̯ka tudi oponašalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki ravna, govori tako, kot ravna, govori kdo drug: bila je dobra oponašalka / oponašalka pevke

oponášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od oponašati: oponašanje govornika ; oponašanje zvokov / njegovo oponašanje jih je jezilo

oponášati -am nedov. ( ȃ )
1. ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug: otrok rad oponaša (starejše) ; oponašati govorjenje, kretnje, navade drugih ; v oblačenju oponaša sosedo posnema / oponašati ptice / oponašati lajanje psov, rezgetanje konj / ta ptič oponaša druge ptiče
// ravnati, govoriti tako, kot ravna, govori kdo drug z namenom smešiti, žaliti ga: vsi se mu posmehujejo in ga oponašajo ; oponaša ga, kako jeclja
2. očitati 1 : oponašati komu hinavščino, malomarnost ; oponaša mu, da ni točen ; oponašala si je, ker mu ni pomagala / oponaša mu hrano

oponènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. nasprotnik, zlasti v razpravljanju: odgovoriti oponentu na njegovo vprašanje / bojevati se proti ideološkim oponentom

oponêsti -nêsem dov. , oponésel oponêsla; oponesèn tudi oponešèn ( é )
1. reči tako, kot je rekel kdo drug, navadno z namenom smešiti, žaliti ga: seveda, seveda, jo je oponesel z visokim glasom
2. očitati 1 : marsikaj mu je oponesel ; oponesli so mu, da se je prevzel ; oponesel jim je, kako malo vedo o stvari ; dolgo te ni bilo domov, mu je oponesla / oponesel mu je denar ; ekspr. vsak kozarček mu oponese

oponíranje -a s ( ȋ )
knjiž. nasprotovanje , ugovarjanje : njegovo oponiranje ga je razjezilo

oponírati -am nedov. ( ȋ )
1. knjiž. nasprotovati , ugovarjati : pogosto mu oponira / oponira njegovemu mnenju, predlogu
2. dov. in nedov. , anat., v zvezi oponirati palec položiti palec čez dlan:

opôprati -am dov. ( ȏ )
dodati jedi poper: opoprati juho

opóra -e ž ( ọ̑ )
1. predmet, zlasti v obliki droga, ki omogoča, da kaj je, ostane v pokončnem položaju: držati se opore ; podpreti sadno drevje z oporami ; lesena, žična opora ; opora za jadro / vzgajati maline na oporah
2. kar omogoča, da kdo je, ostane v pokončnem položaju: izgubiti oporo / ogrodje daje telesu oporo
// kar omogoča, da kaj lažje obstaja: taka prizadevanja so opora miru
// kar komu kaj olajšuje, mu pomaga: to spoznanje mu je dajalo oporo ; pri njem je zaman iskal oporo ; biti brez moralne opore / mati je njegova glavna opora / sin ji je v veliko oporo
3. glagolnik od opirati: te naprave so potrebne zaradi opore zidov ; postavljati kole za oporo
kaj je opora za njegova izvajanja izhodišče
alp. opora razpoka, izboklina v steni, ki plezalcu omogoča, da se oprime, opre ; grad. opora poševni tram povezja; opornik ; šport. opora položaj telesa, ko se njegova teža prenaša na roke ali tudi na noge ; ležna opora pri kateri sloni iztegnjeno telo na dlaneh in stopalih ; opora na iztegnjenih rokah

oporéčen -čna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se mu da oporekati, ugovarjati: oporečna trditev ; oporečno mnenje
// ki ima negativne lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oporečni ljudje / njeno oporečno življenje

oporêči -rêčem dov. , oporêci oporecíte; oporékel oporêkla ( é )
1. z dajalnikom z besedami izraziti nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: vedno mu kaj oporeče / nobeni njegovi misli ni mogel oporeči ; oporeči trditvi
2. star. preklicati , zanikati : oporeči svojo trditev ; ker ni imel prič, je lahko vse oporekel
ne morete mi oporeči, da zanemarjam delo očitati ; star. dane besede ne morem oporeči obljubo moram izpolniti ; kar sem rekel, ne bom oporekel

oporéčnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: polemizirati z oporečniki

oporéčništvo -a s ( ẹ̑ )
knjiž. oporekanje, ugovarjanje, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: politično, umetniško oporečništvo

oporéčnost -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost oporečnega: oporečnost trditve / presoja človekove oporečnosti

opórek -rka m ( ọ̑ )
anat., vet. del trebušne mrene, s katerim je črevo pritrjeno ob hrbtenico:

oporékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oporekati: njegovo oporekanje ni nič pomagalo / oporekanje trditvi

oporékati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. z dajalnikom z besedami izražati nasprotujoče stališče do izjave, mnenja drugega: sodelavci mu oporekajo ; nihče mu ni oporekal ; glasno, odločno oporekati / oporekati resničnosti izjave, trditvi / prišel sem dovolj zgodaj, mu je oporekal
2. publ. zanikovati, ne priznavati: oporekati veljavnost listine ; nekateri so hoteli oporekati vlogo partije
3. star. preklicevati , zanikovati : oporekati svojo prejšnjo trditev ; s tem oporekam, kar sem rekel
oporeka ji, da premalo dela očita ; publ. temu predlogu ni kaj oporekati je dober, primeren ; publ. ni mogoče oporekati, da je ta pobuda slaba trditi, reči

oporekoválec -lca [ oporekovau̯ca tudi oporekovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor oporeka, ugovarja, zlasti razmeram, normam v kaki skupnosti: največ oporekovalcev je med mladimi

opóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na oporo: palica in druge oporne priprave / oporno mesto stebra / oporna palica šotora / knjiž. iskal je oporno točko za svoje razmišljanje
biol. oporno tkivo tkivo, ki daje oporo drugemu tkivu, organu ; bot. oporna korenina zračna korenina, ki daje rastlini oporo ; grad. oporni lok ; oporni zid ; šport. oporno orodje bradlja in konj z ročaji

oporíšče -a s ( í )
1. kraj, kjer se zbirajo in oskrbujejo vojaške sile za operacije: graditi nova oporišča ; letala so se vrnila v oporišče / letalsko, pomorsko, raketno oporišče ; oporišče za podmornice / vojaško oporišče
2. knjiž. izhodišče , temelj : dati staršem oporišča za vzgojo otrok / za to domnevo je več oporišč
zaradi lastne šibkosti je iskal oporišče pri drugih ljudeh oporo
elektr. mesto, na katerem je oprt nadzemni vod

opórje -a s ( ọ̑ )
skupina ali sistem opornikov: oporje v rudniku

opórnica -e ž ( ọ̑ )
1. priprava, ki daje oporo: okrepiti kaj z opornico / namestiti v avtomobil opornice za glavo
2. med. priprava za imobilizacijo telesnih delov: imobilizirati roko z opornico ; prstna opornica ; žičnata opornica

opórnik -a m ( ọ̑ )
1. podolgovat gradbeni element, ki kaj podpira: postavljati opornike ; betonski, leseni, zidani opornik ; razdalja med oporniki / opornik kozolca
grad. poševni tram povezja ; mostni opornik
2. priprava, ki daje oporo: opornik za glavo v avtomobilu ; opornik za roke ; pren. rudnik železa je temeljni opornik železarstva

opornják -a m ( á )
anat., vet. oporek

oporóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oporoko: oporočne določbe / biti oporočna priča
pravn. oporočni dedič dedič, ki deduje po oporoki

oporočítelj -a m ( ȋ )
pravn. kdor napravi oporoko: oporočitelj podpiše listino

oporočíti -ím dov. , oporóčil ( ī í )
knjiž. z oporoko določiti, zapustiti: oporočiti komu vse premoženje

oporočník -a m ( í )
pravn. kdor napravi oporoko: tako je določil oporočnik

oporóka -e ž ( ọ̑ )
izjava, zlasti pisna, s katero kdo določi dediča, dediče: napraviti, preklicati oporoko ; umreti brez oporoke ; v oporoki zapustiti ; imenovati koga za izvršitelja oporoke / pisna, ustna oporoka / dedovati po oporoki ; pren. Prešernova pesniška oporoka
pravn. izpodbiti oporoko s tožbo

opórtati -am dov. ( ọ̑ )
knjiž. našiti, pritrditi porte na kaj: oportati lakajsko obleko

oportún -a -o prid. ( ȗ )
knjiž. primeren , koristen : oportun predlog ; to dejanje zdaj ni oportuno

oportuníst -a m ( ȋ )
nav. slabš. kdor prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivec , prilagodljivec : ta človek je oportunist ; boriti se proti oportunistom in karieristom

oportunístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na oportuniste ali oportunizem: zagovarjati oportunistično stališče / oportunistični del stranke

oportunístka -e ž ( ȋ )
nav. slabš. ženska, ki prilagaja mišljenje, ravnanje trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi: bila je oportunistka ; izkoriščevalka in oportunistka

oportunitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. primernost , koristnost : posvetoval se je z njimi iz politične oportunitete

oportunízem -zma m ( ī )
nav. slabš. prilagajanje mišljenja, ravnanja trenutnim okoliščinam zaradi lastne koristi; preračunljivost , prilagodljivost : kritizirati oportunizem nekaterih pripadnikov stranke ; očitati komu oportunizem ; karierizem in oportunizem / to je storil iz oportunizma / kulturni, politični oportunizem

oportúnost -i ž ( ȗ )
knjiž. primernost , koristnost : oportunost takega ravnanja
// oportunizem : to je storil iz oportunosti

oportúnstvo -a s ( ȗ )
zastar. oportunizem : boriti se proti oportunstvu / storiti kaj iz oportunstva

opósum -a m ( ọ̑ )
1. zool. podgani podoben, na drevju živeči ameriški sesalec, Didelphis: loviti oposume
2. pog. krzno te živali: kučma iz oposuma

opotèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
star. negotov , nestalen : oblast je minljiva in opoteča
preg. sreča je opoteča

opotéčen -čna -o prid. ( ẹ̄ )
star. ki se opoteka: opotečen človek / opotečne noge

opotêči se -têčem se dov. , opotêci se opotecíte se; opotékel se opotêkla se ( é )
majavo , negotovo :
a) stopiti, prestopiti se: opotekel se je in se zgrudil ; hodil je počasi in se večkrat opotekel ; opotekel se je kot pijan ; pren., ekspr. tudi njemu se verz včasih opoteče
ekspr. udaril ga je, da se je kar opotekel zelo ga je udaril
b) s prislovnim določilom priti, oditi: opotekel se je iz sobe ; v lokal se je opotekel pijan moški / opoteči se s ceste v jarek ; opotekla se je v posteljo

opotéčnost -i ž ( ẹ̄ )
star. negotovost , nestalnost : spoznal je opotečnost sreče

opotékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opotekati se: brez opotekanja je prišel do postelje

opotékati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
majavo , negotovo :
a) hoditi, prestopati se: opotekal se je in padal ; opotekal se je od slabosti, utrujenosti ; opotekal se je pod težo bremena ; opotekala se je kakor omamljena / počasi se je opotekala za njim ; pren. jezik se mu opoteka
b) s prislovnim določilom prihajati, odhajati: opotekal se je iz kleti ; počasi se je opotekal v sobo
navt. ladja se opoteka se premika navzgor in navzdol okrog prečne in vzdolžne osi hkrati

opotekàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki se opoteka: opotekav bolnik ; pijan je in opotekav / opotekava hoja / ekspr. opotekavo govorjenje

opotíčiti -im dov. ( í ȋ )
nar. namazati z nadevom: testo razvaljamo in opotičimo ; opotičiti z rozinami in smetano

opotíka -e ž ( ȋ )
zastar. ovira , zapreka : največja opotika za razvoj gibanja

opotíkati -am nedov. ( ȋ )
star. očitati 1 : nikoli vam ne bom nič opotikal

opovréči -vŕžem dov. , opovŕzi opovŕzite in opovrzíte; opovŕgel opovŕgla ( ẹ́ ȓ )
zastar. ovreči : s temi dokazi ni bilo mogoče opovreči teorije ; opovrgel ji je vse, kar je trdila

opozárjanje -a s ( á )
glagolnik od opozarjati: opozarjanje na napake / opozarjanje nase / opozarjanje na nevarnost

opozárjati -am nedov. ( á )
1. delati, da kdo kaj dojame, zazna: opozarjati obiskovalce na nekatera razstavljena dela ; učitelj je opozarjal učence na najlepša mesta v besedilu ; opozarjal jih je, da se dragocena predmeta v ničemer ne ločita ; z očmi jih je opozarjala nanj
ekspr. z ničimer ni opozarjala nase vzbujala pozornosti
2. delati, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: zaman so ga opozarjali na bližajočo se nevarnost ; z roko opozarjati na spremembo smeri ; s kurjenjem kresov so jih opozarjali, da se bližajo Turki / to nas je opozarjalo, da se tam dogaja nekaj nenavadnega
// delati, da kdo kaj obnovi v spominu: opozarjati koga na dolžnost ; zaman ga je opozarjal na obljubo
// seznanjati koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozarjala ga je, naj bo pri pouku pazljiv ; s prstom ga je opozarjala, naj molči / slutnja ga je opozarjala, naj se umakne

opozícija -e ž ( í )
1. nasprotovanje stranke, strank političnemu programu druge stranke, drugih strank, navadno vodilnih: opozicija proti programu stranke je prenehala ; vladni predlog je naletel na opozicijo / stranka je v opoziciji nasprotuje politiki vladajoče stranke
// opozicijska stranka, opozicijske stranke: pripadati opoziciji ; poslanci leve opozicije ; voditelj opozicije / parlamentarna opozicija / leva opozicija v demokratski stranki skupina, krilo
2. knjiž. nasprotovanje , odpor : ko je spregovoril, je začutil med poslušalci tiho opozicijo / to je storil iz opozicije ; biti v opoziciji nasprotovati
3. astron. konfiguracija, pri kateri je premičnica navidezno na nasprotni strani neba kot Sonce: konjunkcija in opozicija / Jupiter je v opoziciji s Soncem
4. jezikosl. razmerje med dvema istovrstnima jezikovnima prvinama, ki se v čem popolnoma razlikujeta: pomenska opozicija
šah. položaj kraljev, stoječih si nasproti v isti smeri, med katerima je liho število polj

opozicíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opozicijo: zagovarjati opozicijsko stališče / opozicijski časopis ; opozicijski kandidat kandidat opozicijske stranke / opozicijska stranka

opozicionálec -lca m ( ȃ )
publ. član opozicijske stranke: boriti se proti opozicionalcem
ekspr. on je večni opozicionalec rad nasprotuje

opozicionálen -lna -o prid. ( ȃ )
opozicijski : opozicionalni poslanec ; opozicionalni tisk / opozicionalna stranka

opozicionálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. nagnjenost k nasprotovanju: znan je po svoji opozicionalnosti

opozorílen -lna -o prid. ( ȋ )
s katerim se opozarja na kaj: opozorilni klic, napis ; opozorilni znak ; opozorilna naprava ; opozorilna tabla
strojn. opozorilna lučka, žarnica lučka, žarnica, ki s svetlobo opozarja na posebno, nenavadno stanje v motorju, napravi

opozorílo -a s ( í )
1. kar koga seznanja, seznani s tem, kar mora upoštevati: prejel je njegovo opozorilo na nevarnost / izkušnje nam morajo biti dovolj močno opozorilo / poslati komu opozorilo ; spregledal je opozorilo na cesti opozorilni napis, znak
2. kar koga seznanja, seznani z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: ni poslušal materinih opozoril, naj ne hodi več tja
3. glagolnik od opozoriti: opozorilo nemirnih otrok

opozorítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od opozoriti: opozoritev na napako / opozoritev nase

opozoríti -ím dov. , opozóril ( ī í )
1. narediti, da kdo kaj dojame, zazna: opozoriti koga na napako ; opozoril ga je na ost v njenih besedah ; opozorila ga je na Prešernove pesmi ; opozoriti obiskovalce razstave na nekatere slike ; opozoril ga je, da je napravil napako ; s kašljanjem jih je opozoril nase / njene oči so ga opozorile, kako neprimerne so bile njegove besede / opozoril jih je na pravilno pot pokazal jim jo je
ekspr. mladi umetnik je že večkrat opozoril nase vzbudil pozornost ; publ. na kongresu so opozorili na vrsto problemov so jih obravnavali; so govorili o njih
2. narediti, da se kdo seznani s tem, kar mora upoštevati: opozoriti koga na nevarnost ; motorist je z roko opozoril na spremembo smeri ; opozorila ga je, da ga je nekdo izdal okupatorju ; pravočasno sem ga opozoril, kaj se pripravlja / streljanje nas je opozorilo, da se bliža sovražnik
// narediti, da kdo kaj obnovi v spominu: opozoriti koga na dolžnost, obljubo ; opozoril ga je, da še ni plačal
// seznaniti koga z željo, zahtevo, naj kaj dela, stori: opozoril sem ga, da tu ne sme kaditi ; opozorila ga je, naj bo previden ; s prstom ga je opozorila, naj molči / učitelj je opozoril učenca opomnil / gori, hitro opozori gasilce alarmiraj
3. star. vzbuditi pazljivost, previdnost: to bi jo utegnilo opozoriti ; šum ga opozori, da se obrne

opozorljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. nenavaden , opazen : opozorljiv klobuk / storiti kaj z opozorljivo naglico

oprasíti se -ím se dov. , oprásil se ( ī í )
nav. 3. os. roditi, povreči prašička: svinja se je že dvakrat oprasila

opràsk -áska m ( ȁ á )
zastar. praska : osliniti si oprask

opráskanec -nca m ( á )
ekspr. opraskan človek: kdo pa je tisti opraskanec

opraskanína -e ž ( í )
med. povrhnja poškodba kože zaradi prask: opraskanina se je ognojila

opráskati -am dov. , tudi opraskála ( á )
povzročiti praske: mačka ga je opraskala po roki / robida jo je opraskala ; pri padcu si je opraskal koleno / umazati in opraskati zid ; pri selitvi se je pohištvo opraskalo dobilo praske

oprásniti -em dov. ( á ȃ )
povzročiti prasko: oprasnil ga je z nožem, da se je pokazala kri / grm ga je oprasnil
ekspr. krogla ga je samo oprasnila povzročila majhno rano, poškodbo

oprášati tudi oprašáti -am dov. , tudi oprášala ( á á á )
nar. povprašati , izprašati : ko jo bom srečala, jo bom že oprašala

opráščati -am nedov. ( á )
oproščati : opraščati dolžnosti / to mu je vedno opraščala

oprašênje -a s ( é )
zastar. oprašitev : oprašenje cveta

opraševálec -lca [ opraševau̯ca in opraševalca ] m ( ȃ )
žuželka, ptica, ki oprašuje: čebela in čmrlj sta najpomembnejša opraševalca cvetja ; pisani cveti vabijo opraševalce / veter je opraševalec žit

opraševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na opraševanje: opraševalno delo čebel / opraševalne žuželke žuželke, ki oprašujejo

opraševálka -e [ opraševau̯ka in opraševalka ] ž ( ȃ )
žuželka, ptica, ki oprašuje: pomembna vloga čebel kot opraševalk cvetja ; opraševalka rastlin

opraševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od opraševati: opraševanje sadnega drevja

opraševáti -újem nedov. ( á ȗ )
bot. prenašati pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele so že začele opraševati / umetno opraševati

oprašítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oprašiti: oprašitev blaga v izložbi / oprašitev in oploditev cvetov / medsebojna oprašitev navadno s pelodom drugega cveta rastline iste vrste ; samolastna oprašitev s pelodom istega cveta / oprašitev matice

oprašíti -ím dov. , oprášil ( ī í )
1. povzročiti, da postane prašno: avtomobil mi je oprašil plašč ; blago v izložbi se je oprašilo ; v mlinu si je oprašil obleko / ekspr. zrezke oprašimo z moko na rahlo potresemo
2. bot. prenesti pelod s prašnikov na brazdo (pestiča): čebele oprašijo sadno drevje / veter opraši trave
čeb. trot opraši matico vnese seme v rodila matice

opráti opêrem dov. , oprál ( á é )
1. z vodo in pralnimi sredstvi odstraniti umazanijo s tkanine: oprati perilo, plenice ; oprati z milom ; sam si je opral srajco / pog. dobiti moraš kako žensko, da te bo oprala oprala tvoje perilo, obleko / oprati z bencinom očistiti
// z vodo odstraniti umazanijo s česa sploh: oprati avtomobil ; prebrati in oprati riž ; oprati solato / pog. oprati lase umiti ; posodo je treba oprati pomiti
2. ekspr. odstraniti, kar je moralno slabo, oporečno: oprati madež, sramoto s svojega imena ; oprati sum s sebe ; mislil je, da bo s tem opral svoj zločin
// narediti, da kdo postane moralno neoporečen: opral ga je pred svetom ; premišljeval je, kako bi se opral / oprati čast ; opral je njegovo ime sramote
ekspr. šef mu je opral glavo zelo ga je oštel ; ekspr. dodobra, povsem, temeljito so jim oprali glave, možgane idejno, nazorsko, politično so jih prevzgojili, preusmerili

opráva -e ž ( ȃ )
1. star. kar ima kdo na telesu, zlasti obleka, obutev: zakaj si ne kupiš nove oprave / po opravi se je videlo, da je kmet / zelo lepo opravo imaš lepo si oblečen / bil je v delavniški opravi delavniško je bil oblečen / svilena oprava obleka, oblačilo
2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za
a) opravljanje kake dejavnosti; oprema : jamarska, padalska, športna oprava ; bojna, viteška, vojaška oprava / konjska oprava
b) posebno priložnost, obdobje: kurentova, pustna oprava ; nevestina oprava ; večerna oprava
3. star. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor; oprema : prostor potrebuje novo opravo / kuhinjska oprava ; pisarniška, šolska oprava
// s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: oprava mehanične delavnice
4. knjiž. glagolnik od opraviti: oprava postopka ; oprava volitev
zastar. namizna oprava krožniki, pribor ; zastar. nočem imeti nobene oprave z njim opravka ; star. koliko je oprave pri hiši orodja, priprav, naprav

oprávek -vka m ( ȃ )
1. kar kdo opravlja
a) glede na okoliščine: imeti opravek na sodišču ; opravki v zvezi s prodajo hiše ; imam dosti opravkov / biti v mestu po opravku ; hoditi, iti, priti po opravkih ; šli so vsak po svojem opravku ; moram še po opravkih ; poslati koga po važnem opravku
b) nav. mn., s prilastkom glede na poklic, položaj, mesto: nalagali so mu kurirske opravke ; blagajniški, poklicni, poslovni opravki ; opravki tovarniškega čuvaja
2. nav. ekspr., v zvezi imeti opravka s, z izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: s tem dogodkom nimam nobenega opravka ; z njim nočem imeti opravka ; imeti opravka s policijo ; opozoriti na previdnost tiste, ki imajo opravka z orožjem ; v tistem pretepu sem imel tudi jaz opravka sem se ga udeležil ; publ. vse kaže, da imamo opravka s tatvino da gre za tatvino ; zver, s katero smo imeli opravka, se še zmenila ni za naše udarce smo se spopadali
b) kdo kaj dela: ima veliko opravka s čiščenjem, kuho ; imeti opravka z vrtom
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: nesrečo je zakrivil sam, dež pri tem nima nobenega opravka ; ima to kaj opravka z mojo izjavo ; medicina ima opravka z boleznimi se ukvarja
3. nav. ed., star. kar se uresničuje z delanjem; delo : lotiti se opravka ; doma danes nimam posebnega opravka ; zdaj je žetev in je dosti opravka / pretakanje vina je važen opravek
4. zastar. obleka , oblačilo : ali ti je moj opravek všeč / biti v ponošenem opravku
kuhanje je njen glavni opravek naloga, dolžnost ; ekspr. dajati si opravka z vrtom ukvarjati se ; dati opravka ekspr. ta fant ti bo še dal opravka povzročil neprijetnosti, težave ; ekspr. štor mu je dal dosti opravka težko ga je izruval; težko ga je razsekal ; star. ni mu bilo všeč, da si hči da opravka s tem fantom mu izkazuje ljubezensko naklonjenost ; star. dobil je opravek, naj jetnike odpelje nalogo ; ekspr. vidim, da ne veš, s kom imaš opravka kakšen človek je to ; ekspr. pustite ga, sicer boste imeli opravka z menoj vas bom kaznoval

oprávica 1 -e ž ( ȃ )
star. delo , opravki : vsakdanja opravica

oprávica 2 in ópravica -e ž ( ȃ; ọ́ )
nar. vzhodno delo z živino: večerna opravica

opravíčba -e ž ( ȋ ) star.
1. opravičilo : napisati opravičbo / najti opravičbo za svoje ravnanje
2. opravičenje : doseči opravičbo ; razlogi za opravičbo / opravičba obresti

opravíčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od opravičiti: opravičenje izostanka / opravičenje človeka / star. prositi opravičenja za oproščenje, odpuščanje

opravíčenost -i ž ( ȋ )
1. lastnost, značilnost opravičenega: opravičenost izostanka, zamude
2. publ. upravičenost : opravičenost boja, obstoja, opominov / opravičenost do dodatka pravica

opravičeválen -lna -o prid. ( ȃ )
1. ki dela kaj opravičeno: opravičevalna izjava ; opravičevalno pismo / opravičevalen pogled
2. ki opravičuje, zmanjšuje krivdo za kaj: opravičevalni razlogi ; opravičevalna okoliščina

opravičevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od opravičevati: prepogostno opravičevanje zaradi nenapisanih nalog / opisal je njegovo opravičevanje in obup / opravičevanje pritiska na sosednje države / ekspr. pismo, polno opravičevanj opravičil

opravičeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z navajanjem objektivnih vzrokov delati, da je razumljivo, možno
a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: izostanke je opravičeval le ob predloženem zdravniškem spričevalu ; opravičevali so se prvi dan po prihodu v šolo / hodila je v šolo opravičevat otroke za nenapisane naloge prosit za opravičenje
b) kako ravnanje, vedenje: zaradi njegove neolikanosti ga je moral večkrat opravičevati ; opravičeval se mu je, ker ga tako dolgo ni obiskal ; zelo se je opravičevala, da je pozabila / opravičeval mu je vse mladostne neumnosti oproščal, odpuščal
2. z navajanjem vzrokov si prizadevati doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: opravičeval ga je, da ne pozna navad tega kraja ; opravičevati sam pri sebi nerednost ; opravičevati njegovo odločitev z mladostno nepremišljenostjo ; okoliščine opravičujejo njegovo ravnanje ; opravičevati se s preveliko zaposlenostjo / našel je pismo, ki ga opravičuje dokazuje, da ni kriv
// publ. upravičevati : opravičevati stroške za raziskavo / to opravičuje domnevo, da je do nesreče prišlo zaradi okvare

opravičílen -lna -o prid. ( ȋ )
1. ki naredi kaj opravičeno: začeti govor z opravičilnimi stavki ; opravičilno pismo
2. ki opraviči, zmanjša krivdo za kaj: opravičilne okoliščine

opravičílo -a s ( í )
1. izjava, navadno pisna, s katero se kaj opravičuje: napisati, prinesti opravičilo ; poslušati opravičilo ; z opravičilom ga je poslala v šolo / izmrmrati opravičilo mrmraje se opravičiti
// kar se navede za prenehanje negativnega mnenja: opravičilo, da je kradel zaradi lakote, mu ni zadoščalo / iskati, najti opravičilo za surovo ravnanje / publ. opravičilo za težek gospodarski položaj vzrok / publ. v tem je opravičilo našega boja upravičenost
2. glagolnik od opravičiti: opravičilo mu ni bilo dovolj, hotel je še drugo zadoščenje / za to napako ni opravičila ta napaka se ne da opravičiti / njegova knjiga je potrebna opravičila / povedati, reči kaj v opravičilo

opravíčiti -im dov. ( í ȋ )
1. z navajanjem objektivnih vzrokov narediti, da je razumljivo, možno
a) neizpolnjevanje obveznosti, zahteve: prišel ga je opravičit, ker ni mogel na sestanek ; opravičili so mu, ker se seje zaradi bolezni ni udeležil ; opravičiti otrokov izostanek ; kdor nima naloge, naj se opraviči pred učno uro
b) kako ravnanje, vedenje: opravičil ga je, da jih zaradi bolezni ne more sprejeti ; moral se bo opravičiti, drugače mu bodo zamerili ; ko je za trenutek odšel iz sobe, se jim je opravičil / opravičil mu je, da ga je spregledal oprostil ; zastar. opravičiti žalitev odpustiti
2. z navajanjem vzrokov doseči, da preneha negativno mnenje o kom, čem: hotel ga je opravičiti pred nami, pa se mu ni posrečilo ; rada bi opravičila njegovo lenobo ; ni mogel opravičiti požiga / tudi pregost promet ne more opravičiti nesreče ne more biti zadosten razlog, da je ne bi obsojali
// publ. upravičiti : prizadeval si je opravičiti svoje potovanje / z delom je opravičil naše zaupanje / uspeh je opravičil stroške

opravičljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da opravičiti: opravičljiv izostanek ; opravičljiva zamuda / opravičljiva pomota, radovednost / taki ukrepi so v danih razmerah opravičljivi / izostati brez opravičljivega vzroka zadostnega (za opravičilo)

opravílce -a s ( ī )
ekspr. manjšalnica od opravilo: prav prijetno opravilce

opravílen -lna -o prid. ( ȋ )
zastar. posloven , uraden : opravilni dopisi / opravilne ure se začnejo ob osmih
pravn. opravilna sposobnost poslovna sposobnost

opravílnik -a m ( ȋ ) zastar.
1. vodilna osebnost, funkcionar: državni opravilniki
2. poslovnik : držati se opravilnika

opravílo -a s ( í )
1. kar kdo opravlja, dela: to opravilo ga veseli ; zmotiti koga pri važnem opravilu ; odgovorno, težko opravilo ; tudi njihovo opravilo je častno / nabiranje jagod je prijetno opravilo / mn.: drobna opravila ; pomladanska opravila v vinogradu / mn.: domača opravila ; biti spreten za mehanična opravila
2. rel. verski obred, zlasti maša: opravilo je končano in ljudje se razhajajo ; prihajati k opravilu ; slovesno opravilo / popoldansko opravilo / v tej cerkvi je le redkokdaj opravilo
3. nav. mn., star. opravek : opravila so ga zadržala ; nujna opravila / iti po svojih opravilih / službena opravila
4. nav. mn., knjiž., s prilastkom delovanje , funkcija : na ta telesna opravila človek ne more neposredno vplivati ; življenjska opravila v organizmu so prenehala ; opravila možganov
5. knjiž. glagolnik od opraviti: opravilo naloge
star. njeno edino opravilo je bilo varovanje otrok naloga, dolžnost ; star. spoznal je, da ima opravila s čudnim človekom opravka ; star. imam mnogo opravila dela ; star. napadalec je mislil, da bo imel z menoj lahko opravilo da me bo lahko premagal ; star. s tem si mi naložil težko opravilo nalogo

opráviti -im dov. ( á ȃ )
1. uspešno končati
a) kako delo, opravilo: opraviti izpit, tečaj ; vse je opravil sam / mizarska dela je že opravil ; opraviti poljska dela / opravil je vse potrebne formalnosti
b) kaj zahtevanega, pričakovanega: opraviti svojo dolžnost ; opraviti pomembno nalogo ; ali si natančno opravil naročilo / svojo vlogo je igralec dobro opravil jo je dobro odigral / mladinci so opravili tisoč prostovoljnih delovnih ur
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža konec dejanja, kot ga določa samostalnik: opraviti nakupe, poizvedbe ; opraviti polet, pot ; voznik je opravil tri vožnje ; preiskava se je že opravila / poroko so opravili v drugem kraju / opraviti analizo ; zdravnik je že opravil operacijo / opraviti eksplozijo jedrske bombe / publ.: opraviti vse preglede biti popolnoma zdravniško pregledan; popolnoma zdravniško pregledati ; opraviti prevzem blaga prevzeti blago / opraviti malo, veliko potrebo ; elipt. počepnil je za grm in opravil
3. nepreh., s prislovnim določilom biti uspešen pri kakem prizadevanju: če bom šel sam tja, ne bom dosti opravil ; ali si kaj opravil pri direktorju ; s tako sekirico ne boš nič opravil ; ti govori z njim, boš več opravila / s solzami ne boste nič opravili / kot voščilo pa dobro opravi
4. ekspr., z orodnikom prenehati imeti zvezo s kom, s čim: s svojo prejšnjo družbo je opravil ; z njim sem opravila / ta filozof je opravil s pojmom vzročnosti ; odločno so opravili s predsodki zavrgli, odklonili jih / s predlogom so na kratko opravili, češ da ni sprejemljiv so ga zavrnili
// publ. premagati : boksar je hitro opravil z nasprotnikom ; s tako peščico boš že opravil / domača igralka je igraje opravila z gostjo veliko bolje je igrala / revolucija je opravila s tem družbenim razredom / s sušo so opravili tako, da so uredili namakalni sistem
5. nepreh., ekspr., navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje določenega razmerja, dejavnosti: tu ima delavsko knjižico, pri nas je opravila ; pri njej si opravil ; kot govornik si opravil / če pisatelj neha opazovati, je opravil
6. nedov. , nav. ekspr., v zvezi imeti opraviti s, z izraža, da
a) je kdo s kom, s čim v odnosu, zvezi: v tej službi boš imel opraviti z ljudmi ; učitelj ima opraviti z otroki / z njim nimam rad opraviti ; še šef se jih je bal, kadar je imel opraviti z njimi / publ. vse kaže, da imamo opraviti s tatvino da gre za tatvino
b) kdo kaj dela: imeti opraviti s kuho, šivanjem ; dovolj ima opraviti z vrtom / veliko ima opraviti z menoj
// izraža vzročno odvisnost, povezanost: ali ima najin pogovor kaj opraviti s tem ; to nima nič opraviti s tvojim vprašanjem / nesrečo je zakrivil sam, slaba cesta ni imela pri tem nič opraviti
7. star. obleči 1 : opraviti otroka ; hitro se opravi / opraviti se v berača
8. nar. prebiti 2 , shajati 2 : odrasel človek še opravi brez mleka, otrok pa težko ; takih prtičkov nima, pa bo že brez njih opravil
ekspr. če nas odkrijejo, smo opravili nas bodo zelo kaznovali; nas bodo ubili ; star. trdil je, da imajo v gradu opraviti strahovi da so v gradu strahovi ; ekspr. dejal je, da delavec opravi svojih osem ur in gre dela ; zastar. opraviti nove šolske prostore opremiti ; s tem avtomobilom je opravil sto tisoč kilometrov prevozil ; opraviti svoje ekspr. bolezen in zgaranost sta opravili svoje povzročili onemoglost, nezmožnost za delo; povzročili smrt ; ekspr. dolgo je žaloval, a čas je opravil svoje sčasoma je žalost postala manjša, je minila ; evfem. zvabil jo je v gozd in opravil svoje jo posilil ; ekspr. južni veter je opravil svoje je stalil sneg, led ; ekspr. žganje je kmalu opravilo svoje ga je upijanilo; povzročilo bolezen, smrt ; nar. opraviti živino nakrmiti, napojiti jo in ji nastlati ; ekspr. za pusta malokatera družina opravi brez krofov skoraj v vsaki družini jedo krofe ; star. sin je po materi vse opravil poskrbel za pogreb in za vse, kar je v zvezi z njim ; ekspr. posumil je, da ima opraviti z blaznim človekom da je to blazen človek ; publ. odpelji ga in opravi z njim ubij ga, usmrti ga ; ekspr. dajati si, dati si opraviti s šivanko šivati ; ekspr. do takrat še ni imel opraviti z žensko še ni imel spolnih odnosov ; star. v mestu imam dosti opraviti opravkov ; star. mnogo je imela opraviti, da ju je pomirila s težavo ju je pomirila ; zgrda pri tem otroku nič ne opraviš če si z njim strog, noče narediti, kar se od njega zahteva ; star. pozimi ni toliko opraviti ni toliko dela ; dati opraviti dojenček da dosti opraviti z njim je dosti dela ; ekspr. ta fant ti bo dal še opraviti povzročil neprijetnosti, težave ; ekspr. sovražnik je dal četi precej opraviti težko ga je premagala
alp. opraviti ponovitev smeri ; fiz. delo, ki ga opravi stroj ; mat. opraviti računsko operacijo ; rel. opraviti spoved ; strojn. mehanizem opravi pot

oprávka in ópravka -e ž ( ȃ; ọ́ )
nar. vzhodno delo z živino: začeti z opravko

oprávljanje 1 -a s ( á )
glagolnik od opravljati 1 : redno opravljanje izpitov ; opravljanje verskih obredov / dobro opravljanje službe / prepoved opravljanja določenega poklica / opravljanje živine

oprávljanje 2 tudi opravljánje -a s ( á; ȃ )
glagolnik od opravljati 2 : ne mara opravljanja ; opravljanje in obrekovanje

oprávljati 1 -am nedov. , stil. opravljájte; stil. opravljála ( á )
1. biti dejaven
a) pri kakem delu, opravilu: opravljati izpit, tečaj ; vse opravlja sam / opravlja mizarska in vrtnarska dela ; opravljati poljska dela
b) pri čem zahtevanem, pričakovanem: dobro opravlja svoje dolžnosti, naloge / revija uspešno opravlja svoje poslanstvo
2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: opravljati izvidniške polete ; opravljamo prevoze po naročilu ; opravljati nadzorstvo nadzorovati ; publ. plačila se opravljajo v dolarjih plačuje se / opravljati pogrebni obred / maturo je opravljal v juniju maturiral je / natančno, strokovno opravljati delo / opravljati učiteljsko službo ; opravljati službo oskrbnika biti oskrbnik / bila je zdravnica, a poklica ni opravljala / mišica opravlja delo / opravljati malo, veliko potrebo
3. imeti določen namen, določeno vlogo: to funkcijo opravlja investicijska banka / vse te naloge opravlja hrbtenica / informatorsko službo opravlja druga poslovalnica
4. star. oskrbovati, skrbeti za: opravljati čebele, živino / kdo ti bo opravljal vrt / opravljati komu dediščino
5. star. oblačiti : opravljati otroka ; opravljati se za v mesto ; zelo počasi se je opravljala / rad se je gosposko opravljal
publ. vrsto let je uspešno opravljal naloge vodenja podjetja je uspešno vodil podjetje ; zastar. sinovi so mu opravljali sitnosti povzročali ; star. vse, kar je opravljal, je opravljal z ihto delal, počel
fiz. sila opravlja delo ; rel. opravljati devetdnevnico ; opravljati božjo službo

oprávljati 2 -am nedov. , tudi opravljájte; tudi opravljála ( á )
pripovedovati kaj resničnega, vendar slabega o kom: ženske ga opravljajo ; opravljali so ga, kako je skop ; opravljati in obrekovati

opravljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) opravlja: opravljiva ženska / pog. tako pravijo opravljivi jeziki opravljivci

opravljívec -vca m ( ȋ )
kdor (rad) opravlja: zavrniti opravljivca

opravljívka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (rada) opravlja: vaške opravljivke / ta novinarka je bila znana opravljivka

opravljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost opravljivega človeka: ženska opravljivost

oprávnik -a m ( ȃ ) zastar.
1. upravnik : opravnik posestev
2. agent : opravnik zavarovalne družbe / borzni opravnik
zastar. zbrali so se vsi opravniki društva funkcionarji

opravnína -e ž ( ī )
knjiž. provizija : dobiti pet odstotkov opravnine

oprávništvo -a s ( ȃ )
zastar. obveščevalni, poročevalski urad; agencija : revolucionarji so zasedli prostore opravništva

oprážiti -im dov. ( á ȃ )
1. s praženjem doseči, da dobi živilo rjavo barvo: opražiti čebulo / opražiti kavo
2. narediti, da je kaj na površini pečeno; opeči : opražiti kose slanine / opražiti kruhove rezine

opŕčiti -im dov. ( ŕ ȓ )
lov. dati psa, več psov na povodec: oprčil je psa in ga odpeljal proti gozdu

opredálčkati -am dov. ( ȃ ) ekspr.
opredeliti : najnovejši razred avtomobilske serije je še težje opredalčkati kot predhodnega / le malo glasbenih skupin se je želelo opredalčkati

oprédati -am nedov. ( ẹ̄ )
ovijati, obdajati s pajčevino: pajek opreda muho ; pren. sanje mu opredajo dušo
// ovijati : palico opredati z vrvjo

opredélba -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. opredelitev , definicija : oporeka njegovi opredelbi države ; opredelba pojma

opredelítev -tve ž ( ȋ )
1. opis z navedbo bistvenih značilnosti: odkloniti prejšnjo opredelitev naroda ; znanstvena opredelitev / ostra opredelitev sorodnih pojmov
2. glagolnik od opredeliti: opredelitev pojava / časovna opredelitev najdbe / natančna opredelitev nalog / prizadevanje za točno opredelitev avtorja / svetovnonazorska opredelitev ; zagotovljena svoboda opredelitve / ti dogodki so zahtevali opredelitev od vsakogar

opredelíti -ím dov. , opredélil ( ī í )
1. navesti bistvene značilnosti pojma: opredeliti delo ; opredeliti človeka kot bitje, ki je sposobno za kulturno ustvarjalnost / opredeliti pojem definirati
geom. opredeliti kroglo
2. določiti : opredeliti pojav, rastlino, vrsto / časovno opredeliti umetnino ; opredeliti z zakonskimi določili položaj določene dejavnosti / ni znal opredeliti svojih čustev / opredeliti vlogo očeta v družini ; opredeliti je treba, kaj spada v redno delo / opredeliti vodilno temo moderne umetnosti ugotoviti
// ovrednotiti , okarakterizirati : nemogoče je bilo opredeliti vse najrazličnejše gledališke zamisli ; odločno je opredelil njegovo mnenje / opredelili so ga za alkoholika
// razložiti , pojasniti : opredeliti razmerje do življenja ; opredeliti svoje stališče do svetovnih problemov ; poskusil je natančneje opredeliti vprašanje
3. povzročiti, da ima kaj določene značilnosti: to dejstvo je opredelilo položaj Slovencev za več stoletij ; novo odkritje je opredelilo vojskovanje
zastar. za stanovanje so mu opredelili najlepšo sobo dodelili, dali ; publ. opredeliti slikarja na konec 16. stoletja postaviti ; publ. vsako barvo lahko opredelimo v enega od štirih kvadrantov uvrstimo

opredeljênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost opredeljenega: opredeljenost pojava / kakovostna in količinska opredeljenost stvari / jasna opredeljenost oseb in njihovih medsebojnih odnosov / narodnostna in politična opredeljenost ; sodelovanje kulturnih delavcev ne glede na njihovo strankarsko opredeljenost ; publ. estetska repertoarna opredeljenost usmerjenost / vsako stališče je pravzaprav opredeljenost za kaj ; potreba po opredeljenosti

opredeljeválec -lca [ opredeljevau̯ca in opredeljevalca ] m ( ȃ )
kdor opredeljuje: samovoljen opredeljevalec slovenstva

opredeljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od opredeljevati: različno opredeljevanje naroda ; opredeljevanje filozofskih pojmov / opredeljevanje pojava / biti samostojen pri opredeljevanju umetnine / svoboda političnega opredeljevanja / opredeljevanje do življenjskih vrednot

opredeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. navajati bistvene značilnosti pojma: pojasnjeval jim je, kako sociologi opredeljujejo narod ; različno opredeljevati pojem gospodarjenje / znanost predmete opredeljuje
2. določati : opredeljevati premoge po kemičnih in petrografskih lastnostih / otrok še ne opredeljuje točno stvari in bitij / opredeljevati dolžnosti in pravice ; opredeljevati vlogo osebnosti v organizaciji
// vrednotiti , karakterizirati : opredeljevati obdobje ; njegovo umetnost opredeljuje kot eksaktno fantazijo
// razlagati , pojasnjevati : v pismu opredeljuje svoj odnos do pozitivizma
3. povzročati, da ima kaj določene značilnosti: naravni dogodki usodno opredeljujejo stvari / prikazal je ozadje, ki opredeljuje izid boja med obema osebama / kaj opredeljuje kostum

opredeljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da opredeliti: vloga organa je kljub zakonskim določilom težko opredeljiva / lahko opredeljiv ženski lik

opredeljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost opredeljivega: delna opredeljivost pojava

opredmétenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od opredmetiti: opredmetenje človekove biti

opredmétenost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. stanje opredmetenega: opredmetenost ideje / boriti se proti opredmetenosti človeka

opredmétiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. narediti, da se kaj začne kazati na predmeten, čutno zaznaven način: v noveli je pisatelj opredmetil svoj etični nazor ; človekova bit se opredmeti z delom / opredmetiti svoje ideje, načrte ; misel se lahko opredmeti v jeziku

opréka -e ž ( ẹ̑ )
1. knjiž. nasprotje : odpraviti opreke ; opreke med besedami in dejanji / priti v opreko z zakonom ; to poročilo je v opreki s prejšnjo izjavo
2. zastar. ovira , zapreka : podrl, premagal je vse opreke

oprékelj -klja m ( ẹ́ )
manjše ljudsko glasbilo s strunami, po katerih se igra s tolkalcema: godec si je oprtal oprekelj in zaigral

opréma -e ž ( ẹ̑ )
1. pohištvo in drugi predmeti, namenjeni za določen prostor: oprema za trgovino je zelo draga ; pred vselitvijo je treba kupiti tudi opremo ; razstava opreme / oprema sobe je že stara ; v kuhinji moramo menjati opremo / pisarniška oprema ; stanovanjska oprema / notranja oprema
// s prilastkom naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: tovarna gospodinjske opreme ; laboratorijska oprema ; oprema mehanične delavnice / letališka oprema / publ. zastarela strojna oprema stroji
// s prilastkom kar se doda za (boljše) delovanje stroja, naprave: električna oprema avtomobila / zimska oprema vozila
2. navadno s prilastkom predmeti, oblačila, namenjeni za
a) opravljanje kake dejavnosti: alpinistična, jamarska, potapljaška, smučarska oprema ; vojak v popolni bojni opremi ; velika izbira športne opreme ; oprema za taborjenje / konjska oprema
b) posebno priložnost, obdobje: nevestina oprema ; kupili so opremo za dojenčka
3. zunanja podoba knjige, gramofonske plošče: opremo je zasnoval arhitekt / likovna oprema knjige ; notranja, zunanja oprema knjige / kot označba avtorstva prevod X, oprema Y
4. glagolnik od opremiti ali opremljati: oprema laboratorija poteka počasi ; študij obsega tudi opremo prostorov
publ. kupiti opremo v baročnem slogu pohištvo ; zastar. nevesta v beli opremi obleki
film., rad. glasbena, zvočna oprema ustrezna glasba, šumi v radijski oddaji, filmu ; gled. glasbena oprema drame ; navt. krovna oprema naprave za zasidranje ladje, spuščanje čolnov z nje ter nakladanje, razkladanje tovora ; rač. strojna oprema strojne naprave in elementi, ki sestavljajo računalnik ; programska oprema zbirka računalniških programov, ki omogočajo delo z računalnikom

oprémek -mka m ( ẹ̑ )
star. slabše zrnje v plevah, ki se izloči pri čiščenju: naše žito ima letos precej opremka

oprémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na opremo: opremni predmeti
navt. opremna obala obala, ob kateri se ladja opremi

opremítelj -a m ( ȋ )
knjiž. opremljevalec : opremitelj dvorane / knjižni opremitelj

oprémiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. načrtno dati, razpostaviti pohištvo in druge predmete v kak prostor: opremiti sobo ; opremiti si stanovanje / opremiti s starim pohištvom / dnevne sobe še ne bomo opremili še ne bomo kupili opreme zanjo ; dvorano je opremila naša največja tovarna pohištva izdelala pohištvo zanjo / opremiti odrsko sceno
2. narediti, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremiti delavnico, laboratorij ; opremiti šole z instrumenti / opremiti letališče
// dati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: opremiti čoln, stroje ; opremiti z jadri
3. narediti, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremiti armado, alpinistično odpravo ; opremiti z modernim orožjem ; opremiti se za v gore / opremiti konja
4. dati zunanjo podobo knjigi, gramofonski plošči: knjigo je opremil mladi akademski slikar / kot označba avtorstva prevedel X, opremil Y
5. publ. dati (k) čemu še kaj; dodati : opremiti knjigo z opombami ; opremiti prevod s predgovorom / opremiti kupon s podatki vpisati nanj podatke
ekspr. s prvo plačo se je kolikor toliko opremil se oskrbel z obleko, oblačili
adm. opremiti dopis z datumom navesti, napisati datum ; opremiti prošnjo s prilogami priložiti, dodati priloge ; film., rad. zvočno opremiti dodati radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume ; navt. opremiti ladjo namestiti na ladji, kar je potrebno, predpisano, da je ladja sposobna za plovbo

oprémljanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od opremljati: opremljanje stanovanja / opremljanje rudnika / komunalno opremljanje zemljišča

oprémljati -am nedov. ( ẹ́ )
1. načrtno dajati, razpostavljati pohištvo in druge predmete v kak prostor: ko je vstopil, so ravno opremljali sobo ; pomagal jim je opremljati stanovanje
// nav. ekspr. kupovati, preskrbovati tako pohištvo in druge predmete: nasveti tistim, ki opremljajo stanovanje ; opremljati si samsko sobo
2. delati, da ima delovna organizacija naprave, priprave, potrebne za opravljanje dejavnosti: opremljati učilnice / opremljati hišo z odtočnimi cevmi
// dajati k napravi, pripravi predmete za (boljše) delovanje: tovarna opremlja svoje avtomobile s posebnimi kolesi
3. delati, da kdo dobi, kar je potrebno za opravljanje dejavnosti: opremljati jamarsko skupino ; armada se opremlja s sodobnim orožjem
4. publ. dajati (k) čemu še kaj; dodajati : predavanja rad opremlja s citati ; opremljati spis s svojimi pripombami

oprémljenost -i ž ( ẹ̑ )
stanje opremljenega: omogočiti šoli boljšo opremljenost ; tehnična opremljenost podjetja ; opremljenost s stroji ; publ. komunalna opremljenost nove soseske urejenost, ureditev / izboljšati opremljenost avtomobila / dobra opremljenost čet

opremljeválec -lca [ opremljevau̯ca in opremljevalca ] m ( ȃ )
kdor se poklicno ukvarja z opremljanjem: opremljevalec je izbral temno pohištvo in starinske svetilke / knjigo je opremil izkušen opremljevalec
film., rad. kdor dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume

opremljeválka -e [ opremljevau̯ka in opremljevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z opremljanjem: notranja opremljevalka ; modna opremljevalka reprezentance, skupine ; opremljevalka prostorov / knjižna opremljevalka / glasbena opremljevalka ženska, ki dodaja radijski oddaji, filmu ustrezno glasbo, šume

oprésen -sna -o prid. ( ẹ́ ) star.
1. nekvašen : jesti opresne štruklje / opresni kruh
2. surov , svež : opresno zelje

oprésnik -a m ( ẹ̑ )
star. kruh iz nekvašenega testa: jesti opresnik

opresnína -e ž ( ī )
star. surova krma, zlasti korenje, krompir, repa: imeti dovolj opresnine

oprêsti oprêdem in oprésti oprédem dov. , stil. oprèl oprêla in opréla ( é; ẹ́ )
1. oviti, obdati s pajčevino: pajek je opredel muho
// oviti : žico opresti z nitjo
2. ekspr. zvijačno si pridobiti zlasti čustveno naklonjenost koga: opredel jih je z razkazovanjem svoje spretnosti ; tako ga je opredla, da ji izpolni vsako željo / opredla mu je srce

opréti oprèm dov. , opŕl ( ẹ́ ȅ ) navadno v zvezi z na
1. dati, postaviti kaj v tak položaj, da se z dotikajočim se delom nekaj teže prenese na kaj: opreti roke na mizo, ob kolena
// narediti, da kdo je, ostane v pokončnem položaju; podpreti : bolnika sta oprla dva moža / opreti strop z oporami
2. vzeti, uporabiti kaj za osnovo, izhodišče: opreti sodbo na ugotovljena dejstva ; znanstvenik se je v svoji raziskavi oprl na najnovejše izsledke

oprèz -éza m ( ȅ ẹ́ ) knjiž.
1. previdnost , pazljivost : natančnost in oprez pri delu / hodil je z velikim oprezom
2. v zvezi biti na oprezu opazovati , oprezovati : vzdolž poti so na oprezu sovražnikovi vojaki ; ne moremo na vrt po hruške, ker je gospodar stalno na oprezu

oprézanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od oprezati: stalno oprezanje ga je utrudilo / oprezanje za sovražnikom

oprézati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: potuhnila se je in oprezala ; oprezala je, preden je vstopila ; oprezati skozi okno / napeto je oprezal v dolino ; cele dneve je oprezal, da bi ga našel
2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezati za tatovi / oprezati za medvedom
ekspr. fant že opreza za dekleti se že zanima zanje

oprézen -zna -o prid. , opréznejši ( ẹ́ ẹ̄ )
previden , pazljiv : človek mora biti oprezen ; oprezni, neodločni ljudje / razlagati z opreznim glasom ; slišati oprezne korake

opréznež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. previden, pazljiv človek: prevelik opreznež je ; oprezneži in strahopetci

opréznost -i ž ( ẹ́ )
previdnost , pazljivost : opreznost v prometu ; delo zahteva veliko natančnost in opreznost / opreznost poslovnega človeka

oprezoválec -lca [ oprezovau̯ca tudi oprezovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor išče, čaka koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovalci so se poskrili

oprezovánje tudi oprézovanje -a s ( ȃ; ẹ́ )
glagolnik od oprezovati: navadila se je na nenehno oprezovanje okoli hiše / oprezovanje za sovražnikom

oprezováti -újem tudi oprézovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ́ )
1. gledati kaj z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: hodi okoli tabora in oprezuje ; oprezovati iz skrivališča, izza ogla ; oprezovati okoli hiše, skozi ključavnico / celo uro je oprezovala, kdaj pride ; ekspr. oprezuje za vsakim mojim korakom
2. iskati, čakati koga z določenim namenom, navadno skrivoma, pritajeno: oprezovati za tihotapci / oprezovati za divjadjo
ekspr. fant že oprezuje za dekleti se že zanima zanje

opŕh -a m ( ȓ )
1. agr. tanka voščena prevleka na listju in sadežih; poprh : siv oprh
min. tanka rahla prevleka, ki nastane na oglju pri praženju rudnine
2. izpuščaj , mozolj : oprh kot zunanje znamenje bolezni

opŕhati -am dov. ( )
1. umiti s prho: mati je oprhala otroka ; oprhati se z vročo vodo ; oprhala se je in se preoblekla
// z razpršeno tekočino zmočiti, ovlažiti: oprhati rastlino ; oprhati se po prsih ; oprhati si obraz / kadar je kihnil, je oprhal vse okoli sebe
2. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: oprhati drobtine s krila ; oprhati si sneg / oprhati si suknjič

oprhávati -am nedov. ( ȃ )
nav. ekspr. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa: oprhavati prah s suknje / drug drugemu oprhavata obleko

opŕhel -hla -o [ opərhəu̯ ] prid. ( ŕ )
nekoliko plesniv: oprhla moka ; oprhlo žito / slama je postala oprhla

oprhljív -a -o prid. ( ȋ í )
star., v zvezi s trta ki se (rad) osipa: trte so letos oprhljive

oprhljívost -i ž ( í )
star. lastnost, značilnost trte, ki se (rada) osipa: zmanjševati oprhljivost

oprhnéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. postati nekoliko plesniv; oprhniti : seno je na vlagi oprhnelo

opŕhniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. postati nekoliko plesniv: seme je kmalu oprhnilo ; mokri snopi oprhnejo ; oprhniti od vlage / moka je nekoliko oprhnila
2. nav. ekspr. z rahlim udarcem odstraniti s česa: oprhniti prah z rokava
star. ta sorta trte pogosto oprhne se osipa

opríčnik -a m ( ȋ )
1. v carski Rusiji član telesne garde Ivana Groznega: oddelki opričnikov
2. knjiž., slabš. privrženec, sodelavec osovražene oblasti, osebe: okupator in njegovi opričniki ; vohuni in vladni opričniki / opričniki mračnjaštva

oprijèm -éma m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od oprijeti: oprijem je počasi popustil ; s previdnimi oprijemi se je dvigal ob zidu / kolesa imajo dober oprijem ; mehek oprijem obleke
// mesto, ki se da oprijeti: iskal je primeren oprijem ; nikjer ni bilo oprijema / v led si je izsekal oprijem

oprijemáč -a m ( á )
zastar. oprijemalo : oprijemač v avtomobilu

oprijemálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je za oprijemanje: oprijemalno orodje / oprijemalni kaveljčki stebla
bot. oprijemalna korenina korenina na steblu navadno bršljana za oprijemanje po deblu, skali ; zool. oprijemalna noga noga s palcem, ki se lahko stika z drugimi prsti

oprijemalíšče -a s ( í )
mesto, kjer se da oprijeti: poiskal je primerno oprijemališče in se dvignil
// ekspr. opora : vsa prizadevanja so brez oprijemališča

oprijemálka -e [ oprijemau̯ka in oprijemalka ] ž ( ȃ )
nav. mn. izrastek, s katerim se rastlina oprijema: potrgati oprijemalke

oprijemálo -a s ( á )
priprava za oprijemanje: pritrditi oprijemalo na steno / nastavek se lahko uporablja tudi za oprijemalo / oprijemalo stola

oprijémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oprijemati: ročaj za oprijemanje / povečati oprijemanje koles na cestišču

oprijémati -am tudi -ljem nedov. ( ẹ̑ )
imeti roke, prste položene okrog česa: oprijemati drevo / trdno je oprijemal volan

oprijémek -mka m ( ẹ̑ )
oprimek : trden oprijemek

oprijémen -mna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oprijemanje: oprijemna sila / velika oprijemna ploskev

oprijemljív -a -o prid. , oprijemljívejši ( ī í ) knjiž.
1. s čuti zaznaven: zakoni oprijemljivega sveta ; pren. oprijemljiva zaznava, predstava
// določljiv , opredeljiv : pojav je dovolj oprijemljiv / poiskati oprijemljiv primer
2. ki se rad oprime: oprijemljivo blago

oprijemljívost -i ž ( í )
knjiž. lastnost, značilnost oprijemljivega: oprijemljivost dokaza

oprijéti oprímem dov. , oprijél; nam. oprijét in oprijèt ( ẹ́ í )
položiti roke, prste okrog česa: skušal je oprijeti deblo, omarico ; drevo sta komaj oprijela dva moška / oprijeti toporišče sekire ; trdno je oprijel volan

oprím -a m ( ȋ )
zastar. oprijemalo : držal se je za železni oprim / oprim naslanjača

oprímek -mka m ( ȋ )
kar se uporablja za oprijemanje: lesen oprimek v steni ; trden oprimek
// oprijemališče : poiskati primeren oprimek

oprímnica -e ž ( ȋ )
vet. del na sprednjem ukrivljenem delu podkve za preprečevanje drsenja: ozobec in oprimnica

opróda -e tudi -a m ( ọ̑ )
nekdaj plemičev služabnik, spremljevalec: oproda je poskrbel za hrano in prenočišče ; v spremstvu je več oprod ; grofov, vitezov oproda
// slabš. pomočnik , sodelavec : on je režiserjev glavni oproda / oprode nacizma

opródovski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na oprode: oprodovske dolžnosti / oprodovska čast

opróga -e ž ( ọ̄ )
1. arhit. nosilni prečni lok v oboku: oproge slonijo na stebrih ; v oprogi je mojster upodobil še cerkvenega zaščitnika
2. vet. jermen, navadno pri konjski opremi, s katerim se pritrdi sedlo ali vlečna oprema: pričvrstiti oprogo

oprostílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. s katerim se oprosti: slišati je bilo oprostilne glasove
pravn. oprostilni razlogi razlogi za oprostitev od obtožbe ; oprostilna sodba sodba, s katero se obtoženec oprosti obtožbe

oprostítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oprostiti: predpisati oprostitev plačevanja davkov ; oprostitev otroka od športne vzgoje ; oprostitev od vojaške službe / branilec je zahteval za obtoženca oprostitev

oprostíti -ím dov. , opróstil ( ī í )
1. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: oprostiti koga kake dolžnosti ; oprostili so ga plačevanja davkov ; oprostiti koga vojaške službe / oprostili so ga davkov
2. s sodbo odločiti, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: sodišče ga je oprostilo
pravn. oprostiti obtožbe s sodbo odločiti, da obtoženec ni storil kaznivega dejanja, da ni kazensko odgovoren ali da dejanje ni kaznivo
3. narediti, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: oprostiti komu zamudo ; vse mu je oprostila ; ekspr. ni si mogel oprostiti, da je bil tako nepreviden / oprostiti komu žalitev odpustiti / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava
4. v medmetni rabi izraža vljudnost
a) pri nagovoru: oprostite, da vas motim ; oprostite, koliko je ura
b) pri ugovarjanju, zavrnitvi: on je to storil! Oprostite, to je nemogoče ; oprosti, to pa že ne bo držalo
// izraža opravičilo: oprosti, nisem mislila tako hudo ; oprostite, da sem tako pozen
// izraža začudenje, nejevoljo: oprostite, tega pa res ne razumem ; oprosti, to je pa že preneumno
5. star. narediti prosto, svobodno: napadli so jetnišnico in oprostili jetnike ; oprostiti talce / pogumno so se bojevali in oprostili celo predmestje osvobodili
// rešiti , umakniti : oprostila je svojo dlan iz njegove ; nestrpno se je oprostil njenega objema / oprostil se je strahu, zadrege

oprostítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oprostitev: oprostitveni postopek
pravn. oprostitveni razlogi oprostilni razlogi

oprostljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da oprostiti: oprostljiva nerodnost / oprostljiva zamuda opravičljiva ; oprostljivo ravnanje odpustljivo

opróščati -am nedov. ( ọ́ )
1. delati, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa: take ljudi so oproščali službe na galeji ; star. oproščati od plačevanja
2. s sodbo odločati, da kdo ni kriv dejanja, zaradi katerega je bil obtožen: s tem sodišče obtoženca oprošča
3. delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga: vedno znova mu je oproščala

oproščênec -nca m ( é )
kdor je česa oproščen: davčni oproščenec / izpustitev oproščencev

oproščênje -a s ( é )
glagolnik od oprostiti: prosil jo je oproščenja zaradi zamude / prosil je mater oproščenja / kot vljudnostna fraza prosim oproščenja, za oproščenje, če motim / zahteval je oproščenje zanj

opŕsen -sna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na oprsje: vzel je denarnico iz oprsnega žepa / oprsni par nog

opŕsje -a s ( ȓ )
1. predel na zgornji strani trupa ob rebrih: izbočiti oprsje ; položil je roko na levo stran oprsja ; ozko oprsje / pes s krepkim oprsjem
// prsi : na oprsju je imel polno odlikovanj / dekliško oprsje
2. nav. ekspr. del oblačila, ki pokriva prsi: raztrgati oprsje srajce
zool. del telesa med glavo in zadkom pri žuželkah

opŕsnica -e ž ( ȓ )
1. priprava iz jermenov in zaponk, ki se živali, zlasti psu, namesti okoli vratu in čez prsi, da se jo lahko vodi: psi, ki vodijo slepe, so označeni z rdečim križem na oprsnici
2. anat. kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica : poseg se izvede z vodilom, ki ga kirurg vpelje pod oprsnico

opŕsnik -a m ( ȓ )
1. knjiž. moško vrhnje oblačilo brez rokavov, ki pokriva zgornji del telesa; telovnik : kupil si je nov oprsnik ; hlače in oprsnik
2. nekdaj kratek ženski suknjič, navadno oprijet in brez rokavov: nosila je zelo izrezan žametast oprsnik
// modrček, podaljšan do pasu, ki se zapenja spredaj: odpeti oprsnik

opŕstaniti -im dov. ( ŕ r̄ )
knjiž. natakniti prstan: oprstanil ji je roko

opŕt 1 -a m ( ȓ r̄ )
nav. mn., star. oprtnica , oprta : tovor nosi na oprtu

opŕt 2 -i ž ( ȓ )
nav. mn., star. oprtnica , oprta : nosači si odvezujejo oprti / oprti nahrbtnika naramnice

opŕta -e ž ( ȓ )
1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: privaditi se oprtam ; nosači z oprtami
2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica : kupiti rdeče oprte / hlače z oprtami

oprtáč -a m ( á )
voj. žarg. trak iz usnja za čez ramo; naramnik : vojak je odložil pas in oprtač

opŕtati -am dov. ( )
nav. ekspr. nadeti na hrbet: oprtati nahrbtnik, vrečo ; oprtal mu je poln koš ; oprtal si je ponesrečenca / oprtati malho, puško ; oprtal si je zaboj na ramo
// obložiti , otovoriti : oprtati konje, mule ; vojaki so se oprtali

opŕtav prisl. ( ŕ )
zastar., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtav nesti koš

oprtávati -am nedov. ( ȃ )
nav. ekspr. nadevati na hrbet: vojaki so začeli nabijati puške in oprtavati nahrbtnike

oprtávnica -e ž ( ȃ )
nav. mn., nar. oprtnica , oprta : nositi tovor na oprtavnicah / koš z oprtavnicami z naramnicami

opŕten -tna -o prid. ( )
ki se nosi, prenaša na hrbtu: oprtni koš / oprtni pasovi
žel. oprtni prevoz prevoz tovornjakov in prikolic s tovorom po železnici

opŕtica -e ž ( ȓ )
manjšalnica od oprta: nosači si odvezujejo oprtice

opŕtiti -im dov. ( ŕ r̄ )
zastar. naprtiti : oprtiti nahrbtnik, vrečo / oprtili so mu najhujše reči

opŕtiv prisl. ( ŕ )
star., pri prenašanju bremena, navadno s pasom čez rame na hrbtu: oprtiv nesti vrečo ; krošnjar prenaša blago oprtiv (v košu) / lovec zadene srno oprtiv na rame

opŕtnica -e ž ( ȓ )
1. nav. mn. trak iz tkanine, usnja za nošenje bremena na hrbtu: oprtnice so mu odrgnile kožo na vratu / prevezal je zaboj z dvema oprtnicama in si ga zadel na rame
// trak iz tkanine, usnja, ki omogoča nošenje kake priprave na hrbtu; naramnica : koš, nahrbtnik z oprtnicami
2. mn., star. trakasta priprava za čez rame, na katero se pripenjajo hlače, krila; naramnica : hlače brez oprtnic ; vtakniti roke za oprtnice

opŕtnik -a m ( ȓ )
1. nahrbtnik : odložiti, zavezati oprtnik ; zložiti v oprtnik ; težek oprtnik
2. nar. (oprtni) koš: plesti oprtnik ; nositi gnoj v oprtniku

oprtováti -újem nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr. nadevati na hrbet: vojaki so oprtovali nahrbtnike

opsováti opsújem dov. , opsovál ( á ú )
knjiž. zelo ozmerjati: opsoval je ženo in otroka ; grdo, prostaško opsovati

optánt -a m ( ā á )
pravn. kdor optira: večina optantov se je že preselila ; oceniti premoženje optantov

óptativ -a m ( ọ̑ )
jezikosl., v nekaterih jezikih naklon, ki izraža željo govorečega: stavek v optativu

óptičen -čna -o prid. ( ọ́ )
1. nanašajoč se na optiko, svetloben: optični pojavi ; optični signal / optične lastnosti kristalov / optični teleskop ; mikroskopi in druge optične priprave / optična os kamere ; optično steklo steklo, ki se uporablja pri izdelavi optičnih priprav
astron. optično dvozvezdje dve zvezdi, ki sta navidezno blizu na nebu, nimata pa medsebojnega težnostnega vpliva ; fot. optično iskalo iskalo pri enostavnih fotografskih aparatih
2. nanašajoč se na vid, viden: zmožnost optične predstave ; optično in akustično zaznavanje / optične prevare / optična dekoracija prostora

óptik -a m ( ọ́ )
1. kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem, popravljanjem očesnih pripomočkov: iti k optiku po očala
2. strokovnjak za optične priprave: pri izdelavi teleskopa je sodelovalo pet optikov
fiz. strokovnjak za optiko

óptika -e ž ( ọ́ )
1. nauk o svetlobi: optika in kalorika
elektr. elektronska optika elektronika, ki proučuje delovanje električnega ali magnetnega polja na elektrone ; fiz. geometrijska optika ki proučuje odboj in lom svetlobe na zrcalih in lečah ter iz njih sestavljenih optičnih napravah ; valovna optika ki proučuje za valovanje značilne pojave
2. fot. sistem leč kake optične priprave: fotoaparat ima dobro optiko ; občutljivost optike / pravilno uravnavati optiko
3. publ. način prikazovanja, presoje česa: njegova dramatika postavlja z normalno optiko na oder fabule iz vsakdanje resničnosti / gledati na dogodke z optiko kritika
4. nav. ekspr. trgovina z optičnimi pripomočki, pripravami: v nobeni optiki ne dobiš takih leč

optimálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki je glede na dane možnosti najugodnejši, najboljši: optimalni pogoji dela / optimalna stopnja gospodarske rasti / ugotoviti optimalno dozo zdravila

optimalizácija -e ž ( á )
optimizacija : optimalizacija delovanja, poslovanja ; proces optimalizacije

optimalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
optimizirati : optimalizirati razmere v šolstvu

optimálnost -i ž ( ȃ )
stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: oblike organizacije dela so dosegle svojo optimalnost
// ekspr. najvišja možna mera: optimalnost moralnih dejanj

optimát -a m ( ȃ )
nav. mn., zgod. konservativni član rimskega senata:

optimírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
optimizirati : v podjetju so optimirali poslovanje ; optimirati proizvodnjo

optimíst -a m ( ȋ )
kdor vidi vse v življenju boljše, kot je: tudi optimistom se je zdel načrt neizvedljiv ; optimist in pesimist / glede tega sem velik optimist sem zelo optimističen

optimístičen -čna -o prid. ( í )
ki vidi vse v življenju boljše, kot je: optimističen človek ; kljub težavam je optimistična / optimistične misli / optimistična napoved
ekspr. to pomlad prevladujejo v modi optimistične barve svetle, žive

optimístičnost -i ž ( í )
lastnost optimističnega človeka: njegova optimističnost in vedrina

optimístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki vidi vse v življenju boljše, kot je: bila je dosledna optimistka ; po naravi je optimistka ; nepoboljšljiva, večna optimistka

optimizácija -e ž ( á )
glagolnik od optimizirati: nenehna optimizacija stroškov temelji na večji specializaciji proizvodnje ter razvoju lastnega znanja in kadrov ; optimizacija poslovanja, proizvodnje ; optimizacija poslovnih procesov / rač. optimizacija spletnih strani postopki, ki pripomorejo k večji vidljivosti spletnih strani na spletnih iskalnikih

optimízem -zma m ( ī )
lastnost optimističnega človeka: kljub bolezni je ohranil optimizem / izkazalo se je, da je bil njegov optimizem upravičen njegovo pričakovanje, da se bo določena stvar končala dobro, ugodno / publ. gledati z optimizmom na izid tekmovanja optimistično
// mnenje, prepričanje, da v življenju prevladuje dobro nad slabim, zlim: za roman je značilen izrazit optimizem

optimizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti, da postane kaj glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: z izboljšanjem tehnike varčne vožnje je mogoče optimizirati porabo goriva ; optimizirati delovne, poslovne procese ; optimizirati stroške

óptimum -a m ( ọ̑ )
stanje, ki je glede na dane možnosti najugodnejše, najboljše: doseči optimum / tržni optimum
biol. toplotni optimum temperatura, pri kateri organizem najbolje uspeva
// ekspr. najvišja možna mera: optimum izkoriščanja zmogljivosti

optírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. uveljaviti pravico izbire državljanstva navadno ob spremembi mej državnega ozemlja: po osvoboditvi je optiral za Jugoslavijo / lahko optira tudi za narodnost

opúhel -hla -o [ opuhəu̯ ] prid. ( ú )
zastar. puhel : opuhla repa / opuhle besede

opúhniti -em dov. ( ú ȗ )
1. knjiž. s puhanjem obdati: v hipu jih opuhne gost dim / tak je, kot bi ga strela opuhnila oplazila
2. zastar. postati puhel: repa je opuhnila

opúkati -am dov. ( ū )
nar. oskubsti , populiti : opukati kokoš / opukati perje

opulénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. obilen , bogat : povabiti goste na opulentno kosilo

opulíti in opúliti -im dov. ( ī ú )
nav. ekspr. odstraniti perje; oskubsti : opuliti kokoš
// odstraniti manjše dele s česa sploh: odlomil je vejico in jo opulil

opúncija -e ž ( ú )
bot. rastlina z mesnatimi sploščenimi stebli ter listi, spremenjenimi v trne, Opuntia ficus-indica:

ópus -a m ( ọ̑ )
1. vsa dela kakega avtorja: pesnikov obsežni opus še ni bil objavljen v celoti ; razen simfonij sestavljajo njegov opus klavirski koncerti in sonate / izbori iz življenjskega opusa pomembnejših ustvarjalcev
// s prilastkom vsa dela z določenega področja ustvarjanja kakega avtorja: v zbirki je upoštevan tudi slikarjev grafični opus ; analiza njegovega publicističnega opusa
2. glasb. z zaporedno številko zaznamovano glasbeno delo kakega skladatelja: godalni kvartet številka štirinajst v cis-molu opus sto enaintrideset [op. 131] Ludwiga van Beethovna

opustélost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. lastnost, značilnost opustelega: opustelost podeželja

opustéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. postati pust: trg je kmalu opustel ; veliko vasi je v tem času opustelo

opustévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. postajati pust: posamezne hiše se rušijo in pokrajina pomalem opusteva

opustítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od opustiti: opustitev planinskih pašnikov / opustitev bombardiranja ; opustitev jedrskih poskusov
pravn. opustitev (dejanja) neizpolnitev kake pravne dolžnosti, obveznosti, za kar je predvidena sankcija

opustíti -ím dov. , opústil ( ī í )
1. nehati 1 :
a) vzdrževati, uporabljati kaj: staro pokopališče so opustili ; opustiti rudnik, vinograd / lesene pluge so že davno opustili jih ne uporabljajo več
b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opustiti kamnoseštvo ; kleparstvo je kmalu opustil / moral je opustiti obrt / podjetje so zaradi nedonosnosti opustili
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nehanje dejanja, kot ga določa samostalnik: morali so opustiti vsako iskanje ; opustiti kajenje ; končno so opustili lov na medveda ; opustil je sleherno upanje / opustiti razvratno življenje / prvotno namero je opustil
zastar. opustil je predstaviti nas ni nas predstavil
2. zastar. izpustiti : pri nadaljnjem računanju je treba opustiti oklepaje

opustítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na opustitev: opustitvena pogajanja
pravn. opustitvena tožba tožba, s katero se zahteva prenehanje določenega ravnanja

opustóšenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od opustošiti: vojna je povzročila veliko opustošenje dežele / opustošenje gozdov

opustóšenost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost opustošenega: opustošenost pokrajine

opustóšiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
povzročiti, da ni ničesar več v prvotni obliki: vojska je deželo popolnoma opustošila ; potres je opustošil pokrajino / opustošiti gozd

opuščáj -a m ( ȃ )
jezikosl. grafično znamenje v obliki vejice za označevanje izpuščene črke: raba opuščaja / pritisniti opuščaj tipko za tako znamenje na računalniški tipkovnici

opúščanje -a s ( ú )
glagolnik od opuščati: opuščanje kmečkega gospodarstva / opuščanje končnega zloga

opúščati -am nedov. ( ú )
1. nehavati :
a) vzdrževati, uporabljati kaj: v tem predelu kmetije opuščajo / opuščati star običaj
b) opravljati kako (poklicno) dejavnost: opuščati kovaštvo ; loterija se vedno bolj opušča
// nav. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža približevanje koncu dejanja, kot ga določa samostalnik: opuščati prodajo blaga
2. zastar. izpuščati : opuščal je vse stilno zaznamovane besede

ór ž ( ọ̑ )
zastar. oranje : ob začetku jesenske ori

oráč -a m ( á )
kdor orje: orači so že začeli delati ; orači in kopači / ekspr. danes imamo orača danes orjemo
nav. mn., etn. pustna šema z vrečico plev za pasom, ki simbolično zaorje brazdo, znana v vzhodni Sloveniji

oráda -e ž ( ȃ )
v Sredozemskem morju živeča večja riba z zelenkasto srebrnim telesom in plavutmi spreminjajočih se barv: loviti orade

orákelj -klja m ( á )
1. pri starih Rimljanih preročišče : oditi v orakelj / delfski orakelj
// prerokba : razvozlati orakelj ; njegove besede so zvenele kot orakelj
2. knjiž. prerok : bil je pravi pesniški orakelj

orákeljski -a -o [ orakəljski ] prid. ( á )
nanašajoč se na orakelj: orakeljske besede / ekspr. dobil je orakeljski odgovor nejasen, dvoumen

orál 1 -a m ( ȃ )
nekdaj ploščinska mera, 57,55 a: ima več oralov obdelovalne zemlje ; prodal je nekaj oralov gozda

orál 2 -i [ orau̯ ] ž ( ȃ )
star. oranje : oral in setev

orálen -lna -o prid. ( ȃ )
usten : oralna votlina
jezikosl. oralni glas ustni glas ; med. oralna kontracepcija kontracepcija, pri kateri se uživajo kontracepcijske tablete ; psih. oralna faza po Freudu prva stopnja v razvoju spolnega nagona

orálo -a s ( á )
star. plug : vpreči vole v oralo ; leseno oralo / po več letih je spet prijel za oralo se je lotil oranja

orámje -a s ( ȃ )
predel ob rami: čutiti bolečine v oramju

orangútan -a m ( ȗ )
človeku podobna opica z dolgimi sprednjimi okončinami, ki živi na otokih Borneo in Sumatra: vreščanje orangutanov ; orangutani in šimpanzi

orangútanski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na orangutane: orangutansko vreščanje / ekspr. ima orangutanski obraz

oraníca -e ž ( í )
nar. njiva : zorati oranico ; lepo obdelane oranice ; travniki in oranice

oránje -a s ( ȃ )
glagolnik od orati: kamenje ovira oranje ; hiteti z oranjem / oranje s traktorjem / jesensko, spomladansko oranje
agr. globoko oranje v globino od 25 do 35 cm

oránt -a m ( ā á )
um., v starokrščanski umetnosti moška postava z rokami, dvignjenimi v molitvi, prošnji: freska z motivom oranta

oránta -e ž ( ȃ )
um., v starokrščanski umetnosti ženska postava z rokami, dvignjenimi v molitvi, prošnji: značilna drža orante

oránža -e ž ( ȃ )
pomaranča : jesti, lupiti oranžo / nasad cvetočih oranž

oranžáda -e ž ( ȃ )
osvežujoča pijača iz pomarančnega soka: piti oranžado ; kozarec oranžade / elipt., pog. tri oranžade, prosim tri kozarce, steklenice oranžade

oránžast -a -o prid. ( ȃ )
po barvi podoben pomaranči: veliko oranžasto sonce / oranžasta barva

oránžen -žna -o prid. ( ȃ )
pomarančen : oranžna lupina / oranžni nasadi / oranžni sok
// rdečkasto rumen: oranžna svetloba zahajajočega sonca / oranžni abonma abonma z vstopnicami oranžne barve / oranžna revolucija protesti proti nepoštenim, potvorjenim volitvam z zahtevo po njihovi ponovitvi proti koncu leta 2004 in v začetku 2005 v Ukrajini / oranžna barva

oranžeríja -e ž ( ȋ )
zlasti v francoskem okolju stavba z večjimi steklenimi površinami za prezimovanje južnih rastlin: versajske oranžerije ; oranžerija v italijanskem slogu

oránžev -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oranžo ali oranževec: oranževi cvetovi / oranžev gaj

oránževec 1 -vca m ( ȃ )
južno drevo ali grm z oranžnimi užitnimi sadovi: dišeči cvetovi oranževcev ; nasadi oranževcev in oljk

oránževec 2 -vca m ( ȃ )
član protestantskega reda Viljema Oranskega na Severnem Irskem: oranževci s pohodom obeležujejo stoletja staro zmago nad irskimi katoliki ; red oranževcev

oratár -ja m ( á ) zastar.
1. orač : oratar je končal delo
2. kmet : opisovati življenje preprostih oratarjev

orátev -tve ž ( ȃ )
oranje : opraviti oratev / spomladanska oratev

oráti ôrjem in órjem nedov. , ôrji orjíte; orál ( á ó, ọ́ )
1. rahljati zemljo s plugom: orati ledino, njivo ; ekspr. orati v mokrem ko so tla mokra, vlažna ; orati in branati / orati za pšenico za setev pšenice ; orati za setev / orati prvo brazdo / globoko, plitvo orati
// ekspr., v zvezi orati ledino prvi delati na kakem področju: v kritiki orje ledino / povsod je treba še orati ledino / orati ledino znanosti
2. z oranjem spravljati iz zemlje: orati krompir
3. ekspr. delati brazdi podobne zareze: letala orjejo nebo ; parnik orje morje / race orjejo s kljuni po blatu rijejo / po obrazu mu orjejo kaplje potu močno tečejo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža intenzivnost obstajanja česa: ljubosumnost orje v njem / težke misli mu orjejo po glavi
ekspr. z njim težko orje sodeluje, shaja ; ekspr. ne jezikaj, drugače bova orala boš kaznovan, tepen

orátor -ja m ( ȃ )
knjiž. govornik : poslušati znanega oratorja

oratórij -a m ( ọ́ )
1. večdnevni program, namenjen verskemu pouku, ustvarjalnim delavnicam, igri, ki ga v času počitnic za otroke organizira župnija: animatorji pripravljajo program za oratorij ; geslo oratorija ; udeleženci, vodja oratorija / v župniji so organizirali počitniški, poletni oratorij za otroke
2. glasb. večja vokalna in instrumentalna skladba dramske vsebine za soliste, zbor in orkester: poslušati Bachov oratorij ; oratoriji in kantate
3. rel. prostor za opravljanje molitev, namenjen določeni skupini vernikov: stopiti v oratorij

oratórijski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na oratorij: oratorijska gradnja skladbe / oratorijski skladatelji

orátorski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. govorniški : njegov nastop je bil oratorski

orazúmiti -im dov. ( ú ȗ )
knjiž. povzročiti, da postane kdo razumen, preudaren: strah pred posledicami jih je orazumil

oráženec -nca m ( ȃ )
geol. kamen z razami, nastalimi pri premikanju ledenika:

órbita -e ž ( ọ̑ )
astron. tir okoli osrednjega nebesnega telesa pod vplivom gravitacije: izstreliti satelit na, v orbito ; gibanje satelita po orbiti z največjim naklonom dvanajst stopinj / lunarna, zemeljska orbita ; pren., publ. utiriti se v orbito političnega življenja

orbitálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orbito: orbitalno gibanje / orbitalna hitrost hitrost, potrebna za gibanje po določeni orbiti ; orbitalna postaja

órden -a in -dna m ( ọ́ )
odlikovanje : za svoje delo je dobil že več ordenov / pripeti si orden na prsi / orden narodnega heroja red narodnega heroja

ordéti -ím dov. , ordì ( ẹ́ í )
star. pordeti : jabolka so že malo ordela / od sramu je ordela v obraz zardela

ordinácija -e ž ( á )
1. soba, prostor za pregled bolnikov in za določanje načina zdravljenja: opremiti ordinacijo ; iti, stopiti v ordinacijo / specialistična, splošna ordinacija
// pregledovanje in določanje načina zdravljenja: po končani ordinaciji je šel v kavarno / danes je imel čez trideset ordinacij / pog. odprl je svojo ordinacijo postal je samostojen zdravnik
2. rel. podelitev kleriškega reda: še nekaj dni je do ordinacije / asistirati pri ordinaciji posvetitvi

ordinacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ordinacijo: velika ordinacijska okna / ordinacijski prostori ; ordinacijska soba / določiti ordinacijske ure

ordináren -rna -o prid. ( ȃ ) knjiž.
1. navaden , nekvaliteten : to je čisto ordinarna slivovka
2. prostaški , grob 2 : ordinaren človek je / ordinarne besede, šale

ordinariát -a m ( ȃ )
1. knjiž. redna profesura: ustanoviti nov ordinariat
2. rel. urad za upravljanje škofije: škofijski ordinariat

ordinárij -a m ( á )
1. knjiž. redni profesor: postati ordinarij ; ordinarij za matematiko
2. rel. škof ali njegov namestnik, ki upravlja škofijo: odločitev ordinarija

ordinárnost -i ž ( ȃ )
knjiž. prostaštvo , grobost : njegova ordinarnost jo je odbijala / še ni pozabil njihovih ordinarnosti grobih dejanj

ordináta -e ž ( ȃ )
1. geom. druga koordinata v pravokotnem koordinatnem sistemu: abscisa in ordinata ; pren., knjiž. njegova dela so ujeta v koordinatni sistem družbene abscise in duhovne ordinate
2. knjiž. navpična črta: nanesti točke na ordinato

ordináten -tna -o ( ȃ )
pridevnik od ordinata: ordinatna os

ordinírati -am nedov. ( ȋ )
1. pregledovati bolnike in določati način zdravljenja: ordinira vsako popoldne ; ordinira tudi doma
// dov. in nedov. , pog. predpisati zdravila, zdravljenje: ordinirati antibiotike, kopeli
2. dov. in nedov. , rel. podeliti kleriški red: škof je ordiniral dvajset diakonov / ordinirali so ga v mariborski stolnici posvetili

órdo -a m ( ọ̑ )
biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda; red 1 : več družin sestavlja ordo

ordonánc -a m ( ȃ )
v nekaterih državah ordonančni častnik: generalov ordonanc / četni ordonanc

ordonánca -e ž ( ȃ )
1. v nekaterih državah služba ordonančnega častnika: prevzel je ordonanco
2. star. odredba , odlok , ukaz : kraljeve ordonance

ordonánčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ordonance ali ordonanco: ordonančna soba / ordonančni častnik pomočnik visokega častnika zlasti za uradne zadeve / ordonančna služba

ordonánčnik -a m ( ȃ )
ordonančni častnik: generalov ordonančnik

òrdúš medm. ( ȍ-ū )
pog. izraža močno podkrepitev trditve: orduš, kako jih bomo napodili

ôreh -éha m ( ó ẹ́ )
listnato drevo z močnimi vejami ali njegov koščičasti sad: tolči, treti orehe ; lupiti orehe odstranjevati zeleno lupino ; drobni, piškavi orehi / dodati za oreh masla / klešče za orehe / pog. omara iz oreha orehovega lesa
smejal se je, kot bi orehe stresal glasno, hrupno ; nar. laški orehi boljši, debelejši ; ekspr. piškavega oreha ne dam za njegov izpit prepričan sem, da ga ne bo naredil ; ekspr. to ni vredno piškavega oreha zelo malo, nič ; ekspr. to besedilo bo za prevajalca trd oreh je težko prevedljivo
bot. oreh enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota ; črni oreh severnoameriško drevo s celorobimi, spodaj dlakavimi lističi in koščičastimi plodovi, Juglans nigra
// v zvezi kokosov oreh plod kokosove palme: obirati kokosove orehe

oréhov -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na oreh: orehovi listi ; orehova veja / orehova lupina ; okusna orehova jedrca / orehov liker ; orehovi rogljiči, štruklji ; orehove palačinke ; orehova potica ; orehovo pecivo / orehov furnir ; orehov les / orehova omara / obleka orehove barve
gastr. orehov kipnik kipnik z orehi

oréhovec -vca m ( ẹ́ )
1. premog v velikosti od 1,5 do 3 cm: kockovec in orehovec
2. žganje iz orehov: ponudili so mu orehovec ; požirek orehovca
bot. orehovci drevesa s sestavljenimi listi in koščičastimi plodovi, Juglandaceae

orehovína in oréhovina -e ž ( í; ẹ́ )
orehov les: omara, vrata iz orehovine ; stene so obite z orehovino

oréhovka -e ž ( ẹ́ )
nav. ekspr. orehova potica: spekla je pogačo in orehovko

ôrel ôrla [ orəu̯ ] m ( ó )
1. velika ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgim repom: orli letajo nad sotesko ; vrešči kot orel
2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: poklical je svoje orle in jim razložil načrt boja
3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: kroji orlov
dvoglavi orel podoba orla z dvema glavama, zlasti v državnih grbih
astron. Orel ozvezdje ob nebesnem ekvatorju, katerega najsvetlejše zvezde imajo obliko ptice ; zool. kraljevi orel z belimi peresi na plečih in prisekanim repom, Aquila heliaca ; planinski orel ; ribji orel ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus

ôren ôrna -o in óren órna -o prid. ( ó ō; ọ́ ọ̄ )
nanašajoč se na oranje: orna površina / orna živina / ima pet hektarov orne zemlje
agr. orna plast plast zemlje, ki se pri oranju obrača; ornica ; zgod. orno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje s plugom

orepkáti -ám dov. ( á ȃ )
nar. ogoljufati , prevarati : pri kupčiji ga je orepkal za nekaj tisočakov

orépnica -e ž ( ẹ̑ )
vet. jermen, navadno pri konjski opremi, ki zadržuje vozilo pri vožnji navzdol: odpeta orepnica

oresníčiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. uresničiti : oresničiti pesniško idejo

oréšček -čka m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od oreh: nabrala je nekaj oreščkov ; natresla mu je precej oreščkov
bot. vodni orešček vodni orešek ; gastr. muškatni orešček drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

oréšek -ška m ( ẹ̑ )
nav. ekspr. manjšalnica od oreh: veverica je glodala oreške ; natresel ji je polno torbo oreškov / daj mi orešek masla
bot. orešek enosemenski zaprti plod, ki odpade kot celota; oreh ; vodni orešek vodna rastlina z rombastimi listi, belimi cveti in rogljatimi plodovi, Trapa natans ; gastr. muškatni orešek drobnemu orehu podobno seme muškata, ki se uporablja kot začimba

oréškar -ja m ( ẹ̑ )
bot., v zvezi krilati oreškar okrasno drevo z več debli in pernatimi listi, podobnimi jesenovim, Pterocarya fraxinifolia: nasad krilatih oreškarjev

órfejski -a -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. tak kot pri Orfeju: orfejski problemi / orfejska funkcija Prešernove pesniške besede

órfičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na orfike ali orfizem: orfični misteriji, obredi / orfični nauki
knjiž. orfične globine skrivnostne, nedoumljive

órfik -a m ( ọ́ )
filoz. pripadnik orfizma: skupina orfikov

orfízem -zma m ( ī )
filoz. nauk starogrške filozofije o neumrljivosti in ponovnem utelešenju duše: vpliv orfizma

orgán -a m ( ȃ )
1. del telesa z določeno funkcijo: prsni koš varuje organe v prsni votlini ; delovanje organov / medsebojna odvisnost živalskih organov / govorilni organi ; slušni organ uho ; organ za vid oko
knjiž., ekspr. nima organa za razumevanje poezije ne more razumeti poezije
// bot. del rastline z določeno funkcijo: med organe prištevamo tudi korenino, steblo, list, cvet ; slana je prizadela zelene organe rož / reproduktivni organ cvet ; vegetativni organi korenina, list, steblo / rastlinski organ
2. navadno s prilastkom oseba, skupina oseb
a) glede na opravljanje naloge, določene z zakonom, predpisom, dogovorom: zbrali so se vsi pristojni organi / izvršilni, nadzorni organi ; obrniti se na preiskovalni organ ; pojasnilo upravnega organa ; nav. mn. organ pregona policija in tožilstvo / izdajateljski organ ; poslovodni organ ; prodajni organ ; predstavniški organi podjetja / nekdaj organi samoupravljanja
b) glede na položaj, funkcijo v kaki (organizirani) skupnosti: državni organi ; občinski organi / organi za notranje zadeve / univerzitetni organi / organi kongresa, zborovanja
// publ. osebe glede na (poklicno) delovanje: prosvetni, zdravstveni organi / organi javne varnosti policisti
3. publ., navadno s prilastkom tiskano ali pisano sredstvo za razširjanje idej kake skupine, organizacije; glasilo : list izhaja kot organ politične stranke
4. zastar. zvok, ki ga dela človek z govorilnimi organi; glas : igralca odlikuje njegov prijetni organ / pripoveduje z liričnim organom
anat. cevasti organi ; notranji organi organi v prsni in trebušni votlini ; biol. krvotvorni organ organ, v katerem se tvorijo krvne celice ; pravn. javni organ organ javne uprave ; zool. cvrčalni organ organ nekaterih žuželk za proizvajanje zvoka

orgánček -čka m ( ȃ )
biol. del protoplazme enoceličnih rastlin in živali z določeno funkcijo: bički, panožice in drugi organčki

orgándi -ja m ( ȃ )
prosojna, nekoliko trda bombažna tkanina: obleka iz belega organdija

organicístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na organicizem: organicistične ideje, teorije / organicistično pojmovanje naroda

organicízem -zma m ( ī )
soc. teorija, ki pojasnjuje zakonitosti delovanja družbe z zakonitostmi delovanja organizma: ideje organicizma

orgáničen -čna -o prid. ( á )
star. organski : organični razvoj literature ; notranja organična zgradba romana ; med njima je organična zveza / otrok se je rodil z organično napako

orgáničnost -i ž ( á )
knjiž. organskost : organičnost razvoja / upoštevati je treba organičnost sistema

organigrám -a m ( ȃ )
grafična ponazoritev organiziranosti podjetja, ustanove: organigram vsebuje terminski načrt priprave in sprejema vseh aktov ; organigram zavarovalnice

organíst -a m ( ȋ )
1. kdor se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih verskih obredih: organist je vodil tudi cerkvene pevce
2. star. orglar 1 , orglavec : nastop znanega organista

organístika -e ž ( í )
1. veda o sestavi orgel in njihovi zgodovini, razvoju: razvoj organistike
2. orgelska glasba: postavitev koncertnih orgel je začrtalo novo obdobje v slovenski organistiki

organístka -e ž ( ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z orglanjem zlasti pri cerkvenih verskih obredih: organistka je odigrala ; organistka in zborovodkinja

organístovka -e ž ( ȋ )
star. organistova žena: organistovka jih je povabila na kosilo

organístovski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na organiste: organistovska služba

organizácija -e ž ( á )
1. glagolnik od organizirati: organizacija svetovnega prvenstva je pripadla Sloveniji ; organizacijo prireditve so zaupali tajniku društva ; ima smisel za organizacijo / organizacija delovne akcije mu je vzela precej časa ; ljubitelji slikarstva so bili navdušeni, da je prišlo do organizacije te razstave / ima dobro organizacijo snovi za svoj roman
2. značilnost, stanje organiziranega; organiziranost : potrebna bi bila boljša organizacija dela, proizvodnje ; izboljšali so organizacijo zdravstvene službe / organizacija obrambe je bila zelo slaba / tehnična organizacija proslave
3. skupnost ljudi z določenim skupnim ciljem, programom: voditi organizacijo ; stopiti, vpisati se v organizacijo ; napredna organizacija ; preprečevati ustanavljanje terorističnih organizacij ; naloge organizacije / sedež organizacije / borčevske, letalske, lovske, športne organizacije ; dijaške, strokovne organizacije / delovna organizacija organizacija združevanja oseb v delovnem razmerju, ki opravljajo gospodarsko dejavnost ali dejavnost javnih služb ; družbene organizacije politične organizacije, sindikati, mladinske organizacije, Rdeči križ
Organizacija združenih narodov [OZN] organizacija velike večine držav, katere cilj je krepiti sodelovanje med narodi in ohraniti mir na svetu
ekon. gospodarska organizacija delovna organizacija v gospodarstvu ; negospodarska organizacija delovna organizacija v negospodarskih dejavnostih ; organizacija združenega dela [OZD] do 1989 delovna organizacija, ki lahko vrednostno izrazi rezultat dela ; temeljna organizacija združenega dela [TOZD] do 1989 del delovne organizacije, ki je v delovnem procesu tvoril določeno celoto in ki je lahko vrednostno izrazil rezultat dela

organizacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na organizacijo: organizacijski pogoji so bili težki ; ima velike organizacijske sposobnosti / organizacijske spremembe, zakonitosti ; dolgo so reševali organizacijska vprašanja / organizacijska oblika delovanja / organizacijska mreža je bila široko razpredena / organizacijski odbor ; delo vodijo iz organizacijskega centra ; bil je organizacijski sekretar centralnega komiteja ; organizacijska enota / urejal je organizacijsko glasilo

organizátor -ja m ( ȃ )
1. kdor kaj organizira: prosili so, naj jim pošljejo organizatorja dela, proizvodnje ; organizator šolstva / organizatorji prireditve so pričakovali veliko ljudi / je zelo dober, sposoben organizator / diplomirani organizator dela / šport. organizator igre igralec, ki vodi igro in organizira napad pri nekaterih ekipnih športih
2. list, zvezek za vpisovanje načrtov, obveznosti, dolžnosti: organizatorji so izdelani iz plastificiranega kartona ; poslovni organizatorji ; organizator v formatu A4
3. elektronska priprava za vpisovanje načrtov, obveznosti, dolžnosti: shraniti datum sestanka v organizator ; pregleden koledar v organizatorju / elektronski organizator

organizatóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. organizatorski , organizacijski : ta človek ima velik organizatorni dar / nove organizatorne oblike dela

organizátorica -e ž ( ȃ )
organizatorka : postala je organizatorica in voditeljica upora / organizatorice so pripravile prigrizek in pijačo

organizatóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
knjiž. organizatorski , organizacijski : ima velike organizatorične zmožnosti / organizatorične težave

organizátorka -e ž ( ȃ )
ženska ali država, ustanova, ki kaj organizira: bila je organizatorka uporniškega gibanja ; glavna organizatorka zabave ; organizatorka demonstracij ; organizatorka razstave, prireditve, srečanja / kmetijske zadruge naj bi bile organizatorke modernejšega kmetovanja / diplomirana organizatorka dela / šport. organizatorka igre igralka, ki vodi igro in organizira napad pri nekaterih ekipnih športih

organizátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na organizatorje ali organiziranje: vsi so ga poznali zaradi njegovih organizatorskih sposobnosti / njena vloga je predvsem organizatorska

organízem -zma m ( ȋ )
1. skupek organov, ki sestavljajo živo bitje: organizem izloča odvečne snovi ; organizem raste, se razvija, slabi, se stara ; prilagodljivost organizmov na spremenjene razmere ; razpad organizma / biološki, človeški, rastlinski, živalski organizem / živi organizmi ; gensko spremenjeni organizem [GSO] katerega genski material je spremenjen z metodami genske tehnologije ; pren. družbeni, državni organizem ; ekonomski, mednarodni organizmi
biol. enocelični organizem ki je iz ene celice ; mnogocelični organizem ki je iz več celic
// pog. (človeško) telo: njegov organizem je izčrpan, mlad ; ima močen organizem
2. knjiž., navadno s prilastkom zgradba, celota kakega (umetniškega) dela: dramski organizem ; sonetni venec je strogo zgrajen pesniški organizem / igralec je oblikoval svojo vlogo v igralsko trden organizem ; organizem romana

organizíranec -nca m ( ȋ )
ekspr. kdor je član kake organizacije: organiziranci so pripravili načrt za akcijo

organizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od organizirati: organiziranje tekmovanja je bilo uspešno / organiziranje prodaje blaga, proizvodnje / njegova naloga je bila organiziranje teroristične skupine / politično organiziranje ljudi / delavci so zahtevali pravico organiziranja in združevanja

organizíranost -i ž ( ȋ )
značilnost, stanje organiziranega: slaba organiziranost dela ; pomanjkanje organiziranosti škodi proizvodnji ; višja stopnja organiziranosti pouka / razredna organiziranost delavstva

organizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. z uskladitvijo, sistemizacijo sestavnih delov narediti, da
a) kaj kot celota dobro deluje, poteka: organizirati proizvodnjo, zdravstveno službo ; tako delo je treba skrbno organizirati / organizira boj proti alkoholizmu / skušal je bolje organizirati posvetovanje / košarkarji so šele sredi polčasa organizirali svojo igro in dobro zaigrali / ekspr. organiziraj (si) življenje, kakor veš in znaš
b) je kaj smiselna celota: pisatelj je nazadnje le organiziral svoj roman / svojih misli ni znal organizirati
2. povzročiti, doseči nastanek, delovanje česa: organizirati spopade ; organizirati stavko, vstajo / organizirati alpinistično odpravo, atletsko tekmovanje / organizirali so mladinsko delovno brigado ustanovili
3. združiti z določenim ciljem, namenom: organizirati kmete za sodelovanje z zadrugo ; organizirati ljudstvo v boju proti okupatorju ; ljudje so se organizirali v krajevne skupnosti
4. pog. dobiti , priskrbeti : organiziral jim je prenočišče ; organiziral si je družbo za v hribe

organo... ali orgáno... prvi del zloženk ( ȃ )
nanašajoč se na del telesa z določeno samostojno funkcijo: organogeneza, organoleptičen, organoterapija

organogén -a -o prid. ( ẹ̑ )
geol. ki je nastal iz organizmov: organogene kamnine ; organogene usedline

organográm -a m ( ȃ )
grafična ponazoritev organiziranosti podjetja, ustanove; organigram : organogram kulturnega ministrstva

organoléptičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. ki se ugotovi, določi z vidom, okusom, otipom in vonjem: porabniki so ocenjevali organoleptične lastnosti raznih vrst kruha / zaradi nepravilnega skladiščenja so pri živilih nastale organoleptične spremembe / organoleptični pregled

orgánski -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na organ 1: organske bolezni, poškodbe ; organske motnje ; delovanje organskih sistemov / organski občutki
2. ki je del žive narave, ki izhaja iz žive narave: organski odpadki ; organsko gnojilo / organski procesi v rastlinah / organska narava
3. pri katerem se uporabljajo samo naravni in naravi prijazni postopki in materiali; ekološki : organska pridelava ; organsko kmetijstvo, vrtnarjenje / pridelovati poljščine z organskim kmetovanjem brez kemikalij / organska arhitektura ; organske sončne celice
// ki je pridelan, predelan na tak način: organski izdelki, pridelki ; organska hrana / organski bombaž ; organska kozmetika ; organsko usnje / organska zastirka na vrtu ; organska hranila
4. kem. nanašajoč se na spojine razen karbonatov, cianidov, ki vsebujejo ogljik: organske baze, kisline ; organska snov, spojina / organsko barvilo / organska kemija kemija, ki proučuje organske spojine
5. knjiž. skladen 1 , utemeljen : organska povezanost med besedilom in melodijo ; organska rast literature iz življenja ; razbiti organsko zvezo med vodstvom in člani društva / vrt tvori s hišo organsko celoto / do prijateljev je čutil neko organsko sorodnost
ekon. organska sestava kapitala razmerje med proizvajalnimi sredstvi in delovno silo, izraženo količinsko ali vrednostno

orgánskost -i ž ( ȃ )
knjiž. skladnost , utemeljenost : organskost gradnje romana

organtín -a m ( ȋ )
knjiž. organdi : poleti je nosila obleko iz organtina

organzín -a m ( ȋ )
tekst. močneje sukana preja iz več zelo dolgih vlaken naravne svile, ki se uporablja za osnovo svilenih tkanin:

orgázem -zma m ( ā )
vrhunec in sprostitev spolne zdraženosti: doživeti orgazem / spolni orgazem ; pren., knjiž. doživeti filozofski orgazem

órgelski -a -o [ orgəlski ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na orgle: orgelska glasba / napisal je več orgelskih skladb / orgelski koncert / orgelski mojster
glasb. orgelski register skupina piščali, ki daje ton enake barve ; orgelska omara orgelsko ohišje ; orgelske piščali ; orgelsko ohišje
// ekspr. po zvoku podoben orglam: orgelsko šumenje gozda / imel je orgelski glas zelo močen, zveneč

orgiástičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na orgijo: orgiastični kult / orgiastična obsedenost, zamaknjenost / prisostvoval je orgiastični zabavi

órgija -e ž ( ọ́ )
1. pri starih Grkih in Rimljanih versko slavje v čast bogov, zlasti Demetre, Zevsa, Dioniza: udeležiti se orgije
2. nav. mn., ekspr. razbrzdano veseljačenje: prirejati orgije ; zabava se je razvila v orgije ; opolzke, razkošne orgije ; pren. opazoval je orgijo barv in svetlobe na sliki
// navadno s prilastkom veliko nasilje, hudodelstvo: krvave orgije okupatorjev

órglanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od orglati: naučiti se orglanja / ubrano orglanje / orglanje morja, vetra

órglar 1 -ja m ( ọ̑ )
1. kdor igra (na) orgle: koncert priznanega orglarja
2. zastar. organist : včasih so bili učitelji tudi orglarji

orglár 2 in órglar -ja m ( á; ọ̑ )
kdor izdeluje orgle: pri orglarju so naročili nove orgle

órglarica -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki igra (na) orgle: na koncertu je nastopila tudi orglarica

órglarski 1 -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na órglarje ali orglanje: orglarski poklic / vpisal se je v orglarsko šolo

orglárski 2 in órglarski -a -o prid. ( á; ọ̑ )
nanašajoč se na orglárje: orglarska delavnica / orglarski mojster

órglati -am nedov. ( ọ̑ )
igrati (na) orgle: zna orglati / orglati na koncertu ; pren., ekspr. veter je orglal skozi veje

órglavec -vca m ( ọ̑ )
1. kdor igra (na) orgle zlasti na koncertu: ni bil le dober orglavec, ampak tudi pianist ; kritiki so koncert znanega orglavca dobro ocenili
2. zastar. organist : dobil je službo orglavca

órgle -gel ž mn. ( ọ̑ )
glasbilo iz piščali, v katere prihaja zrak iz mehov, z eno ali več ročnimi in eno nožno klaviaturo: igrati (na) orgle ; iz cerkve je bilo slišati donenje orgel / izdelovalec orgel / električne orgle / koncertne orgle
voj. žarg. Stalinove orgle med drugo svetovno vojno raketomet sovjetskega tipa, ki je izstreljeval rakete s tirnih ramp; katjuša
glasb. hammond orgle ki proizvajajo tone z električnimi napravami

órglice -lic ž mn. ( ọ̑ )
1. manjše glasbilo z odprtinami in jezički, ki ob vpihavanju in izpihavanju proizvajajo tone: vedno je nosil s seboj tudi orglice / otroške orglice
2. etn. ljudsko glasbilo iz različno dolgih, votlih stebelc trstike; trstenke : sam si je naredil orglice
ekspr. pet otrok je, kot orglice so z majhno razliko v velikosti

órgličar -ja m ( ọ̑ )
kdor igra (na) orglice: bil je prvi orgličar, ki je nastopil s simfoničnim orkestrom ; srečanje orgličarjev ; pevec in orgličar

orgónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na presežno življenjsko silo, ki naj bi bila porazdeljena po vesolju in jo lahko zbiramo, hranimo za terapevtske namene: orgonska energija / orgonski top

orhidêja -e ž ( ȇ )
okrasna rastlina s suličastimi listi in z rumenimi, rdečimi dišečimi cveti: pokloniti orhideje

oríbati -am dov. ( ȋ )
1. z ribanjem očistiti: oribati pod, posteljo ; z lugom oribati
2. ekspr. odrgniti : čevelj mu je oribal kožo ; oribal se boš na tem stolu
arhit. oribati omet z zidarsko strguljo spraskati površino svežega fasadnega ometa, da postane enakomerno hrapava

oríčka -e ž ( ȋ )
nar. otka : Dihur je preteče bobnal z oričko po lemežu (Prežihov)

oriènt in Oriènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. dežele na vzhodu od Sredozemskega morja: potovati po orientu ; filozofski in kulturni vplivi orienta ; dišave iz orienta
// vzhod : orient in okcident

orientácija -e ž ( á )
1. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja: orientacija s kompasom ; luč jim je služila za orientacijo / ima čut, občutek za orientacijo / ekspr. oče mu je bil za orientacijo v vseh stvareh
// sposobnost za tako ugotavljanje: letalo je izgubilo orientacijo ; začuden je bil nad orientacijo ptic selivk / ima dobro orientacijo dobro se orientira
2. publ., navadno s prilastkom usmerjenost , naravnanost : iz tujine je prinesel novo orientacijo v pogledu na svet in življenje ; skušal je spremeniti njeno politično orientacijo / pesnikova oblikovna in stilna orientacija ; jasna, pravilna orientacija političnih strank
3. knjiž. obvestilo , pojasnilo : orientacijo o naročnikih so dobili v starem koledarju
arhit. orientacija sobe, stanovanja lega svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba ; geom. orientacija razlikovanje med smerema gibanja točke po premici, krivulji, meji lika ; šol. profesionalna orientacija svetovanje, pomoč pri izbiri najustreznejšega poklica

orientacíjski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na orientacijo: orientacijski podatki ; orientacijske točke ; različna orientacijska znamenja
2. nav. ekspr. okviren , približen : orientacijski program dela ; sporočili so mu orientacijsko ceno stanovanja ; te številke so le orientacijske
šport. orientacijski pohod, tek hoja, tek v naravi po navodilih in navadno s pomočjo kompasa, zemljevida

orientacíst -a m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z orientacijskim pohodom, tekom: orientacisti ribnik ali potok preprosto prebredejo, če presodijo, da je to hitreje kot tek naokoli ; izkušen orientacist

orientálec -lca m ( ȃ )
knjiž. prebivalec dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: v pristanišču je bilo precej orientalcev ; kultura orientalcev

orientálen -lna -o prid. ( ȃ )
star. orientalski : orientalno bogastvo / orientalni vplivi / orientalni jeziki

orientalíst -a m ( ȋ )
strokovnjak za orientalistiko: kongres orientalistov

orientalístičen -čna -o ( í )
pridevnik od orientalistika: orientalistična izobrazba

orientalístika -e ž ( í )
veda o orientalskih jezikih in književnostih: napisal je mnogo del o orientalistiki / diplomirati iz orientalistike

orientalízem -zma m ( ī )
način življenja in mišljenja, značilen za orient: bil je občudovalec in posnemovalec orientalizma ; prodiranje orientalizma v Evropo

orientalizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
prilagajati orientalskemu načinu življenja in mišljenja: orientalizirati umetnost

orientálka -e ž ( ȃ )
knjiž. prebivalka dežel na vzhodu od Sredozemskega morja: lepa in skrivnostna orientalka

orientálski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orientalce ali orient: orientalski tempelj ; orientalsko mesto / orientalski običaji, plesi ; orientalska glasba, filozofija / hiša je sezidana v orientalskem slogu ; orientalske poteze, oči / študira orientalske jezike / orientalsko pecivo zelo sladko in mastno pecivo, navadno z dodatkom medu, orehov
kozm. orientalski parfum parfum, ki diši po smolah in balzamih ; obrt. orientalska čipka šivana čipka z geometrično zvezdastimi vzorci ; tekst. orientalska preproga ročno izdelana večbarvna vozlana preproga, po izvoru iz osrednje in jugozahodne Azije

oriènteksprés in Oriènteksprés in oriènt eksprés in Oriènt eksprés -a m ( ȅ-ẹ̑ )
nekdaj ekspresni vlak, ki vozi iz Pariza v Carigrad: orientekspres ima eno uro zamude ; iz Ljubljane se je z orientekspresom odpeljal v Beograd

orientír -ja m ( ī )
voj. orientacijska točka: določiti orientir

orientíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od orientirati: megla jih je motila pri orientiranju ; orientiranje po zvezdah, straneh neba / orientiranje v novi politiki mu je povzročalo mnogo težav / orientiranje v času, prostoru

orientíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost orientiranega: politična orientiranost kandidatov za ustavne sodnike / orientiranost literature, znanosti / publ. orientiranost k sodobnemu mišljenju, življenju

orientírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti, da je kaj obrnjeno v določeno smer; naravnati : daljnogled je orientiral na vrhove gor ; zemljevid je orientiral na sever
// nav. ekspr. povzročiti zanimanje za določeno dejavnost, usmeriti: otroka so orientirali v študij ekonomije ; orientirati ženske k političnemu in družbenemu delu
arhit. orientirati sobo, stanovanje določiti lego svetlobnih odprtin sobe, stanovanja glede na strani neba

oriêntski tudi oriéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
knjiž. orientalski : orientsko blago

orígano in origáno -a m ( ȋ; ȃ )
zdravilna ali začimbna rastlina z drobnimi škrlatnimi cveti, bot. dobra misel: dodati origano ; za preliv zmešamo oljčno olje, kis in žličko svežega ali suhega origana

originál -a m ( ȃ )
1. literarno, znanstveno delo v jeziku, v katerem ga je napisal avtor, izvirnik: prevod se ujema z originalom / brati roman v originalu
// kip, slika, kakor jo je ustvaril umetnik: reprodukcija je prav taka kot original ; ima veliko slik, med njimi precej originalov
2. prvi, prvotni izvod, primerek listine: primerjati prepis z originalom ; fotografija originala
// prvi, prvotni izvod česa napisanega, narisanega: prenašati z originala skozi prozoren papir
3. ekspr. kdor se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih, izvirnež: to ti je original ; pravi, velik original

originálen -lna -o prid. , originálnejši ( ȃ )
1. ki ni odvisen od kakega vzora, predloge, izviren: originalna domislica, misel ; originalna rešitev problema / izdelek je originalen / originalen mislec, pesnik / hotel je biti originalen / originalna listina izvirnik
// ki se po določeni lastnosti, nazorih, navadah loči od drugih: originalen človek / v marsičem je zelo originalen / originalen značaj
2. ki je v jeziku, v katerem ga je napisal avtor: najraje bere originalne romane / prevod je narejen po originalni izdaji
// ki je tak, kakor ga je ustvaril umetnik: ima veliko originalnih slik starih mojstrov / zgradba romana je ostala originalna / na odločbi je originalen direktorjev podpis lastnoročen
3. prvoten , prvi : samo motor je še originalen, vse drugo je moral zamenjati / plesi v originalni obliki / na steni se vidi še originalna barva
// pravi , pristen : originalno blago za kavbojske hlače / originalno vino naravno
pravn. originalni dokaz izvirni dokaz

originálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost originalnega: originalnost zamisli ; originalnost njegovega pripovedovanja jih je pritegnila / potrditi originalnost dokumenta ; dvom o originalnosti slike

origináren -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. izviren , originalen : originarna rešitev problema
pravn. originarna pravica izvirna pravica

originátor -ja m ( ȃ )
1. originalno zdravilo: generik vsebuje enak odmerek učinkovine kot originator
2. farmacevtska družba, ki originalno zdravilo izumi, razvije, klinično preizkusi in patentira: originatorji so se na pocenitve zdravil odzvali z razvijanjem novih zdravil

óriks -a m ( ọ̑ )
zool. antilopa z zelo dolgimi, močno koničastimi rogovi, Oryx algazel: čreda oriksov ; v prid. rabi: antilopa oriks

orís -a m ( ȋ ) knjiž.
1. opis , prikaz : pesmim je dodan kratek oris pesnikovega življenja in dela / oris poti
šol. pisni izdelek, v katerem so navedene glavne značilnosti česa in oseben odnos do tega
2. obris : v daljavi se vidijo orisi hribov

orísati oríšem dov. ( ȋ )
1. opisati , prikazati : v poročilu je orisal potek dela ; z nekaj besedami je orisala njegov značaj
2. narediti črto, črte okrog česa; očrtati : sledovom v pesku je orisal kroge

orísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oris: orisni predmet zgodbe je njegova rojstna vas / orisna karakterizacija

orisováti -újem nedov. ( á ȗ )
opisovati , prikazovati : uvodno poglavje orisuje življenje na vasi

óriti -im tudi ôriti -im nedov. ( ọ̑; ō ȏ )
nav. 3. os., knjiž. razlegati se, odmevati: pesem ori do neba ; bojni kriki orijo po bojišču ; klici, vzkliki se orijo po dvorani
// zastar. glasiti se, oglašati se: vprašanja orijo vsevprek ; svobodno se ori tod slovenska beseda

orják -a m ( á ) ekspr.
1. nenavadno velik in močen človek: bil je orjak med vrstniki ; otroci radi poslušajo zgodbe o orjakih
// s prilastkom kdor ima nadpovprečne uspehe pri svojem delu: bil je duhovni, miselni orjak
2. s prilastkom kar je veliko sploh: zasneženi vrhovi gorenjskih orjakov / vzlet zračnega orjaka
zool. belgijski orjak velik in močen kunec sive barve z dolgimi uhlji

orjákinja -e ž ( á )
nenavadno velika in močna ženska ali žival: zrasla je v pravo orjakinjo / iz morja je priklical silno orjakinjo
astron. zvezda, po velikosti in masi večja od Sonca

orjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orjake: ima orjaško postavo / voz sta vlekla dva orjaška konja
// ekspr. zelo velik: orjaški človek ; orjaški motorji, stroji / udaril ga je s svojo orjaško pestjo / prostor orjaških razsežnosti / orjaške gore, stene zelo visoke
ekspr. industrija je napredovala z orjaškimi koraki se je zelo hitro razvijala ; ekspr. čakajo ga orjaške naloge težke, zelo zahtevne
bot. orjaški dežnik užitna lističasta goba z visokim, votlim betom, Macrolepiota procera ; pal. orjaški jelen zelo velik izumrli jelen iz mlajše ledene dobe ; orjaški lenivec v pleistocenu izumrli južnoameriški sesalec slonove velikosti ; zool. orjaška morska krava sredi prejšnjega stoletja izumrla morska krava, Hydrodamalis gigas

orjáštvo -a s ( ȃ )
ekspr. lastnost, značilnost orjaškega: njegovo orjaštvo ji je vlivalo zaupanje / veličastnost in orjaštvo gor

orjavéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati rjav: listje je orumenelo, trava orjavela / obraz ji je na soncu orjavel porjavel

Orjúna in orjúna -e ž ( ȗ )
od 1921 do 1926 organizacija jugoslovanskih nacionalistov: preprečiti ustanovitev Orjune

orjunáš -a m ( á )
član Orjune: spopad orjunašev in delavcev v Trbovljah

orjunáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orjunaše ali Orjuno: orjunaško gibanje / orjunaške uniforme

orjunáštvo -a s ( ȃ )
delovanje ali gibanje orjunašev:

orjúnec -nca m ( ȗ )
član Orjune: spopad orjuncev s trboveljskimi delavci

órk -a m ( ọ̑ ) pri J. R. R. Tolkienu
nasilno, umsko pogosto nekoliko omejeno bitje z grobo zelenkasto ali sivkasto kožo, ki je navadno nesnažno in ne trpi sončne svetlobe: orki imajo črno kri ; potuhnjeni orki

órka 1 -e ž ( ọ́ )
zool. roparski delfin črno-bele barve z izrazito trikotno hrbtno plavutjo, dolg do 9 m, Orcinus orca: jata ork ; plavanje z orkami / kit orka

òrka 2 medm. ( ȍ ) pog.
1. izraža podkrepitev trditve: orka, to je bilo življenje
2. izraža nejevoljo, nestrpnost: orka, ne vidiš, da je polno / orka madona, zdaj mi je pa zadosti orkamadona

òrkamadôna tudi òrkamadóna in òrka madôna tudi òrka madóna medm. ( ȍ-ȏ; ȍ-ọ̑ )
nižje pog. izraža močno podkrepitev trditve: ne bo umika, orkamadona

orkán -a m ( ȃ )
1. izredno močen vrtinčast tropski vihar, zlasti v Severni Ameriki: prebivalce so obvestili, da se približuje orkan ; orkan je zajel ladjo ; vojna pustoši kot orkan
2. ekspr., s prilastkom kar se pojavi v visoki stopnji: zajel jo je ljubezenski orkan ; orkan revolucije je naraščal

orkánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orkan: orkanski alarm / orkanski vihar orkan / avto drvi z orkansko hitrostjo
meteor. orkansko oko središče orkanskega tropskega ciklona, v katerem nastaneta kratkotrajna razjasnitev in ponehanje vetra

orkéster -tra m ( ẹ́ )
1. večja skupina
a) instrumentalistov, ki izvaja glasbeno delo: orkester je zaigral uverturo / v orkestru igra (na) violino / plesni orkester ki izvaja plesno glasbo ; komorni ali mali orkester manjši od simfoničnega ; simfonični ali veliki orkester sestavljen zlasti iz skupin godal, pihal, trobil in tolkal
glasb. jazz orkester ki izvaja jazz
b) glasbenih instrumentov takih instrumentalistov: napisati skladbo za orkester / koncert za violino in orkester / godalni, pihalni orkester ; pren., ekspr. v gozdu se je oglasil orkester ptičev
// ekspr., z rodilnikom velika, navadno pestra količina, množina: orkester čudovitih barv
2. glasb. prostor med odrom in poslušalci za glasbenike in dirigenta: glasbeniki so počasi prihajali v orkester

orkéstra -e ž ( ẹ̑ )
pri starih Grkih prostor med odrom in avditorijem za zbor in plesalce: orkestra Dionizovega gledališča

orkestrácija -e ž ( á )
glagolnik od orkestrirati: orkestracija opere, samospeva / mogočna orkestracija barv

orkestrálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orkester: orkestralni instrumenti / orkestralna izvedba, spremljava / orkestralna glasba ; orkestralna partitura, sonata / sedeti v orkestralnem prostoru orkestrskem

orkestráš -a m ( á )
nav. ekspr. kdor igra v orkestru: nastop mladih orkestrašev je navdušil poslušalce

orkéstrion in orkestrión -a m ( ẹ̄; ọ̑ )
glasb. glasbeni instrument, ki posnema orkester: iz gostilne se je slišalo igranje orkestriona

orkestrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
glasb. napisati, prirediti glasbeno delo za orkester: to pesem je orkestriral znan skladatelj ; pren., knjiž. pesnik je orkestriral glasove v rimi

orkéstrski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na orkester: orkestrska glasba ; orkestrska priredba simfonije / orkestrski ansambel / orkestrski prostor ; orkestrska ograja

orlíca -e ž ( í )
1. samica orla: orel in orlica sta znašala gnezdo
2. knjiž., ekspr. odločna, pogumna ženska: občudoval je svojo orlico
3. nekdaj članica organizacije, zveze telovadnih društev, ki temelji na katoliški ideologiji: sprevod orlic
4. bot. nižinska ali gorska travniška rastlina z navadno modro vijoličastimi cveti, katerih cvetni listi so podaljšani v ostrogo, Aquilegia: na vrtu so gojili tudi orlice / navadna, velecvetna orlica

orlìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od orel: orliči so že poskušali izleteti iz gnezda

ôrlji -a -e prid. ( ȏ )
nanašajoč se na orle: orlje gnezdo / orlji kremplji
// ekspr. tak kot pri orlu: orlji obraz

órlon -a m ( ọ̑ )
tekst. poliakrilnitrilno vlakno ameriške proizvodnje: proizvajati orlon
// tkanina iz teh vlaken: obleka iz orlona ; v prid. rabi: kostim iz orlon blaga

orloók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki hitro, dobro vidi: orlooki lovec je že na daleč opazil žival

ôrlov 1 -a -o ( ó )
svojilni pridevnik od orel: orlovo pero

ôrlov 2 -ôva -o tudi ôrlov -a -o prid. ( ó ó; ó )
orlovski : orlovo gnezdo
bot. orlova praprot praprot z dolgopecljatimi, do 2 m dolgimi pernatimi listi, Pteridium aquilinum

orlôvski tudi ôrlovski -a -o prid. ( ó; ó )
nanašajoč se na orle: orlovsko gnezdo / ekspr. gleda jo z orlovskimi očmi / orlovski nos z izbočenim vrhnjim delom

ôrlovstvo in orlôvstvo -a s ( ó; ō )
nekdaj gibanje ali delovanje orlov, telovadcev: seznaniti se z orlovstvom

ornamènt -ênta m ( ȅ é )
likovni element, namenjen olepšavi, okrasek: vrezovati ornamente v glinasto posodo ; barvni, zlati ornamenti / ornament na preprogi ; ornamenti z rastlinskimi motivi / prtiček z ljudskimi ornamenti / figuralni ornament nad vrati ; štukaturni ornamenti
glasb. melodija z zahtevnimi ornamenti glasbenimi okraski ; um. linearni ornament s poudarkom na črti in ravni ploskvi

ornamentácija -e ž ( á )
glagolnik od ornamentirati: ukvarja se z ornamentacijo okovja ; ornamentacija sten
// ornamentika : fasado krasi lepa ornamentacija / globoko vrezane ornamentacije ornamenti

ornamentálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na ornament ali ornamentiko: ornamentalno risanje / ornamentalni elementi na pečah / ornamentalni slog / ornamentalni parket parket iz različnih vrst lesa v obliki ornamenta
2. knjiž. okrasen : ornamentalni vrtovi / ornamentalne pentlje na podbojih / ornamentalni motivi

ornamentálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost ornamentalnega: ornamentalnost stavb / težnja po ornamentalnosti / slikarstvo je tedaj prešlo skoraj v ornamentalnost ornamentiranje

ornamênten -tna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na ornament: ornamentni vzorec / pesem je objavljena čez celo stran v ornamentnem okviru
arhit. ornamentno steklo steklo, ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično oblikovano

ornamêntik -a m ( é )
um. kdor oblikuje ornamente ali krasi z njimi predmete, objekte: ornamentiki in figuraliki

ornamêntika -e ž ( é )
celota likovnih elementov, namenjenih olepšavi, okras: čudovita ornamentika nad portalom / baročna, cvetlična ornamentika ; filigranska, stilizirana ornamentika ; ljudska ornamentika / ukvarjati se z ornamentiko ornamentiranjem
um. pleteninasta ornamentika okras iz geometrično prepletajočih se trakov

ornamentíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od ornamentirati: ornamentiranje ploskev z zasekanimi brazdami ; ornamentiranje predmetov

ornamentírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati ornamente na predmetih, objektih: ornamentirati portal, tlak

ornát -a m ( ȃ )
1. rel. slavnostno liturgično oblačilo: bogato vezen, dragocen ornat / duhovniški, mašniški, škofovski ornat ; pren., ekspr. škof je prišel v cerkev v vsem svojem ornatu
2. srednjeveško slavnostno vladarsko oblačilo: nositi ornat / kraljevski, vladarski ornat

órnica 1 -e ž ( ọ̑ )
nar. zahodno čeber : stresati grozdje v ornice / namakati perilo v ornici

orníca 2 -e ž ( í )
1. orna zemlja: spremeniti travnik v ornico ; ima pet hektarov ornice
// knjiž. njiva : opleti ornico / ornica pšenice
2. agr. plast zemlje, ki se pri oranju obrača: pod ornico je na tej njivi prod ; črna, ilovnata ornica

ornitológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za ornitologijo, ptičeslovec: zborovanje ornitologov

ornitologíja -e ž ( ȋ )
veda o pticah, ptičeslovje: bil je znan strokovnjak za ornitologijo

ornitolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ornitologe ali ornitologijo: ornitološka literatura / ornitološki rezervat, zavod

oro... ali óro... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na navpično izoblikovanost zemeljskega površja: orogen, orogeneza, orografija, orografski

oróbkati -am dov. ( ọ̑ )
odstraniti zrna s storža: orobkati koruzo

oróčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od oročati: oročanje denarnih sredstev

oróčati -am nedov. ( ọ́ )
fin. s pogodbo določati rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati : podjetja oročajo sredstva

oročíti -ím tudi oróčiti -im dov. ( ī í; ọ̄ ọ̑ )
fin. s pogodbo določiti rok, pred katerim vlagatelj ne more razpolagati z vloženim denarjem; vezati : oročiti hranilno vlogo / podjetje je oročilo sredstva na tri leta

oróden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na orodje: orodni ključavničar, kovač / orodni voz voz za hrambo orodja pri delih na cesti ali železnici
teh. orodni brusilnik stroj za brušenje rezil na orodju ; orodni stroj obdelovalni stroj ; orodno jeklo jeklo za izdelavo orodja, s katerim se obdelujejo kovine, drugi materiali
// nanašajoč se na telovadno orodje: orodna telovadba ; orodne vaje / orodni telovadec

orodjár -ja m ( á )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in popravljanjem orodja: tovarna bo zaposlila več orodjarjev in rezkalcev

orodjárna -e ž ( ȃ )
1. delavnica, obrat za izdelovanje in vzdrževanje orodja: zaposlen je v orodjarni ; mojster v orodjarni
// shramba za orodje: iz orodjarne je prinesel sekiro in žago / gasilska orodjarna
2. rač. zbirka programskega orodja, predstavljena navadno z ikonami v orodni vrstici: orodjarna za hitri zagon programov ; redno posodabljati vsebino orodjarn in menijev / programi v orodjarni / plavajoča orodjarna ki se lahko pojavi kjerkoli na zaslonu in jo je mogoče premikati po njem

orodjárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orodjarje ali orodjarstvo: orodjarsko delo / orodjarski obrat, oddelek ; orodjarska delavnica

orodjárstvo -a s ( ȃ )
dejavnost, ki se ukvarja z izdelovanjem in vzdrževanjem orodja: orodjarstvo in železarstvo / lesno orodjarstvo

oródje -a s ( ọ̑ )
1. predmet, navadno preprostejši, ki se uporablja pri fizičnem delu: izdelovati orodje ; kupiti boljše, novo orodje ; kovinsko, leseno orodje ; orodje za brušenje, rezanje ; omarica, shramba za orodje / čevljarsko, mizarsko, zidarsko orodje ; poljedelsko, vrtnarsko orodje
// nav. ekspr. predmet, priprava, ki se uporablja pri kakem delu sploh: zelo drago orodje ima / pisalno, šivalno orodje pisalni, šivalni pribor ; operacijsko orodje instrumenti ; ročno orodje ki se pri uporabi drži v roki
arheol. kamnito, kremenasto orodje ; neolitsko orodje ; ekon. delovno orodje s katerim se obdeluje predmet dela ; grad., strojn. fazonsko rezilno orodje katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek ; šport. nihajoče orodje krogi ; oporno orodje bradlja in konj z ročaji ; telovadno orodje pripomočki, ki se uporabljajo pri telovadbi
2. rač. program, ki omogoča izvajanje računalniških operacij, navadno ustvarjanje, prirejanje kakega drugega programa: orodja za razvijalce računalniških iger ; (razvojno) orodje za izdelavo programov, spletnih strani ; vrstica z orodji orodna vrstica ; aplikacije in orodja / programsko orodje
3. ekspr., navadno s prilastkom kar omogoča, olajšuje opravljanje kakega dela, dejavnosti: raziskovalno orodje znanstvenikov / logično mišljenje je orodje človekovega razuma
4. slabš., navadno s prilastkom kdor ravna, dela po zahtevah koga: bil je gestapovsko orodje ; ni se zavedal, da je orodje izkoriščevalcev ; pren., knjiž. biti orodje usode
slabš. ves čas je slepo orodje v njegovih rokah ravna, dela po njegovih zahtevah ne glede na pravilnost, poštenost
5. v zvezi jezikovno orodje kar olajšuje delo z jezikom, večinoma računalniško podprta tehnologija: različna elektronska jezikovna orodja so nepogrešljivi pripomočki pri pisanju, branju, raziskovanju in pripravi na pouk

oródnik -a m ( ọ̑ )
jezikosl. šesti sklon: končnica orodnika

órogenéza -e ž ( ọ̑-ẹ̑ )
geogr. gibanje zemeljske skorje, ki povzroča nastajanje gor, gorovij, gorotvorno gibanje: alpska orogeneza

orografíja -e ž ( ȋ )
geogr. opis navpične izoblikovanosti zemeljskega površja: orografija in topografija
// navpična izoblikovanost zemeljskega površja: oblaki so odvisni tudi od orografije ; proučevati pokrajino glede na orografijo in klimo

orográfski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na orografijo: orografski podatki ; orografski prikaz / orografski vplivi ; orografske posebnosti, razmere / orografska razgibanost pokrajine / orografske pregrade
geogr. orografska karta karta, ki prikazuje gorovja ; meteor. orografski oblak oblak, ki ima določeno obliko zaradi vpliva gorovja

orokavíčiti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. natakniti, obleči rokavice: orokavičila je otroka ; malo počakaj, še orokavičim se

orópati -am dov. ( ọ̑ )
1. z ropanjem narediti, da kdo česa nima več: neznanec ga je oropal denarja ; popotnike so v gozdu oropali
// izropati : oropati blagajno, trgovino / ekspr. ves vrt so mu oropali
2. ekspr. povzročiti, da kdo česa nima več: smrt mu je oropala očeta / življenje ga je oropalo materine ljubezni ; oropali so ga svobode / bolezen ga je oropala vida / mladino so oropali za iluzije prikrajšali

oroséti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. orositi se: čelo mu je oroselo

orosíti -ím dov. , orósil ( ī í )
z rošenjem zmočiti, ovlažiti: dež je orosil steklo, šipo ; očala so se mu orosila / pot mu je orosil čelo ; solze so ji orosile lica
// nekoliko zmočiti, ovlažiti: orositi kaktuse, liste ; orositi z vodo / orositi z limonovim sokom pokapati ; pesn. kri junakov je orosila zemljo
ekspr. vsem so se orosile oči postali so solzni

oróšati -am nedov. ( ọ́ )
1. knjiž. z rošenjem močiti, vlažiti; rositi : pot mu oroša čelo
// nekoliko močiti, vlažiti: orošati rastline
2. zastar. namakati , napajati : potok oroša cvetoče travnike

orožár -ja m ( á )
1. izdelovalec orožja: puško je kupil pri znanem orožarju ; orožarji in kovači
2. voj. kdor skrbi za orožje: brigadni orožar je pregledoval orožje in delil strelivo

orožárna -e ž ( ȃ )
skladišče orožja in vojaške opreme: orožarna je dobro založena ; sovražniki so odkrili orožarno ; pren., ekspr. to delo je prava orožarna govornih klišejev
// tovarna orožja: v orožarnah so povečali proizvodnjo / orožarna za pehotno orožje

orožárnica -e ž ( ȃ )
star. orožarna : grajska orožarnica / puško so izdelali v znani orožarnici

orožárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na orožarje ali orožje: orožarska delavnica / orožarski izdelki / razvita orožarska industrija orožna industrija

oróžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na orožje: orožna industrija / orožni list dokument, s katerim se dovoljuje posest in nošenje orožja ; pog. orožne vaje vojaške vaje

oroženéti -ím dov. ( ẹ́ í )
poroženeti : koža oroženi

orožíti -ím dov. , oróžil ( ī í )
zastar. oborožiti : orožiti hlapce in kmete ; orožiti se za boj

oróžje -a s ( ọ̑ )
1. priprava za bojevanje ali obrambo: čistiti orožje ; izdelovati, kovati orožje ; obrniti orožje proti komu ; polniti orožje z naboji ; pripraviti orožje na strel ; nevarno, ekspr. smrtonosno orožje ; skladišče orožja ; kmetje so uporabili cepce za orožje ; uriti se v ravnanju z orožjem ; orožje in strelivo / četa je imela premalo orožja / spopad, upor z orožjem ; ekspr. policija je nastopila z orožjem v roki oborožena / artilerijsko, protiletalsko, ročno orožje ; atomsko, jedrsko, kemično orožje ; biološko orožje pri katerem mikroorganizmi povzročajo množična obolenja, smrt ; publ. klasično orožje ki učinkuje neposredno z izstrelkom, razpršenimi drobci ali s pritiskom ; metalno, strelno orožje ; napadalno, obrambno orožje ; lovsko, športno orožje / dovoljenje za nabavo orožja
ekspr. s to izjavo jim je dal orožje v roke je povzročil, da so lahko nastopili proti njemu ; ekspr. te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ; ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati ; odložiti, položiti orožje vdati se ; šport. žarg. domače moštvo je štirikrat položilo orožje pred gosti je bilo štirikrat premagano ; ekspr. pozivati k orožju na boj, v vojno ; star. poklicati pod orožje vpoklicati, mobilizirati ; ekspr. prijeti, zgrabiti za orožje začeti se bojevati, pripraviti se na boj ; ekspr. ves narod je bil pod orožjem se je bojeval ; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno ; ekspr. klic k orožju želja, zahteva po udeležbi v boju, za pripravljenost na boj ; star. tovariš v orožju bojni tovariš, sobojevnik
šport., voj. malokalibrsko orožje ; voj. avtomatsko orožje ki se samo polni in prazni in strelja zlasti v rafalih ; hidrogensko orožje ; hladno orožje ki rani z rezilom ali konico ; lahko orožje manjšega kalibra ali manjše teže ; težko orožje večjega kalibra ali večje teže ; strelna moč orožja število nabojev, ki jih lahko izstreli določeno orožje v časovni enoti
2. ekspr., navadno s prilastkom učinkovito sredstvo, dober pripomoček: solze so njeno edino orožje ; beg v vodo je najučinkovitejše orožje proti vročini / ideološko, politično orožje

orožjenósec -sca m ( ọ̑ )
nekdaj plemičev služabnik, spremljevalec, ki nosi orožje: vitezov orožjenosec ; konjeniki in orožjenosci

oróžnica -e ž ( ọ̑ )
zastar. orožarna : orožnica je bila polna različnega orožja ; grajska orožnica

oróžnik -a m ( ọ̑ )
nekdaj uniformiran pripadnik orožništva: odpeljali so ga orožniki ; orožniki in financarji

oróžniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na orožnike: orožniška četa / orožniška postaja / orožniški narednik

oróžništvo -a s ( ọ̑ )
nekdaj vojaško organiziran organ, ki skrbi za javno varnost navadno zunaj večjih mest: nastopilo je orožništvo ; orožništvo in policija / odpeljali so ga na orožništvo na orožniško postajo

órto -- v prid. rabi ( ọ̑ ) pog.
ki se po svojih značilnostih, lastnostih zelo razlikuje od povprečja; izrazit : na pogled je orto svobodnjak

orto... ali órto... prvi del zloženk ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na pravilnost tega, kar je pomen osnovne besede: ortoepija, ortografija, ortografski
2. kem. nanašajoč se na nadomestitev prvega in drugega vodikovega atoma v benzenovem obroču: ortodiklorbenzen

ortodóksen -sna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi ki v celoti priznava sprejete, ustaljene verske dogme, predpise; pravoveren : ortodoksen anglikanec, katoličan / ortodoksni cerkveni nauki / ortodoksen freudovec
knjiž. ortodoksna cerkev Pravoslavna cerkev

ortodoksíja -e ž ( ȋ )
knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost : protestanti so pomenili nevarnost za katoliško ortodoksijo / podrediti se načelu idejne ortodoksije

ortodóksnost -i ž ( ọ̑ )
knjiž., za pripadnike določene veroizpovedi popolno priznavanje sprejetih, ustaljenih verskih dogem, predpisov; pravovernost : podrejati se cerkveni ortodoksnosti / preveriti ortodoksnost cerkvenih spisov / zagovorniki ideološke ortodoksnosti / ozkosrčna moralna ortodoksnost

ortodónt -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za ortodontijo: iti na pregled k ortodontu

ortodontíja -e ž ( ȋ )
veda o uravnavanju zob in čeljusti: razvoj ortodontije / specialist za ortodontijo ortopedijo zob in čeljusti

ortodóntski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ortodonte ali ortodontijo: ortodontska dela / ortodontski aparat aparat za uravnavanje zob in čeljusti

ortoepíja -e ž ( ȋ )
pravorečje : pravila ortoepije / vaje iz ortoepije

ortoépski -a -o prid. ( ẹ̑ )
pravorečen : ortoepska pravila

órtofóto -a m ( ọ̑-ọ̑ )
geometrijsko popravljen fotografski posnetek zemeljskega površja iz zraka: digitalni ortofoto ; merjenje površin iz ortofotov ; v prid. rabi: ortofoto načrt ; ortofoto posnetek

ortogonálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. pravokoten : ortogonalne forme stavbe so skladno povezane s prvinami okolja

ortografíja -e ž ( ȋ )
pravopis : poznavanje ortografije / vaje iz ortografije

ortográfski -a -o prid. ( ȃ )
pravopisen : ortografska pravila / ortografske napake

ortokláz -a m ( ȃ )
min. rudnina alumosilikat, ki vsebuje kalij, kalijev glinenec: trdota ortoklaza

ortokromátski -a -o prid. ( ȃ )
fot. občutljiv za vse barve, razen za rdečo in oranžno: ortokromatski in pankromatski material / ortokromatski film ; ortokromatska plošča

ortopéd -a m ( ẹ̑ )
zdravnik specialist za ortopedijo: napotili so ga k ortopedu

ortopedagógika -e ž ( ọ́ )
specialna pedagogika za duševno prizadete: razvoj ortopedagogike

ortopédičen -čna -o prid. ( ẹ́ )
ortopedski : ortopedični čevlji, vložki / ortopedična delavnica / ortopedično zdravljenje

ortopedíja -e ž ( ȋ )
1. veda o zdravljenju bolezensko spremenjenih telesnih delov, zlasti gibal: razvoj ortopedije / ortopedija zob in čeljusti veda o uravnavanju zob in čeljusti
2. pog. ortopedski oddelek v bolnišnici: predstojnik ortopedije / leži na ortopediji

ortopédinja -e ž ( ẹ̑ )
zdravnica specialistka za ortopedijo: pregled pri ortopedinji

ortopédski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ortopedijo: nositi ortopedske čevlje, vložke ; ortopedski voziček / ortopedska delavnica / ortopedski oddelek ; predstojnik ortopedske klinike / ortopedska telovadba ; ortopedsko plavanje, zdravljenje

ortoreksíja -e ž ( ȋ )
motnja hranjenja, ki se kaže v izogibanju določeni hrani, ki jo bolnik dojema kot nezdravo: trpeti za ortoreksijo ; ljudje z ortoreksijo se osredotočajo na kakovost hrane ; bulimija, anoreksija in ortoreksija

orumenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati rumen: drevje je že orumenelo / ekspr. v teh letih je ostarel in orumenel

orumenévati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. rumeneti : listje že orumeneva

orúžiti -im dov. , tudi oružíte; tudi oružíla ( ú )
nar. oluščiti : oružiti grah / oružiti koruzo orobkati

orwellovski -a -o [ órvelou̯ski ] prid. ( ọ̑ )
tak kot pri Orwellu: orwellovski nadzor ; orwellovski svet ; orwellovska metafora ; orwellovska tematika

ós ž ( ọ̑ )
1. kovinski ali lesen drog, na katerem je kolo: os poči, se zlomi ; mazati osi / os gre skozi pesto / sprednja, zadnja os voza
// teh. tak drog kot del naprave, stroja: nepremična, središčna os ; os motorja / os pri uri
2. navadno s prilastkom umišljena črta, okoli katere se telo vrti: dolžinska, navpična, vodoravna os ; zemeljska os / zemlja se vrti okoli svoje osi / os vrtenja
// umišljena črta, ki gre skozi sredino predmeta, telesa: glavna, prečna, vzdolžna os stavbe ; os cestišča, mostu ; os letala
3. navadno s prilastkom umišljena črta, ki jo določa položaj, lega predmetov, objektov: spomenika stojita na isti osi / vpadna os svetlobe
4. knjiž., navadno s prilastkom kar kaj usmerja, zlasti kako dejavnost: družbene razmere so bile os vsega takratnega raziskovanja / doživetje svobode je predstavljalo os njihovega življenja
// jedro , središče : os dramskega dogajanja je narodnostno vprašanje ; os pogovora
5. zgod., v zvezi os Rim–Berlin politično-vojaška zveza fašističnih držav Italije in Nemčije pred drugo svetovno vojno in med njo: nastanek osi Rim–Berlin
publ. sile osi Italija, Nemčija, Japonska, združene v politično-vojaški zvezi pred drugo svetovno vojno in med njo
arhit. magistralna os glavna vzdolžna os večje arhitekturne kompozicije ; primarna os navadno vzdolžna os, v kateri potekajo glavni konstrukcijski, kompozicijski elementi ; sekundarna os navadno prečna os, v kateri potekajo stranski konstrukcijski, kompozicijski elementi ; astron. os nebesne krogle okoli katere se nebo navidezno vrti ; bot. cvetna os razširjeni vrh cvetnega peclja ; glavna os ; fiz. glavna os vsaka izmed treh med seboj pravokotnih osi skozi težišče, od katerih eni ustreza največji, drugi pa najmanjši vztrajnostni moment telesa ; optična os simetrijska os leče ali ukrivljenega zrcala; skupna simetrijska os leč in zrcal v optičnem sistemu ; prosta os okoli katere se vrti sicer prosto vrtljivo telo z nepremičnim težiščem ; geom. abscisna os prva os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema ; imaginarna os hiperbole premer hiperbole, pravokoten na realno os ; koordinatna os ; mala, velika os elipse najkrajši, najdaljši premer elipse ; ordinatna os druga os med koordinatnimi osmi pravokotnega koordinatnega sistema ; realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči ; simetrijska os premica, glede na katero je geometrijska tvorba simetrična ; os parabole premer na simetrali parabole ; min. kristalografska os na kristalu, s pomočjo katere se določa lega posameznih kristalnih ploskev ; teh. gibka os mirujoča gibka cev z vrtečim se jedrom za prenašanje vrtenja ; zool. telesna os hrbtenica in lobanja vretenčarjev ; žel. os kolesna dvojica ; pogonska os ; vodilna os za vodenje lokomotive po tiru ; os tira sredina med tirnicama

ôsa 1 -e stil. ž ( ó )
čebeli podobna žuželka s tankim rumenkastim telesom: ose brenčijo, letajo ; osa piči ; roj os se je usul za njim ; skočil je pokonci, kot bi ga osa pičila zelo hitro ; ženske so se zagnale vanj kot ose jezno, razdraženo ; hud, siten, razdražen kot osa ; bila je preščipnjena kakor osa zelo stisnjena v pasu
zool. lesne ose žuželke, katerih ličinke vrtajo rove globoko v les iglavcev in listavcev, Siricidae

osa 2
dviganje cen: gl. hausse

osáhel -hla -o [ osahəu̯ ] prid. ( á )
usahel : osahla trava / osahle ustnice
// star. suh : osahla zemlja

osahníti in osáhniti -em dov. ( ī á )
usahniti : bila je taka vročina, da je vsa trava osahnila / star. sod poveznemo, da lahko osahne se osuši

osajíti -ím in osájiti -im dov. , osájil ( ī í; á ȃ )
s sajami prevleči, namazati: osajiti papir

osáma -e ž ( ȃ )
knjiž. stanje osamljenega; osamljenost 1 : zboleti od osame in žalosti ; ekspr. presojati svet iz samozadovoljne osame / obšlo jo je čustvo osame / živeti v osami osamljeno
// glagolnik od osamiti; osamitev : osama kužnega bolnika

osamélec -lca [ osamelca in osameu̯ca ] m ( ẹ̑ )
1. geogr. osamljena višja vzpetina na ravnini: Šmarna gora je osamelec ; osamelci na barju ; vznožje osamelca
2. knjiž. osamljeno drevo, osamljena skala: iz večnega ledu štrlijo trije granitni osamelci ; rajši je imel osamelce kakor drevesa v gozdu ; pren. ta nenavadni osamelec je hodil svoja umetniška pota

osamélost -i ž ( ẹ́ )
stanje osamelega človeka: osamelost svetilniškega čuvaja ; občutek osamelosti ; obšel ga je strah pred osamelostjo / preživeti starost v revščini in osamelosti

osaméti -ím dov. ( ẹ́ í ) knjiž.
1. ne biti več v stikih, povezavi z drugimi: kdor ne hodi med ljudi, osami ; na stara leta je mati osamela
2. ekspr. postati prazen, pust, neobljuden: prej živahni dom je zdaj osamel ; med vojno so kmetije osamele / gozd v jeseni osami

osamévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. postajati sam, osamljen: bolj in bolj osamevati

osamílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. izoliren : osamilna snov

osamílo -a s ( í ) knjiž.
1. snov, ki ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolator : toplotno osamilo / zrak je dobro osamilo
2. predmet iz izolirne snovi za izoliranje vodnikov; izolator : drogovi s porcelanastimi osamili
// kar pri kaki stvari ne dopušča prehajanja vlage, toplote, zvoka, električnega toka; izolacija : surovine za izdelavo osamil za stene

osamítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od osamiti ali osameti:
a) osamitev bolnikov z nalezljivo boleznijo / prostor za osamitev / ukrepi nasprotnikov za gospodarsko in politično osamitev države / osamitev od množic
b) posledica osebne krize je bila nenadna osamitev
2. stanje osamljenega; osamljenost 2 : politična in gospodarska blokada je spravila državo v osamitev / živeti v osamitvi
knjiž. zvočna in toplotna osamitev izolacija

osámiti -im tudi osamíti -ím dov. , osámil ( ā ȃ; ī í )
1. napraviti, da kdo ne biva, ni skupaj z drugimi: osamiti bolnike z nalezljivo boleznijo ; osamiti obsojenca v celici
// onemogočiti komu stike, povezavo z drugimi: otroka je preveč osamila ; nasprotne države so jih hotele osamiti / načrtno osamiti žival / osamiti stranko od mednarodnega delavskega gibanja ločiti, odtrgati ; pren. problema ne smemo osamiti
2. biol., kem. dobiti določeno snov, stvar iz kake snovi v čisti obliki: osamiti bistvene sestavine droge ; osamiti virus / osamiti snov iz alg
knjiž. literarni zgodovinar je pesnika preveč osamil ga prikazal ločeno od družbenega dogajanja
šah. osamiti kmeta ločiti ga od drugih kmetov iste barve prim. osamljen

osámljati -am nedov. ( á )
onemogočati komu stike, povezavo z drugimi: takratne razmere so osamljale ljudi / bogastvo osamlja

osámljen -a -o prid. ( ȃ )
1. ki je brez družbe, brez povezave z drugimi: osamljen človek ; na starost je bil osamljen / počutil se je osamljenega / zelo je osamljen in žalosten sam
// ki je brez podpore, sodelovanja drugih: to je bil napad osamljenega nasprotnika / njegovo stališče je osamljeno / pri tem prizadevanju ni bil osamljen sam
2. ki okoli sebe, v bližini nima drugih stvari svoje vrste: pregnati koga na osamljen otok ; osamljene zvezde ; drevo je stalo osamljeno / osamljen sprehajalec / ne gre za osamljen dogodek prim. osamiti

osámljenec -nca m ( ȃ )
nav. ekspr. osamljen človek: osamljenca so našli mrtvega ; zagrenjen osamljenec / biti osamljenec in odtujenec / ta poduhovljeni osamljenec ni čutil potrebe, da bi se približal drugim

osámljenje tudi osamljênje -a s ( ȃ; é )
glagolnik od osamiti: osamljenje kužnega bolnika / ukrepi za osamljenje sovražne države / osamljenje mikroba

osámljenka -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. osamljena ženska: zapuščena osamljenka

osámljenost 1 -i ž ( ȃ )
stanje osamljenega: otresti se žalosti in osamljenosti ; razmere so ljudi prisilile v osamljenost ; občutek osamljenosti
// lastnost, značilnost osamljenega: osamljenost pojava / strah pred osamljenostjo starih let

osámljenost 2 tudi osamljênost -i ž ( ȃ; é )
stanje osamljenega: družbena osamljenost / živeti v gospodarski in politični osamljenosti

osamljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. osamljati : mati je otroka osamljevala ; kadar je bil užaljen, se je osamljeval

osamosvájanje -a s ( á )
glagolnik od osamosvajati: gospodarsko osamosvajanje ; proces osamosvajanja afriških ljudstev / osamosvajanje od tujih vplivov

osamosvájati -am nedov. ( á )
delati kaj samostojno, neodvisno: ta zakon osamosvaja znanstvene zavode ; podjetje se osamosvaja / kolonije so se druga za drugo osamosvajale ; gospodarsko, kulturno se osamosvajati ; publ. osamosvajati se od tujih vplivov / tako materino ravnanje otroka ne osamosvaja

osamosvéstiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. vzbuditi samozavest: pridobitev pravic človeka osamosvesti

osamosvója -e ž ( ọ̑ )
zastar. osamosvojitev : gospodarska osamosvoja ; boj za osamosvojo / ženska osamosvoja emancipacija

osamosvojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
osamosvajati : osamosvojevati podjetja / kolonije se osamosvojujejo

osamosvojítelj -a m ( ȋ )
kdor pripomore k samostojnosti, neodvisnosti države: zaslužni osamosvojitelji ; diskreditacija osamosvojiteljev

osamosvojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osamosvojiti: osamosvojitev obrata, podjetja / gospodarska, politična osamosvojitev ; osamosvojitev bivših kolonij / otrokova želja po osamosvojitvi / sposobnemu pomočniku se je ponujala možnost za osamosvojitev

osamosvojíti -ím dov. , osamosvójil ( ī í )
narediti kaj samostojno, neodvisno: osamosvojiti obrat, podjetje ; zavod se je osamosvojil / dežela se je osamosvojila ; gospodarsko, kulturno, politično se osamosvojiti / to gibanje je hotelo ljudi osamosvojiti ; otrok se je polagoma osamosvojil / prej je delal kot pomočnik pri mojstru, nato pa se je osamosvojil postal samostojni obrtnik

osamosvojítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osamosvojitev: osamosvojitveni proces ; naklonjenost do osamosvojitvenih prizadevanj
zgod. osamosvojitvena vojna vojna za osamosvojitev Slovenije leta 1991

ôsast -a -o prid. ( ó )
1. podoben osi: osasto telo žuželke
2. ekspr. zbadljiv , zadirčen : kaj si tako osasta

osát 1 -a m ( ȃ )
1. bodeča rastlina s škrlatnimi ali rumenimi cveti: ob poti raste osat ; puliti osat na njivi ; osat je bodeč ; ljuljka in osat ; včasih te je bil sam med, zdaj si pa kakor osat zbadljiv, zadirčen ; pren., ekspr. osat sebičnosti
bot. kranjski osat gorska rastlina z jajčastimi listi in rumenimi cveti v koških, Cirsium carniolicum ; mehki osat rastlina z bodečimi mesnatimi listi in drobnimi rumenkasto belimi cveti, Cirsium oleracum ; njivski osat rastlina s plazečo se koreniko in rdečkasto vijoličastimi cveti v številnih majhnih koških, Cirsium arvense
2. ekspr. zbadljiv, zadirčen človek: temu osatu se najrajši izognem

osàt 2 -áta -o prid. ( ȁ ā )
ekspr. zbadljiv , zadirčen : osata ženska ; kako si osata / osate besede / ves osat je odrinil pismo slabe volje, nerazpoložen

osáten -tna -o ( ȃ )
pridevnik od osat: osatno steblo

osátnik -a m ( ȃ )
zool. dnevni metulj selivec z lisastimi krili, Vanessa cardui:

osátost -i ž ( á )
ekspr. zbadljivost , zadirčnost : vsi poznajo njeno osatost

oscánka -e ž ( á )
vulg. deklica, ki še ne more zavestno uravnavati odvajanja seča: polletna oscanka

oscáti oščíjem tudi oščím dov. , oščíj oščíjte tudi oščì oščíte; oscál ( á í, í )
vulg. zmočiti s sečem: pijanec je oscal ograjo

oscilácija -e ž ( á )
knjiž. nihanje : preprečiti oscilacijo ; oscilacija vozila na makadamski cesti / toplotna oscilacija ; oscilacija na tržišču / idejne oscilacije

oscilátor -ja m ( ȃ )
elektr. priprava za proizvajanje izmenične električne napetosti višjih frekvenc: oscilator radijske oddajne postaje / kremenov oscilator

oscilíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od oscilirati: preprečiti osciliranje / osciliranje cen

oscilírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. nihati : nihalo oscilira / cene oscilirajo / sestavki oscilirajo od čustvenih pesmic do verzifikatorskih vaj

oscilográf -a m ( ȃ )
elektr. priprava za zapisovanje poteka periode izmenične električne napetosti: zaslon oscilografa / elektronski oscilograf

oscilográm -a m ( ȃ )
elektr. grafični prikaz poteka periode izmenične električne napetosti: pregledati oscilogram

osciloskóp tudi osciloskòp -ópa m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
elektr. priprava za opazovanje poteka periode izmenične električne napetosti: zaslon osciloskopa / elektronski osciloskop

oséba -e ž ( ẹ̑ )
1. človeški posameznik ne glede na spol: omeniti moram še dve osebi ; osebe istega spola, iste starosti ; skupina oseb ; stroškov je sto evrov na osebo, publ. po osebi ; avtobus za trideset oseb ; v kabini je prostora za deset oseb / knjiž. družina ima pet oseb članov / publ.: ženske osebe ženske ; osebe moškega spola moški / prevoz oseb in tovora ; osebe in stvari
2. s prilastkom človeški posameznik
a) kot nosilec kake lastnosti, značilnosti: pisati ljubljeni osebi ; to sem izvedel od dobro obveščene, zaupne osebe ; on je vplivna oseba ; njegov oče je bil zelo znana oseba v mestu ; oseba brez državljanstva / pravljične osebe ; zgodovinska oseba
b) glede na položaj v družbi: civilne, vojaške osebe / uradna oseba / kontaktna oseba ki je določena za stik z zainteresirano javnostjo s, poslovnimi partnerji, sodelavci
3. človeški posameznik kot literarna, dramska upodobitev: ta oseba je nosilka avtorjevih idej ; ženske osebe so slabo karakterizirane ; osebe v romanu / dramske osebe ; glavne, stranske osebe drame, filma / kot pojasnilo na začetku zlasti dramskega dela osebe: Jožef Kantor, fabrikant, Hana, njegova žena
4. jezikosl. slovnična kategorija za izražanje udeleženosti v pogovoru oziroma odsotnosti osebka v stavku: določiti osebo, število, čas pri glagolski obliki / druga ki izraža ogovorjenega , prva ki izraža govorečega , tretja oseba ki izraža neudeleženega v pogovoru oziroma glagolsko dejanje brez osebka
5. knjiž., s svojilnim zaimkom, z oslabljenim pomenom izraža osebni zaimek, kot ga nakazuje svojilni zaimek: ni hotel opaziti moje osebe ; tu ne gre samo za njegovo osebo zanj / prepričana je o pomembnosti svoje osebe
6. v zvezi za svojo osebo izraža omejitev trditve: za svojo osebo bi dal prvo mesto tej skladbi ; jaz za svojo osebo priznam, da mi je vseeno ; on za svojo osebo trdi, da je bolje tako
7. zastar. postava 1 : njegova visoka, mogočna oseba / biti majhne osebe
star. poročil se je z osebo, ki ni bila plemkinja žensko ; on je hišnik in vrtnar v eni osebi hkrati, obenem ; šalj. sprejel nas je šef v lastni osebi osebno, sam ; ekspr. rad govori v prvi osebi množine kot da govori v imenu mnogih ; roman je pisan v prvi osebi kot da ga je napisal glavni junak ; to sem izvedel od tretje osebe od človeka, ki ni udeležen v zadevi, stvari ; svojo zgodbo je pripovedoval v tretji osebi kot da jo je doživel kdo drug ; zastar. prvi je osvojil ta vrh planinec v osebi nekega Vagla planinec Vagl ; knjiž. z vso svojo osebo se zavzema za to stvar zelo, brez pridržka
filoz. oseba človek s svojimi individualnimi, družbeno pogojenimi lastnostmi ; jezikosl. imena za delujoče osebe ; ped. duševno motena oseba ; pravn. civilna pravna oseba ; družbena pravna oseba pravna oseba, ki razpolaga z družbenim premoženjem ali opravlja družbeno pomembno dejavnost ; fizična oseba človek kot nosilec pravic in obveznosti ; odgovorna oseba ; pravna oseba pravni subjekt, ki ni fizična oseba ; tretja oseba ki v pravnem razmerju ni stranka ; ugotoviti istovetnost osebe ; rel. druga, prva, tretja božja oseba

osébek -bka m ( ẹ̑ )
1. jezikosl. stavčni člen v imenovalniku, nadrejen povedku, ki v tvorniku izraža vršilca dejanja ali nosilca stanja, v trpniku pa cilj glagolskega dejanja: osebek in povedek
2. biol. (posamezen) organizem: izbrati za nadaljnjo gojitev osebke z najbolj zaželenimi lastnostmi ; razvoj osebka
3. nav. slabš. človek , oseba : spraviti negativne osebke na varno

osében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na oseba 1: osebna privlačnost ; osebne značilnosti / osebni dohodek vsota, ki jo zaposleni na določena razdobja prejme za svoje delo ; zahtevati od koga osebne podatke ; osebna izkaznica izkaznica, ki dokazuje istovetnost osebe ; osebni računalnik [PC] z operacijskim sistemom za enega uporabnika
2. ki izhaja iz posameznika, ki je posamezniku lasten: osebni slog pisanja ; publ. dati čemu osebno noto / ekspr. to je zelo osebna pripomba
// ki ga posameznik opravi sam: osebna propaganda / osebna udeležba pri volitvah
3. nanašajoč se na posameznika kot na zasebnika: to je osebno pismo
// usmerjen, naravnan k posamezniku: biti osebni prijatelj koga ; to je imel za osebno žalitev ; osebno spremstvo spremstvo, ki skrbi za visokega državnika na njegovem potovanju ; vabilo je osebno velja samo za osebo, za katero je izdano
4. nanašajoč se na posameznika in ne na družbeno skupnost:
a) pripisovati komu osebne motive ; osebni in družbeni standard ; podrejati osebne koristi javnim ; osebne pravice ; pesnik je izrazil osebno in narodovo trpljenje ; publ. izražam najboljše želje za vašo osebno srečo
b) osebna morala ; osebno in javno mnenje
5. nanašajoč se na zaposlene v določeni delovni organizaciji; personalen : osebne spremembe v ustanovi ; reševanje osebnih zadev
6. namenjen uporabi za posameznike:
a) jamarjeva osebna oprema / osebna prtljaga ; osebno in posteljno perilo / osebna higiena
b) osebni avtomobil ; osebni vlak ; osebna tehtnica ; osebno dvigalo / osebni in tovorni promet
7. ki zadeva človekovo doživljanje, čustvovanje: umakniti se v svoj osebni svet / imeti do česa osebni odnos
// ki izraža, izpoveduje tako doživljanje, čustvovanje: roman je avtorjeva osebna izpoved ; njegova lirika ni osebna / osebna umetnost
8. ki vsebuje, izraža negativen, neobjektiven odnos do česa: njegova kritika je bila osebna / v polemiki je postal nenavadno oseben
9. nav. ekspr. poudarja pomen svojilnega zaimka, svojilnega pridevnika, pri katerem stoji: to ponižuje moje osebno dostojanstvo ; opraviti kaj pod osebnim ravnateljevim nadzorstvom
biol. osebni razvoj organizma spreminjanje organizma od oplojene jajčne celice do smrti ; ekon. minimalni osebni dohodek zakonsko določen najnižji osebni dohodek ; zajamčeni osebni dohodek znesek, ki se uporablja kot osnova za odmero pravic na podlagi posebnih zakonov ; osebno delo samostojno poklicno delo z lastnimi sredstvi ; jezikosl. osebni zaimek zaimek, ki izraža govorečega, ogovorjenega ali neudeleženega v pogovoru ; osebna glagolska oblika oblika, ki zaznamuje osebo, spol, število, naklon in način ; osebno ime lastno ime človeka ; pravn. osebna odgovornost ; osebna pokojnina pokojnina, ki jo dobiva zavarovanec iz lastnega zavarovanja ; osebna svoboda duhovna in telesna svoboda, ki jo ima človek v določenem družbenem redu ; osebno jamstvo jamstvo s svojo osebo ali s celotnim premoženjem ; osebno pravo pravo, ki ureja osebnostne pravice fizičnih in pravnih oseb ; rel. vera v osebnega boga v boga kot osebno bitje ; soc. osebna lastnina lastninska pravica posameznika do stvari, ki niso proizvajalna sredstva ; šport. izboljšati osebni rekord ; osebna napaka pri košarki nedovoljeno oviranje, odrivanje nasprotnega igralca

osebénjek -jka m ( ẹ̑ )
nar. gostač : reven osebenjek ; kmetje in osebenjki

osebénjica -e ž ( ẹ̑ )
nar. gostačka ali gostačeva hči: stara osebenjica v bajti / osebenjice mu oče ni pustil vzeti

osebénjka -e ž ( ẹ̑ )
nar. gostačka : osebenjke so žele pri kmetih ; osebenjek in osebenjka

osebénjkar -ja m ( ẹ̑ )
nar. gostač : sosedov osebenjkar

osebénjkarica -e ž ( ẹ̑ )
nar. gostačka ali gostačeva hči: oženil se je z osebenjkarico

osebenjkováti -újem in osebénjkovati -ujem nedov. ( á ȗ; ẹ̑ )
nar. biti gostač: svoje hiše ni imel, in je moral osebenjkovati / osebenjkovati v revni bajti

osébica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. manjšalnica od oseba: njen oče, osebica drobne glave in tankega glasu / on je bil nepomembna osebica na upravi / pokazal je naklonjenost do moje osebice / drobna, vitka osebica postava

osébje -a s ( ẹ̑ )
navadno s prilastkom delavci, zaposleni v določeni delovni enoti, organizaciji: osebje bolnišnice, dijaškega doma ; pomanjkanje osebja / referent za osebje
// delavci, ki delajo na določenem področju, v določeni stroki: gostinsko, medicinsko, strežno, učno osebje / nadzorno, pomožno, vodilno osebje
knjiž. osebje v vseh njegovih delih je mestno osebe, ljudje

osébkov -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osebek: razvoj osebkovih zmožnosti / osebkov odvisnik odvisni stavek, ki izraža osebek nadrednega stavka

osébnoizpôveden -dna -o prid. ( ẹ̑-ȏ )
nanašajoč se na osebno izpoved: osebnoizpovedni odnos do snovi
lit. osebnoizpovedna pesem

osébnopráven -vna -o prid. ( ẹ̑-ā )
nanašajoč se na osebno pravo: osebnopravno razmerje

osébnost -i ž ( ẹ̑ )
1. vse lastnosti, značilnosti, ki jih ima človek kot posameznik: ohraniti svojo osebnost ; avtorjeva osebnost v delu še ni dovolj izrazita ; sodišče je upoštevalo storilčevo osebnost ; oblikovanje, razvoj, vzgoja osebnosti mladega človeka ; opredelitev osebnosti ; publ. dati čemu pečat svoje osebnosti ; ekspr. to je človek brez osebnosti neizrazit ; pren., knjiž. to mesto ima svojo osebnost
// s prilastkom človek s temi lastnostmi, značilnostmi: biti formirana osebnost ; obtoženec je neuravnovešena osebnost ; imeti koga za nezrelo osebnost ; on je izrazita umetniška osebnost
2. navadno s prilastkom moralno, kulturno, družbeno pomemben človek: on je osebnost, njegovi nasprotniki pa ne ; razviti se v osebnost ; velike, vplivne, zgodovinske osebnosti ; gosta je sprejel predsednik in druge visoke osebnosti ; ekspr. borec za pravico je postal legendarna osebnost ; osebnosti iz znanstvenega sveta ; razvoj osebe do osebnosti / knjiž., ekspr. kult osebnosti
3. nav. ekspr. človek , oseba : manj samozavestna osebnost se ne uveljavi ; položaj osebnosti v družbi
star. pogosto je poudarjal, da se je treba ogibati osebnostim osebnim sporom, osebni zameri ; knjiž. nastopajoče osebnosti v drami osebe, liki ; ekspr. skoraj dva metra visoka profesorjeva osebnost postava
ped. mladina z motnjami osebnosti ; psih. ekstravertirana, introvertirana osebnost ; integracija osebnosti povezovanje človekovih telesnih in duševnih lastnosti, motivov v enovito celoto ; psiht. disociacija osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost

osébnosten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osebnost:
a) osebnostni razvoj človeka ; različni osebnostni tipi ljudi ; njegov brat ima podobne osebnostne poteze ; osebnostna struktura človeka / osebnostni vpliv na poslušalce / učiteljev osebnostni stik z učenci
b) bojevati se za osebnostno neodvisnost ženske ; osebnostne pravice / osebnostna motenost otrok
pravn. osebnostna in premoženjska razmerja občanov ; psih. osebnostni test test za ugotavljanje osebnostne strukture, osebnostnih lastnosti

oséček -čka m ( ẹ̑ )
nar. oklešček , krepelce : oseček je vrgel za njim / skladovnica osečkov

osedláti -ám dov. ( á ȃ )
nadeti, namestiti sedlo: osedlati konja, mulo

osèk -éka tudi ósek -a m ( ȅ ẹ́; ọ́ ) nar.
1. osrednje ograjen prostor za živino ob pastirski koči: zapreti živino v osek
2. mn. ograja okrog vodnjaka: Martin je sedel na osekih ob vodnjaku (F. Godina)

oséka -e ž ( ẹ̑ )
upadanje morske gladine (pri bibavici): plima in oseka ; pren., publ. v nekaterih poklicih se kaže oseka
// stanje morske gladine ob tem upadanju: ob veliki oseki se pokažejo ostanki starega pristanišča

ôsel ôsla [ osəu̯ ] m ( ó )
1. konju podobna domača žival z dolgimi uhlji, zlasti za prenašanje tovorov in ježo: osel riga ; naložiti oslu vreče ; jahati na oslu ; natovorjen sem kot osel ; trmast, uporen kot osel zelo
// samec te živali: osel in oslica
2. slabš. omejen, neumen človek: pusti ga, to je osel ; kakšen osel sem bil, da sem jim verjel ; kje bodo pa še dobili takega osla, ki bi jim zastonj garal / kot psovka: molči, osel ; ti osel neumni, stari
ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik ; ekspr. vsa vas mu je kazala osle zaradi tega se je norčevala iz njega ; kjer osel leži, dlako pusti nekulturen človek se (rad) podpisuje, kjer ni primerno; nereden človek se spozna po tem, da za seboj pušča nered ; preg. osel gre samo enkrat na led celo ne preveč pameten človek je po slabi izkušnji previden

óselnik -a [ osəu̯nik ] m ( ọ́ )
posoda za shranjevanje osle pri košnji: opasal si je oselnik in dal koso na ramo ; potegniti oslo iz oselnika ; naliti vodo v oselnik

ósem ôsmih štev. ( ọ́ ó )
izraža število osem [8]
a) v samostalniški rabi: dvakrat štiri je osem ; osmim je obljubil / ura je osem ; ob pol osmih ; pride ob osmih (zvečer) 20 h ; dela od osmih do štirih
b) v prilastkovi rabi: šola z osmimi razredi ; časopis bo imel osem strani ; deklica osmih let ; tudi neskl.: dogodki zadnjih osem let ; v deželo je vdrl sovražnik z osem tisoč vojaki ; nar. poroka bo danes osem dni danes teden
adm. račun je plačljiv v osmih dneh
// neskl. izraža številko osem: ustavil se je pred hišo številka osem ; v razmerju tri proti osem ; sam.:, igr. srčna osem srčna osmica

osem... ali ósem... in osem... [ osəm ] prvi del zloženk ( ọ̄ )
1. nanašajoč se na število osem: osemletka ; osemurni delavnik
2. za osem večji od vsote desetic, na katere se nanaša: oseminšestdeset

ósemdeset -ih [ osəmdeset ] štev. ( ọ́ )
izraža število ali številko osemdeset [80]: hitrost vožnje je osemdeset kilometrov na uro / pred osemdesetimi leti / osemdeset stopinj Celzija
teh. žarg. 80-oktanski bencin bencin, ki ima oktansko število osemdeset

ósemdeseti -a -o [ osəmdeseti ] štev. ( ọ́ )
ki v zapovrstju ustreza številu osemdeset: starka v osemdesetem letu
knjiž. osemdeseta [80.] leta preteklega stoletja od 1980 do 1990

ósemdesetlétnica -e [ osəmdesetletnica ] ž ( ọ̄-ẹ̑ )
1. osemdeseta obletnica: proslavljati osemdesetletnico ; osemdesetletnica društva
2. osemdeset let stara ženska: še zdrava osemdesetletnica

ósemdesetlétnik -a [ osəmdesetletnik ] m ( ọ̄-ẹ̑ )
osemdeset let star moški: še zdrav osemdesetletnik

osemenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osemeniti: osemenitev krave / razvoj rastline do cvetenja in osemenitve

osemeníti -ím dov. , oseménil ( ī í )
biol., vet. vnesti seme v rodila: osemeniti kravo ; osemeniti s semenom bikov dobre pasme

oseménje -a s ( ẹ̑ )
gastr. del sadeža s semeni, ki se pred uživanjem navadno odstrani: izdolbsti dinji, kumari, papriki osemenje
bot. sočni ali suhi del plodu, ki obdaja seme, semena

osemenjeválec -lca [ osemenjevau̯ca in osemenjevalca ] m ( ȃ )
kdor je strokovno usposobljen za osemenjevanje živali: razpisati delovno mesto osemenjevalca

osemenjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osemenjevanje: osemenjevalna postaja / osemenjevalna služba / osemenjevalni center ustanova, kjer redijo bike za pridobivanje semena

osemenjeválnica -e ž ( ȃ )
vet. kraj, prostor, urejen za osemenjevanje:

osemenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od osemenjevati: takrat so začeli uvajati osemenjevanje ; osemenjevanje krav, svinj / umetno osemenjevanje

osemenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
biol., vet. vnašati seme v rodila: osemenjevati krave

óseminštírideset -ih [ osəminštirideset ] štev. ( ọ̄-ȋ )
izraža število ali številko oseminštirideset [48]: oseminštirideset je štirikratnik od dvanajst / leto oseminštirideset imenujejo pomlad narodov 1848

ósemkolésen -sna -o prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
ki ima osem koles: osemkolesni oklepnik ; osemkolesno vozilo

ósemkolésnik -a m ( ọ̄-ẹ̑ )
osemkolesno vojaško oklepno vozilo: izdelati osemkolesnik ; prvi osemkolesnik bo iz tovarne odpeljal v začetku prihodnjega leta

ósemkrat [ osəmkrat ] prisl. ( ọ́ )
izraža osem ponovitev: osemkrat dve je šestnajst ; osemkrat je zaigral isto pesem / osemkrat večji

ósemkraten tudi ósemkráten -tna -o [ osəmkratən ] prid. ( ọ́; ọ̄-ā )
osemkrat tolikšen: napadalec ima osemkratno premoč

ósemléten -tna -o [ osəmletən ] prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
1. star osem let: osemleten deček ; že osemleten je moral pasti krave
2. ki traja osem let: osemletna odsotnost / osemletno šolanje / nekdaj osemletna gimnazija ; osemletna šolska obveznost ; osemletna osnovna šola osnovna šola, v kateri traja izobraževanje osem let

osemlétka -e [ osəmletka ] ž ( ẹ̑ )
osemletna osnovna šola: dokončati osemletko ; nižji, višji razredi osemletke ; ta šola sprejema učence z dokončano osemletko / pog. imeti samo osemletko osnovnošolsko izobrazbo

osemlétkar -ja [ osəmletkar ] m ( ẹ̑ )
pog. učenec osemletne osnovne šole: ta časopis berejo predvsem osemletkarji / ekspr. to ve vsak osemletkar / nekateri letošnji osemletkarji bodo nadaljevali šolanje absolventi te šole

ósemnajst in osemnájst -ih [ osəmnajst ] štev. ( ọ̄; á )
izraža število ali številko osemnajst [18]: sin ima osemnajst let

ósemnajsti in osemnájsti -a -o [ osəmnajsti ] štev. ( ọ̄; á )
ki v zapovrstju ustreza številu osemnajst: sin je v osemnajstem letu ; predavanje bo ob osemnajsti (uri) / prva svetovna vojna se je končala osemnajstega leta 1918 ; osemnajsto [18.] stoletje stoletje od 1700 do 1800

ósemnajstléten in osemnájstléten -tna -o [ osəmnajstletən ] prid. ( ọ̄-ẹ̑; á-ẹ̑ )
1. star osemnajst let: osemnajstletno dekle
2. ki traja osemnajst let: osemnajstletno bivanje v tujini

osemnájststo in ósemnajststo -- [ osəmnajsto ] štev. ( á; ọ̄ )
navadno v letnicah izraža število ali številko tisoč osemsto [1800]: leto osemnajststo oseminštirideset imenujejo pomlad narodov

ósemrazréden -dna -o [ osəmrazredən ] prid. ( ọ̄-ẹ̑ )
ki ima osem razredov, oddelkov: ta šola je osemrazredna / osemrazredna gimnazija osemletna gimnazija

ósemrazrédnica -e [ osəmrazrednica ] ž ( ọ̄-ẹ̑ )
nekdaj osemrazredna šola: bil je premeščen v večji kraj z osemrazrednico / dekliška osemrazrednica

ósemsto -- tudi -tih [ osəmsto ] štev. ( ọ́ )
izraža število ali številko osemsto [800]: posvetovanja se je udeležilo kakih osemsto strokovnjakov

ósemtisočák -a [ osəmtisočak ] m ( ọ̄-á )
osem tisoč metrov visoka gora: takrat so alpinisti osvojili prvi osemtisočak

ósemúren -rna -o [ osəmurən ] prid. ( ọ̄-ȗ )
ki traja osem ur: naporna osemurna hoja / osemurni delovni čas, delovnik / delati v treh osemurnih izmenah

ósemúrnik -a [ osəmurnik ] m ( ọ̄-ȗ )
pog. osemurni delovni čas: zahtevamo osemurnik v vseh obratih, so vzklikali stavkajoči

osèn 1 in osén -éna m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
fot. svetlobna ali kemična okvara, napaka na fotografski emulziji: preprečiti nastajanje osenov

ósen 2 tudi ôsen -sna -o prid. ( ọ̑; ó )
nanašajoč se na os: osna razdalja, smer ; osna somernost / osni ležaj ; osni pritisk sila, s katero pritiskata kolesi vozila z isto osjo zaradi teže navzdol ; osna sila sila v smeri osi predmeta, stroja
geom. osni križ koordinatni sistem ; osni odsek del koordinatne osi med izhodiščem in sečiščem premice ali ravnine s to osjo ; osni presek presek skozi os ; zool. osno ogrodje hrbtenica z rebri in lobanja vretenčarjev

oséna -e ž ( ẹ̑ )
zastar. odtenek : rumenkasta osena ; rdeči in modri cveti v vseh osenah
lov. lisa na dlaki, perju, navadno v temnejšem barvnem odtenku

osénčenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost osenčenega: osvetljenost in osenčenost ploskve / zaradi osenčenosti so bile gube na obrazu še globlje

osenčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zasenčevati : klobuk ji je osenčeval obraz ; z roko si je osenčevala oči
knjiž. žalost ji osenčuje obraz je vidna, opazna

osénčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z uporabo različnih, navadno temnejših tonov iste barvne osnove doseči plastičen videz predmeta: osenčiti neosvetljene ploskve ; z zamahom čopiča je osenčil drevo
2. v zvezi z oči, veke nanesti ličilo na veke: osenčiti oči z modro barvo ; veke si je zelo osenčila
3. zasenčiti : z roko si je osenčila obraz
knjiž. goste dlačice so mu osenčile roke potemnile

oséniti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osenčiti : oseniti neosvetljene ploskve

osenjáva -e ž ( ȃ )
knjiž. senčenje : različni načini osenjave / močna osenjava figur na sliki

osépnice -nic ž mn. ( ẹ̑ )
knjiž. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze : dobiti, imeti osepnice ; cepiti proti osepnicam

osépničast -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki ima brazgotine od prebolelih koz; kozav : osepničast obraz

osépničen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osepnice: osepnični mehurčki

ôsica tudi osíca -e ž ( ó; í )
nav. ekspr. manjšalnica od osa: ose in osice

osigúrati -am dov. ( ȗ ) zastar.
1. zagotoviti , preskrbeti : s svojo podporo je osigural ustanovi nemoteno delovanje ; to mu je osiguralo zmago
2. zavarovati , zaščititi : osigurati nevarna mesta v skalovju ; s to izjavo se je osigural proti očitkom

osimski -a -o [ ózimski ] prid. ( ọ̑ )
zgod., v zvezi osimski sporazum, sporazumi pogodba med Italijo in Jugoslavijo, sklenjena 10. novembra 1975, o dokončni meji med državama, zaščiti narodnih manjšin, gospodarskem sodelovanju: ratifikacija osimskih sporazumov

osína -e ž ( í )
agr. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: osina pri ječmenu / po mlatvi ga je hrbet srbel od prahu in osin

osínjak -a m ( ȋ )
nar. osje gnezdo: razdreti osinjak ; ose letajo okoli osinjaka ; v sobi je šumelo kakor v osinjaku

osínje -a s ( ȋ )
agr. več osin, osine: osinje pri ječmenu / potresati osinje po travniku

osinjéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. posinjeti : kričala je, da ji je obraz osinjel

osíp -a m ( ȋ )
s številom izraženo razmerje med številom istočasno vpisanih učencev in številom učencev, ki v rednem roku končajo šolanje: znižati osip v osnovnih šolah ; osip študentov ; odstotek osipa / osip članstva izstopanje iz organizacije, društva
gozd. osip iglic glivična bolezen iglavcev, ki povzroča odpadanje iglic

osipálnik -a m ( ȃ )
agr. plugu podobna priprava za osipanje: okopalnik in osipalnik / ročni osipalnik

osípanje -a s ( ī )
glagolnik od osipati: osipanje krompirja / osipanje suhega listja
pog. osipanje študentov v prvem letu študija manjšanje prvotnega števila študentov

osípati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. obdajati rastline z zemljo: osipati koruzo, krompir ; osipati vrtnice ; okopavati in osipati
2. povzročati, da kaj v večjih količinah odpada: veter osipa cvete, suho listje
osipati pepel s cigare otresati

osipávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od osipavati: čas za osipavanje krompirja

osipávati -am nedov. ( ȃ )
obdajati rastline z zemljo: osipavati krompir

osipljív -a -o prid. ( ī í )
ki se rad osipa, odpada: te rože imajo osipljivo cvetje

osípnik -a m ( ȋ ) šol.
kdor opusti začeto šolanje: program je namenjen mladim osipnikom ; krčenje števila osipnikov

osír -ja m ( í )
nar. osje gnezdo: ose delajo osir
ekspr. dregniti v osir dati povod za hudo, množično razburjenje

osírati -am nedov. ( ī )
nizko jemati ugled, sramotiti: jezna je nate, češ da osiraš njenega sina ; zdaj jo pa še pri sosedih osira

osiromášenje 1 -a s ( ȃ )
glagolnik od osiromašiti: osiromašenje kmetov / osiromašenje ribjega zaroda

osiromašênje 2 in osiromášenje -a s ( é; ȃ )
glagolnik od osiromašeti: osiromašenje prebivalstva / osiromašenje zemljišča / kulturno osiromašenje

osiromašéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati siromašen: pripovedoval je, kako je osiromašel

osiromaševáti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. siromašiti : kapitalisti so osiromaševali delavski razred / s slabo literaturo si otroci osiromašujejo duha

osiromášiti -im dov. ( á ȃ )
1. povzročiti, da kdo postane siromašen: kapitalisti so osiromašili drobne obrtnike ; osiromašiti prebivalstvo / osiromašiti deželo
2. številčno zmanjšati: z nedovoljenim lovljenjem so osiromašili ribji zarod
3. poslabšati kakovost, vrednost: z dolgoletnim gojenjem iste rastline so osiromašili zemljo / z branjem slabe literature je osiromašil svoj besedni zaklad

osirotélost -i ž ( ẹ́ )
stanje osirotelega človeka: osirotelost otrok / zgodnja osirotelost

osirotéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati sirota: s šestimi leti je osirotela ; zgodaj osiroteti
2. star., v zvezi s hiša postati prazen, nenaseljen: hiša je osirotela in se bo začela podirati
// obubožati : sosed je osirotel in se z ostanki premoženja preselil

osirotíti -ím in osirótiti -im dov. , osirótil; osirotèn in osiročèn in osiróten ( ī í; ọ̄ ọ̑ ) knjiž.
1. povzročiti, da kdo postane sirota: osirotiti otroke
2. osiromašiti : vojna je njega obogatila, mene pa osirotila

osíšče 1 -a s ( í )
osje gnezdo: razdreti osišče

osíšče 2 -a s ( í )
1. fiz. točka, okoli katere se telo vrti: osišče togega telesa
2. knjiž., navadno s prilastkom jedro , središče : osišče njihovega pogovora je bilo gospodarsko vprašanje ; kulturno udejstvovanje predstavlja osišče njegovega življenja / kompozicijsko osišče kipa
žel. tečaj, ležaj in mazalna naprava pri oseh tirničnih vozil

osív -a -o prid. ( ȋ í )
knjiž., navadno v zvezi z lasje, brada nekoliko siv: osivi lasje ; osiva brada / osiv moški

osivélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje osivelega: osivelost las / zgodnja osivelost

osivéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. navadno v zvezi z lasje, brada postati siv: brada mu je osivela ; lasje osivijo / knjiž. obraz ji je osivel
2. dobiti sive lase: od strahu osiveti ; v njegovi družini so vsi zgodaj osiveli
3. knjiž. postarati se: zdaj sem osivel in veselja ni več
knjiž., ekspr. v tej službi je osivel zelo dolgo je (bil) v tej službi

ósji in ôsji -a -e prid. ( ọ̑; ȏ )
nanašajoč se na ose: osji pik ; uničiti osje gnezdo
ekspr. dregniti v osje gnezdo dati povod za hudo, množično razburjenje

oskálek -lka m ( ȃ )
drobec, kos navadno kamnine: po eksploziji so oskalki leteli na vse strani ; na plezalca so se usuli oskalki
// arheol. drobec, kos prodnika: obdelovanje oskalkov

oskáliti se -im se dov. ( ā ȃ )
nar. zadreti si trščico: pri napravljanju drv se je oskalil

óskar -ja m ( ọ̑ )
največje mednarodno priznanje za filmske dosežke, ki se vsako leto podeljuje v Hollywoodu: igralki so podelili oskarja za glavno vlogo ; letošnji dobitnik oskarja ; film je dobil več oskarjev
publ. slovenski oskarji za embalažo prve nagrade

óskarjevec -vca m ( ọ̑ )
1. kdor dobi nagrado oskar: glavno vlogo bo igral slavni oskarjevec ; zahvalni govor oskarjevca
2. z oskarjem nagrajeni film: ogledal si je letošnjega oskarjevca ; za nastop v danskem oskarjevcu je bil nominiran za oskarja

óskarjevka -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki dobi nagrado oskar: glavno vlogo v filmu igra letošnja oskarjevka / dvakratna oskarjevka ; oskarjevka za stransko vlogo

oskóbljati -am dov. ( ọ̑ )
s skobljanjem narediti gladko, ravno: oskobljati letve ; ker so se vrata napela, jih je malo oskobljal

oskóbljiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. oskobljati : oskobljiti desko

oskóden -dna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. pomanjkljiv , nepopoln : oskodna navodila

oskorjáva -e ž ( ȃ )
knjiž. obdajanje s prevleko, skorjo: zaradi slabega izpiranja pride do oskorjave tkanine / na vejah je ledena oskorjava

oskórjiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. obdati s prevleko, skorjo: apnenec je oskorjil mah ob slapu ; veje se oskorjijo z ivjem / zemlja se v suši oskorji postane na površini trda
gastr. že pripravljeno jed peči, da dobi zgoraj skorjo; gratinirati

oskóruš in oskorúš -a m ( ọ̑; ú )
bot. gojeno ali divje rastoče drevo z rumenimi, drobni hruški podobnimi plodovi; skorš : glog in oskoruš / jesti oskoruše

oskŕba -e ž ( ȓ )
1. kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: otroci potrebujejo dobro oskrbo ; pri tej družini bo imel popolno oskrbo / pomočnica dobi nagrado in vso oskrbo / bolniška oskrba ; domača oskrba bolnika ; domska oskrba starih občanov / duhovna oskrba kar obsega vse potrebno za zadovoljevanje duhovnih, verskih potreb koga
2. glagolnik od oskrbeti ali oskrbovati: oskrba prebivalstva ; oskrba s kruhom / oskrba bolnika / strokovna oskrba rane / oskrba sadovnjaka / dati psa sosedu v oskrbo / otrok je bil nekaj dni v oskrbi sosedov

oskŕben -bna -o prid. ( ȓ )
nanašajoč se na oskrbo zlasti v domu, zavodu: oskrbni stroški so se povečali / število oskrbnih dni je naraslo / cena oskrbnega dneva v bolnišnici, počitniškem domu

oskrbéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. narediti, da kdo dobi, kar potrebuje: pek vsak dan oskrbi ljudi s kruhom ; oskrbeti odjemalce z mlekom ; fanta je z vsem oskrbel ; oskrbel se je z gorivom ; oskrbeti se z vodo in hrano / gnoj oskrbi rastlino s hranilnimi snovmi
2. knjiž. biti uspešen v prizadevanju priti do česa; preskrbeti : oskrbeti cevi za vodovod ; oskrbeti komu pomoč, zdravila ; to knjigo naj si vsak učenec sam oskrbi ; oskrbeti si potrebne listine
3. z aktivnostjo doseči uresničitev, nastanek česa: on je oskrbel kraju avtobusno čakalnico ; oskrbeti novo izdajo knjige / pogreb je oskrbel in plačal sin
4. opraviti dela za zadovoljitev zlasti telesnih potreb koga: oskrbeti dojenčka ; strežnica je bolnika dobro oskrbela / soseda bom prosil, da bo jutri oskrbel mojo živino / v ambulanti so mu rano strokovno oskrbeli
publ. prevod napisov je oskrbela znana prevajalka napise je prevedla znana prevajalka ; knjiž. vaščani so oskrbeli spomenik padlim dali postaviti ; publ. glasbeno spremljavo je oskrbel domači ansambel spremljal je domači ansambel

oskrbljênost -i ž ( é )
lastnost, stanje oskrbljenega: prizadevati si za oskrbljenost tržišča ; oskrbljenost zemlje s hranilnimi snovmi / knjiž. oskrbljenost in urejeno življenje ugodno vplivata nanj preskrbljenost

oskrbníca -e ž ( í )
ženska, ki oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo: oskrbnica Erjavčeve koče / cerkev mu je razkazala oskrbnica ; oskrbnica pesnikove rojstne hiše
star. deklica je bila dobra oskrbnica svojih zajčkov je dobro skrbela zanje

oskrbník -a m ( í )
1. kdor oskrbuje, upravlja zlasti planinsko kočo: več let je bil oskrbnik na Kredarici
// kdor oskrbuje veliko posestvo: grajski oskrbnik ; oskrbnik sosednjega grofa
2. zastar. upravnik , upravitelj : oskrbnik bolnišnice, toplic

oskrbnína -e ž ( ī )
znesek, ki se plača za oskrbo v domu, zavodu: plačati oskrbnino ; povišati oskrbnino ; oskrbnina v bolnišnici, dijaškem domu, domu upokojencev

oskrbníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oskrbnike: opravljati oskrbniška dela / oskrbniško osebje planinske koče

oskrbníštvo -a s ( ȋ )
opravljanje oskrbniških del: prevzeti oskrbništvo v planinski koči / izročiti komu oskrbništvo grajskega posestva
zastar. prošnjo je naslovil na oskrbništvo toplic na upravo toplic

oskrboválec -lca [ oskərbovau̯ca tudi oskərbovalca ] m ( ȃ )
kdor oskrbuje: obogatel je kot oskrbovalec armade ; ti ribiči so glavni oskrbovalci trga z ribami / delal je v kmetijski zadrugi kot oskrbovalec živine

oskrboválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na oskrbovanje: ti kraji so oskrbovalno območje za industrijska središča / oskrbovalna ladja ; oskrbovalno skladišče / opravljati na cesti oskrbovalna dela

oskrbovalíšče -a s ( í )
kraj, kjer se s čim oskrbuje: oskrbovališče z živili / vojaško oskrbovališče v zaledju

oskrboválka -e [ oskərbovau̯ka tudi oskərbovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki oskrbuje: oskrbovalke trga z zelenjavo / socialna oskrbovalka na domu

oskrbovalnína -e ž ( ī )
oskrbnina : znižati oskrbovalnino ; oskrbovalnina v domu

oskrbovánec -nca m ( á )
človek, navadno starejši, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu: učenci so za novo leto obiskali oskrbovance ; nega oskrbovancev ; število oskrbovancev se je povečalo

oskrbovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oskrbovati: oskrbovanje prebivalstva z živili / dobro oskrbovanje bolnikov / oskrbovanje živine / oskrbovanje nasadov / oddati posestvo v oskrbovanje upravljanje

oskrbovánka -e ž ( á )
ženska, navadno starejša, ki ima vso oskrbo v domu, zavodu: osemdesetletna oskrbovanka

oskrbováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kdo dobiva, kar potrebuje: oskrbovati koga s kruhom ; oskrbovati prebivalce z zelenjavo / oskrbovati trgovine z blagom, šolo z učili / elektrarna oskrbuje z električno energijo širše območje ; žile oskrbujejo organe s krvjo ; oskrbovati toplarno s plinom
2. opravljati dela
a) za zadovoljevanje zlasti telesnih potreb koga: oskrbovati bolnika na domu ; oskrbovati dojenčka / zna oskrbovati konje
b) za ohranjanje v primernem stanju: cestar oskrbuje cesto ; rad bi našel koga, da bi mi oskrboval hišo ; oskrbovati nasad
// upravljati: oskrbovati premoženje mladoletnemu lastniku ; oskrbovati zapuščino / tako velikega posestva ni znal oskrbovati
3. star. opravljati 1 : njegova sestra je oskrbovala gospodinjska dela / podjetje oskrbuje promet z otoki / zastar. svojo službo je dobro oskrboval
knjiž. potrebno blago jim je on oskrboval dostavljal, pošiljal ; knjiž. tajnik je oskrboval tudi njegovo zasebno pošto skrbel zanjo ; zastar. ta profesor je oskrboval tudi učenje francoščine je poučeval tudi francoščino

oskŕd -i ž ( ȓ )
obrt. koničasto kladivo za klepanje mlinskega kamna:

oskrômen -mna -o prid. ( ó ō )
zastar. skromen : oskromen človek / oskromen zaslužek / oskromna predmestna krčma

oskrúmba -e ž ( ȗ )
knjiž. oskrunitev : oskrumba spomenika / oskrumba dobrega imena

oskrunítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oskruniti: oskrunitev pokopališča / oskrunitev časti

oskrúniti -im dov. ( ú ȗ )
1. storiti dejanje, s katerim se izrazi nespoštovanje do stvari, ki se jim navadno izkazuje spoštovanje: oskruniti cerkev, grob ; oskruniti spomenik žrtvam fašizma, komunizma ; oskruniti trupla padlih
2. ekspr. povzročiti, da kaj nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: oskruniti komu čast ; to bi oskrunilo njeno dobro ime ; oskruniti se z zločinom
// povzročiti, da kaj za koga nima več čustvene vrednosti: oskrunili so njene sanje ; s to besedo je oskrunil njene spomine na moža
ekspr. življenje ga še ni oskrunilo še je pošten, nepokvarjen ; ekspr. vojaki so mu oskrunili ženo so jo posilili

oskrúnjati -am nedov. ( ú )
knjiž. skruniti : oskrunjati trupla / ne oskrunjaj spomina nanj

oskrúnjenec -nca m ( ȗ )
ekspr. kdor je oskrunjen: imel se je za oskrunjenca

oskrúnjenje -a s ( ȗ )
glagolnik od oskruniti: oskrunjenje cerkve / rešiti truplo pred oskrunjenjem

oskrúnjenost -i ž ( ȗ )
lastnost, stanje oskrunjenega: oskrunjenost spomenika / ekspr. oskrunjenost srca

oskrunjeválec -lca [ oskrunjevau̯ca tudi oskrunjevalca ] m ( ȃ )
skrunilec : kaznovati oskrunjevalce spomenika / to so morilci, požigalci in oskrunjevalci

oskrunjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. skruniti : oskrunjevati spomenike / oskrunjevati spomin junakov

oskúbiti -im dov. ( ú ū )
oskubsti : oskubiti kokoš / neurja so oskubila slamnato streho / oskubili so ga do zadnjega evra

oskúbsti oskúbem dov. ( ú )
1. odstraniti perje: oskubsti gos, petelina
// ekspr. odstraniti manjše dele s česa sploh: nabiralci cvetja so čisto oskubli lipo ; vihar je oskubel drevesa ; pren. urednik je oskubel članek
ekspr. gozdove je tako oskubel, da mora zdaj drva kupovati posekal je v njih veliko drevja ; ekspr. kdo te je tako oskubel na kratko, slabo ostrigel
2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: ta mesec so me otroci že precej oskubli ; prodajalec bi kupca rad oskubel ; pri kartanju je oskubel vse druge / oskubsti do golega

oskúten -tna -o prid. ( ú ū )
zastar. neprijeten , zoprn : oskuten nasmeh

ôsla -e ž ( ó )
podolgovat kos kamna za brušenje zlasti kose: osla dobro, slabo brusi ; nositi oslo v oselniku ; brusiti z oslo / ekspr. kose so pele pod oslami

oslabélost -i ž ( ẹ́ )
stanje oslabelega človeka: oslabelost bolnikov / oslabelost vida / od oslabelosti ne more stati

oslabéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati slab, onemogel: v dolgi bolezni je oslabel ; konji so oslabeli od lakote / rastlina v taki zemlji oslabi
2. izgubiti popolnost svojih značilnosti: napadi so oslabeli
// nav. 3. os. prenehati (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: težko hodi, ker so mu zaradi dolgega ležanja noge oslabele ; oči so mu oslabele ; srce oslabi / na starost vid oslabi
jezikosl. samoglasnik oslabi se izgovarja manj izrazito

oslabévati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. slabeti : bolnik oslabeva / veter je oslabeval v rahlo pihljanje

oslabítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oslabeti ali oslabiti: notranja oslabitev države ; njihovo delovanje je bilo usmerjeno v oslabitev sovražnih sil

oslabíti -ím dov. , oslábil ( ī í )
1. povzročiti, da kdo postane slab, onemogel: izguba krvi ga je oslabila ; lakota oslabi človeka / s trganjem listov so rastlino oslabili
2. povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: s tem ugovorom je oslabil njihove dokaze ; oslabiti napad
// nav. 3. os. povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: bolezen mu je oslabila moči ; delo v neprimernih prostorih oslabi vid

oslàd in oslád -áda m ( ȁ á; ȃ )
bot. travniška ali močvirska rastlina s pernatimi listi in z belkastimi cveti v socvetju, Filipendula: čaj iz močvirskega oslada

osláden -dna -o prid. ( á )
1. nav. ekspr. zelo, neprijetno sladek: osladna jed, pijača ; po grenki kavi se ji je zdela torta osladna
// nekoliko sladek: kri ima osladen okus
2. zastar. brezokusen , neokusen : ker ni imel soli, je bilo meso osladno
3. ekspr. čustven, a vsebinsko prazen: osladen film ; to je osladna zgodba / osladni pesniki
// nenaraven , izumetničen : govoriti z osladnim glasom ; osladen nasmeh ; osladno govorjenje

osladíti -ím dov. , osládil ( ī í )
1. narediti sladko: osladiti kavo ; osladiti čaj z medom
2. ekspr. narediti kaj bolj prijetno, bolj srečno: to srečanje mu je osladilo dan ; osladiti komu življenje / neprijetno sporočilo je osladila s prijaznimi besedami

osladkáti -ám dov. ( á ȃ )
narediti sladko: osladkati kavo

osládnost -i ž ( á )
nav. ekspr. lastnost, značilnost osladnega: osladnost kave / osladnost njenega govorjenja / osladnosti in frazarjenja ni maral

oslájati -am nedov. ( á )
knjiž. delati kaj bolj prijetno, bolj srečno; sladiti : obiski so oslajali njegovo samotno življenje

oslánjati -am nedov. ( ā )
knjiž. naslanjati : oslanjati komolce ob kolena ; oslanjati se na ograjo / oslanjati prevod na izvirnik / preveč se oslanjaš na njegovo mnenje preveč si odvisen od njegovega mnenja / ne gre, da bi se oslanjali na take ljudi imeli, dobivali pomoč, podporo pri takih ljudeh

oslár -ja m ( á )
kdor goni, vodi osla: oslarji so poganjali osle

oslaríja -e ž ( ȋ )
slabš. neumno govorjenje ali ravnanje: kakšno oslarijo si spet naredil ; takih oslarij ne bom poslušal / govoriti oslarije
// kar je neumno sploh: take oslarije že dolgo nisem bral, gledal / napolnili so ti glavo z oslarijami neumnimi nazori, mislimi
// v medmetni rabi izraža negativen odnos do povedanega: pravi, da bo pustil službo – oslarija ; spustiti se v boj s tem človekom, kakšna oslarija

oslavíti -ím tudi osláviti -im dov. , oslávil; oslávljen in oslavljèn ( ī í; ā ȃ )
zastar. proslaviti : s tem dejanjem je oslavil domovino ; oslaviti svoje ime ; to je storil z namenom, da se oslavi

oslávljati -am nedov. ( á )
knjiž. ogovarjati , naslavljati : oslavljati koga (s) tovariš / med pripovedovanjem ga je neprenehoma oslavljala

oslè -éta s ( ȅ ẹ́ )
ekspr. osel : osle riga ; otovoriti osle / kakšno osle si / kot psovka zdaj ni čas za to, ti osle

oslèc -éca m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. rever : oslec pri suknji
// poklopec, zaklopka (pri žepu): poravnati oslece pri žepih

osledíti -ím dov. , oslédi in oslêdi; oslédil ( ī í )
1. lov. izvohati sled: pes je osledil jazbeca
2. star. najti , odkriti : skrij denar, da ga otroci ne osledijo ; iskal je izgubljeno kokoš, osledil pa je le nekaj perja

oslepáriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. ogoljufati , prevarati : pazi, da te ne bo osleparil / oslepariti koga za dobiček, pri kupčiji / ta fant jo bo osleparil, kakor je že marsikatero dekle

oslepárjenec -nca m ( ȃ )
ekspr. kdor je ogoljufan, prevaran: sleparji in osleparjenci

oslepélost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, stanje oslepelega: zaradi oslepelosti ni mogel več delati / kvariti si oči do oslepelosti

oslepéti -ím dov. , oslépi ( ẹ́ í )
1. postati slep: na starost je oslepel / kot podkrepitev naj oslepim, če lažem / oči so ji oslepele
2. ekspr. ne moči razsodno misliti, presojati: strast ga je tako prevzela, da je oslepel / kadar je prišla ona, je oslepel za vsa druga dekleta
3. knjiž. postati moten, neprozoren: če je steklo slabo, šipe oslepijo / ogledalo je oslepelo od vlage
ekspr. ali ti je pamet oslepela zakaj govoriš, ravnaš tako neumno ; ekspr. kar oslepel je od besa bil je zelo jezen

oslepítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oslepiti ali oslepeti: oslepitev je bila takrat pogosta kazen / pri tej bolezni mu grozi oslepitev

oslepíti -ím dov. , oslépi; oslépil ( ī í )
1. narediti slepega: oslepiti ptiče ; ujetnike so oslepili
// s svojo svetlobo povzročiti, da kdo (skoraj) ne vidi: žarometi so ga oslepili / gledanje v sonce ga je oslepilo
2. ekspr. povzročiti, da kdo ne more razsodno misliti, presojati: ljubezen jo je oslepila ; zmaga ga je oslepila
agr. oslepiti brste, očesa izrezati jih pred cepljenjem ali pri oblikovanju krošnje

oslépljati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. slepiti , oslepljevati : močna svetloba ga osleplja

oslepljênec -nca m ( é )
ekspr. oslepljen človek: oslepljenca so še naprej mučili

oslepljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
s svojo svetlobo povzročati, da kdo (skoraj) ne vidi; slepiti : sonce ga je oslepljevalo

oslepováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. slepiti , oslepljevati : sonce oslepuje

oslèz in osléz -éza m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
bot. zelnata rastlina, grm ali drevo z rumenimi, belimi, vijoličastimi cveti, Hibiscus: tam raste oslez

ôslica 1 -e ž ( ó )
manjšalnica od osla: vzel je oslico in nabrusil koso
obrt. zlatarska oslica kalcedon, ki se uporablja za ugotavljanje karatov drage kovine; preizkusni kamen

ôslica 2 -e ž ( ó ) nar. vzhodno
1. kopa , kopica 1 : oslica slame na dvorišču / spravljati seno, slamo v oslice / oslica drv skladovnica
2. lesena ali zidana odprtina na strehi gospodarskega poslopja, skozi katero se spravlja seno:

oslíca 3 -e ž ( í )
samica osla: jahati na oslici ; osel in oslica

oslìč -íča m ( ȉ í )
1. star. osel , osliček : oslič in volič
2. morska riba brez lusk s podolgovatim vretenastim trupom in daljšo spodnjo čeljustjo: v ribarnici prodajajo osliče / porcija osličev

oslíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od osel: osliček riga / vpreči, zajahati oslička
zool. vodni osliček majhen sladkovodni rak, Asellus aquaticus

oslíčji -a -e ( ȋ )
pridevnik od oslíca: osličje mleko

oslíniti -im dov. ( í ȋ )
1. zmočiti s slino: osliniti cigaretni papirček ; osliniti znamko ; osliniti si prst / polž oslini kamen / žival mora krmo dobro prežvečiti in osliniti
2. ekspr. udariti : še eno tako reci, pa te bom oslinil

oslojíti -ím dov. , oslójil ( ī í )
teh. prekriti s slojem česa: oslojiti ploščo

oslómba -e ž ( ọ̑ )
knjiž. pomoč , podpora : pri njem je iskala oslombo ; uporniki so imeli oslombo v vojaških silah sosednje države

oslòn -ôna m ( ȍ ó )
1. glagolnik od osloniti: oslon na zid / oslon na tradicijo
2. knjiž. naslonjalo , naslonilo : obložiti oslon z blazino / naslonil se je na oslon pri stražnem stolpu
3. zastar. pomoč , podpora : on je bil njen oslon in up

oslóna -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. naslonjalo , naslonilo : sedel je v naslanjaču in se s komolcem opiral na oslono / oslona stola, zofe
2. zastar. pomoč , podpora : dajati komu moralno oslono

osloníti oslónim stil. -ím dov. , oslônil stil. oslónil ( ī ọ́, í )
knjiž. nasloniti : osloniti puško na deblo / osloniti glavo na roke ; osloniti se na vrata / prevodi so se zelo oslonili na izvirnik / trditve je oslonil na trdne dokaze naredil odvisne od njih / na koga se boš v težavah oslonil pri kom boš poiskal, dobil pomoč, podporo

ôslov -a -o stil. ôslov -ôva -o prid. ( ó; ó ó )
nanašajoč se na osle: glasno oslovo riganje
ekspr. prepirati se za oslovo senco za nepomembne, nevažne stvari

oslovína -e ž ( í )
usnje iz oslove kože: opna na bobnu je iz oslovine

oslôvski -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na osle: dolgi oslovski uhlji / oslovska vprega / ekspr. oslovska trma
ekspr. oslovski most prikaz ali pripomoček za ljudi, ki si pri učenju kaj težko zapomnijo ali težko razumejo ; šol. žarg. oslovski most Pitagorov izrek ; oslovska klop nekdaj navadno zadnja klop, v kateri so za kazen morali sedeti slabi ali nedisciplinirani učenci ; star. napisati na oslovsko kožo pergament ; ekspr. knjige, zvezki imajo oslovska ušesa imajo zavihane, zmečkane ogle
arhit. oslovski hrbet gotski lok, polkrožno začet in v sredi koničasto dvignjen ; med. oslovski kašelj nalezljiva bolezen z napadi močnega, dušljivega kašljanja, zlasti pri otrocih

oslôvstvo -a s ( ō ) knjiž.
1. dejstvo, da je žival osel: osel se ni pritoževal zaradi svojega oslovstva
2. neumno govorjenje ali ravnanje; neumnost : Osel gre le enkrat na led. – Baš to je oslovstvo (O. Župančič)

osluškovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od osluškovati: previdno oprezovanje in osluškovanje / osluškovanje pljuč ; priprava za osluškovanje

osluškováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. knjiž. poslušati : zver vohlja in osluškuje, preden pride iz brloga
2. med. preiskovati organe s poslušanjem; avskultirati : osluškovati pljuča, srce / zdravnik ga je dolgo osluškoval

oslutíti in oslútiti -im dov. ( ī ú ū )
knjiž. zaslutiti : v tem trenutku je šele oslutil pomembnost odločitve

osmák -a m ( á )
star. jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke; osmerak : ustreliti osmaka
agr. koruza, katere storži imajo zrna samo v osmih vrstah

ósmanski tudi osmánski -a -o prid. ( ọ̑; ȃ )
knjiž. nanašajoč se na staro Turčijo; turški : upadanje osmanske moči / osmanska država

osmégniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. dotakniti se, oplaziti: Vihar je bil skoraj mimo, kakor da je le osmegnil ta gozd (D. Debič)

osméhniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. nasmehniti se: v zadregi se je osmehnil

osméliti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. opogumiti , ohrabriti : njegove besede so me osmelile ; osmelil sem se in vprašal

osmér -a -o štev. ( ẹ̑ )
ki je osmih vrst: v sprevodu stopajo osmere narodne noše
star. v spremstvu osmerih huzarjev osmih

osmerák -a m ( á )
lov. jelen ali srnjak, ki ima na vsakem rogu po štiri odrastke: ustreliti osmeraka / nepravilni osmerak ki ima na enem rogu štiri odrastke, na drugem pa manj

osmérec in osmêrec -rca m ( ẹ̑; ȇ )
1. šport. tekmovalni čoln za osem veslačev in krmarja: tekmovanje osmercev
2. geom. telo, ki ga omejuje osem enakostraničnih trikotnikov; oktaeder : prostornina osmerca
lit. verz z osmimi zlogi

osmérica -e ž ( ẹ̑ )
skupina osmih oseb: osmerica pred njimi je postavila nosila na tla / uvrstiti se v najboljšo osmerico

osmérka -e ž ( ẹ̑ )
1. biblio. velikost grafičnega dela z višino do 25 cm; oktav : knjiga je izšla v osmerki [8] / mala, velika osmerka / format osmerke
2. nav. mn., alp. dereza z osmimi konicami: navezati si osmerke

osméro -ih tudi -- štev. ( ẹ̑ )
skupina osmih enot
a) pri množinskih samostalnikih: osmero mladih oči strmi v mrak
b) pri drugih samostalnikih: imel je osmero otrok
rel. osmero blagrov povzetek krščanskega moralnega nauka

osmero... prvi del zloženk
nanašajoč se na število osem: osmerokotnik, osmerostran

osmerokóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
ki ima osem kotov: osmerokotne ploščice na tleh / osmerokotna stavba

osmerokótnik -a m ( ọ̑ )
geom. lik, ki ima osem kotov: narisati osmerokotnik

osmerostòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
vrsta iz osmih vštric stoječih ali korakajočih oseb: prvi osmerostop zavija desno / korakati v osmerostopih

osmerostrán in osmerostràn -ána -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima za osnovno ploskev osmerokotnik: osmerostrana stavba
geom. osmerostrana piramida, prizma

osméšenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od osmešiti: navdajal ga je strah pred osmešenjem / osmešenje napak

osméšiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da je kdo smešen, ponižan: napravil mi je škodo, zdaj me hoče pa še osmešiti ; osmešil ga je pred ravnateljem ; s takim ravnanjem se boš samo osmešil pred njim
// narediti, da kaj izgubi vrednost, pomen: osmešil je njihovo početje

osmetíti -ím dov. , osmétil ( ī í )
knjiž. nasmetiti : osmetiti tla

ôsmi -a -o štev. ( ó )
ki v zapovrstju ustreza številu osem: osmi [8.] maj ; pismo z dne 8. oktobra ; bil je osmi na cilju ; ob osmi (uri) 8 h 20 h ; v osmem letu ; kralj Henrik VIII. / osmi del celote osmina
nar. včeraj smo imeli osmi dan za njim osmino ; ekspr. naložila si je osmi križ osemdeset let je (bila) stara ; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije

osmíca -e ž ( í )
1. pog. številka osem: napisati osmico / na tej progi vozi osmica tramvaj, avtobus številka osem / pog. izpuliti osmico modrostni zob
// kar je temu podobno: gibi plesalke v obliki osmice / vrteti goreče bakle v krogih in osmicah
2. igralna karta z osmimi znaki: igralec ima karovo osmico
3. nar. zahodno začasni vinotoč, v katerem se prodaja domače vino: včeraj so pri sosedu odprli osmico ; osmica bo odprta ves teden
agr. privezati drevesce h kolu na osmico tako, da ima trak obliko številke osem ; lov. osmica šibra s premerom 3,5 mm; naboj, napolnjen s šibrami osmicami ; šport. osmica element umetnostnega drsanja, pri katerem opravi drsalec na eni nogi dva dotikajoča se kroga ; voziti osmico

ôsmič prisl. ( ó )
pri ponavljanju ali v zapovrstju na osmem mestu: sedemkrat je zgrešil, šele osmič je zadel

osmíčast -a -o prid. ( í )
podoben številki osem: osmičasta oblika / osmičast okras na kamniti plošči

ósmij -a m ( ọ́ )
kem. redka, trda, težko taljiva najtežja kovina, element Os: gramofonska igla iz osmija

osmína -e ž ( í )
1. del na osem enakih delov razdeljene celote: dobiti osmino vsote
2. etn. pogostitev osmi dan po pogrebu: povabiti na osmino ; bogata osmina
geom. osmina kroga ; rel. osmina čas osmih dni po prazniku, ko se v liturgiji še delno nadaljuje praznovanje ; božična osmina ; šport. osmina finala izločilno tekmovanje za nastop v četrtfinalu

osmínka -e ž ( ȋ )
del na osem enakih delov razdeljene merske enote, navadno kot samostojna mera: naročiti osminko vina / prosim, osminko rženega kruha / prazna osminka
glasb. osmina celinke ; pavza osminka
// nav. ekspr. osmina : dobil je osminko vsega

osmínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osmino: osminska delitev / osminska steklenica

osmislítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osmisliti: osmislitev človekovega bivanja ; osmislitev boja, življenja / glavni junak se bori za svojo osmislitev / podkrepitev in osmislitev umetnosti / znanstvena osmislitev vzrokov in posledic utemeljitev, upravičenost

osmísliti -im dov. ( ī ȋ )
knjiž. dati smisel, končni cilj: osmisliti svet, v katerem živimo ; osmisliti svoje življenje / njegova požrtvovalnost se je s tem osmislila
// utemeljiti , upravičiti : osmisliti darilo ; idejno, teoretično osmisliti

osmísljenje in osmíslenje -a s ( ȋ )
glagolnik od osmisliti: osmisljenje življenja

osmislováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. dajati smisel, končni cilj: te vrednote mu osmislujejo življenje

osmíški -a -o prid. ( ȋ )
mat. ki ima za osnovo število osem: osmiški sestav

osmíšljanje -a s ( í )
glagolnik od osmišljati: človekova potreba po osmišljanju / osmišljanje zahtev utemeljitev, upravičenost

osmíšljati -am nedov. ( í )
knjiž. dajati smisel, končni cilj: osmišljati svoja prizadevanja ; skrb za otroke je osmišljala njeno življenje
// utemeljevati , upravičevati : osmišljati teorije ; to osmišlja družbeno vlogo umetnika

osmíšljenje -a s ( ȋ )
glagolnik od osmisliti: prizadevati si za svoje človeško osmišljenje

osmódek -dka m ( ọ̑ )
1. osmojeni del česa: osmodek dogorevajoče trske
2. knjiž., ekspr. neumen, nespameten človek: kar reče ta osmodek, ni vredno upoštevati

osmodíti -ím dov. , osmódil ( ī í )
1. z ognjem, vročino povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je osmodil zidove ; ob sveči si je osmodil lase / strela je osmodila vrh drevesa
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: slana je osmodila travo, žito
2. ekspr. opeči : sonce ga je hudo osmodilo
ekspr. pri kupčiji ga je osmodil za precejšnjo vsoto ogoljufal, prevaral ; ekspr. z vso silo ga je osmodil po glavi udaril
agr. osmoditi prašiča s smojenjem odstraniti ščetine z njega

osmójek -jka m ( ọ̑ )
kar je osmojeno: osmojke, ki nastanejo pri likanju, je treba izprati z mrzlo vodo ; črni osmojki

osmolíti -ím dov. , osmólil ( ī í )
1. prepojiti, premazati s smolo: osmoliti nit / osmoliti čoln, tla / pri smreki si je osmolil obleko
2. ekspr. udariti : osmolila ga je okrog ušes

osmoljênec -nca m ( é )
kdor ima smolo pri tekmovanju: največji osmoljenec med našimi reprezentanti je bil, ker se mu je že pri prvi dirki pokvaril motor

osmoljênka -e ž ( é )
ženska, ki ima smolo pri tekmovanju: največja osmoljenka sezone ; osmoljenka prvenstva, tekme

osmošólec -lca m ( ọ̑ )
učenec osmega razreda: precej osmošolcev se je odločilo, da bodo nadaljevali šolanje na gimnaziji
// nekdaj učenec osmega razreda gimnazije: osmošolci so se pripravljali na maturo

osmošólka -e ž ( ọ̑ )
učenka osmega razreda: osmošolci in osmošolke
// nekdaj učenka osmega razreda gimnazije: osmošolke so se pripravljale na maturo

osmošólski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osmošolce: popravljati osmošolske naloge / osmošolske priprave na maturo

osmótičen in ozmótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na osmozo: osmotični pojavi / osmotični tlak

osmótski in ozmótski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osmozo: osmotske tvorbe / osmotski tlak

osmóza in ozmóza -e ž ( ọ̑ )
fiz., kem. pronicanje topila in raztopljenih snovi z majhnimi molekulami skozi polprepustno membrano: zakoni osmoze / obratna osmoza prehajanje snovi skozi polprepustno membrano v smeri večje koncentracije te snovi ; pren., publ. plemenska, rasna osmoza

osmózen in ozmózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
osmotski : osmozni pojavi / osmozni tlak

osmradíti -ím dov. , osmrádil; osmrajèn ( ī í )
zasmraditi : odtočni kanali najbolj osmradijo mesto ; takoj ko je vstopil, je osmradil stanovanje

osmŕkati se -am se dov. ( r̄ ȓ )
knjiž. usekniti se: osmrkal se je in si obrisal solze / osmrkati si nos

osmŕten -tna -o prid. ( ȓ )
ki je, nastopa ob smrti: osmrtni znaki / osmrtni govor ; osmrtno obvestilo

osmŕtnica -e ž ( ȓ )
obvestilo o smrti koga, navadno tiskano: vsak dan pregleda vse osmrtnice ; poštar jim je prinesel osmrtnico / med prazniki objavljajo osmrtnice po radiu

osmúkati -am tudi osmúčem dov. ( ú )
s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukati jagode, ribez ; osmukati liste z vej / martinček si osmuka kožo, ko se plazi skozi grmovje
// s smukanjem narediti, da česa ni več na čem: osmukati lan, stebla / ekspr. veter je osmukal drevesa
ekspr. videti je, da ga hočejo popolnoma osmukati izrabiti, izkoristiti
rib. osmukati drstnice iztisniti iz njih ikre in mleček

osmukávati -am nedov. ( ȃ )
s smukanjem, trganjem odstranjevati: zajci osmukavajo klasje
ekspr. kar dobro jih osmukavajo izrabljajo, izkoriščajo

osmúkniti -em dov. ( ú ȗ )
1. s smukanjem, trganjem odstraniti: osmukniti jagode, liste
2. ekspr. oplaziti , oprasniti : veja ga je osmuknila po licu / konja je osmuknil z vajetmi

osmúliti -im dov. , tudi osmulíla ( ú ū )
knjiž. osmukati : osmuliti poganjke / konj je osmulil najlepše klasje omulil

osnážiti -im dov. ( á ȃ )
1. odstraniti umazanijo, prah: osnažiti čevlje, obleko ; osnažiti stanovanje
ekspr. brivec ga že čaka, da ga osnaži obrije
2. očistiti , otrebiti : osnažiti piščanca, ribe

osník -a m ( í )
klin, ki preprečuje, da kolo ne pade, zdrsne z osi: vtakniti osnik v os
obrt. sveder za vrtanje lukenj v osi

osnôva -e ž ( ȏ ) navadno s prilastkom
1. kar bistveno določa, opredeljuje lastnosti, značilnosti česa: navodila so osnova za izpolnjevanje načrta ; to odkritje je bilo osnova za razvoj vede podlaga ; duhovne, idejne osnove gibanja ; moralne osnove sodobne družbe ; dokumenti bodo služili kot osnova za pogajanja / gimnazija da dobro osnovo za študij na univerzi podlago / publ.: delovati na osnovi pravilnika ; določiti cene na osnovi ponudbe in povpraševanja ; ocenjevati delo na osnovi objektivnih meril z objektivnimi merili
// kar je nujno potrebno za obstoj, razvoj česa: materialna osnova družbe, družine / domača surovinska osnova ne zadošča za potrebe industrije
// kar dela, da je kaj logično upravičeno, podprto: ta zakonski člen je osnova naših zahtev ; konferenca nima pravne osnove za sprejemanje takih sklepov / ta trditev nima osnove je neupravičena, neutemeljena ; za tako ravnanje ni nobene osnove razloga, vzroka
// kar služi za presojanje, vrednotenje česa: osnova za nagrajevanje naj bo delo / davčna osnova količina vrednosti ali dobrin, od katerih se odmeri davek ; pokojninska osnova povprečje osebnega dohodka v določenem obdobju pred upokojitvijo, od katerega se odmeri pokojnina
2. bistvena sestavina: osnova teh hribov je apnenec / osnova njenih pesmi so čustvene prvine / krema je narejena na osnovi lanolina
3. nav. mn. bistveni, najpomembnejši pojmi in načela kakega znanstvenega ali ideološkega sistema: osnove ekonomike, matematike, psihologije / osnove socialistične morale
4. jezikosl. s pripono razširjeni koren besede: naglas je na osnovi / ajevska, ijevska osnova ; nadomestna osnova ki z drugo, glede na izvor različno osnovo, sestavlja enotno sklanjatev, spregatev ; nedoločniška, sedanjiška osnova
5. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete: nategniti osnovo
// osnovne niti: osnova je bombažna, votek pa volnen / vezna, zankasta osnova
knjiž. družina je osnova človeške družbe osnovna celica ; knjiž. hiša ima trdno osnovo temelje ; pog. po zvišanju ima 1.500 evrov osnove osebnega dohodka, brez kakih dodatkov ; ekspr. njene besede so brez vsake osnove so izmišljene, neresnične ; zastar. sodeloval je pri osnovi društva ustanovitvi ; zastar. osnova romana osnutek, načrt ; publ. akcija je bila že v osnovi napačna v začetku, od začetka ; publ. to pomeni v osnovi isto pravzaprav, dejansko
agr. krmna osnova vsa razpoložljiva krma ; biol. dedna osnova gen; skupek vseh genov organizma ; gastr. kostna osnova kuhane ali pražene kosti z dodatki za pripravljanje juh, omak ; mat. korenska osnova število, iz katerega se računa koren ; logaritemska osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem ; osnova potence število, ki se potencira ; osnova številskega sistema število, ki izraža, koliko enot nižjega reda ima enota višjega reda ; obrt. vezilna osnova blago, na katerem se veze ; petr. osnova glavni del predornine, navadno steklast ali drobnozrnat

osnoválen -lna -o prid. ( ȃ )
zastar. ustanoven : osnovalni zbor

osnovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od osnovati: osnovanje društva / želja po osnovanju lastne države

osnovánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost osnovanega: verjeti v osnovanost idej / ugotovili so osnovanost pritožbe utemeljenost, upravičenost

osnovátelj -a m ( ȃ ) zastar.
1. ustanovitelj , utemeljitelj : on je osnovatelj klinike / osnovatelj smučarskih poletov
2. prireditelj , organizator : osnovatelji zborovanja

osnováti osnújem dov. , osnovál ( á ú )
1. knjiž. ustanoviti : osnovati društvo, stranko ; na šoli so osnovali več krožkov ; osnoval se je nov odbor
// ustvariti : osnovati (si) dom, družino / osnovati si pojme o svetu
// postaviti , utemeljiti : ta filozof je osnoval svoj nauk, nazor
2. zastar. narediti , izdelati : osnoval je podroben načrt ; on že ne bi mogel kaj takega osnovati
3. zastar. prirediti 1 , organizirati : osnovati izlet, zborovanje
zastar. o tem dogodku je osnoval pesem spesnil, napisal ; zastar. kar je osnoval v svoji glavi, je tudi dokončal kar si je zamislil ; zastar. v tem času so se osnovala nova mesta nastala, se razvila

osnôven -vna -o prid. , osnôvnejši ( ȏ )
1. ki vsebuje bistvene, najnujnejše elemente česa: osnovni strokovni izrazi ; osnovni biografski podatki ; osnovni pojmi iz matematike ; osnovne lastnosti, značilnosti / pridobiti si osnovno izobrazbo ; osnovna pravila igre / osnovna načela
2. ki je po pomembnosti na prvem mestu: osnovna dejavnost podjetja ; osnovna dolžnost, naloga ; osnovna vprašanja obstoja / osnovni pogoji za delo ; osnovni vzrok za kaj glavni ; to je njegova osnovna napaka velika, glavna / osnovna hrana ; osnovna živila
// ki je za kaj najpomembnejši, najvažnejši: osnovna misel romana ; osnovne poteze glavnega junaka / publ. osnovna točka dnevnega reda glavna, prva
3. ki predstavlja osnovo, temelj česa: brez osnovnih raziskovanj nadaljnje delo ni mogoče
// v zvezi osnovna šola obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo: dokončati osnovno šolo ; nižji in višji razredi osnovne šole / devetletna osnovna šola / s samoprispevki so sezidali več osnovnih šol
// v socializmu, v zvezi osnovna organizacija najmanjša organizacijska enota: osnovna mladinska organizacija
4. ki je bistvena sestavina česa: osnovna kovina v tej zlitini je baker / osnovna sestavina kamnine
5. teh. ki je v določenem procesu prvi: osnovni nanos laka, malte ; za osnovno barvo je uporabil belo barvo
agr. osnovno gnojenje prvo gnojenje s hranili, potrebnimi za normalno rast ; biol., bot. osnovno tkivo rastlinsko tkivo, ki lahko opravlja različne funkcije ; ekon. osnovni kapital kapital, ki je naložen v delovna sredstva ; osnovna glavnica glavnica brez rezervnih skladov in dobička ; osnovna sredstva zemljišče, zgradbe, oprema, ki je potrebna za opravljanje določene gospodarske dejavnosti ; fiz. osnovni delec ; osnovni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi ; osnovne barve tri enobarvne sestavine, iz katerih se lahko sestavi vsaka barva ; osnovna konstanta konstanta, ki se vzame kot dani podatek za kako teorijo ; geogr. osnovna karta karta, izdelana na osnovi terenske meritve ; geom. osnovna ploskev, stranica ; osnovna projekcijska ravnina vsaka projekcijska ravnina v neposredno danem projekcijskem sistemu ; glasb. osnovni ton najnižji ton osnovnega akorda; ton lestvice, ki ni zvišan ali znižan; prvi, najnižji harmonični delni ton, ki daje tonu višino ; jezikosl. osnovni pomen besede pomen besede, iz katerega je mogoče logično izpeljati druge pomene ; osnovna in določilna beseda zloženke ; osnovna stopnja pridevnika ali prislova oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova ; mat. osnovna množica množica, ki vsebuje vse množice, ki se bodo obravnavale ; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje ; med. osnovna presnova presnova, ki je potrebna za življenje pri mirovanju ; min. osnovna celica najmanjši delec, ki se ponavlja v zgradbi kristalne snovi ; obrt. osnovne petlje prvine, s katerimi se oblikuje (vzorčno) pletenje ali kvačkanje ; pravn. osnovne človekove pravice človekove pravice, ki so zagotovljene z ustavo ; šol. posebna osnovna šola nekdaj osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke ; šport. osnovna črta črta ob koncu teniškega igrišča, s katere igralec servira ; teh. osnovne enote enote za osnovne količine v mednarodnem sistemu enot ; tekst. osnovni valj del statev, na katerem je navita osnova ; osnovne niti podolžne niti v tkanini ; zool. osnovni tip značilni predstavnik kake živalske skupine

osnôvnica -e ž ( ȏ )
1. geom. osnovna stranica ravninskega lika: osnovnica trapeza, trikotnika ; dolžina osnovnice / osnovnica projekcijskega sistema presečnica osnovnih projekcijskih ravnin
2. knjiž. osnova , podlaga : materialna osnovnica družbe / vse kaže, da so nekatere osnovnice romana neresnične osnovne črte, sestavine

osnôvnik -a m ( ȏ )
jezikosl. oblika, ki izraža izhodiščni pomen pridevnika ali prislova: lastnosti samostalnikov se lahko izražajo v osnovniku, primerniku ali presežniku

osnovnošólec -lca m ( ọ̑ )
učenec osnovne šole: zborovanja so se udeležili gimnazijci in osnovnošolci

osnovnošólka -e ž ( ọ̑ )
učenka osnovne šole: slovensko himno je zapela osnovnošolka ; nastop skupine osnovnošolk ; osnovnošolci in osnovnošolke

osnovnošólski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osnovno šolo: osnovnošolska mladina / osnovnošolski učni predmeti ; osnovnošolska berila / osnovnošolski učitelj / ima osnovnošolsko izobrazbo / ekspr. naredil je osnovnošolsko napako veliko, začetniško

osnútek -tka m ( ȗ )
1. sestavek, navadno pisni, ki še ni dokončno izoblikovan: napisati, sestaviti osnutek ; zakonski osnutek ; osnutek statuta, ustave / idejni osnutek za roman / delo je šele v osnutku
knjiž. vsa stvar je šele v osnutku se je šele začela
// risba, skica, ki približno podaja videz kakega objekta, predmeta: izdelati osnutek za kostume in dekoracijo / od osnutka do spomenika je dolga pot
2. tekst. sistem vzporednih niti, ki so na statvah vzdolžno napete; osnova : nategniti osnutek
// osnovne niti: osnutek je navadno iz drugačnega materiala kot votek

osnúti osnújem dov. ( ú )
star. narediti osnutek: osnuti članek / osnuli so otroški vrtec ustanovili

osobít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. poseben , nenavaden : osobita ljubezen do knjig ; obleka iz osobitega blaga

osóčiti se -im se dov. ( ọ́ ọ̑ )
postati sočen: borovnice se med vkuhavanjem osočijo ; po dežju so se grozdne jagode osočile

osója -e ž ( ọ̄ )
nav. mn. kraj, prostor, obrnjen, usmerjen od sonca: na osoji je ležal sneg ; na osojah je steza izginila ; osoje in prisoje

osójen -jna -o prid. ( ọ̄ )
obrnjen, usmerjen od sonca: kuhinja je na osojni strani hiše ; na osojnih pobočjih je še sneg

osokôliti -im in osokóliti -im dov. ( ō ȏ; ọ̑ )
knjiž. opogumiti , ohrabriti : zmaga jih je osokolila za nadaljnji boj ; osokolil se je in vprašal

osolíti -ím dov. , osólil ( ī í )
narediti slano: osoliti juho, krompir / ko slanike stresejo iz mreže, jih takoj osolijo nasolijo ; pren., ekspr. svoje pripovedovanje je osolil z dovtipi
ekspr. prenočevanje so jim dobro osolili morali so dosti plačati zanj

osolzíti -ím [ osou̯ziti ] dov. , osôlzil ( ī í )
knjiž. zmočiti s solzami: osolziti robec / slovo jim je osolzilo oči ; oči so se mu osolzile

osónčenje -a s ( ọ̑ )
osončenost : tudi osončenje vpliva na oblikovanje zgradb

osónčenost -i ž ( ọ̑ )
obsijanost zemeljske površine s sončnimi žarki: zaradi ugodne osončenosti je kraj primeren za turizem

osónčiti -im dov. ( ọ́ ọ̑ )
obdati s sončno svetlobo: sonce je osončilo drevored ; pren., ekspr. smehljaj mu je osončil obraz

osónčje -a s ( ọ̑ )
astron. Sonce in nebesna telesa, ki krožijo okoli njega: raziskovati nastanek osončja
// prostor, v katerem so ta telesa: pripravljajo načrte za polete v osončje

osorêj prisl. ( ȇ )
star. ob tem času, ob tej uri: jutri osorej ne bo več živ / vrne se ob letu osorej

osóren -rna -o prid. , osórnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki kaže do ljudi neprijazen, odklonilen odnos, zlasti v govorjenju: osoren človek ; do vseh je neprijazna, skoraj osorna ; osorno dekle
// ki vsebuje, izraža tak odnos: odgovoril mu je z osornim glasom ; ima osoren pogled ; osorno govorjenje, vedenje
2. zastar. neprijeten , pust 2 : osoren kraj ; osorno vreme / pihal je osoren veter mrzel

osórnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost osornega človeka: njegova osornost jo je preplašila / fantov obraz je izražal osornost / ni vajen take osornosti osornega vedenja, ravnanja
zastar. osornost vremena mu je kvarila dobro voljo neprijetno, pusto vreme

osovráženost -i ž ( ȃ )
stanje osovraženega človeka: zavedal se je svoje osovraženosti

osovražíti in osovrážiti -im, in osovrážiti -im dov. ( ī á ȃ; ā ȃ )
zasovražiti : vaščani so ga zaradi tega dejanja osovražili ; pri ljudeh se je osovražil / osovražiti zemljo / knjiž. osovražiti otroku šolo pristuditi

ospel gl. osuti se

osporávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. zanikovati, ne priznavati: osporavati dejstva ; osporavali so mu pravico do posestva ; nihče ne more osporavati te ugotovitve

osprédje -a s ( ẹ̑ )
1. sprednji, najmanj oddaljeni, začetni del česa: miza stoji v ospredju odra ; ospredje ustne votline ; ospredje in ozadje / ospredje nagrobnika ; star. obnovili so samo ospredje hiše fasado, pročelje / prebil se je v ospredje, da bi bolje videl ; stopila sta nekoliko v ospredje naprej
vet. ospredje psa prsi s pleči in sprednjimi nogami
// knjiž. kraj, prostor pred čim: ospredje hiše je zasajeno z okrasnim grmičjem
2. publ., navadno v zvezi prihajati, stopati v ospredje postajati pomemben, pereč: gospodarska vprašanja prihajajo vedno bolj v ospredje ; problem manjšin spet stopa v ospredje
publ. postavljati v ospredje zahtevo po izobraževanju dajati prednost, poudarjati ; pog. zmeraj rine v ospredje hoče biti prvi, upoštevan ; publ. biti v ospredju pozornosti v središču pozornosti

osprédnji -a -e prid. ( ẹ̑ )
knjiž. bistven , pomemben , poglaviten : osprednji življenjski problemi ; osprednje človeške vrednote

osrámje -a s ( ȃ )
anat. predel ob zunanjih spolovilih: izpuščaj na osramju

osramočênje -a s ( é )
glagolnik od osramotiti: ni ga mogel obvarovati osramočenja ; prizanesti z osramočenjem
// občutek sramu: obšlo ga je osramočenje ; z osramočenjem je mislil na svoje ravnanje

osramočênost -i ž ( é )
lastnost, stanje osramočenega človeka: težko je prenašal svojo osramočenost ; mešanica jeze in osramočenosti
prevzela ga je osramočenost pred samim seboj postalo ga je sram

osramočeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. sramotiti : neprestano jo osramočuje / taka dejanja jih ponižujejo in osramočujejo

osramotíti -ím dov. , osramótil ( ī í )
s kazanjem napak, nepravilnega ravnanja vzeti komu ugled: že večkrat ga je osramotil ; s temi besedami ga je osramotil pred vsemi ; javno osramotiti ; dobro se je pripravil, da se ne bi osramotil pred profesorjem / s tem dejanjem je osramotil svoje ime
// spraviti v zelo neprijeten položaj: s svojim vedenjem ga je zelo osramotila
// povzročiti pri kom občutek manjvrednosti ali krivde: z nesebično pomočjo staršem je osramotil svoje brate ; s svojim uspehom je osramotil vse tekmece

osranè 1 -éta m ( ȅ ẹ́ )
vulg. bojazljiv, strahopeten človek: ta osrane si še spregovoriti ni upal

osranè 2 -éta s ( ȅ ẹ́ )
vulg. bojazljiv, strahopeten človek: kaj bo naredilo to osrane / kot psovka osrane prekleto

osránec -nca m ( á )
vulg. kdor je umazan z blatom, iztrebki: malega osranca je postavila v kad
// bojazljiv, strahopeten človek: na te osrance se ne moreš zanesti, preveč se bojijo / kot psovka še tega si ne upaš, osranec

osráti osérjem dov. , osêrji oserjíte ( á ẹ́ )
1. vulg. z iztrebljanjem umazati: krava je osrala ograjo ; živina se je osrala po nogah
2. nizko vzeti ugled, osramotiti: osral me je pri vseh znancih

osrčeválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. opogumljajoč , hrabrilen : hvaležen mu je bil za njegove osrčevalne besede

osrčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. opogumljati , hrabriti : osrčevali so ga, da v mestu ne bo osamljen ; osrčevala se je z mislijo, da je tak izpit opravilo že veliko ljudi / osrčevala ga je, naj se uči, da bo v življenju kaj dosegel spodbujala

osŕčiti -im dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. opogumiti , ohrabriti : njihova hladnokrvnost jih je osrčila ; nazadnje se je le osrčil in prosil za dovoljenje

osŕčje -a s ( ȓ )
1. predel prsnega koša pred srcem: čutiti bolečine v osrčju
// zastar. srce 1 : nož mu je porinil naravnost v osrčje
2. knjiž., navadno s prilastkom središče : oblikovanje mestnega osrčja ; osrčje gozda, dežele / ekspr., z oslabljenim pomenom: iti v osrčje gor ; življenje v osrčju narave v naravi / hiša stoji v osrčju doline sredi doline
agr. srednji, najmlajši listi solate, zelja
// ekspr. notranjost , notranjščina 2 : iz osrčja ladje je bilo slišati glasbo / vrtati v osrčje zemlje
3. knjiž., navadno s prilastkom bistvo , jedro : miselno osrčje povesti ; poseči v osrčje problema / omenjene tri pesmi so osrčje njegove pesniške zbirke

osŕčnik -a m ( ȓ )
anat. vrečica, ki obdaja srce: vnetje osrčnika

osrečeválec -lca [ osrečevau̯ca tudi osrečevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor osrečuje: imenovali so ga osrečevalec človeštva

osrečeválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. osrečujoč : osrečevalen pogled ; osrečevalne besede

osrečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da je kdo srečen: vse to človeka osrečuje ; zavest, da mu pomaga, ga je osrečevala
// ekspr. razveseljevati : vso hišo je osrečeval s svojo veselostjo / iron. spet nas osrečuje s svojim duhovičenjem

osrečítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osrečiti: trudil se je za njeno osrečitev ; osrečitev človeštva

osréčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, povzročiti, da postane kdo srečen: želi ga osrečiti ; njena ljubezen ga je osrečila
// ekspr. razveseliti : darilo jo je osrečilo

osrédek -dka m ( ẹ̑ )
1. star. središče , center : mesto je bilo osredek kulturnega življenja / osredek novele je spor med očetom in sinom jedro
2. star. otok, zlasti na reki: peljati se s čolnom na osredek / osredek na jezeru
3. nar. nezoran del sredi ogona: razorati osredek
gozd. gozd, navadno manjši, obdan z gozdom drugega lastnika

osréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
osrednji : osreden prostor v hiši / osredna oseba v romanu

osredíniti -im dov. ( í ȋ )
usmeriti prizadevanje, aktivnost; osredotočiti : vse moči je osredinila v to delo ; osrediniti pozornost na aktualne probleme ; osrediniti se na pomembne zadeve / osrediniti se na dihanje / svoje ustvarjanje je osredinil na roman in dramo ; osrediniti se na perečo problematiko
// dati, postaviti v sredino, središče: usodo glavnega junaka je v povesti osredinil

osredínjati -am se nedov. ( í )
usmerjati prizadevanje, aktivnost; osredotočati : osredinjati pozornost na pomembna vprašanja ; strateško načrtovanje se osredinja na opredeljevanje smernic razvoja organizacije ; osredinjati se na spodbujanje učenja
// dajati, postavljati v sredino, središče: zadnjo številko revije osredinja intervju z znanim profesorjem

osréditi -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osredotočiti : industrijo so osredili v večjih krajih / vse svoje misli je osredil na to vprašanje ; čete so se osredile okoli mesta / v takem hrupu se ni mogoče osrediti se zbrati
teh. osrediti kolo centrirati

osrédje -a s ( ẹ̑ ) knjiž.
1. središčni del: valovi so se zaganjali v osredje ladje / osredje sestavka je ocena sodobne poezije jedro
// kraj, ki je enako oddaljen od obrobij; sredina , središče : osredje mesta se je zelo spremenilo ; pren. biti v osredju dogajanja, zanimanja
2. stvarni in duhovni svet z določenimi značilnostmi, ki obdaja človeka; okolje : rad bi se iztrgal iz tega osredja ; živi v neprimernem osredju / družbeno, meščansko, proletarsko osredje

osrédnje... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na osrednji: osrednjeslovenski, osrednještajerski

osrédnjeslovénski -a -o prid. ( ẹ̑-ẹ́ )
nanašajoč se na osrednjo Slovenijo: osrednjeslovenska regija

osrédnji -a -e prid. ( ẹ̑ )
1. ki je, se nahaja v sredi, središču: osrednji del mesta ; osrednji prostor v hiši ; osrednja lega predmeta / osrednji del kolesa
2. ki deluje, vodi iz središča: osrednji odbor, organ ; osrednja vlada ; osrednje vodstvo stranke / osrednje gledališče najpomembnejše gledališče narodne ali državne skupnosti, zlasti glede na pomembnost repertoarja in kvaliteto uprizoritev
3. ki zelo izstopa po pomembnosti, nujnosti: osrednji problemi gospodarske politike ; osrednja oseba v romanu ; nekaj let je bil urednik naše osrednje leposlovne revije ; osrednja tema v razpravi ; osrednje vprašanje / publ. posvetiti čemu osrednjo pozornost največjo
anat. osrednji kanal kanal v hrbtenjači, napolnjen s hrbtenjačno tekočino ; osrednje živčevje živčevje, ki leži v lobanjski votlini in hrbteničnem kanalu ; biblio. osrednji katalog centralni katalog ; šol. osrednja šola osnovna šola s podružničnimi šolami

osrédnjost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost osrednjega: poudariti osrednjost lege predmeta / osrednjost njegove vloge

osrédnost -i ž ( ẹ̑ )
osrednjost : zaradi osrednosti njegove vloge so vse druge osebe ostale v ozadju

osredotóčanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od osredotočati: osredotočanje industrije na severu države

osredotóčati -am nedov. ( ọ́ )
1. večati količino, množino česa na določenem mestu, območju: težko industrijo osredotočajo na jugu države ; vojaške enote so začeli osredotočati ob meji
// združevati na enem mestu, usmerjati v središče: vso oblast hoče osredotočati v svojih rokah ; osredotočati vodenje delavskega gibanja
2. v zvezi z na usmerjati prizadevanje, aktivnost: tedanji čas jih je osredotočal na kulturno področje ; pri svojem delu se osredotoča zlasti na reševanje gospodarskih problemov

osredotóčenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od osredotočiti: osredotočenje prometa ; osredotočenje sredstev za nov poslovni objekt / osredotočenje funkcij, oblasti / za tako delo je potrebno popolno osredotočenje zbranost

osredotóčenost -i ž ( ọ̑ )
značilnost osredotočenega: osredotočenost delavstva v industrijskih središčih / osredotočenost sil v kaj / v delu se kaže pisateljeva osredotočenost na ljubezensko problematiko / z vso osredotočenostjo se je lotil dela zbranostjo

osredotočeváti -újem nedov. ( á ȗ )
star. osredotočati : osredotočevati čete na določenem kraju / leposlovno delovanje se je takrat osredotočevalo v Ljubljani / svoje zanimanje osredotočuje na književnost

osredotočítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osredotočiti: osredotočitev industrije v večjih središčih ; osredotočitev vojaških sil na obmejnem ozemlju / osredotočitev vseh sil v kaj / z osredotočitvijo na najboljša dela bi dobili popolnejšo pisateljevo podobo / pri študiju je potrebna popolna osredotočitev zbranost

osredotóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
1. povečati količino, množino česa na določenem mestu, območju: poveljstvo je osredotočilo čete v bližini nasprotnikovih položajev ; ves kapital se je osredotočil v rokah peščice ljudi
// združiti na enem mestu, usmeriti v središče: osredotočiti funkcije ; njeno življenje se je osredotočilo okoli doma / knjiž. vsi pogledi so se osredotočili v tisto smer obrnili, uprli / osredotočiti pozornost, prizadevanje
2. v zvezi z na usmeriti prizadevanje, aktivnost: razmere so jih osredotočile na gospodarska vprašanja ; popolnoma se je osredotočil na nalogo
publ. osredotočiti vse napore v izgradnjo boljše družbe zelo si prizadevati, se potruditi za

osrénica in osreníca -e ž ( ẹ̑; í )
alp. ledena, skorjasta plast na površini snega, navadno tanjša: na pršiču se je naredila osrenica ; hoja po osrenici je zelo težavna

osréniti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
povzročiti, da se naredi sren: sonce in veter osrenita le zgornjo plast snega ; sneg se je osrenil

osrepéti -ím dov. , osrêpi in osrépi ( ẹ́ í )
knjiž. postati srep: pogled mu je nenadoma osrepel

osréžiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
povzročiti, da se naredi srež: mraz je osrežil sneg ; hribi so se osrežili / obrvi so se mu od vlage osrežile

óst ž ( ọ̑ )
1. zelo zožen, priostren končni del česa; konica : naperiti ost v koga ; odkrhniti, odlomiti ost ; kovinska ost ; ost kopja, meča, sulice, trnka / knjiž. v daljavi so se bleščale osti gor vrhovi
// končni, ožji del česa sploh: v soncu so se svetile osti vojaških čelad
zool. čelna ost koničasti podaljšek koša rakov deseteronožcev
2. ekspr. kar izraža kritičen, negativen odnos: v ženinem odgovoru je začutil ost ; idejna ost v članku / kritična, satirična ost
// knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: njegova pripoved je bila polna osti ; ost pregovora
3. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe: loviti z ostmi ; nabadati ribe z ostmi
ekspr. odbiti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega ; ekspr. kritiki odlomiti ost omiliti jo ; zastar. stavbo je načela ost časa je načel čas, zob časa

ostajalíšče -a s ( í )
knjiž. hiša, v kateri se dobi prenočišče in oskrba: najti zatočišče v predmestnem ostajališču

ostájanje -a s ( ā )
glagolnik od ostajati: ostajanje in odhajanje / ostajanje v gostilni / ostajanje hrane
star. vsega ima na ostajanje na pretek

ostájati -am nedov. ( ā )
1. še naprej biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: drugi so zgodaj odhajali, on pa je ostajal / ob večerih ostaja doma ; po cele popoldneve ostaja pri njih / mladina ne ostaja rada na kmetih / zaradi dobre postrežbe so gostje ostajali po več dni
2. s prislovnim določilom večkrat biti puščen kje, večkrat ne biti (po)spravljen z določenega mesta: posoda je ostajala na mizi ; avtomobil je ostajal pred hišo / žito je ostajalo na polju
3. s prislovnim določilom še naprej biti, se nahajati v določenem položaju: ostajati na koncu vrste ; zmeraj je ostajal v njeni bližini
// nav. ekspr. prihajati glede na premikajočega se v določen položaj: gore so ostajale v daljavi ; za njimi je ostajala domača vas / brat je ostajal za njim zaostajal
4. (večkrat) biti še
a) neporabljen, nerazdeljen: ostaja mu dovolj časa za šport
b) neopravljen, nenarejen: gospodinjska dela ji ostajajo
c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ostaja le še vdaja, za boj mu manjka moči ; ne ostaja mu drugega, kot da ga sprejme v hišo
// presegati potrebno mero, količino: hrane dobi toliko, da ostaja
5. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka
a) še naprej obstaja: le težko je ostajala budna ; kako se je to zgodilo, ostaja skrivnost / sodobniki so ostajali ravnodušni do teh vprašanj ta vprašanja jih niso vznemirjala / ostajati pokonci / ostajati brez kruha ; ostajati v ležečem položaju ; publ. ostajati v mejah možnosti
b) začenja nastopati: spoznal je, da ostaja v svojih prizadevanjih sam
izkupiček od živine je ostajal njemu ga je dobival on ; publ. pogovori so ostajali pri likovnih temah pogovarjali so se (samo) o njih ; ekspr. dosledno ostaja pri svoji trditvi vztraja ; v učenju ni hotela ostajati za drugimi zaostajati, biti slabša ; preg. kdor zgodaj vstaja, mu kruha ostaja kdor je delaven, prizadeven, dobro živi

ostáli -a -o prid. ( á )
1. ki je ostal: doma ostali otroci / knjiž. po potresu ostali prebivalci preživeli
2. knjiž. drug 2 , preostali : ostali del večera so preživeli v strahu ; navesti še ostale predstavnike gibanja ; poleg teh naj se pretehtajo še vse ostale možnosti ; sam.: hotel se je dvigniti nad ostale ; povedal sem, česar sem se spomnil, ostalo sem pa pozabil ; v ostalem pa se dolgočasim sicer pa / žalujoči ostali v osmrtnicah pokojnikovi sorodniki; prim. ostati

ostalína -e ž ( í )
1. kar se ohrani iz preteklosti: obredne ostaline ; plesne ostaline slovenske ljudske kulture ; ostaline iz rimske dobe
2. knjiž. zapuščina : urediti prijateljevo ostalino / literarna ostalina ; rokopisna ostalina

ostánek -nka m ( ȃ )
1. neporabljen, nerazdeljen, neopravljen del kake celote: nekaj denarja je razdelil, ostanek pa je obdržal ; ostanek hlebca ; izpiti še ostanek vina / plačati ostanek dolga / knjiž.: ostanek dneva je preživel s prijatelji ; ostanek poti je prehodil peš zadnji del
// nav. mn. kos blaga, ki ga ni mogoče (raz)rezati na manjše kose za prodajo: kupiti, prodajati ostanke ; ostanek za hlače, krilo / ta obleka je iz ostanka
2. nav. mn., navadno s prilastkom še obstoječi del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: ostanki grajskega obzidja ; najti ostanke izumrlih živali / v rokah je držal ostanek metle ; ekspr. to so le ostanki ceste, pravzaprav kolovoz
// del česa, kar je obstajalo v veliki količini, v visoki stopnji: ta etnična skupina predstavlja ostanek številnega naroda / ostanki stare miselnosti ; ostanki ljudskih šeg / ekspr. to so le ostanki nekdanje lepote, slave
// kar po kakem procesu od česa še ostane: izločiti ostanek snovi s segrevanjem ; les izgoreva skoraj brez ostankov ; ostanek pri luženju
3. nav. mn., navadno s prilastkom del česa, ki se ne
a) porabi pri izdelavi, predelavi: lesni, mesni, tekstilni ostanki
b) poje, popije: ker je prišel prepozno domov, je dobil le ostanke ; jesti, piti ostanke ; na mizi je še polno ostankov / ostanki od kosila
// kar ostane od kakega pridelka po (po)spravljanju: pobirati ostanke v sadovnjaku, vinogradu ; ostanki po žetvi
4. mn., ekspr., s prilastkom mrtvo telo, truplo: pokojnikove posmrtne ostanke so prepeljali v rojstni kraj
5. glagolnik od ostati: njegov ostanek v krčmi je povzročil govorice
zastar. nikjer nima ostanka obstanka ; pog. ne bom za drugimi pobiral ostankov ne maram ženske, s katero so imeli drugi ljubezensko razmerje ; publ. najstarejši ostanki kulturnega delovanja človeka sledovi, dokazi ; publ. obračunati z ostanki preteklosti kritično presoditi negativne stvari, ki so se ohranile iz preteklosti ; publ. zbirka se brez ostanka vključuje v tradicionalno poezijo popolnoma
arheol. ostanki kolišč ; ostanki paleolitika ; fiz. destilacijski ostanek ; mat. ostanek število, ki ostane od deljenca po deljenju ; pal. fosilni ostanki

ostarélost -i ž ( ẹ́ )
stanje ostarelega človeka: težko je prenašal svojo ostarelost ; to je znamenje ostarelosti

ostaréti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati star: oče je ostarel / prezgodaj ostareti
ekspr. pri stroju je ostarel zelo dolgo je delal pri stroju

ostarévati -am nedov. ( ẹ́ )
starati se: čim bolj je ostareval, bolj ga je skrbela starost / zgodaj je začel ostarevati

ostáti ostánem dov. ( á ȃ )
1. ne prenehati biti, se nahajati na določenem prostoru, v določenem kraju: vsi so odšli, le on je ostal ; ostati na deželi, v mestu / slike so ostale na steni ; v steklenici je ostala samo gošča / listje ne bo dolgo ostalo na drevju / ostati doma za varuha / najstarejši sin je ostal na kmetiji je postal njen gospodar
// po prihodu kam ne oditi takoj: v vsakem kraju so ostali nekaj dni ; ostati na zabavi do konca / boji se, da bo moral ostati v bolnišnici da ga bodo obdržali ; rad bi ostal v tem kraju se za stalno naselil ; odločili so se, da bo ostala pri njih da jo bodo sprejeli v svojo družino
2. s prislovnim določilom pri premikanju, gibanju ne (moči) priti z določenega mesta: krogla mu je ostala pod lopatico ; voz je ostal v blatu / smeti so ostale na cedilu
// ne priti z določenega mesta, iz določenega kraja: če pomoč ne bi prišla pravočasno, bi ostali v jami / ekspr.: ostal je na fronti padel ; rokopis je ostal v predalu ni bil objavljen / akti so ostali pri direktorju ; pren. sklepi so ostali le na papirju
// biti puščen kje, ne biti (po)spravljen z določenega mesta: čoln je ostal v vodi ; posoda je ostala na mizi / žito je ostalo na polju / ker je prišel prepozno, je ostal zunaj
3. s prislovnim določilom ne prenehati biti v določenem položaju: letalo je dolgo ostalo na tej višini ; ostati na koncu vrste ; zmeraj je ostal v njeni bližini / vozilo je v ovinku komaj ostalo na cesti
// nav. ekspr. priti glede na premikajočega se v določen položaj: reka je ostala na desni ; gore so ostale v daljavi ; domača vas je ostala za njim
4. s širokim pomenskim obsegom ne prenehati biti, obstajati: jama, ki jo je naredila granata, je ostala ; zob ga je nehal boleti, oteklina pa je ostala ; težave bodo ostale / hruške so zgnile, jabolka so pa ostala so se ohranila ; lepo vreme bo ostalo še nekaj dni trajalo
// ne prenehati
a) biti, obstajati kot del, sestavina, element celote, ki ne obstaja več: od servisa je ostal le en krožnik ; od cerkve je ostal zvonik / iz tistih časov je ostalo nekaj predmetov se je ohranilo
b) se uporabljati, biti veljaven: parne lokomotive ne bodo dolgo ostale ; dosedanje omejitve uvoza bodo še ostale / cene nekaterim živilom so ostale se niso spremenile / nekaj ljudskih šeg je ostalo
c) biti zanimiv, pomemben: njegova dela bodo ostala ; ekspr. če bomo prestrogi, kaj bo ostalo
5. z dajalnikom ne prenehati biti
a) pri kom kot lastnost: lepota ji je ostala ; veselje do dela mu je ostalo / bolezen mu je ostala iz otroških let jo ima ; to ime mu je ostalo tako so ga začeli imenovati; tako so mu rekli / drevesu je ostalo le še nekaj listov
b) v posesti, lasti koga: hiša mu je ostala, drugo so mu pa prodali na dražbi / uniforma je vsakemu ostala
6. ne prenehati biti
a) skupaj s kako celoto: čeprav so seme čistili, je v njem ostal plevel / v novi izdaji bodo ostale skoraj vse pesmi iz prve izdaje
b) član kake skupnosti: ostati pri pevskem društvu ; ostati v organizaciji
7. biti še
a) neporabljen, nerazdeljen: ostalo je še nekaj časa ; hrane je ostalo za pet dni ; ostali sta še dve vstopnici ; ni mu ostalo dosti denarja za knjige / večerja zanj je ostala ; jabolko naj ostane zanjo naj se prihrani
b) neopravljen, nenarejen: vse domače delo ji je ostalo ; ostalo mu je še nekaj izpitov / naloga mu ostane za zvečer
c) nav. ekspr. edino mogoč, primeren: ne ostane mu drugega, kot da ga prosi za pomoč ; kaj nam po vsem tem še ostane kaj lahko še storimo
// preseči potrebno mero, količino: blaga je za plašč dovolj, še ostalo bo ; hrana vsak dan ostane
8. ne prenehati biti, obstajati kot posledica česa, ko povzročitelj ni več navzoč: od rane so ostale brazgotine ; za nevihto je ostalo opustošenje
// biti kot zapuščina po kom: prepustil jim je vse, kar je ostalo po materi / ekspr. natisnili so vse, kar je za njim ostalo kar je napisal
9. ne se odstraniti iz oprijema, ker preneha prvotna pritrjenost, vez: ko je prijel za kljuko, mu je ostala v roki ; potegnil je in zob mu je ostal v kleščah / na krtači je ostalo dosti dlak
10. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da lastnost ali stanje osebka še naprej obstaja
a) s pregibno besedo: mož je ostal poštenjak ; to naj ostane skrivnost ; ostati krepek, zdrav, živ ; kljub prošnjam je ostal neizprosen ; ostati neporočen / ostal ji je zvest vse življenje bil / brezoseb. ostalo bo hladno, suho / kot pozdrav ostanite zdravi
b) z nepregibno besedo: ostati pokonci
c) s predložno zvezo: nekateri predeli so ostali brez električne razsvetljave ; ostati na dopustu ; ostati pri življenju ; ostati v vodoravni legi, čepečem položaju ; ostati v stikih, veljavi / ostati na istem delovnem mestu ; publ. ostati na položaju predsednika ostati predsednik
č) s primerjavo: fant je ostal, kakor je bil
// izraža, da lastnost ali stanje osebka nastopi
d) s pregibno besedo: nazadnje je ostal siromak ; po očetovi smrti je ostala sama
e) z nepregibno besedo: ostati zadaj zaostati
f) s predložno zvezo: ob koncu meseca je ostal brez denarja ; živina bo ostala brez krme
pisana beseda ostane vsak dogovor naj se zapiše ; ostalo mu je še nekaj italijanskih besed jih še zna ; ekspr. ostati mož beseda narediti, kar je bilo obljubljeno, rečeno ; ekspr. njegovo ime bo ostalo zapisano v naši zgodovini je zelo pomemben, slaven ; posestvo je ostalo sinu ga je podedoval ; napovedana proslava ostane bo ; publ. prošnja je ostala brez uspeha ni bila ugodno rešena ; elipt. če bo ostal, ne bo nikoli hodil ostal živ, preživel ; pog., ekspr. nobene nam ni ostal dolžen vsak naš napad, obdolžitev je učinkovito zavrnil ; ekspr. ničesar mu ne bo ostal dolžen za vse, kar mu je hudega storil, se mu bo maščeval ; ostal je sam s svojo bolečino nikomur se ni mogel potožiti ; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila ; ekspr. ob tem prizoru je ostal brez besed je bil zelo osupel, prizadet ; ekspr. zemlja ne bo ostala brez rok ljudje bodo še kmetovali ; ekspr. ostati brez strehe izgubiti stanovanje, dom ; ekspr. nekaj tega mora ostati za seme se naj ne uniči, odpravi ; ostati na cedilu brez pomoči, sam ; ekspr. ostati na cesti biti brez službe ali brez stanovanja; izgubiti službo ali stanovanje ; vse življenje je ostal na deželi živel ; s stanarino bom ostal še na dolgu je ne bom še poravnal ; dolg ne sme ostati na hiši dolg, za katerega se jamči, se mora poravnati ; beseda mu je ostala na jeziku ni povedal tega, kar je mislil ; ekspr. mesto so porušili, da ni ostal (niti) kamen na kamnu popolnoma so ga porušili ; zastar. ostal je na mestu kakor vkopan obstal ; ostati na miru, pri miru ne se premakniti ; ostati na pol poti ne dokončati, ne opraviti začetega ; ekspr. ostale so jim glave na ramah ostali so živi ; ekspr. ostalo je samo pri besedah samo govorili, razpravljali so ; ekspr. navadno ostane pri prvi merici spije samo eno merico ; ekspr. ostalo je pri obljubah obljub niso izpolnili ; ostalo je pri starem nič se ni spremenilo ; ostati pri stvari razpravljati, pogovarjati se le o stvari, ki je predmet razprave, pogovora ; nič mu ne ostane v glavi ničesar si ne more zapomniti, se naučiti ; beseda mu je ostala v grlu ni povedal tega, kar je mislil ; dogodek mu je ostal v lepem spominu se ga rad spominja ; pog. popevka mu je ostala v ušesih zapomnil si je njeno melodijo ; ekspr. to naj ostane med nami drugim tega ni treba pripovedovati ; ekspr. to mi bo ostalo vse življenje pred očmi tega se bom spominjal, to si bom predstavljal ; strokovno je ostala daleč za njim zelo jo je prekosil ; pog. po poroki je ostala doma se ni odselila; se ni zaposlila ; pog. zaradi otrok je ostala doma se ni zaposlila; je prenehala delati ; pog. kje sva že ostala pri katerem delu, stavku besedila sva prenehala; o čem sva prej govorila
mat. pet v sedemindvajset gre petkrat, ostane dve ; pravn. ostati pri izpovedi vztrajati; prim. ostali

ostáviti -im dov. ( á ȃ )
zastar. pustiti : denar je ostavila na mizi / ostavili so ga samega
// zapustiti : premoženje je ostavil otrokom / mož jo je ostavil

ostávka -e ž ( ȃ )
publ. odpoved opravljanju pomembnejše javne funkcije ali službe; odstop : preklicati ostavko na direktorsko mesto ; sprejeti ostavko / minister je dal, podal ostavko je odstopil

ostávljati -am nedov. ( á )
zastar. puščati : ostavljati denar doma / ne ostavljaj me same
// zapuščati : posestvo ostavlja ženi

ostebréti -ím [ ostəbreti ] dov. , ostebrì in ostèbri ( ẹ́ í )
1. knjiž. postati podoben stebru: po teh predelavah je kip ostebrel
2. ekspr. postati negiben, tog: ob teh besedah je ostebrel

osteklenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati podoben steklu: riž zalijemo, ko ostekleni
metal. pesek ostekleni se spremeni v steklasto snov
2. ekspr. postati negiben, tog: ostekleneli so od groze / ko je to videl, mu je obraz osteklenel
// v zvezi z oči na široko odpreti veke in ne premakniti zrkla: bolniku oči osteklenijo / ob pogledu na ta prizor so jim osteklenele oči

ostekléti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. ostekleneti : glina pri določeni temperaturi ostekli / ostekleti od groze / oči so mu osteklele od jeze in razburjenja

osteklíti -ím dov. , ostéklil in ostêklil in osteklíl ( ī í )
zastekliti : ostekliti okna, vrata / ostekliti mizo pokriti s stekleno ploščo ; pokrito teraso so osteklili obdali s steklom
gastr. ostekliti riž na hitro ga prepražiti, da med dušenjem zrna ne razpadejo

ósten -tna m ( ọ́ )
1. nekdaj palica z železno konico zlasti za poganjanje volov: vola je dregnil z ostnom
2. star. ost , bodica : v njenih besedah je začutil osten

osténje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. več sten, stene: ostenje je obloženo s keramičnimi ploščami ; leseno ostenje hiše / ostenje in dno posode / ostenje črevesja, želodca / plezati v ostenju ; strmo ostenje ; južno ostenje Skute
um. ploskev, ki v debelini stene omejuje odprtino oken, vrat

ostentatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. izzivalen , kljubovalen : njegov ostentativni odhod jih je preplašil ; postavljal se je z ostentativnim zanikovanjem družbenih norm

osteologíja -e ž ( ȋ )
nauk o kosteh: ukvarjati se z osteologijo

osteopatíja -e ž ( ȋ ) med.
1. obolenje kosti: imeti osteopatijo
2. zdravljenje različnih bolezni z ročnim mehaničnim delovanjem na okostje, mišičevje: zdravljenje z osteopatijo ; homeopatija in osteopatija

osteopeníja -e ž ( ȋ ) med.
začetno zmanjšanje mineralne kostne gostote: zboleti za osteopenijo ; zdravljenje osteopenije

osteoporótičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na osteoporozo: osteoporotični bolnik ; že majhna obremenitev lahko povzroči osteoporotični zlom ; osteoporotične spremembe

osteoporóza -e ž ( ọ̑ )
med. zmanjšana trdnost kosti zaradi pomanjkanja anorganskih snovi, krhkost kosti: preprečevati osteoporozo

osteoporózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na osteoporozo: osteoporozni zlom ; osteoporozna bolnica ; zdravljenje osteoporoznih kosti

óster -tra tudi ôstra -o stil. prid. , ostrêjši ( ọ́, ó )
1. ki dobro reže, seka, grize: oster meč, nož ; ostri zobje ; ostra kosa ; ostro rezilo ; oster kot britev
// ki bode, zbada: oster trn ; ostra brada, dlaka / ostra bodica / ostri kremplji / oster pesek ; na ostri skali se je opraskal
2. ki je ozke, koničaste oblike: ostri vrhovi gor ; ostre ličnice / pokončna, ostra pisava / ekspr. ima dolg, oster nos
// ki ima izrazite mejne črte: ostri obrisi, robovi ; ostre sence
3. zelo sposoben za sprejemanje dražljajev: oster sluh, vid, voh / ostro oko, uho
4. ki vsebuje, izraža strog, neprizanesljiv odnos: z ostrim glasom vprašati ; oster odgovor ; ni vzdržal njegovega ostrega pogleda ; ostre besede ; ostra kazen, kritika, ocena / predstojnik je bil oster človek ; ne bodi tako oster
5. nav. ekspr. ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, v močni obliki: oster glas, krik, pok, žvižg ; oster okus, vonj ; ostra bolečina ; ostra svetloba / oster mraz hud ; oster veter, zrak veter, zrak, ki vzbuja občutek hudega mraza ; letos bo ostra zima / ostro podnebje podnebje s hudim mrazom in veliko vročino
b) v zelo izraziti obliki: oster ovinek / oster boj, spor ; prišlo je do ostre medsebojne konkurence / ostre črte, poteze na obrazu ; med obema področjema ni ostre meje
6. ekspr. bister , prodoren : oster opazovalec / oster duh, razum, um ; ostro mišljenje
ekspr. biti ostrega jezika odrezav, napadalen ; ekspr. ima oster nos bistro, pravilno predvideva ; šport. žarg. ostra igra neobzirna, zelo borbena igra ; ostra paprika pekoča paprika
bot. ostri mleček rastlina z belim sokom v steblih, ki raste na močvirnatih travnikih, Euphorbia esula ; film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave ; fot. ostri posnetek posnetek, pri katerem je posneti predmet, pojav jasno, razločno viden ; ostra slika ; gastr. ostra moka moka iz drobnih delcev ; geom. ostri kot kot, manjši od 90° ; voj. ostri naboj naboj s kovinsko kroglo

ostináten -tna -o prid. ( ȃ )
glasb., v zvezi ostinatni bas glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v basu:

ostináto -a m ( ȃ )
glasb. glasbena misel, ki se brez sprememb ponavlja v istem partu: ostinato v basu

óstnat -a -o prid. ( ọ̑ )
star. koničast , šilast : kazal je svoja ostnata kolena / ostnate bodice ostre
bot. ostnati šaš rastlina s ščetinastimi listi in na gosto razvrščenimi klaski, Carex mucronata

ostník -a m ( í )
zastar. kopje : metati ostnik ; oboroženi so bili z meči in ostniki

ostrakízem -zma m ( ī )
1. zgod. glasovanje državljanov v stari Grčiji na lončenih črepinjah o izgonu državi nevarnega državnika, črepinjska sodba: uvesti ostrakizem / žrtev ostrakizma
2. knjiž., ekspr. izgon : ostrakizem ga je ločil od domovine

ostranjevánje -a s ( ȃ ) rač.
razdeljevanje pomnilnika na pomnilniške strani: segmentacija z ostranjevanjem ; uporabljati tehniko ostranjevanja

ostrašíti -ím in ostrášiti -im dov. , ostrášil ( ī í; á ȃ )
1. vzbuditi strah: tako so ga ostrašili, da si ni upal nadaljevati dela ; saj ne bo tako hudo, kot pravijo, ne dajte se ostrašiti
2. zastar. prestrašiti , ustrašiti : njegov divji pogled jo je ostrašil ; ostrašiti otroka ; tako sem se ostrašil, da mi še zdaj srce razbija

ostrašljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki ostraši: zaradi ostrašljivih besed se ni upal lotiti dela

óstrc -a m ( ọ̑ )
nar. vzhodno ostrina (rezila): otipala je ostrc na kosi
vet. konica na grebenu plečnice pri govedu in psu

ostrênje -a s ( é )
glagolnik od ostriti: ostrenje britve, svedrov / ostrenje svinčnika / prizadevati si za ostrenje duha

ostréšek -ška m ( ẹ̑ )
knjiž. napušč , pristrešek : širok ostrešek / v dežju so se igrali pod ostreškom

ostréšen -šna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ostrešje: ostrešni trami / ostrešna slama

ostréšiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. pokriti (s streho): hišo morajo samo še ostrešiti

ostréšje -a s ( ẹ̑ )
1. nosilno ogrodje strehe: delati, postavljati, tesati ostrešje ; prekrivati ostrešje ; jekleno, leseno ostrešje ; tramovi ostrešja
arhit. ostrešje na čop s trikotno prirezanim koncem slemena pri dvokapni strehi
2. star. streha : hiša z razbitimi okni in razdrapanim ostrešjem ; slamnato ostrešje
star. vrnil se je pod domače ostrešje domov
3. napušč , pristrešek : vedrili so pod ostrešjem ; pod ostrešjem je visela koruza

ostréšnik -a m ( ẹ̑ )
ostrešni tram: ogenj je uničeval še zadnje ostrešnike

ostŕgati -am tudi ostŕžem dov. ( ŕ r̄ )
s strganjem odstraniti: ostrgati lubje, mah z drevesa ; ribe očistimo in jim ostrgamo luske
// s strganjem narediti, da na čem česa ni več: ostrgati drevo, pod / ostrgati krompir s strganjem odstraniti lupino
agr. ostrgati prašiča s strganjem odstraniti ščetine z njega

ostrgávati -am nedov. ( ȃ )
s strganjem odstranjevati: ostrgavati lubje z dreves / cele dneve je morala ostrgavati krompir strgati

ostríca -e ž ( í )
1. knjiž. oster, koničast vrh gore: v daljavi se bleščijo zasnežene ostrice
// oster, koničast del grebena: zagledali so vrh z izrazito ostrico na južni strani
2. knjiž. pikra, zbadljiva beseda ali misel: v njegovem odgovoru je začutil ostrico ; satirične ostrice ; v spisu je veliko ostric
3. star. ostrina (rezila): preizkusil je ostrico kose / iz žepa je potegnil nož z veliko ostrico rezilom
bot. travi podobna rastlina s črtalastimi listi, stebelci brez kolenc in s cveti v klaskih, Cyperus ; žel. priostreni del jezička kretnice, ki določa spremembo smeri vožnje

ostríči ostrížem dov. , ostrízi ostrízite; ostrígel ostrígla ( í )
skrajšati, odstraniti lase, dlako: brivec ga je obril in ostrigel ; ostriči ovco ; noče se ostriči ; dolge lase so ji ostrigli / lepo, pravilno jo je ostrigla postrigla
sosedovo hčerko so partizani ostrigli ostrigli so jo za kazen, ker se je družila z okupatorjevimi vojaki ; ostrigli so ga na balin do golega ; ostriči se na krtačo ostriči lase zelo na kratko, tako da stojijo pokonci
// nav. ekspr. s škarjami porezati, odrezati: ostriči otroku nohte / ostriči peruti

ostríga -e ž ( ī )
morska školjka, ki živi prirasla na podlago: gojenje, nabiranje ostrig / pečene ostrige

ostrígar -ja m ( ȋ )
kdor išče, nabira ostrige: ostrigarji so živeli v kolibah na peščenih otokih
bot. užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike, Pleurotus ostreatus

ostrílec -lca [ ostrilca in ostriu̯ca ] m ( ȋ )
delavec, ki ostri kovinske predmete: nastavili so nekaj brusilcev in ostrilcev / tovarna izdeluje tudi mesoreznice in ostrilce ostrila
film. član snemalne ekipe, ki skrbi za ostrino posnetkov

ostrílo -a s ( í )
priprava za ostrenje: potegniti z ostrilom ; jekleno ostrilo ; ostrilo za nože

ostrína -e ž ( í )
1. lastnost, stanje ostrega: nož izgublja ostrino ; ostrina konice / ostrina sluha, vida / ekspr.: ostrina besed ; ostrina kazni, kritike, ocene / ekspr. ostrina nasprotja, problema / ostrina zime / ekspr. občudovali so ostrino njegovega razuma / ostrina posnetka / ekspr., v prislovni rabi z (vso) ostrino reči, povedati kaj ostro, odločno
2. oster, nabrušen del priprave, orodja: ostrina britve, kose, srpa
ekspr. odlomil je ostrino njegovim besedam obzirno rekel, povedal zlasti kaj nasprotujočega ; ekspr. ta človek žene vse na ostrino vse obravnava s prepirom ; ekspr. spor gre na ostrino postaja vedno hujši, se zaostruje
fot. naravnati ostrino naravnati objektiv tako, da je snemana slika razločna, jasna ; globinska ostrina podatek, ki pove, pri kakšni razdalji je snemana slika razločna, jasna ; min. ostrina stopnja natančnosti pri sejanju in ločevanju mineralnih zrn, izražena v odstotkih

ostrínski -a -o prid. ( ȋ )
fot., v zvezi ostrinska globina globinska ostrina:

ostrítev -tve ž ( ȋ )
ostrenje : priprava za ostritev / ostritev nasprotij

ostríti -ím nedov. , ostrèn ( ī í )
1. delati kaj (bolj) ostro: ostriti konico, nož, rezilo ; ostriti z brušenjem, klepanjem / pes si ob kosti ostri zobe
// dajati čemu koničasto obliko: ostriti hmeljevke, kolje / ostriti svinčnik šiliti
2. knjiž. delati kaj bolj razločno: zarja ostri vrhove gor ; v mraku se ostrijo grebeni
// delati kaj vsebinsko bolj opredeljeno, izdelano: ostriti kriterije, naziranja ; merila za ocenjevanje se ostrijo
3. knjiž. delati bolj sposobnega za sprejemanje dražljajev: ostriti čute, sluh, vid / ostriti si uho
// delati bolj sposobnega za zaznavanje in dojemanje duhovnih prvin, pojavov: ostriti duha, razum / ostriti gledalčev okus
4. knjiž. večati 1 , stopnjevati : ostriti napetost, nasprotja / ostriti narodno zavest
knjiž., ekspr. v tej reviji so ostrili pero zlasti mladi pisatelji so pisali vanjo ; konji so začeli prhati in ostriti ušesa postavljati jih v pokončen položaj ; knjiž. odnosi med njimi se vedno bolj ostrijo postajajo vedno bolj napeti

ostrívec -vca m ( ȋ )
jezikosl. grafično znamenje za dolgi naglašeni samoglasnik ali nizki ton naglašenega dolgega zloga: zaznamovati z ostrivcem ; krativec in ostrivec

ostríž -a m ( ī ) zool.
1. nav. mn. morske ali sladkovodne ribe s podolgovatim, sploščenim telesom in bodicami na hrbtni plavuti, Percidae: loviti ostriže / rečni ostriž ; sončni ostriž sladkovodna riba pisanih barv, živeča v Blejskem jezeru, Lepomis gibbosus
2. najhitrejša ptica ujeda, ki lovi zlasti manjše ptice; škrjančar : gnezdo ostriža

ostrížek -žka m ( ȋ )
odrezek : ostrižek blaga
// mn. odstriženi lasje: pomesti ostrižke

ostríženec -nca m ( ȋ )
ekspr. kdor ima ostrižene lase: mali ostriženec

ostríženka -e ž ( ȋ )
ekspr. ženska, ki ima ostrižene lase: ostriženke in dolgolaske

ostrižíšče -a s ( í )
prostor, kjer gojijo ostrige: ostrižišče je bilo prazno / veliko ostrižišče kraj, prostor, kjer je mnogo ostrig

ostrižnják -a m ( á )
ostrižišče : ostrižnjak med obrežnimi skalami

ostrméti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati negiben, tog zaradi velikega duševnega vznemirjenja: ostrmel sem in nisem mogel naprej ; kar ostrmeli so, ko so ga videli ; dekle je ostrmelo od začudenja in groze / ostrmel je nad njeno lepoto njena lepota ga je zelo presenetila, osupnila
gozd. smreka je pri podiranju ostrmela se pri padanju naslonila na sosednje drevo

ostrníca -e ž ( í )
nar. notranjsko tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme: deteljo so sušili na ostrnicah / senene ostrnice

ostro... prvi del zloženk
nanašajoč se na oster: ostrodlak, ostroglav, ostroumnost, ostroviden

ostrodlák in ostrodlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima ostro dlako: ostrodlak pes ; ostrodlaka žival

ostròg in ostróg -óga m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
star. (vojaški) tabor, (vojaško) taborišče: turški ogledniki so se vtihotapili v ostrog ; težko se je navadil na življenje v ostrogu

ostróga -e ž ( ọ̄ )
1. nav. mn. priprava na jahalnih škornjih za spodbadanje konja: ostroge žvenketajo ; pripenjati ostroge ; zbosti z ostrogami
2. nar. robida , robidnica : nabirati ostroge
bot. cevasti del venčnih listov nekaterih rastlin, v katerem nastaja nektar ; nav. mn., zool. roženi izrastek na nogah nekaterih ptičjih samcev, zlasti petelina

ostrógast -a -o prid. ( ọ̄ )
po obliki podoben ostrogi: ostrogasti izrastki, nohti

ostroglàv in ostrogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
knjiž. ki ima koničasto, šilasto glavo: ostroglav človek / ostroglavi žeblji

ostrogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki ostro, bistro gleda: ostrogled človek ; ostrogleda ptica / ostroglede oči

ostrogovína in ostrógovina -e ž ( í; ọ̄ )
nar. koroško robidovje : staro zidovje je preraščeno s trnjem in ostrogovino

ostrokljún -a -o prid. ( ȗ ū )
ki ima oster, koničast kljun: ostrokljuna čaplja / ostrokljuna jadrnica

ostrokóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. ki ima ostre kote: ostrokotne črke
geom. ostrokotni trikotnik trikotnik, ki ima vse kote ostre

ostrolísten -tna -o prid. ( ȋ )
bot., v zvezah: ostrolistni beluš zimzelena grmičasta rastlina z bodečimi nepravimi listi, Asparagus acutifolius ; ostrolistni javor javor s peterokrpimi listi, ki imajo listne zobce podaljšane v dolge konice, Acer platanoides ; ostrolistni slezenovec rastlina z dlanasto deljenimi listi in rdečimi ali bledo rožnatimi cveti, Malva alcea

ostrolístnica -e ž ( ȋ )
bodika, božji les:

ostronós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima oster, koničast nos: ostronosa ženica / ostronos obraz

ostrorób -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima oster rob, ostre robove: ostroroba deska, skala ; ostrorobo kamenje / ostroroba pila

ostróst tudi óstrost tudi ôstrost -i ž ( ọ̑; ọ́; ó )
lastnost, značilnost ostrega: ostrost britve, noža / ostrost sluha / ostrost njenih besed ga je presenetila / ostrost spora se je stopnjevala

ostrostrélec -lca m ( ẹ̑ )
kdor je posebej izurjen za streljanje z ostrostrelsko puško: ostrostrelec ga je zadel naravnost v glavo ; policijski ostrostrelci ; tarča, žrtev lokostrelca / izbrali so ga za ostrostrelca
// športnik, ki dobro strelja: gostom je v prvem polčasu uspelo ustaviti oba ostrostrelca domačega moštva ; krilni ostrostrelec

ostrostrélka -e ž ( ẹ̑ )
1. ženska, ki je posebej izurjena za streljanje z ostrostrelsko puško: pod natančnimi streli ostrostrelke je padlo več neprevidnih vojakov ; ranjena ostrostrelka
// športnica, ki dobro strelja: izključitev ostrostrelke je vplivala na potek tekme
2. voj. ostrostrelska puška: ostrostrelka in strojnica

ostrostrélski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ostrostrelce: ostrostrelska akcija
voj. ostrostrelska puška posebej prirejena puška repetirka z daljnogledom in dometom do 1000 m

ostrôta -e ž ( ó )
star. ostrost : ostrota noža / začudil se je ostroti njenega glasu

ostroúh -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž. ki ostro, zelo dobro sliši: ostrouhi dečki so ga že od daleč zaslišali

ostroúmen -mna -o prid. ( ú ū )
sposoben hitro dojemati in zelo prodorno misliti: ostroumen človek ; fant je ostroumen in priden / ostroumne misli ; ostroumna pripomba

ostroúmje -a s ( ȗ )
knjiž. ostroumnost : svoje trditve podpira z velikim ostroumjem

ostroúmnost -i ž ( ú )
sposobnost ostrega dojemanja in zelo prodornega mišljenja: fant kaže veliko ostroumnost / s svojo ostroumnostjo bo še veliko dosegel

ostròv -ôva m ( ȍ ó )
star. otok 1 : pluli so okoli ostrova ; skalnat ostrov

ostrovíden -dna -o prid. ( í ī )
ki ostro, zelo dobro vidi: ostrovidni fantje so ga zagledali že v daljavi ; ostrovidni Indijanci
// knjiž. ki zna ostro, zelo dobro opazovati: odgovornost ga je naredila ostrovidnega

ostrovídnost -i ž ( í )
lastnost ostrovidnega človeka: ostrovidnost Indijancev je znana / knjiž. duhovna, psihološka ostrovidnost

ostrozób -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima ostre zobe: ostrozobi psi, zajci / ostrozobi gorski grebeni
knjiž., ekspr. ostrozoba zloba velika, huda

ostróžen 1 -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima (nadete) ostroge: ostroženi škornji
bot. ostroženi venčni listi listi, ki se podaljšujejo v ostrogo

ostróžen 2 -žna -o ( ọ̑ )
pridevnik od ostroga: ostrožno kolesce

ostróžnica -e ž ( ọ̑ )
nar. robida , robidnica : nabirati ostrožnice ; črne ostrožnice / ob poti se razraščajo ostrožnice

ostróžnik -a m ( ọ̑ )
bot. rastlina z raznobarvnimi cveti, katerih listi so podaljšani v ostrogo, Delphinium: gojiti ostrožnike / poljski ostrožnik

ostrúgati -am dov. ( ū )
s struganjem narediti gladko, ravno: ostrugati parket
// s struganjem odstraniti: ostrugati vrhnjo plast barve / ostrugati kopito

ostrupíti -ím dov. , ostrúpil ( ī í )
zastar. zastrupiti : ostrupil je ustreljeno veverico za vabo lisicam / svet mu je ostrupil srce

ostrúpljati -am nedov. ( ú )
zastar. zastrupljati : podgane so začeli ostrupljati / ti nauki so ga ostrupljali

ostrúžek -žka m ( ȗ )
nav. mn. kar odpade pri struženju: veter je vrtinčil prah in ostružke ; lesni, kovinski ostružki / na vse strani so leteli ledeni ostružki / hrenovi ostružki ostržki

ostrúžiti -im dov. ( ú )
s struženjem narediti gladko, ravno: ostružiti doge, parket ; ostružiti kovinske izdelke
// s struženjem odstraniti: ostružiti robove

ostŕv in -i ž ( ȓ )
nar. tanjše deblo ali vrh debla s prisekanimi vejami, ki se uporablja za sušenje krme: sušiti na ostrveh

ostŕžek -žka m ( ȓ )
nav. mn. kar odpade pri strganju: strgali so sveče in spuščali ostržke na tla ; hrenovi ostržki ; ostržki drevesne skorje

ostúda -e ž ( ȗ ) knjiž.
1. gnus : zdelo se mu je, da bo bruhal od ostude
2. kar vzbuja gnus: take ostude ni mogel jesti
// ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: ta zlobna ostuda ne bo zmagala
3. v povedni rabi izraža gnusnost, zoprnost česa: ostuda je, če tako ravnaš

ostúden -dna -o prid. , ostúdnejši ( ú ū ) nav. ekspr.
1. ki vzbuja gnus: ostudna golazen ; ta jed je ostudna / ostuden prizor / ta človek je ostuden / odkrili so ostuden zločin ; to je ostudna laž
2. z dajalnikom neprijeten , zoprn : hinavci so mi ostudni / v šoli mu je bila slovnica ostudna
zastar. ima ostudno bolezen spolno bolezen

ostúditi -im dov. ( ú ȗ )
zastar. pristuditi : vse to mu je ostudilo šolo

ostúdnež -a m ( ȗ )
ekspr. nemoralen, pokvarjen človek: s tem ostudnežem nočem imeti opravka / kot psovka izgini, ostudnež, je kriknila

ostúdnica -e ž ( ȗ )
ekspr. nemoralna, pokvarjena ženska: smehljaš se tej ostudnici

ostúdnost -i ž ( ú )
nav. ekspr. lastnost, značilnost ostudnega: ostudnost golazni / zdaj je začutil ostudnost svojega prejšnjega življenja / teh ostudnosti ne morem zapisati

óstva -e ž ( ọ̄ )
nav. mn., rib. vilice, s katerimi lovijo ribe; osti : loviti z ostvami je po zakonu prepovedano ; ostve na dolgem, močnem drogu

óstvar -ja m ( ọ̑ )
1. rib. kdor lovi z ostmi: veslači in ostvarji
2. nav. mn., zool. morski členonožci s šestimi pari nog in z zadkom, podaljšanim v ost, Xiphosura: ostvarji in kačice

ostvarítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ostvariti: ostvaritev načrtov, nalog / ostvaritev idealov ; v tem je videl ostvaritev svojih želj / prišlo je do ostvaritve pravičnega reda / pomembna umetniška ostvaritev stvaritev, dosežek ; ostvaritev društva ustanovitev

ostváriti -im dov. ( á ā )
1. knjiž. uresničiti , izvesti 2 , izpolniti : ostvariti ideje, načela, načrt ; predlog se je nazadnje ostvaril / ostvariti sanje, želje
2. publ. imeti , doseči : podjetje je v tem letu ostvarilo precejšen dohodek ; ostvariti možnosti za hitrejši razvoj / ostvariti narodno kulturo

ostvárjanje -a s ( á )
glagolnik od ostvarjati: ostvarjanje ciljev, idej, načrtov / truditi se za ostvarjanje naprednih prizadevanj / ostvarjanje dohodka

ostvárjati -am nedov. ( á )
1. knjiž. uresničevati , izvajati , izpolnjevati : ostvarjati ideje, načrte, zamisli / ostvarjati želje
2. publ. imeti , dosegati : ostvarjati dohodek ; ostvarjati možnosti za kaj / ostvarjati svojo književnost

ostvarljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. uresničljiv , izvedljiv , izpolnljiv : ostvarljivi načrti ; letni plan ni ostvarljiv ; ostvarljive ideje / njegove želje niso ostvarljive / možnosti za to so težko ostvarljive dosegljive

ostvarljívost -i ž ( í )
knjiž. uresničljivost , izvedljivost , izpolnljivost : ostvarljivost načrta ; še sam ni verjel v ostvarljivost svoje zamisli

osúkniti -em dov. ( ú ȗ )
nar. zasukati , obrniti : osukniti glavo ; osuknil se je in skočil skozi vrata ; osuknila se je kot vrtavka

osumítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osumiti: osumitev sodelavcev ga je vznemirila

osúmiti -im dov. ( ū ȗ )
vzbuditi, izraziti sum o kom: osumiti koga tatvine, vohunstva ; osumili so ga, da je sodeloval z uporniki

osúmljati -am nedov. ( ú )
vzbujati, izražati sum o kom: nikoli ni osumljal ljudi / osumljali so jih, da imajo zveze s partizani sumili

osúmljenec -nca m ( ȗ )
kdor je osumljen: sumijo, da je bil požar podtaknjen in so osumljenca že priprli ; politični osumljenci

osúmljenka -e ž ( ȗ )
ženska, ki je osumljena: objavili so opis osumljenke

osúpel -pla -o [ osupəu̯ ] prid. ( ú )
nav. ekspr. zelo začuden: osupel človek ; bil je osupel ; ves osupel je odkimal / osupel pogled prim. osupniti

osúpiti -im dov. ( ú ȗ )
knjiž. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi; osupniti : njegov jezni pogled jo je osupil ; govornikove besede so poslušalce osupile ; brezoseb. osupilo jo je, da se je že vrnil

osúpljati -am nedov. ( ú )
nav. ekspr. delati, povzročati, da se kdo zelo čudi: hiša ga je osupljala s svojo razkošnostjo ; nova odkritja ga vedno znova osupljajo
publ. podatek, da se je večina diplomantov zaposlila v tujini, osuplja vznemirja, skrbi

osupljív -a -o prid. ( ī í )
nav. ekspr. ki koga osupne: osupljiv prizor ; osupljivi rezultati ; osupljiva novica
// zelo velik: dosegel je osupljiv uspeh ; njegova odkritost je naravnost osupljiva

osupljívost -i ž ( í )
nav. ekspr. lastnost, značilnost osupljivega: osupljivost novice, trditve

osúplost -i ž ( ú )
nav. ekspr. stanje osuplega človeka: na njenem obrazu se je kazala osuplost ; kar zažvižgal je od osuplosti

osúpniti -em dov. ( ú ȗ ) nav. ekspr.
1. zelo se začuditi: ob tej novici je osupnila ; osupnil je nad njeno razgledanostjo
2. preh. narediti, povzročiti, da se kdo zelo začudi: dogodek je osupnil javnost ; vse je osupnila dečkova podobnost z dedom ; brezoseb. osupnilo me je, da je kljub bolezni prišel prim. osupel

osúpnjenje -a s ( ȗ )
glagolnik od osupniti: prizor je vzbudil osupnjenje vseh navzočih / beseda ga je zbudila iz osupnjenja osuplosti

osúpnjenost -i ž ( ȗ )
knjiž. osuplost : njene oči so izražale osupnjenost ; od osupnjenosti je kar obstal

osúšek -ška m ( ȗ )
agr. izgubljanje vlage, vode, zlasti pri uskladiščenih živilih: izgube zaradi osuška ; osušek pri sadju, siru / majhen, velik osušek

osuševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osuševanje: osuševalna dela / osuševalni jarki ; osuševalne naprave

osuševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od osuševati: osuševanje barja, zemljišča

osuševáti -újem nedov. ( á ȗ )
z odstranjevanjem vode, vlage delati bolj suho: osuševati zemljišče

osušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osušiti: za osušitev te tkanine je potreben vsaj en dan / osušitev močvirja je bila zelo draga

osušíti -ím dov. , osúšil ( ī í )
1. z odstranitvijo vode, vlage narediti bolj suho: osušiti perilo ; na rahlo je osušila obraz z brisačo ; grlo se mu je čisto osušilo od govorjenja / osušiti posodo s krpo obrisati ; popolnoma premočen je bil, komaj so ga osušili mu posušili obleko / osušiti barje, močvirje ; studenec se je osušil
2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: v gostilni so ga dobro osušili ; pri kartanju so ga osušili za težke tisočake ; z nakupom pohištva se je popolnoma osušil
ekspr. osušiti kozarec, steklenico do dna izpiti do konca, popolnoma

osúti osújem dov. , osúl in osùl ( ú ȗ )
1. obdati rastline z zemljo: osuti krompir ; osuti vrtnice ; pren. zima je osula veje z ivjem ; drevo se je osulo s cvetjem
2. povzročiti, da kaj v večjih količinah odpade: veter je osul listje z drevja

osúti se ospèm se dov. , ospí se ospíte se; osúl se in osùl se osúla se in ospèl se in ospél se ospéla se; osút ( ú ȅ )
pesn. osuti se osujem se: cvetje se ospe / ljubezen, sreča se kmalu ospe mine, preide
star. izpuščaj se ospe izpusti

osúvati -am tudi osújem in osuváti osúvam tudi osújem dov. , osúvaj osúvajte in osuvájte; osuvál tudi osúval ( ú; á ú )
večkrat suniti, udariti, zlasti z nogo: osuval ga je in zapodil ; osuvati psa / osuvati z nogami / osuvati z nožem

osvajáč -a m ( á )
ekspr. osvajalec : nemški osvajači ; boj proti osvajačem / fant se ima za osvajača

osvajálec -lca [ osvajau̯ca tudi osvajalca ] m ( ȃ )
1. kdor z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajalci so si razdelili slovensko ozemlje ; fašistični osvajalci ; boj proti osvajalcu
2. publ. kdor kaj dobiva, dosega: osvajalec kolajn
3. ekspr. kdor pride v težko dostopen kraj, zlasti prvi: pogumni osvajalci gorskih vrhov
4. ekspr. kdor si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti nasprotnega spola: sloveti kot osvajalec ; osvajalec ženskih src

osvajálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvajanje: osvajalna politika / osvajalne vojne / osvajalna taktika pri vzponu / osvajalna moč njegovih pesmi

osvajálka -e [ osvajau̯ka tudi osvajalka ] ž ( ȃ )
1. ženska ali država, ki z bojem spravi tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajalka čezmorskih dežel / država osvajalka
2. publ. ženska ali država, ki kaj dobiva, dosega: osvajalka medalj
3. ekspr. ženska ali država, ki pride v težko dostopen kraj, zlasti prva: države osvajalke vesolja
4. ekspr. ženska, ki si zna pridobiti (ljubezensko) naklonjenost drugih oseb, zlasti nasprotnega spola: osvajalka moških ; osvajalka ljudskih src

osvajálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost osvajalnega: osvajalnost imperialističnih vojn / ekspr. osvajalnost umetnine

osvajálski -a -o [ osvajau̯ski in osvajalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvajalce ali osvajanje: imeti osvajalske namene ; udeleževati se osvajalskih pohodov ; osvajalska država / osvajalski pogled

osvájanje -a s ( á )
glagolnik od osvajati: osvajanje tujih ozemelj ; imperialističen značaj Napoleonovih osvajanj / osvajanje vesolja / osvajanje ženskih src / osvajanje učne snovi

osvájati -am nedov. ( á )
1. z bojem spravljati tuje ozemlje pod svojo oblast: osvajati dežele
2. ekspr. prihajati v težko dostopne kraje, zlasti prvi: osvajati globine morja, vrhove
// prihajati na posamezna mesta težko dostopnega kraja, prostora: osvajati ocean, vesolje
3. ekspr. pridobivati si naklonjenost, ljubezen koga: pevka je osvajala poslušalce / njegov nasmeh osvaja / zna osvajati ženske ; že dalj časa jo osvaja si prizadeva pridobiti njeno ljubezen
// vzbujati pozitiven odnos do česa: gibanje ga je začelo osvajati ; glasba ga osvaja
4. publ. dobivati , dosegati : osvajati medalje / naši tekmovalci osvajajo prva mesta
5. publ. učiti se, priučevati se: spominsko osvajati snov / tovarna osvaja nove tehnološke postopke
publ. ideja je bila privlačna in množice so jo hitro osvajale sprejemale ; ekspr. ta šport osvaja svet pridobiva vedno več privržencev ; publ. tovarna že osvaja tuje tržišče začenja prodajati svoje izdelke na tujem tržišču ; publ. osvajati znanje pridobivati ; publ. kapital si je osvajal države gospodoval nad njimi, imel nad njimi oblast

osváljek -jka m ( ȃ )
star. svaljek : sredica kruha se je med njegovimi prsti spreminjala v osvaljek ; močnati osvaljki
// (z rokami) zmečkana stvar, zlasti papir, tkanina: časopis je zmečkal in osvaljek vrgel v peč

osvaljkáti -ám in osváljkati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
zastar. narediti svaljke iz česa: osvaljkati testo

osvedóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ ) zastar.
1. dokazati , potrditi : s svojim delom je osvedočil njegove besede
2. prepričati : ta dogodek jih je osvedočil, da ljudje ne poznajo usmiljenja ; hotel se je osvedočiti o dejanskem stanju

osvestítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvestiti: idejna, politična osvestitev ljudi / doživeti osvestitev dejanja, krivde

osvéstiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osvestiti doraščajočo mladino ; idejno, politično se osvestiti
// knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: pisatelj jih želi osvestiti krivde ; ekspr. novica ga je do kraja osvestila / v zadnjem trenutku se je osvestil nevarnosti zavedel
2. zastar. zbuditi iz nezavesti, spraviti k zavesti: dolgo je trajalo, da so ga osvestili ; v nočnem hladu se je hitro osvestil

osvéščanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od osveščati: družbeno, idejno, moralno, politično osveščanje ljudi ; osveščanje o potrebi kulturnega delovanja / osveščanje zavesti

osvéščati -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati, povzročati, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: osveščati mladega človeka ; kulturno, politično osveščati družbo
// knjiž. delati, da kdo kaj spozna, se česa zave: njegov zgled jih je osveščal dolžnosti / osveščati se krivde zavedati se
2. zastar. zbujati iz nezavesti, spravljati k zavesti: utopljenca so zaman osveščali ; počasi se je začel osveščati

osvéščenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost osveščenega človeka: manjka jim osveščenosti ; družbena, kulturna, politična osveščenost

osveščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki osvešča: osveščevalna vloga knjige / osveščevalno hotenje

osvéta -e ž ( ẹ̑ )
zastar. maščevanje : snovati osveto / to je storil iz osvete
// v zvezi krvna osveta krvno maščevanje: tam še obstaja krvna osveta

osvétiti 1 -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. maščevati : osvetiti očetovo smrt ; osvetiti se komu ; osvetil se je nad otroki

osvetíti 2 in osvétiti -im dov. ( ī ẹ́ )
knjiž. osvetliti : svetilka se je zibala in od časa do časa osvetila kot, v katerem sta sedela / zarja je osvetila hribe

osvétje -a s ( ẹ̑ )
astron. samostojni zvezdni sestav; galaksija : gibanje osvetja / beg osvetij medsebojno oddaljevanje osvetij

osvetlítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvetliti: enakomerna, trenutna osvetlitev / slaba osvetlitev stanovanjskih prostorov / enostranska osvetlitev pojava ; podrobna osvetlitev problema, vprašanja / določiti osvetlitev filma ; tabele za osvetlitev / časovna osvetlitev ki je daljša od ene sekunde ; čas osvetlitve

osvetlíti -ím dov. , osvétli in osvêtli; osvétlil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razstavljene kipe in slike so osvetlili z reflektorji ; petrolejka je medlo osvetlila sobo / blisk je za hip osvetlil pokrajino ; pren., ekspr. nasmeh ji je osvetlil obraz
// oskrbeti s svetlobo: osvetliti voz ; letališče so osvetlili z velikimi neonskimi svetilkami ; stanovanjske prostore so dobro osvetlili
2. z brisanjem, drgnjenjem narediti, da se kaj sveti, blešči: s krpo osvetliti kozarce, porcelan, okno / namazana tla je osvetlila s klobučevino
3. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisati, prikazati kaj: pisatelj je v umetniški obliki osvetlil tragedijo Pohorskega bataljona ; kritično osvetliti neuspeh ; osvetliti problem od vseh strani / nekatere nejasnosti bo treba še osvetliti pojasniti ; podatki so stanje dobro osvetlili ponazorili
4. fot. dopustiti učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo je osvetlil / osvetliti film, ploščo
knjiž., ekspr. s pesmijo si je osvetlila težke dni jih naredila lepše, bolj vesele
geom. uporabiti točko v funkciji svetila, ki s povzročenimi sencami daje objektu plastičen videz

osvetlítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osvetlitev: osvetlitvene naprave ; vhodna vrata so navadno brez osvetlitvenih odprtin / osvetlitveni čas

osvetljáč -a m ( á )
film., gled. osvetljevalec : bil je osvetljač in pomočnik pri najrazličnejših delih

osvetljáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od osvetljevati: poskrbeti za osvetljavo ; pomanjkljiva, slaba osvetljava ; nočna osvetljava ; stranska, umetna osvetljava slike / avtor podaja črno-belo osvetljavo takratnega življenja ; kritična osvetljava položaja, razmer, razvoja

osvetljênost -i ž ( é )
1. lastnost, značilnost osvetljenega: slaba osvetljenost ceste / ekspr. pomanjkljiva osvetljenost problema
fot. nepravilna osvetljenost filma ; gled. osvetljenost odra
2. fiz. razmerje med svetlobnim tokom in osvetljeno površino pri pravokotnem vpadu: osvetljenost prostorov je šestdeset luksov ; enota, priprava za merjenje osvetljenosti

osvetljeválec -lca [ osvetljevau̯ca in osvetljevalca ] m ( ȃ )
1. film., gled. kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem: razpisali so mesto osvetljevalca / filmski, gledališki osvetljevalec
2. priprava za osvetljevanje: namestili so močne osvetljevalce

osvetljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvetljevanje: osvetljevalne luči, naprave

osvetljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od osvetljevati: priprave za osvetljevanje / izboljšati osvetljevanje cest / podrobno osvetljevanje problemov / osvetljevanje filma

osvetljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno: oder so izmenoma osvetljevali in zatemnjevali ; svetilka slabo osvetljuje prostor / vzhajajoče sonce osvetljuje vrhove
// oskrbovati s svetlobo: ceste nič ne osvetljujejo
2. nav. ekspr. nazorno, izčrpno opisovati, prikazovati kaj: pisatelj osvetljuje tedanje družbene razmere ; jasno osvetljevati dogodke, pojave, probleme / podatki dobro osvetljujejo gospodarski položaj ponazarjajo
3. fot. dopuščati učinkovanje svetlobe na film, ploščo pri fotografiranju ali filmanju: premalo, preveč osvetljevati film

osvetožêljnost -i ž ( é )
zastar. maščevalnost : bali so se ga zaradi njegove osvetoželjnosti / uboj iz osvetoželjnosti

osveževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. povzročati, da postane kaj bolj sveže, čisto: rosa osvežuje rastline ; osveževati zrak
// povzročati, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: gibanje na zraku osvežuje telo ; osveževati se v hladni vodi / ekspr. s svojim pripovedovanjem ga je naravnost osveževala poživljala
2. nav. ekspr. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti: predavanja so nam samo osveževala že znano snov ; osveževati si znanje

osvežílec -lca m ( ȋ )
priprava s sredstvom za osvežitev česa, zlasti zraka: uporabiti osvežilec prostorov

osvežílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki osveži, osvežuje: osvežilen veter ; osvežilna kopel, pijača

osvežílo -a s ( í )
sredstvo za osvežitev: v kopališču so si privoščili osvežila ; ponuditi kavo kot osvežilo / dati komu pijačo v osvežilo za osvežitev

osvežítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvežiti: osvežitev ozračja / za osvežitev je popil limonado / včerajšnja predstava je bila prava osvežitev / osvežitev spomina
ekspr. v ekipi bi potrebovali osvežitve novih, mladih članov ; publ. napovedujejo osvežitve z nevihtami dež ; ekspr. repertoar je potreben osvežitve sprememb, ki bi ga poživile

osvežíti -ím tudi osvéžiti -im dov. , osvéžil ( ī í; ẹ̑ )
1. povzročiti, da postane kaj bolj sveže, čisto: dež je osvežil drevje ; veter je osvežil ozračje
// povzročiti, da se kdo duševno in telesno bolje počuti: mrzla pijača ga je osvežila ; večerni sprehod jo je osvežil ; osvežiti se z mrzlo vodo / osvežiti (si) obraz z limoninim sokom / ekspr. s prijetnim pripovedovanjem ga je osvežila poživila
2. nav. ekspr. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti: osvežiti komu spomin na stare čase ; osvežiti si znanje fizike
3. ekspr. narediti, da postane kaj spet bolj vidno, izrazito: osvežiti barve na sliki, steni
ekspr. osvežiti stara poznanstva obnoviti
agr. osvežiti pasmo izboljšati jo s križanjem znotraj pasme

osvínčiti -im dov. ( í ȋ )
teh. posvinčiti : osvinčiti pločevino
knjiž., ekspr. jezerska gladina se je v mraku osvinčila postala siva kot svinec

osvinjáti -ám dov. ( á ȃ ) slabš.
1. umazati , onesnažiti : s čevlji so osvinjali kuhinjo in sobo ; osvinjati si obleko
2. vzeti ugled, osramotiti: zelo jo je osvinjal pri sosedih

osvít -a m ( ȋ )
knjiž. sij , svit : osvit žarkov / ožarjen z osvitom zmagoslavja
knjiž. jutranji osvit zora, svit

osvobájanje -a s ( á )
glagolnik od osvobajati: osvobajanje zasedenega ozemlja ; osvobajanje izpod tuje oblasti / osvobajanje naroda / osvobajanje internirancev iz taborišč / notranje osvobajanje človeka

osvobájati -am nedov. ( á )
1. navadno z bojem delati, povzročati, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvobajati deželo, državo ; vojska osvobaja zasedena območja / slovenski narod se je začel osvobajati
// navadno z bojem povzročati, da postane kdo prost, svoboden: osvobajati talce, ujetnike
2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen
a) kakega neprijetnega stanja: osvobajati suženjstva, tlake / počasi se je začel osvobajati obveznosti
b) česa sploh: osvobajati koga odvisnosti, vpliva ; osvobajati se čustev, misli
3. knjiž. delati, povzročati, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: glasba ga osvobaja / svoboda jih je notranje osvobajala in oblikovala
publ. pri eksploziji atomske bombe se osvobaja zelo velika energija sprošča

osvobodílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na osvoboditev: osvobodilna gibanja zatiranih narodov
// nanašajoč se na osvoboditev jugoslovanskih narodov med drugo svetovno vojno: krepitev osvobodilnega gibanja po italijanski kapitulaciji / osvobodilni boj slovenskega naroda ; Osvobodilna fronta (slovenskega naroda) [OF] slovenska narodnoosvobodilna organizacija, ustanovljena 27. aprila 1941

osvobodítelj -a m ( ȋ )
kdor koga osvobodi: prebivalci mesta so nestrpno pričakovali osvoboditelje

osvobodíteljica -e ž ( ȋ )
ženska ali država, ustanova, ki koga osvobodi: pokopati padle osvoboditelje in osvoboditeljice / novo oblast so pozdravili kot osvoboditeljico in rešiteljico

osvobodítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od osvoboditi: osvoboditev dežele izpod okupatorja ; borci za osvoboditev domovine / narodna osvoboditev ; nekdaj Antifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije / obletnica osvoboditve iz taborišč / osvoboditev izpod tlačanstva ; osvoboditev od odgovornosti / osvoboditev delavskega razreda
že od osvoboditve nas ni obiskal od leta 1945 ; bilo je nekaj mesecev po osvoboditvi po 9. maju 1945

osvobodíti -ím dov. , osvobódil ( ī í )
1. navadno z bojem narediti, povzročiti, da kako ozemlje ni več pod tujo oblastjo: osvoboditi deželo, državo ; vojaki so osvobodili mesto / osvoboditi slovenski narod ; ljudstvo se je osvobodilo / osvoboditi se izpod tuje oblasti
// navadno z bojem povzročiti, da postane kdo prost, svoboden: osvoboditi talce, ujetnike / gospodar je osvobodil sužnja
2. nav. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen
a) kakega neprijetnega stanja: osvoboditi suženjstva, tlake / osvobodili so ga iz zapora izpustili so ga / osvoboditi koga plačevanja davkov oprostiti ; denarna pomoč jo je osvobodila skrbi ; publ. osvoboditi koga od odgovornosti oprostiti ga odgovornosti ; s težavo se je osvobodil mučne obveznosti
b) česa sploh: osvoboditi koga odvisnosti, vplivov okolja ; pren. osvoboditi filozofijo dogem
3. knjiž. narediti, povzročiti, da postane kdo deležen notranjega miru, sprostitve: branje knjige ga je osvobodilo / glasba ga je notranje osvobodila
4. zastar. rešiti , iztrgati : s težavo so ga osvobodili iz deroče reke ; komaj se je osvobodila njegovega prijema
ekspr. tatovi so ga osvobodili vsega denarja so mu ga vzeli, ukradli ; publ. osvoboditi delavski razred narediti, povzročiti, da delavci sami razpolagajo s proizvajalnimi sredstvi

osvobojênec -nca m ( é )
kdor je osvobojen: osvobojenci so se zbrali pred taboriščem
zgod. osvobojenec pri starih Rimljanih nekdanji suženj, ki mu je gospodar dal svobodo

osvobojênje -a s ( é )
glagolnik od osvoboditi: osvobojenje domovine / osvobojenje umetnosti od religije

osvobojênka -e ž ( é )
ženska, ki je osvobojena: osvobojenci in osvobojenke

osvobojênost -i ž ( é )
ekspr. stanje osvobojenega: osvobojenost od odvisnosti, vplivov

osvobojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na osvobajanje: osvobojevalno dejanje, gibanje / osvobojevalna in odrešilna moč glasbe / star. osvobojevalni boj osvobodilni boj

osvobojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. osvobajati : osvobojevati domovino / osvobojevati se čustev, strasti

osvojeválec -lca [ osvojevau̯ca tudi osvojevalca ] m ( ȃ )
osvajalec : fašistični osvojevalci / osvojevalci gorskih vrhov

osvojítelj -a m ( ȋ )
osvajalec : Rimljani in drugi osvojitelji / osvojitelj gorskih vrhov

osvojítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od osvojiti: osvojitev dežele / upati na osvojitev prvega mesta / spominska osvojitev snovi ; osvojitev proizvodnje strojnih delov
2. knjiž. kar je osvojeno: razširil je osvojitve svojega očeta

osvojíti -ím dov. , osvójil ( ī í )
1. z bojem spraviti tuje ozemlje pod svojo oblast: osvojiti sosednje dežele ; Napoleon si je hotel osvojiti Evropo / osvojiti trdnjavo zavzeti / v naskoku, z naskokom osvojiti ; pren. ti ljudje bodo z znanjem osvojili svet
šah. osvojiti nasprotnikovega kmeta
2. ekspr. priti v težko dostopen kraj, zlasti prvi: osvojiti južni tečaj, vrh / pragozda niso mogli osvojiti
3. ekspr. pridobiti si naklonjenost, ljubezen koga: z ljubeznivim sprejemom nas je predsednik popolnoma osvojil ; pevka je osvojila poslušalce ; s takim ravnanjem je osvojil naša srca / osvojiti dekle ; osvojil si je njeno srce
// vzbuditi pozitiven odnos do česa: novo gibanje ga je popolnoma osvojilo
4. publ. dobiti , doseči : osvojiti nagrado, pokal / osvojiti prvo mesto ; osvojiti naslov državnega prvaka
5. publ. naučiti se, priučiti se: osvojiti nove besede ; pes osvoji vajo ; osvojiti si novo snov / naša industrija je že osvojila izdelavo teh strojev
6. publ. sprejeti : kongres je osvojil poročilo o delu ; osvojiti predlog ; osvojiti si načelo narodne samoodločbe
zastar. osvojili so ga spomini na tista leta prevzeli ; publ. drama je osvojila vse evropske odre je bila uprizorjena v vseh evropskih gledališčih ; ekspr. po enourni hoji smo osvojili Šmarno goro prišli na vrh ; ekspr. na zabavi si ga je kar osvojila dosegla, da je bil samo v njeni družbi ; publ. osvojiti (si) evropsko tržišče začeti prodajati svoje izdelke na evropskem tržišču ; publ. osvojil si je veliko znanje pridobil

osvojljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da osvojiti: trdnjava je osvojljiva / stena je težko osvojljiva
2. zastar. osvajajoč : iz njega je žarela osvojljiva moč

ošáben -bna -o prid. , ošábnejši ( á ā )
ki ima pretirano dobro mnenje o sebi in kaže prezir, zaničevanje do drugih: ošaben človek ; zaradi svoje lepote je bila zelo ošabna ; ošaben je kot petelin na gnoju / ošaben obraz
ekspr. zadaj se je dvigalo ošabno poslopje veliko, razkošno

ošábnež -a m ( ȃ )
ekspr. ošaben človek: tega ošabneža ne mara ; ošabnež in prevzetnež

ošábnica -e ž ( ȃ )
ekspr. ošabna ženska: te ošabnice se izogiba

ošábnost -i ž ( á )
lastnost ošabnega človeka: ne mara je zaradi njene ošabnosti / v svoji ošabnosti tega ni upošteval

oščájati se 1 -am se nedov. ( á )
vulg. opravljati malo potrebo: skozi okno je videl voznike, ki so se oščajali na dvorišču

oščájati se 2 -am se nedov. ( á )
zastar. obotavljati se, omahovati: kaj se še oščajaš, pojdi z njimi

oščèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
zastar. tanka lesena palica z zelo ostro kovinsko konico za bojevanje; kopje : oščep ga je zadel v srce / bojni oščep

oščétkati -am dov. ( ẹ̑ )
očistiti, zgladiti s ščetko: oščetkati lase, zobe / oščetkati klobuk, obleko okrtačiti

oščípati -am tudi -ljem dov. , tudi oščipála ( í )
1. s ščipanjem vzdražiti ali povzročiti bolečino: vsega je oščipal
2. s ščipanjem odstraniti: oščipati jagode z grozda

ošémiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
našemiti : ošemili so ga v medveda / nima okusa, otroke zmeraj tako ošemi

ošíbati -am dov. ( ȋ )
1. pretepsti s šibo: ošibali so jih do krvi
2. nav. ekspr. ostro, učinkovito nastopiti proti komu, zlasti v javnosti: ošibal je tiste, ki so to podpirali / ošibati koga javno, v časopisih / ošibati napake, razmere

ošibéti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. oslabeti : ošibela je od bolezni / srce mu je ošibelo

ošibíti -ím dov. , ošíbil ( ī í )
knjiž. oslabiti : poškodba ga je precej ošibila / s tem ugovorom je ošibil njegove dokaze

ošíliti -im dov. ( í ȋ )
narediti ostro, koničasto: ošiliti konico, mino / ošilil je več kolov ; ošiliti svinčnik

ošíniti -em dov. ( í ȋ )
1. na hitro pogledati: posmehljivo ga je ošinila in odšla / z očmi ga je ošinila skrivaj, od strani ; ošinil jo je z jeznim, ostrim pogledom
2. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom; ošvrkniti : ošiniti konja z bičem ; ošinila jo je z metlo
ekspr. vrstice je le ošinil na hitro, površno prebral ; knjiž. obstala je, kakor bi jo strela ošinila oplazila, zadela

ošínjati -am nedov. ( í )
večkrat na hitro pogledati: ošinjala je goste drugega za drugim / njene oči so ošinjale vsakega sobesednika ; z očmi, pogledi ošinjati koga

oškódba -e ž ( ọ̑ )
glagolnik od oškoditi: oškodba upnikov / ublažiti oškodbe

oškóditi -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. oškodovati : precej ga je oškodil
zastar. alkohol oškodi telo okvari, poškoduje

oškodovánec -nca m ( á )
kdor je oškodovan: oškodovanec je zahteval povračilo ; povrniti škodo oškodovancu

oškodovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oškodovati: oškodovanje kupcev / oškodovanje tujih koristi

oškodovánka -e ž ( á )
ženska, ki je oškodovana: vrniti oškodovanki ukradeni denar

oškodováti -újem tudi oškódovati -ujem dov. ( á ȗ; ọ̄ )
1. povzročiti, narediti, da kdo ne dobi česa, kar bi moral dobiti: s takim ravnanjem so oškodovali delavce ; oškodovati koga pri kupčiji
// povzročiti, narediti, da ima kdo česa manj: stroški, ki jih je imel z očetovo boleznijo, so ga precej oškodovali / kot vljudnostna fraza pri pogostitvi, obdaritvi: preveč vas bomo oškodovali ; kaj ste se tako oškodovali
2. povzročiti, narediti, da je kake nematerialne dobrine manj: oškodovati družbene koristi ; oškodovati ugled koga ; kulturno dediščino so oškodovali za velike vrednosti
3. star. poplačati : lep razgled nas je oškodoval za težave na strmi poti
zastar. ta bolezen lahko oškoduje srce okvari, poškoduje

oškórnjan -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr. obut v škornje: bil je lepo oškornjan / z oškornjano nogo je sunil konja v trebuh

oškrábati -am tudi -ljem dov. , tudi oškrabála ( á )
nar. oškrbiti : pri pospravljanju je oškrabala ogledalo / videti je bilo, kakor da bi ga miši oškrabale

oškŕbati -am tudi -ljem dov. ( ŕ r̄ )
oškrbiti : oškrbati posodo ; skledica se je pri padcu oškrbala

oškŕbiti -im, in oškrbíti in oškŕbiti -im dov. ( ŕ ȓ; ī ŕ )
povzročiti, da odpadejo majhni deli, navadno s površine česa: pri pomivanju je oškrbila skledo ; žaga se je ob žeblju oškrbila / krogle so oškrbile steno okrušile

oškŕbniti -em dov. ( ŕ ȓ )
oškrbiti : pri čiščenju je oškrbnila več krožnikov ; sekira se mu je na grči oškrbnila / krogla je oškrbnila zid okrušila

oškŕniti -em dov. , tudi oškrníla ( ŕ ) ekspr.
1. odvzeti komu del česa, navadno v manjši količini: sovražniki so jim oškrnili osvobojeno ozemlje / pri plači jo je oškrnila za dva tisočaka / oškrnili so jih za staro pravico prikrajšali
2. odlomiti , odtrgati : oškrnil je kos lepo zapečenega kruha

oškróbiti -im dov. ( ọ̄ )
poškrobiti : oškrobiti bluzo

oškropíti -ím dov. , oškrópil ( ī í )
s škropljenjem nekoliko zmočiti, ovlažiti: rastline oškropiti s postano vodo ; iz kolesnice je brizgnila rjava voda in jih oškropila do vratu ; oškropiti se po suknji ; čevlje si je oškropila z blatom / dež je oškropil tla / ekspr. avtomobil je oškropil mimoidoče
ekspr. oškropila jih je strojnica zadel jih je rafal iz strojnice

ošlátati -am dov. , tudi ošlatájte; tudi ošlatála ( á ā )
nižje pog. s tipanjem ugotoviti, najti; otipati : v temi je ošlatal ograjo

ošpeháti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. umazati, zlasti z mastjo, maščobo: ošpehal (si) je obleko

ošpêtelj -tlja m ( é )
nekdaj ženska bluza z rokavi, navadno platnena: imela je zeleno krilo in bel ošpetelj ; poškrobila je ošpetelj in pečo

óšpice -pic ž mn. ( ọ̄ ọ̑ )
nalezljiva bolezen s pegastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: ima ošpice ; virus ošpic ; pren., ekspr. podjetje je otroške ošpice že prebolelo

óšpičast -a -o prid. ( ọ̄ )
tak kot pri ošpicah: ošpičast izpuščaj

ošpíčiti -im dov. ( í ȋ ) pog.
1. ošiliti , priostriti : ošpičiti svinčnik / fižolovke so že ošpičili
2. ekspr. napraviti kaj neprimernega, nedovoljenega: to grdobijo ti je on ošpičil ; iz hudobije sta mu jih že veliko ošpičila

oštaríja -e ž ( ȋ )
pog. gostilna , krčma : šel je v bližnjo oštarijo ; posedati po oštarijah / pri njih doma imajo oštarijo

oštaríjski -a -o prid. ( ȋ )
pog. gostilniški : s pestmi je tolkel po oštarijski mizi / ekspr. oštarijski pogovori

oštéti oštêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: učitelj ošteje učenca ; oštel ga je, češ da se potepa ; ker je zamudil, je oštela sina, zakaj hodi tja

oštévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od oštevati: ostro oštevanje

oštévati -am nedov. ( ẹ́ )
izražati nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z ostrimi besedami: oštevati otroke ; ošteval je sina, da je len ; oštevali so ga, ker je razbil šipo ; oštevati in zmerjati / oštevala ga je, kod je spet hodil

oštevílčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od oštevilčiti: poimenovanje novih ulic in oštevilčenje hiš ; oštevilčenje računov / oštevilčenje knjige

oštevílčiti -im dov. ( í ȋ )
1. označiti s številko, navadno z zaporedno: oštevilčiti dopise, račune ; urediti in oštevilčiti pisma
2. označiti strani, liste v knjigi, rokopisu z zaporedno številko, znakom: oštevilčiti knjigo / oštevilčiti strani

oštija gl. oštja

oštír -ja m ( í )
pog. gostilničar , krčmar : debeli oštir je stregel sam ; trgovci in oštirji

oštírka -e ž ( í )
pog. gostilničarka , krčmarica : postregla jim je prijazna oštirka

oštírski -a -o prid. ( í )
pog. gostilničarski , krčmarski : sprejel ga je z oštirsko prijaznostjo

òštja in òštija medm. ( ȍ ) nar. zahodno
1. izraža začudenje, navdušenje: oštja, kako so igrali
2. izraža nejevoljo, nestrpnost: naj te še enkrat vidim, oštja, boš tekel / kaj ne bo miru, oštja

oštŕcati -am dov. ( r̄ ȓ )
zastar. oškropiti , poškropiti : oštrcala ga je z vodo ; oštrcal se je do glave

oštrigljáti -ám dov. ( á ȃ )
nar. očohati : oštrigljati konja / nizko fant je zelo umazan, treba ga bo oštrigljati umiti

oštŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
zastar. oškropiti , poškropiti : plundra ga je oštrkala / voz jih je oštrkal z blatom

ošvígniti -em dov. ( í ȋ )
1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvigniti konja z bičem ; s pasom ga je ošvignil po obrazu
2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti : samo ošvignila ga je in jezno odšla / z očmi je ošvignil gole stene sobe ; ošvigniti koga s pogledom
ekspr. zdel se ji je kot hrast, ki ga je ošvignila strela oplazila, zadela

ošvŕk -a m ( ȓ )
udarec, navadno s tankim, prožnim predmetom: dobil je dva ošvrka z brezovko

ošvŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. udariti na več mestih, pretepsti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkati konja z bičem ; pren., ekspr. v tem romanu je ošvrkal njihovo dvojno moralo
2. ekspr. na hitro večkrat pogledati; večkrat ošiniti : posmehljivo ga je ošvrkala in odšla iz sobe / ošvrkal jo je s sovražnim pogledom
ekspr. ošvrkali so ga drobci granate oplazili, zadeli

ošvrkávati -am nedov. ( ȃ )
1. udarjati po več mestih, tepsti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkavati konje ; pren. ošvrkaval jih je z ostrimi besedami
2. ekspr. ošinjati : ošvrkava ga in molči / od strani jo je ošvrkaval s svojimi nemirnimi očmi

ošvŕkniti -em dov. ( ŕ ȓ )
1. udariti, navadno s tankim, prožnim predmetom: ošvrkniti konja z bičem ; pren., ekspr. v članku je ošvrknil tudi gostince ; mimogrede ga je ošvrknil z besedo
2. ekspr. na hitro pogledati; ošiniti : jezno jo je ošvrknil in odšel / postrani ga je ošvrknila z očmi ; ošvrkniti koga s posmehljivim pogledom

otájati -am dov. ( ȃ )
1. narediti, da voda v kaki snovi preneha biti led: otajati živilo ; meso se je že otajalo / odjuga otaja poti ; pren., ekspr. nobeni ni otajal srca
2. ekspr. narediti, da kdo preneha biti molčeč, nedostopen: vino ga je otajalo

otalíti -ím dov. , otálil ( ī í )
otajati : otaliti zamrznjeno živilo / zemlja se je otalila

otáva -e ž ( ȃ )
(posušena) trava druge košnje: otava lepo kaže ; seno in otava

otáven -vna -o ( ȃ )
pridevnik od otava: otavna košnja

otávič -a m ( ȃ )
agr. (posušena) trava tretje košnje: kositi otavič ; otava in otavič

otávnica -e ž ( ȃ )
nar. (posušena) trava četrte košnje: Senožet je treba samo malo prekopati .. pa bo arnice, otave in otavnika pa še otavnice, kolikor bo kdo hotel (C. Kosmač)

otávnik -a m ( ȃ )
1. nar. (posušena) trava tretje košnje; otavič : Otavnika je bilo dva voza .. otavnice pa še za pašo ne bo (C. Kosmač)
2. zastar. avgust 2 : prvega otavnika je odpotoval

ôtčev -a -o prid. ( ō )
star. očetov : bil je na otčevem grobu

ôtec ôtca m ( ō )
star. oče : njegov otec je že mlad umrl

otêči otêčem dov. , otêci otecíte; otékel otêkla ( é )
postati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: bezgavke so mu otekle / noga zelo hitro oteče

otékati -am nedov. ( ẹ̑ )
postajati po obsegu večji zaradi poškodbe ali bolezni: noge ji otekajo

oteklína -e ž ( í )
izboklina na delu telesa ali organu zaradi poškodbe ali bolezni: oteklina je splahnela ; rdeča oteklina / oteklina gležnja / vodenična oteklina

otelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oteliti se: vime pred otelitvijo oteče

otelíti se -ím se dov. , otélil se ( ī í )
nav. 3. os. roditi, povreči tele: krava se je otelila

otémati -am tudi -ljem nedov. ( ẹ̑ ) zastar.
1. reševati, varovati (pred čim): otemati koga lakote / žanjice so otemale žito bližajoči se nevihti / otemati pozabi
2. (s silo) jemati, odvzemati: otemali so jim hrano in živino

otemnéti -ím [ otəmneti ] dov. , otemnì in otèmni ( ẹ́ í )
1. postati nekoliko temen: nebo je otemnelo
// izgubiti močen sijaj, svetlobo: ob mrku sonce otemni ; zjutraj zvezde otemnijo niso več vidne
2. knjiž. postati manj izrazit: njegova slava je otemnela
3. knjiž. postati mrk, neprijazen: obraz mu je otemnel
knjiž. vsa okna v vasi so otemnela v nobeni hiši več ne gori luč ; knjiž. um mu je otemnel postal je duševno bolan

otemnévati -am [ otəmnevati ] nedov. ( ẹ́ )
postajati nekoliko temen: nebo otemneva
// izgubljati močen sijaj, svetlobo: luna otemneva

otemníti -ím [ otəmniti ] dov. , otemnì in otèmni; otèmnil ( ī í )
zastar. zatemniti : otemniti sobo / meglica je otemnila sonce / občutek krivde je otemnil veselje zmagovalca
zastar. na plesu je otemnila vse druge bila je najlepša

otemnjeváti -újem [ otəmnjevati ] nedov. ( á ȗ )
zastar. zatemnjevati : oblaček otemnjuje luno / nevednost jim je otemnjevala duha

oténiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. osenčiti : oteniti risbo

otèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
velik snop iz omlatene slame: nakladati otepe ; padel je na tla kakor otep / spal je na otepu slame
// nar. (velik) kos: odrezala mu je otep kruha

otepáč -a m ( á )
1. kdor otepa (snope): mlatiči in otepači
2. palica za otepanje (snopov): udarjati z otepačem

otepálnik -a m ( ȃ )
palica za otepanje (snopov): tolči z otepalnikom
tekst. stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva

otepálo -a s ( á )
tekst. stroj za rahljanje, čiščenje bombažnega, lanenega prediva:

otépanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od otepati: otepanje smeti s kolen, snega s plašča / otepanje žita / vse otepanje mu ni pomagalo, odpeljali so ga / s tem bo še precej otepanja

otépati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z udarjanjem, tresenjem odstranjevati s česa: otepati prah z obleke ; otepati sneg z drevja ; z rok si je otepal čebele / otepati si plašč, klobuk / otepati konju muhe odganjati
// nar. klatiti (s palico): otepati hruške, oreh
2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spravljati zrnje iz klasja, latja: otepati pšenico, rž, žito
3. nav. ekspr. delati neurejene gibe, navadno z rokami: v spanju je otepal okoli sebe in vpil ; otepati po zraku / pes je veselo otepal z repom tolkel, udarjal
4. ekspr. jesti : otepati koruzni kruh ; vsak dan otepajo žgance
ekspr. hlačnice mu otepajo okrog nog mahedrajo, opletajo ; ekspr. otepati neumnosti govoriti, pripovedovati ; ekspr. otepati revščino slabo, revno živeti ; ekspr. otepa prazno slamo govori vsebinsko prazno ; ekspr. spet otepa tarok igra ; knjiž., ekspr. volička sta utrujeno otepala po brazdi (s težavo) hodila

otepávanje -a s ( ȃ )
otepanje : otepavanje prahu s čevljev / otepavanje žita / otrokovo otepavanje z ročicami

otepávati -am nedov. ( ȃ )
otepati : otepavati prah z obleke / otepavati žito / jezno je otepaval z rokami in nogami / teh vprašanj so se zmeraj otepavali

otépek -pka m ( ẹ̑ )
nav. mn., star. škric (pri suknji): dolgi otepki njegovega plašča plapolajo v vetru

otêpsti otêpem dov. , otépel otêpla ( é )
1. z udarjanjem, tresenjem odstraniti s česa: otepsti prah z obleke ; otepe sneg s plašča in vstopi ; otepsti zemljo s čevljev / otepsti si plašč / otepsti konju brenclje odgnati
// nar. sklatiti (s palico): otepsti hruške, orehe
2. z udarjanjem snopa ob kaj ali po njem spraviti zrnje iz klasja, latja: otepsti pšenico ; otepsti in omlatiti
zastar. v šoli so ga fantje otepli nabili, pretepli ; ekspr. kosilo je kar hitro otepel hitro pojedel

otesáti otéšem dov. , otêši otešíte; otêsal ( á ẹ́ )
1. s tesanjem dati lesu določeno obliko: otesati hlod ; kol je treba na koncu otesati / otesati grče odtesati ; otesati veje oklestiti
les. iz okroglega lesa izdelati standardni izdelek tesanega lesa
2. pog. vzgojiti , prevzgojiti : tega človeka je nemogoče otesati

oteščáti se -ám se [ otəščati se ] dov. ( á ȃ )
star. pojesti kaj malega: nekoliko smo se oteščali, nato pa nadaljevali pot / oteščala sta se z mlekom in kruhom
// najesti se: vsak se je lahko dobro oteščal
star. danes se še nisem oteščal še nisem jedel

otéti otmèm dov. , otél; nam. otét in otèt ( ẹ́ ȅ ) star.
1. rešiti, obvarovati (pred čim): oteli so ga lakote, nevarnosti, smrti / oteti grad pred razpadanjem / oteti dogodek pozabi ; oteti se neprijetnih misli znebiti se, otresti se / oteti ujetnike osvoboditi
2. (s silo) vzeti, odvzeti: oteli so jim premoženje
zastar. sovraži jo, ker ji je otela fanta prevzela

otévati -am nedov. ( ẹ́ )
zastar. reševati, varovati (pred čim): otevati ljudi lakote, smrti

oteževálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki dela kaj, zlasti krivdo, večje, težje: upoštevanje oteževalnih dejavnikov, okoliščin

oteževáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj bolj naporno, težavno: dim jim je oteževal dihanje / valovi otežujejo plovbo ; sneg je oteževal promet / pomanjkanje gradiva otežuje proučevanje
// delati kaj bolj zapleteno: predpisi so oteževali poslovanje, sodelovanje / tako ravnanje otežuje medsebojne odnose
// delati kaj bolj neprijetno, bolj hudo: oteževati komu življenje
misel na sina ji otežuje srce jo žalosti, vznemirja

otežíti -ím dov. , tudi otéži; otéžil ( ī í )
1. narediti kaj bolj naporno, težavno: slabo vreme jim je otežilo pot / sneg je otežil promet
šport. otežiti gibalno vajo
// narediti kaj bolj zapleteno: otežiti izdajanje knjig / njihovo stališče nam je otežilo položaj
// narediti kaj bolj neprijetno, bolj hudo: hotela mu je čim bolj otežiti življenje
2. narediti kaj težje; obtežiti : vlaga je les močno otežila
slovo od doma mu je zelo otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino ; knjiž. zanosila je in se zelo otežila zredila

otežkóčati -am nedov. ( ọ́ )
oteževati , ovirati : pot mu je otežkočala visoka trava / neurejene razmere otežkočajo pouk

otežkóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
otežiti , zavreti 2 : snežni zameti so otežkočili promet / otežkočiti razumevanje z rabo tujk

otímati -am tudi -ljem nedov. ( ȋ ) zastar.
1. reševati, varovati (pred čim): s tem jih otima mnogih nevarnosti / ranjence otima pred smrtjo
2. (s silo) jemati, odvzemati: otimati komu plen

otíp -a m ( ȋ )
1. značilnost snovi, zlasti tkanine, ki se zaznava s tipom, tipanjem: po videzu in otipu so ta vlakna podobna volni ; tkanina z mehkim, svilenim otipom
tekst. hladni otip ki vzbuja, povzroča občutek hladnosti
2. glagolnik od otipati: oceniti kvaliteto blaga z otipom / otip z rokami, ustnicami / na otip prijetna tkanina

otípati -am in -ljem dov. ( ī ȋ )
1. s tipanjem zaznati: v žepu je otipal nekaj trdega ; videti, slišati in otipati / otipati s prsti, z roko
// s tipanjem
a) ugotoviti, najti: pravočasno je otipala kljuko in ušla
b) spoznati: v temi je otipal materin obraz / slepec vsako stvar otipa / otipati komu žilo ugotoviti, kako bije, utripa srce
2. tipajoč se dotakniti česa na več mestih: sadja ne bom jedel, ker si vsega otipal ; otipal se je, če ima vse s seboj ; pren., ekspr. radar otipa celotno ozemlje
3. med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je otipal trebuh
ekspr. senca je otipala ves prostor prešla čez ves prostor

otipávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od otipavati: gledanje in otipavanje / otipavanje sadja ni dovoljeno / preiskujoče otipavanje bolečega mesta / previdno, vljudno otipavanje koga

otipávati -am nedov. ( ȃ )
1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec ; gledati, okušati in otipavati
// s tipanjem poskušati
a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo
b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago
2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja ; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva ; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče
3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec
4. ekspr. previdno spraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal ; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo
ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga

otípen 1 -pna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na otip: našteval je slušne, otipne in druge prvine

otípen 2 -pna -o prid. ( ī )
star. otipljiv : otipen dokaz, primer

otipljív -a -o prid. , otipljívejši ( ī í )
1. ki se da otipati: otipljiv izrastek na kosti ; bula je otipljiva ; to je resnica, otipljiva kakor kamen
// ekspr. snoven , stvaren : poleg otipljivih dobrin so tudi neotipljive ; zanj obstaja samo to, kar je otipljivo
2. ekspr. lahko ugotovljiv, zaznaven: prvi otipljivi rezultati, uspehi ; njegov namen je otipljiv ; ta napaka, razlika je prav otipljiva
// prepričljiv , jasen : otipljiv dokaz, primer / otipljiv načrt uresničljiv
ekspr. zamisel dobiva otipljivo podobo se uresničuje ; ekspr. v pripovedovanju je skoraj plastično otipljiv nazoren

otipljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost otipljivega: otipljivost predmetov, stvari / ekspr. otipljivost dokazov prepričljivost, jasnost

otiráč -a m ( á )
1. knjiž. predpražnik : obrisati si čevlje v otirač
2. zastar. brisača : umivalnik in otirač
etn. dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini

otiráča -e ž ( á )
zastar. brisača : obrisati se z otiračo ; platnena otirača

otirálka -e [ otirau̯ka tudi otiralka ] ž ( ȃ )
knjiž. brisača : zdrgniti se z otiralko

otíranje -a s ( ī )
glagolnik od otirati: otiranje telesa ; otiranje z brisačo

otírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela ; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo
// delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati : otirati oči z robcem ; otirati si potni obraz z rokavom
2. knjiž. drgniti : otirati ozebline z mazilom ; otirati si zaspane oči meti
ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči

otísk -a m ( ȋ )
knjiž. poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja: otiski in odrgnine / boleči otiski na prstih otiščanci

otíska -e ž ( ȋ )
vet. poškodba tkiva, kože zaradi pritiska, tiščanja: otiska na konjskem vratu ; otiske in odrgnine
// star. otiščanec , žulj : otiske in kurja očesa

otísniti -em dov. ( í ȋ )
1. s stiskanjem odstraniti tekočino iz česa: kumare dobro otisni ; otisniti zmečkano sadje
2. s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati; otiščati : čevlji so ji otisnili noge

otíš -a m ( ȋ )
nar. tolmun, navadno manjši: loviti ribe v otišu

otiščánec -nca m ( á )
kožna odebelina, zadebelina: dobiti, imeti otiščance od čevljev ; kurja očesa in otiščanci

otiščáti -ím dov. ( á í )
s pritiskanjem, tiščanjem poškodovati: čevelj me je otiščal

ótka -e ž ( ọ̄ )
orodje za odstranjevanje prsti, plevela s pluga: pripraviti otko ; z otko čistiti lemež

otočàn in otočán -ána m ( ȁ á; ȃ )
kdor živi na otoku ali je doma z otoka: navade otočanov ; otočani in kontinentalci
publ. Otočan Britanec, Anglež

otočánka -e ž ( ȃ )
ženska, ki živi na otoku ali je doma z otoka: trdo življenje otočank

otóček -čka m ( ọ̑ )
manjšalnica od otok: samoten otoček sredi oceana / otočki trave

otóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otok: otočno podnebje / otočna država ; pren., knjiž. Kikladi in Sporadi so naraven otočni most med Evropo in Azijo

otóčič -a m ( ọ̑ )
nav. ekspr. otoček : otočič sredi široke reke / otočiči tajajočega se snega

otóčje -a s ( ọ̑ )
več otokov, otoki: otočje v oceanu

otódi prisl. ( ọ̄ )
zastar. malo prej, pravkar: naša mala je šele otodi zaspala

ôtok 1 -óka m ( ó ọ́ )
1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok ; izkrcati se na otoku ; živeti na otoku ; ladja je plula ob otoku ; otok na jezeru, reki ; otoki na morju ; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale ; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine
publ. Otok Velika Britanija, Anglija
geogr. rečni otok ; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine
2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / ekološki otok manjša površina, navadno v naselju, z zabojniki za ločeno zbiranje odpadkov ; zeleni otok zelena površina, navadno travnata, sredi mestnega asfaltnega ali betonskega okolja / jezikovni otok ; narodnostni otok
3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok ; otok za pešce / prometni otok

otòk 2 in otók -óka m ( ȍ ọ́; ọ̑ )
star. oteklina : otok se je naglo širil

otolčenína -e [ otou̯čenina ] ž ( í )
med. udarnina : otolčenina na nogi

otôlči otôlčem [ otou̯či ] dov. , otôlci otôlcite in otolcíte; otôlkel otôlkla ( ó )
1. s tolčenjem, udarjanjem odstraniti: otolči sneg s čevljev / otolkli so samo nekaj mernikov pšenice otepli
2. zastar. obtolči : otolči posodo / otolči si kolena

otolít -a m ( ȋ )
nav. mn., anat. drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu; ravnotežni kamenčki

otolstéti -ím [ otou̯steti ] dov. ( ẹ́ í )
knjiž. odebeliti se: otolstel je kot prašiček

otomán -a m ( ȃ )
1. zastar. divan 1 , otomana : spati na otomanu
2. tekst. močna ripsasta tkanina za plašče, kostime, blazinjenje pohištva: kostim iz otomana ; v prid. rabi: otoman plašč

otomána -e ž ( ȃ )
oblazinjeno ležišče brez stranic, navadno ozko in z dvignjenim zglavjem: ležati, sedeti na otomani

otománski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. nanašajoč se na staro Turčijo; turški : otomanski vpadi na slovensko ozemlje / otomansko cesarstvo

otòn -óna in -ôna m ( ȍ ọ́, ó )
nar. tolmun : po otonih so plavale postrvi

otonémiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) jezikosl.
ugotoviti, določiti besedi vrsto tonema: za pravopisni slovar so otonemili veliko število novih enot

otonémljanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od otonemljati: otonemljanje je bilo najprej teoretično, pozneje pa preverjeno tudi z anketami

otonémljati -am nedov. ( ẹ́ ) jezikosl.
ugotavljati, določati besedi vrsto tonema: otonemljali so lastnoimensko besedje

ótonski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na obdobje vladanja nemških cesarjev Otonov: otonsko cesarstvo / otonski časi
um. otonska umetnost umetnost od konca 10. do srede 11. stoletja, zlasti nemška

otopélost -i ž ( ẹ́ )
stanje otopelega človeka: polastila se ga je otopelost ; njegov prihod jo je zdramil iz otopelosti / čustvena, duševna otopelost

otopéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati manj občutljiv za zunanje dražljaje: vsi čuti so mu otopeli ; za bolečine je že otopel
2. izgubiti voljo, zanimanje za kaj: zaradi prestanega gorja je otopela ; od neprestanega dela pri stroju je že skoraj otopel / duševno otopeti
// pojaviti se v manjši meri, v manj izraziti obliki: ni čudno, da so mu v takem okolju otopela čustva / čut dolžnosti, odgovornosti mu je otopel ; vest jim je že čisto otopela
3. postati top, manj oster: ostri robovi kamenja so hitro otopeli

otopévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo ; otopevati za bolečine
2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala ; pri enoličnem delu je začel otopevati
// pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval ; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo
3. postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati

otopíti 1 -ím dov. , otópil ( ī í )
1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna
2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute ; alkohol mu je otopil živčevje
3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo
// povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest

otopíti 2 -ím dov. , otópil ( ī í )
zastar. raztopiti : treba je bilo zakuriti in otopiti led

otoplítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od otopliti: potrebna je otoplitev nog / Slovenijo je zajela nenadna otoplitev
meteor. insolacijska otoplitev

otoplíti -ím dov. , otóplil ( ī í )
knjiž. ogreti : najprej so mu otoplili noge / sonce jih je malo otoplilo / prijazna beseda ga je otoplila

otórej 1 prisl. ( ọ̑ )
star. tako zelo: nisem mislil, da je otorej občutljiv ; elipt. letina je otorej, da take še ne pomnijo

otorêj 2 prisl. ( ȇ )
star. ob tem času, ob tej uri: jutri otorej se spet srečava

otorinolaringológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za otorinolaringologijo: pregled pri otorinolaringologu

otorinolaringologíja -e ž ( ȋ )
veda o ušesu, nosu, grlu in njihovih boleznih: profesor otorinolaringologije ; klinika, oddelek za otorinolaringologijo

otorinolaringolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otorinolaringologe ali otorinolaringologijo: otorinolaringološki kongres ; otorinolaringološke raziskave / otorinolaringološka klinika

otóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otok: otoški zaliv / otoška lega Anglije / otoški prebivalci ; otoška država

otovárjati -am nedov. ( á )
spravljati tovor, blago zlasti na tovorno žival: otovarjati mule s težkimi vrečami

otovóriti -im tudi otovoríti -ím dov. , otovóril ( ọ̄ ọ̑; ī í )
spraviti tovor, blago zlasti na tovorno žival: otovoriti konja / ekspr. otovoril se je s paketi

otovrêj prisl. ( ȇ )
zastar. ob tem času, ob tej uri: jutri otovrej se spet vidimo

otóžen -žna -o prid. , otóžnejši ( ọ́ ọ̄ )
ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek ; biti, postati otožen ; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt
// ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj
// ki povzroča tako stanje: otožen spomin ; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina

otóžje -a s ( ọ̑ )
knjiž. otožnost : obšlo ga je hudo otožje / otožje njegovih oči / z otožjem je pomislil nanjo

otóžnost -i ž ( ọ́ )
stanje otožnega človeka: obšla ga je globoka otožnost / ganila ga je otožnost njenih oči / ekspr. mrakotna otožnost jesenske pokrajine / z otožnostjo je mislil na mladost

otrapáti -ám dov. ( á ȃ )
pog. zmesti 2 , zbegati : čisto ga je otrapal

otrdélost -i ž ( ẹ́ )
stanje otrdelega: otrdelost kože / otrdelost rok / ekspr. njegov obraz je kazal nekakšno otrdelost negibnost, togost
med. otrdelost sklepa zmanjšana gibljivost zaradi povečane napetosti tkiva ob sklepu

otrdéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela
2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje
// ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel
3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo
jezikosl. otrdeti izgubiti palatalni element ; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna

otrdévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. postajati trd, trši: snov je le počasi otrdevala
2. ekspr. postajati trd, brezčuten: pri tem delu je začel otrdevati / čuti, da ji srce otrdeva

otrdína -e ž ( í )
med. bolezensko, nenormalno otrdelo mesto na telesu: imeti neznatno otrdino na roki ; otrdina v desni dojki

otrdítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od otrdeti ali otrditi: otrditev tekoče snovi / otrditev spolnega organa

otrdíti -ím dov. , otŕdil ( ī í )
1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom ; otrditi rezilo s kaljenjem
2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste
3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce

otrébek -bka m ( ẹ̑ ) nav. mn.
1. kar se kot odvečno, neuporabno odstrani, zavrže: otrebki solate
2. zastar. iztrebek : bolnikovi otrebki / pobiral je konjske otrebke
vet. otrebki plodove ovojnice, ki se po porodu izločijo iz maternice; trebilo

otrebíti in otrébiti -im, tudi otrébiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ )
odstraniti odvečno iz česa: otrebiti mlad gozd ; otrebiti ledino kamna / otrebiti ribe odstraniti drobovje / otrebiti solato / otrebiti drevje mahu, vej odstraniti mah, veje ; otrebiti pot očistiti

otrépati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
zastar. otepati , otresati : otrepati sneg s plašča / otrepati obleko

otrésanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od otresati: otresanje prahu s čevljev / otresanje sadnega drevja / otresanje z glavo
pog., slabš. otresanje jezika kritiziranje, ugovarjanje
šport. otresanje mišic gibi za sproščanje mišic

otrésati -am nedov. ( ẹ́ )
1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev ; otresati sadje z drevja ; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč ; otresati s snegom pokrite veje
2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal
pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati ; otresati jezo na koga, nad kom stresati ; že spet sitnost otresa stresa

otresávati -am nedov. ( ȃ )
otresati : otresavati sneg z vej / otresaval je z glavo / otresavati se spominov

otrésniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z enkratnim sunkom stresti, otresti: otresnila je mokro krilo / ekspr. nejevoljno je otresnil z glavo ; konj je otresnil z grivo

otresováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. otresati : otresovati sneg z vej / hiteli so otresovati drevje, da se ne bi polomilo

otrésti otrésem dov. , otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst ( ẹ́ )
1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke ; otresti sadje z drevja ; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo ; otresti plašč ; otresel je zasnežene veje
2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo ; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti
ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan ; otresti jezo na koga, nad kom stresti ; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko

otréti otrèm tudi otárem dov. , otrì otríte; otŕl ( ẹ́ ȅ, á )
1. odstraniti kaj mokrega s potegom po površini: otrla mu je solzo ; z dlanjo si je otrl pot s čela / otreti s čopiča odvečno lepilo / otreti potno čelo ; z robcem si je otrla solzni obraz
// narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino; obrisati 1 : otreti oči z robcem ; otreti si mokre roke ; usta si je otrl kar z rokavom
2. knjiž. zdrgniti : otreti prepotenega konja s slamo ; otreti si zaspane oči pometi
3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so otrle ves lan
ekspr. otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči

otrínjati -am nedov. ( í )
odstranjevati ogorek: otrinjati trsko / otrinjati gorečo svečo / otrinjati cigareto / otrinjati pepel po tleh otresati

otŕkati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. z rahlim udarjanjem odstraniti s česa: otrkati sneg s čevljev / otrkati pepel iz pipe iztrkati / škornje je otrkal ob prag
2. obtrkati : otrkal je zid, da bi ugotovil njegovo trdnost

otrkávati -am nedov. ( ȃ )
1. z rahlim udarjanjem odstranjevati s česa: otrkavati blato, sneg s čevljev / otrkavati čevlje ob prag
2. obtrkavati : otrkavati steno, strop

otrníti otŕnem dov. ( ī ŕ )
1. odstraniti ogorek: otrniti trsko / otrniti svečo / otrniti cigareto / otrniti pepel s cigarete otresti
2. star. otreti , obrisati 1 : otrniti pot, solzo / otrnil si je potno čelo
3. nar. udariti : s palico ga je otrnil po glavi

otrób -a m ( ọ̑ ) nav. mn.
1. z mletjem odstranjeni ovojni del semena pšenice, rži: krmiti z otrobi ; moka in otrobi / pšenični otrobi
2. ekspr. vsebinsko prazno govorjenje, pisanje: nimam časa prebirati teh otrobov
ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti
kozm. mandeljnovi otrobi zdrobljena mandeljnova jedrca, iz katerih je iztisnjeno olje, za nego kože

otróbast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki vsebuje veliko otrobov: otrobasta moka

otróbov -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od otrob: otrobova krma

otročád -i ž ( ȃ )
ekspr. več otrok, otroci: ob peči se je grela otročad ; opazoval je otročad na cesti ; vaška otročad

otročáj -a m ( ȃ )
ekspr. otrok : na cesti so kričali otročaji ; vaški otročaji

otročájnar -ja m ( ȃ )
ekspr., zastar. otrok : gruča otročajnarjev je stala na bregu in se smejala

otročaríja -e ž ( ȋ )
ekspr. otročje govorjenje ali ravnanje: to je otročarija / delati, govoriti, pisati otročarije

otročáriti -im nedov. ( á ȃ )
knjiž. govoriti, misliti ali ravnati kot otrok: zdaj bi že moral nehati otročariti

otročè -éta s ( ȅ ẹ́ )
1. ekspr. otrok, navadno droben, majhen: otroče v naročju je zajokalo ; otročeta so bežala pred njim ; obnašal se je kakor otroče osmih let
2. slabš. mladenič , fant : spravi svoj meč, otroče

otrôček -čka m ( ō )
manjšalnica od otrok: otroček spet joka ; varovati otročka

otročìč -íča m ( ȉ í )
knjiž. otročiček , otroček : bil je prijazen otročič / prišla je mati z dvema otročičema

otročíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od otrok: otročiček je zajokal ; obnaša se kot otročiček / toži se ji po otročičkih

otročíja -e ž ( ȋ )
knjiž. otročarija : to so otročije ; pripovedoval je o svojih otročijah

otróčji -a -e prid. ( ọ́ )
1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje ; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
2. star. otroški : spomini na otročja leta / otročji čevlji ; otročje igrače

otróčjost -i ž ( ọ́ )
lastnost otročjega človeka: sramovala se je svoje otročjosti / starostna otročjost / ekspr. spoznal je otročjost svojih misli nezrelost, neresnost

otróčnica -e ž ( ọ̑ )
ženska v prvih šest do osem tednih po porodu: nosečnice in otročnice ; streže mu kot otročnici

otróčniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na otročnice: otročniška strežnica
med. otročniška mrzlica bolezen, ki nastopi po porodu zaradi infekcije; poporodna mrzlica

otròk -ôka m , mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki ( ȍ ó )
1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal ; negovati, pestovati, previjati otroka ; vzgajati otroke ; posvojiti otroka ; rada je pri otrocih, z otroki ; lažnivi, razvajeni otroci ; lep, zanemarjen, zapuščen otrok ; duševno nerazvit otrok ; cepljenje otrok proti davici ; vzgoja in varstvo otrok ; skrb za otroke ; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi ; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga ; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost ; delavski, kmečki, mestni otroci ; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok ; predšolski, šoloobvezni otroci / otrok s posebnimi potrebami ki zaradi motnje v razvoju, bolezni potrebuje pomoč, prilagoditev programa pri vzgoji in izobraževanju
2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo ; dobiti, roditi otroka ; imata dva otroka ; bila jima je dober, ubogljiv otrok ; to je njun edini otrok ; ima tri nepreskrbljene otroke ; nezaželen otrok ; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev ; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene ; vabljeni so bili starši z otroki ; družina brez otrok ; ekspr. ostala je sama s kopo otrok ; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi
// nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav ; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča ; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav ; otrok iz epruvete spočet z zunajtelesno oploditvijo / nedonošen otrok
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije ; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci / nav. mn., ekspr. otrok cvetja hipi
4. knjiž., ekspr., z rodilnikom rezultat , sad : uspeh je otrok truda in vztrajnosti
evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo ; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek ; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen ; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča ; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil ; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi ; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko ; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga ; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela ; star. otroka ima pri prsih doji ga ; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela ; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila ; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti ; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča ; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila ; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci ; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven ; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto ; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal ; veliko babic – kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha ; preg. majhni otroci – majhne skrbi ; preg. kakršni starši, taki otroci
med. debilen otrok nekdaj lahno duševno nerazvit ; defekten otrok nekdaj telesno ali duševno nerazvit ; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ; pravn. legitimirati otroka pozakoniti

otrôkec -kca m ( ȏ )
otročiček , otroček : otrokec se igra z žogo

otrôkov -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na otroka: otrokov glas ; otrokov duševni razvoj ; otrokova nesamostojnost / bil je otrokov skrbnik

otróški -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na otroke: otroški organizem ; otroška domišljija ; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma ; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba ; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor ; razstava otroških risb / otroški čevlji ; otroški voziček ; otroške igrače, slikanice ; otroška obleka, postelja, soba ; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer ; otroški parlament predstavništvo učencev kake šole, šol kakega območja, ki na zborovanju zastopajo interese svojih vrstnikov; sestanek, zborovanje tega predstavništva ; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok ; otroški zdravnik ; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok ; otroška klinika ; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke
// nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz ; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno
ekspr. otroške bolezni mlade države začetne pomanjkljivosti, napake ; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila ; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok
gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice ; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami

otróškost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost otroškega: njegov obraz izraža otroškost / vedrost in otroškost
// otroška doba, otroštvo: že iz otroškosti sta bila velika prijatelja

otróškovárstven -a -o prid. ( ọ́-ȃ )
nanašajoč se na varstvo otrok: otroškovarstvena vprašanja

otróštvo -a s ( ọ̄ )
1. doba v človeškem življenju od prvih let do mladostne dobe: poznata se že iz otroštva ; veselo otroštvo ; doživetja otroštva
ped. zgodnje otroštvo doba otrokovega razvoja od konca prvega leta starosti do vstopa v šolo
// ta doba pri posameznem človeku: otroštvo je preživljal na deželi / v otroštvu je imel mnogo lepih trenutkov
2. kar je značilno za to dobo: bili so polni otroštva / ekspr. to spoznanje mu je ubilo otroštvo v duši

otròv -ôva m ( ȍ ó )
zastar. strup : izpiti otrov / otrov za miši

otrováti otrújem dov. ( á ú )
zastar. zastrupiti : otrovala je svojega moža / z lažmi ji je otroval srce

otrôven -vna -o prid. ( ō )
zastar. strupen 2 : otrovna pijača / otrovno ozračje

otŕpel -pla -o [ otərpəu̯ ] prid. ( ŕ )
negiben, tog, manj občutljiv: od mraza ima otrpel obraz ; otrpli prsti / ekspr. vsa otrpla je čakala do jutra / te živali otrple počakajo pomladi / otrplo stanje ; pren., knjiž. otrpla tišina, žalost
med. težje in počasneje gibljiv; manj občutljiv; prim. otrpniti

otŕpen -pna -o prid. ( ȓ )
med., v zvezi otrpni krč tetanus : cepivo proti otrpnemu krču

otrpévati -am nedov. ( ẹ́ )
postajati negiben, tog, manj občutljiv: roke so jim otrpevale od mraza

otŕplica -e ž ( ȓ )
knjiž. otrplost , odrevenelost : zdramiti se iz otrplice

otŕplost -i ž ( ŕ )
stanje otrplega: otrplost roke je popustila / zimska otrplost plazilcev in žuželk
med. težja in počasnejša gibljivost; manjša občutljivost

otŕpniti -em dov. ( ŕ ȓ )
postati negiben, tog, manj občutljiv: od mraza mu je otrpnil obraz ; prsti so mu otrpnili / ekspr. otrpniti od strahu ; pren., knjiž. čas je nekako otrpnil ; njene misli so otrpnile v bridkem spoznanju prim. otrpel

otŕpnjenje -a s ( ȓ )
glagolnik od otrpniti: otrpnjenje mišic, sklepov, tilnika / iz otrpnjenja ga je zbudil glasen krik iz otrplosti

otŕpnjenost -i ž ( ȓ ) ekspr.
otrplost : odrevenelost in otrpnjenost / ni si znal odgovoriti, od kod ta čustvena, umska otrpnjenost

otŕzniti -em dov. ( ŕ ȓ )
nar., v zvezi z okno, vrata nekoliko odpreti: na rahlo je otrznil vrata in pogledal v sobo

Ottov -a -o [ ótov- ] prid. ( ọ̑ )
strojn., v zvezi Ottov motor in ottov motor motor z notranjim zgorevanjem, pri katerem se uporablja kot pogonsko sredstvo bencin ali plin: vgraditi Ottov motor

otujíti -ím dov. , otújil ( ī í )
knjiž. odtujiti : to ga je otujilo domu

ótva -e ž ( ọ̑ )
knjiž. (velika) divja raca: nad jezerom poletavajo otve

otvárjati -am nedov. ( á )
1. delati, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpirati : otvarjati sestanek, skupščino / otvarjati razstavo
2. izročati, dajati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: otvarjati novo cesto ; slavnostno otvarjajo obnovljeno kegljišče
zastar. otvarjati vrata na stežaj odpirati

otvésti otvézem in otvêsti otvêzem dov. , otvézel ( ẹ́; é )
nar. koroško privezati , navezati : na cesti je psa spet otvezel / otvesti koga čez pas / otvesti z verigo

otvéza -e ž ( ẹ̑ )
nar. koroško veriga (za privezovanje goveda k jaslim): živina je rožljala z otvezami / volovske otveze

otvézati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
nar. koroško privezovati , navezovati : otvezati kravo k jaslim, psa na vrvico

otvorítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od otvoriti: otvoritev zborovanja / otvoritev razstave / otvoritev ceste, nove avtobusne linije
šah. otvoritev igre začetna poteza igre ; indijska otvoritev
// prireditev ob slovesni izročitvi česa v javno, splošno uporabo: biti na otvoritvi ; na večer pred otvoritvijo so imeli nastopajoči zadnje vaje

otvóriti -im dov. ( ọ̄ )
1. narediti, da kaj začne potekati, navadno slovesno, po predpisih; odpreti : otvoriti kongres, zborovanje ; sejo otvori predsednik / otvoriti razstavo
2. izročiti, dati v javno, splošno uporabo, navadno slovesno, po predpisih: otvoriti cesto, most ; otvorili so novo šolo
zastar. deklica naglo otvori okno odpre

otvorítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na otvoritev: otvoritvena slovesnost / otvoritveni govor / otvoritvena predstava sezone prva, uvodna ; otvoritveno zborovanje

out gl. avt

outlet -a [ áu̯tlet ] m ( ȃ ) trg. žarg.
prodajalna, v kateri se lahko izdelki iz preteklih sezon kupijo po znižanih cenah: prodali so skoraj vso sezonsko kolekcijo, ostanke pa preselili v svoje outlete / center outlet ; trgovina outlet ; v prid. rabi: outlet center ; outlet trgovina

output -a [ áu̯tput ] m ( ȃ )
1. količina česa, kar je izdelano, narejeno z ročnim, strojnim, umskim delom, izložek: output se niža, viša ; kulturni output ; raziskovalni, znanstveni output univerze ; rast, upad kakovosti outputa / optimalni output glede na vložena sredstva
2. rezultat računalniške obdelave podatkov: prikaz outputa ; input in output
3. rač. del računalniškega sistema, ki prenaša podatke iz procesne enote, izhod: zaslonski output

outsider -ja [ áu̯tsájder ] m ( ȃ-ȃ )
1. šport. žarg. kdor ima na tekmovanju malo možnosti za zmago: tekmovalci so se razdelili na dve skupini – boljše igralce in outsiderje / njihovo moštvo je letos igralo vlogo outsiderja
2. pog. kdor ni vključen v kako skupnost, obstranec: vsi junaki v romanu so outsiderji in boemi ; družbeni outsider

outsiderski -a -o [ áu̯tsájderski ] prid. ( ȃ-ȃ )
nanašajoč se na outsiderje: outsidersko igranje / pisatelj opisuje outsiderski položaj glavnega junaka

outsiderstvo -a [ áu̯tsájderstvo ] s ( ȃ-ȃ )
publ. stanje, položaj človeka, ki se ne vključi v kako skupnost: nezaupanje ga je pripeljalo v outsiderstvo

ouzo in úzo -a [ úzo ] m ( ȗ )
grška žgana pijača z aromo janeža: natočiti, piti ouzo ; kozarec ouza ; vino, pivo in ouzo

òv in ôv medm. ( ȍ; ȏ )
izraža telesno ali duševno trpljenje: ov, je zastokal

ovácija -e ž ( á )
nav. mn. z glasnim pozdravljanjem, vzklikanjem izraženo navdušenje, odobravanje: dirigent je bil deležen velikih ovacij ; predlog je bil sprejet z ovacijami / govorniku so priredili dolgotrajne ovacije

ovádba -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od ovaditi: med vojno je živel od ovadb ; grozila mu je z ovadbo / navesti čas ovadbe
2. kar je z ovadbo sporočeno: ugotavljati utemeljenost ovadbe / brati, dati, vložiti ovadbo ; anonimna, pisna ovadba
pravn. kriva ovadba ki ni v skladu z dejstvi

ovádenec -nca m ( ȃ )
pravn. kdor je ovaden: ovadenec in ovaditelj

ovadítelj -a m ( ȋ )
pravn. kdor sporoči pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja ali dejanje samo: podpis ovaditelja

ováditi -im dov. ( á ȃ )
1. sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati ji: sosed ga je ovadil policiji ; nekdo ga je ovadil, da preprodaja drogo
2. sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega dejanja: tihotapci so imeli srečo, da jih ni nihče ovadil ; ovaditi tatu
// zastar. povedati, sporočiti sploh: ovadil nam je njegove namene ; niti z eno kretnjo se ni ovadil izdal

ovadník in ovádnik -a m ( í; ȃ )
zastar. ovaduh : ovadniki so nam delali skrbi

ovadúh -a m ( ū )
kdor sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: ta človek je izdajalec in ovaduh ; bal se je policije in njenih ovaduhov

ovadúhinja -e ž ( ū )
ženska, ki sporoča nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: sumili so, da je ovaduhinja

ovadúški -a -o prid. ( ū )
nanašajoč se na ovaduhe: ovaduška mreža ; ovaduško delovanje, poročilo / izdal ga je ovaduški sosed

ovadúštvo -a s ( ȗ )
dejavnost ovaduhov: osumiti koga ovaduštva / nagovarjali so ga k ovaduštvu

ovajálec -lca [ ovajau̯ca in ovajalca ] m ( ȃ )
knjiž. ovaduh : postati ovajalec ; bati se ovajalcev

ovájanje -a s ( ā )
glagolnik od ovajati: ovajanje in zapiranje svobodomislecev ; ovajanje za denar

ovájati -am nedov. ( ā )
1. sporočati nadrejenim o dejanjih kake osebe z namenom škodovati ji: sumili so, da vohuni in ovaja ; ovajali so nas okupatorju
2. zastar. izdajati , kazati : njeno vedenje je ovajalo odločnost ; njegovo govorjenje ovaja, da je zelo bister

ovál -a m ( ȃ )
1. kar je ovalne oblike: izrezal je oval iz kartona in z njim zaprl odprtino ; portret v ovalu / polni oval njenega obraza
2. večji krožnik ovalne oblike: naložiti meso na oval / veliki ovali izbranih jedi

oválen -lna -o prid. ( ȃ )
po obliki podoben enakomerno (jajčasto) sploščenemu krogu: rastlina z velikimi ovalnimi listi ; ima ovalen obraz / ovalna oblika izreza

oválnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost ovalnega: ovalnost obraza

ovárij -a m ( á )
nav. mn., biol. spolna žleza, ki proizvaja jajčeca; jajčnik : nerazviti ovariji

ôvbe medm. ( ȏ )
zastar. joj 2 , ojoj : ovbe, osa me je pičila / ovbe, česa ne poveš

ôvca -e stil. ž , rod. mn. ôvc in ovác ( ó )
1. manjša domača žival z zelo gosto volnato dlako: ovca beketa, bleja ; pasti, striči ovce ; čreda, trop ovc ; razbežali so se kakor ovce ; krotek kot ovca / merino ovca z dolgo, mehko dlako, po izvoru iz Španije
agr. karakul ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije ; ovca mesnate pasme ; vet. metljava ovca ; zool. divja ovca zlasti v gorah živeča žival temne ali svetle barve, katere samec ima navadno velike, spiralasto zavite rogove, Ovis
// ovčja samica: pomolsti ovco ; breja ovca ; ovca in jagnje
2. ekspr. pohleven, ubogljiv človek: vse življenje je bil ponižna ovca
ekspr. je črna ovca v družini edini, ki je drugačen, slab ; slabš. garjava ovca kdor zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico ; ekspr. pokazal je, da je gospodar, ne pa metljava ovca slaboten, neodločen, zmeden človek ; knjiž. bili so kakor ovce brez pastirja zbegani, zmedeni

ovčád -i ž ( ȃ )
ekspr. več ovc, ovce: gnati ovčad na pašnik

ovčár -ja m ( á )
1. pastir ovc: ovčar žene ovce na planino ; ovčarji in kozarji
2. ovčarski pes: pastirju pomagata dva ovčarja
// srednje velik pes z razmeroma dolgim gobcem, dolgo ali srednje dolgo dlako in košatim repom: vzrejati ovčarje / nemški, škotski ovčar

ovčaríca -e ž ( í )
1. pastirica ovc: ovčarji in ovčarice
2. zool. ptica pevka z zelenkastim hrbtom in živo rumenim trebuhom, Motacilla flava:

ovčáriti -im nedov. ( á ȃ )
nav. ekspr. ukvarjati se z rejo, vzrejo ovc: njegov oče je še ovčaril / celo leto je ovčaril pri sosedu pasel ovce

ovčárka -e ž ( á )
1. samica ovčarja: ovčarka je lajala in cvilila vso noč
2. bot. užitna goba z rjavkastim ali rumenkastim klobukom in drobnimi zrnci na betu; slinavka : nabirati ovčarke in maslenke

ovčárna -e ž ( ȃ )
knjiž. ovčjak : za ovčarno rastejo orehi

ovčárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na ovčarje ali ovčarstvo: ovčarska koča / to so znani ovčarski kraji / ovčarski pes pes, ki čuva in vodi čredo

ovčárstvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc: ta kraj je za ovčarstvo posebno ugoden

ovčerêja tudi ovčjerêja -e ž ( ȇ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z rejo, vzrejo ovc: ovčereja in govedoreja

ovčerêjec tudi ovčjerêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi, vzreja ovce: govedorejci in ovčerejci

ovčerêjski tudi ovčjerêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na ovčerejce ali ovčerejo: ovčerejske farme / ovčerejska dela

ovčetína in ovčétina -e ž ( í; ẹ̑ )
ovčje meso: jesti ovčetino ; kuhana, pečena ovčetina

ovčíca -e ž ( í )
1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčice ; tava okrog kakor izgubljena ovčica
ekspr. pohlevnih ovčic gre veliko v en hlev več mirnih, nezahtevnih ljudi lahko živi skupaj tudi v majhnem prostoru
2. ekspr. faran, vernik v odnosu do svojega župnika, duhovnika: grajal je svoje neubogljive ovčice
3. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic: ovčice kažejo na dež ; rdeče večerne ovčice

ovčína -e ž ( í )
1. ovčje krzno: z ovčino podložen plašč / za postelje so imeli le nekaj ovčin
// usnje iz ovčje kože: kovček je prevlečen z rdečo ovčino ; boks in ovčina
2. ovčje meso: jesti ovčino ; pečena ovčina

ovčják -a m ( á )
hlev, staja za ovce: zapreti ovce v ovčjak ; ovčjak in kozjak

ôvčji -a -e prid. ( ō )
nanašajoč se na ovce: ovčja koža ; ovčje meso, mleko / ovčje usnje / ima topel ovčji kožuh ; ovčja volna / ovčji sir / ovčji pastir ; ovčja staja / ovčje garje
ekspr. to je volk v ovčji koži slab človek, ki se dela, kaže dobrega, plemenitega
bot. ovčje vime užitna luknjičasta goba s sivo rumenkastim, navadno nepravilno nagubanim klobukom in kratkim betom, Albatrellus ovinus ; zool. ovčji zolj žuželka, katere ličinka zajeda ovco v nosnih in čelnih votlinah, Oestrus ovis

ôvčka -e ž ( ó )
1. nav. ekspr. manjšalnica od ovca: pasti ovčke in koze ; pohleven kot ovčka / jesti pečeno ovčko
2. mn. oblak v obliki majhnih, manjših kopic; ovčice : po modrem nebu plavajo ovčke

ovčnják -a m ( á )
ovčjak : zapreti ovce v ovčnjak ; podrt ovčnjak

ovdovélost -i ž ( ẹ́ )
stanje ovdovelega človeka: zavračala je misel na ovdovelost

ovdovéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati vdovec, vdova: hitro, zgodaj je ovdovel

ovédati se -am se nedov. ( ẹ́ )
knjiž. spoznavati kaj, zavedati se česa: ovedati se misli, resničnosti ; dobro smo se ovedali, da ni druge možnosti
// kritično presojati, spoznavati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: ljudje so se le polagoma politično ovedali

ovédenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ovedeti se: jasno ovedenje / narodnostno ovedenje

ovédeti se ovém se dov. ( ẹ́ ) knjiž.
1. spoznati kaj, zavedeti se česa: ovedeti se dejanja, misli, resničnosti ; šele zdaj se je ovedel velikega pomena tega dogodka ; nekaj časa se ni ovedel, da je ranjen ; v trenutku se je ovedela, za kaj gre / ovedeti se samega sebe
// kritično presoditi, spoznati svoja in tuja dejanja, mnenja ali čutiti odgovornost zanje: idejno, narodnostno se ovedeti
2. zbuditi se iz nezavesti, zavedeti se: tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedela / ko so se malo ovedeli, so nadaljevali si opomogli
3. zastar. znajti se, vživeti se: kar dobro se je ovedel v tujem mestu

ovêjati -am dov. ( ȇ )
zvejati : ovejati žito

ovekovéčenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ovekovečiti: ovekovečenje dogodka / dočakal je svoje ovekovečenje na plakatu

ovekovečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr. z umetniško upodobitvijo delati, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: radi so ovekovečevali bojne prizore / slika ovekovečuje njeno lepoto
// delati kaj znano, poznano sploh: ovekovečevati ravnanje koga

ovekovéčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. z umetniško upodobitvijo narediti, da postane, ostane kaj v prihodnosti znano, poznano: ovekovečiti dogodek ; ovekovečiti ženino lepoto ; v pesmih je ovekovečil svoj čas ; s tem romanom se je ovekovečil
// narediti kaj znano, poznano sploh: svoj nastop so ovekovečili s plakati
ekspr. prizor je ovekovečil s kamero ga posnel ; ekspr. moral se je ovekovečiti na bukvi vrezati v bukev svoje ime

ovél in ovèl -éla -o [ oveu̯ ] prid. ( ẹ̄ ẹ́; ȅ ẹ́ )
nekoliko (u)vel: ovel šopek, venec ; ovela trava / koža na obrazu je bila ovela ; ovela roka ; pren., ekspr. ovela ljubezen; prim. oveniti

ôven ôvna m ( ó )
1. ovčji samec: čredo vodi star oven ; ovni in kozli ; blejati, meketati kot oven / plemenski oven
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju ovna: samski, vezani oven ; bik, oven, strelec in vodnar / znamenje ovna
3. grad. priprava v obliki klade za zabijanje pilotov: podpornike so zabili v vodo z ovnom
4. v starem in srednjem veku vojaška priprava za razbijanje vrat, zidov: ovni in katapulti / oblegovalni oven
rojen je v znamenju ovna v času od 21. marca do 20. aprila
astron. Oven prvo ozvezdje živalskega kroga ; teh. hidravlični oven črpalka, ki z energijo tekoče vode potiska vodo v sunkih navzgor

ovênčati -am in ovénčati -am dov. ( ȇ; ẹ̑ )
1. knjiž. okrasiti z vencem, rožami: ovenčati sliko / glavo so ji ovenčali z belim venčkom ; pren. ovenčali so ga s slavo
2. vznes. zelo uspešno končati kaj: boj so ovenčali z zmago
knjiž., ekspr. čas jo bo ovenčal z lovorom, slavo postala bo slavna

ovenélost -i ž ( ẹ́ )
stanje ovenelega: zaradi ovenelosti so vrtnice izgubile tudi svoj opojni duh / ovenelost kože

ovenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
postati nekoliko (u)vel: rože so hitro ovenele ; vrtnice rade ovenijo ; pren., ekspr. dekle je od žalosti ovenelo
// knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): njegova slava je sčasoma ovenela ; njuno tovarištvo je ovenelo

ovéniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
navadno sedanji čas postati nekoliko (u)vel: ta roža hitro ovene ; pren., ekspr. dekle od žalosti ovene
// knjiž. prenehati obstajati (v veliki meri): nenadna ljubezen največkrat hitro ovene prim. ovel , oveneti

overítelj -a m ( ȋ )
kdor kaj overi, overja: overitelj zapisnika

overítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od overiti: overitev dokumentov, zapisnika / overitev podpisa

ovériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overiti prepis, spričevalo / overiti zapisnik
// uradno potrditi sploh: overiti podpis, pogodbo

ovérjati -am nedov. ( ẹ́ )
uradno potrjevati enakost ali resničnost česa: overjati prepise, spričevala
// uradno potrjevati sploh: overjati podpise, pogodbe

overovátelj -a m ( ȃ )
kdor kaj overovi, overovlja: izvoliti dva overovatelja zapisnika ; overovatelj podpisov, prepisov

overovítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od overoviti: overovitev dokumentov

overôviti -im dov. ( ō ȏ )
1. uradno potrditi enakost ali resničnost česa: overoviti prepis, spričevalo / overoviti zapisnik
// uradno potrditi sploh: overoviti oporoko
2. zastar. preveriti : vseh citatov nisem mogel na novo overoviti

overôvljati -am nedov. ( ó )
uradno potrjevati enakost ali resničnost česa: overovljati spričevala / overovljati zapisnike
// uradno potrjevati sploh: overovljati podpise

ôves ôvsa m ( ó )
kulturna rastlina, katere lat je sestavljen iz večcvetnih klaskov, ali njeno seme: sejati, žeti oves ; konj zoblje oves ; vreča ovsa
agr. nakaliti oves

oveselíti -ím dov. , ovesélil ( ī í )
star. razveseliti : z darilom jo je zelo oveselil ; obiska se je oveselila / pogovor mu je pregnal žalost in ga oveselil

ovésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z obešanjem česa pokriti, prekriti, navadno v veliki, preveliki meri: prazne stene je ovesil s slikami / sneg je pokril zemljo in ovesil smreke z ivjem
2. ekspr. naložiti , naprtiti : ovesili so mu to neprijetno pravdo
knjiž. ovesili so ji tatvino pripisali, prisodili

ovésti se ovém se in ovêsti se ovém se dov. , 2. mn. ovéste se, 3. mn. ovêjo se in ovedó se; ovédi se ovédite se in ovêdi se ovêdite se in ovedíte se; ovédel se ovédla se in ovêdel se ovêdla se; ovéden ( ẹ́; é ẹ́; ovẹ́di ovẹ́dite, ovédi ovédite; ovẹ̄del ovẹ̄dla ovẹ́dli, ovēdel ovédla )
zbuditi se iz nezavesti, zavedati se: tri dni je bila v omedlevici, šele četrti dan se je ovedla

ovéšati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z obešanjem česa pokrivati, prekrivati, navadno v veliki, preveliki meri: ovešati stene s slikami / ekspr. ovešati se z medaljami / sneg oveša smreke ; pren. resnico ovešajo s praznimi frazami
ekspr. trte se ovešajo z grozdki jih dobivajo
2. ekspr. nalagati 1 , naprtovati : oveša mu skrbi

ovéti ovêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
knjiž. z vetjem obdati: lahen veter ga je ovel / ko je stopil v sobo, ga je ovela plesnoba

ovévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. z vetjem obdajati: oveval ju je hladen veter / soparen zrak je oveval poslušalce v dvorani
knjiž. ovevali so jo spomini obhajali, prevzemali

ovijáča -e ž ( á )
1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: noge je imel ovite z ovijačami
// kos blaga za ovijanje česa sploh: okrog bokov je imel ovijačo iz grobega platna
2. star. turban : glavo mu je pokrivala pisana ovijača
3. zastar. ovijalka : hodnik je bil ves prepreden z ovijačami

ovijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ovijanje: ovijalni papir / ovijalna rastlina ovijalka

ovijálka -e [ tudi ovijau̯ka ] ž ( ȃ )
rastlina, ki se pri rasti ovija okoli opore: balkon krasijo enoletne ovijalke v lončkih ; oklenila se ga je kakor ovijalka debla / dati ovijalki oporo

ovíjanje -a s ( í )
glagolnik od ovijati: ovijanje debel sadnega drevja s slamo / ovijanje fižola okrog prekle / ovijanje perila

ovíjati -am nedov. ( í )
1. z navijanjem okrog česa varovati ali združevati: s slamo ovijati mlada drevesa ; ovijati šopek s svilenim trakom / ovijala si je šal okoli vratu
2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovijala gosta megla / plašč ji ovija telo / bršljan ovija drevo ; fižol se ovija okoli prekle
// dajati, polagati okrog česa: ovijala mu je roke okrog vratu
3. dajati, delati čemu ovitek: ovijati knjige, revije
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: srce mi ovija obup ; ovijala jo je velika skrb
5. z vitjem odstranjevati tekočino: ovijati perilo
ekspr. žena ovija moža okoli mezinca, prsta mož stori vse, kar žena želi, hoče ; ekspr. vztrajno sta ovijala vsak svojo steklenico pila, popivala ; ekspr. ovijati lase v kito spletati, povezovati

ovínek -nka m ( ȋ )
1. del poti, ceste, kjer se spremeni prvotna smer: avtobus je pripeljal izza ovinka ; oster, nepregleden ovinek / na poti domov je naredil ovinek šel je po daljši poti, ne naravnost / zvoziti ovinek / pog. rezati ovinek ; ekspr. njegova senca je izginila za ovinkom / pot se v ovinkih spušča v dolino / ovinek na, v desno na, v desno stran ; pren., ekspr. srečno je prevozil vse ovinke v življenju
2. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi brez ovinkov izraža, da se kaj napravi brez prikrivanja, odkrito: govoriti, povedati brez ovinkov ; brez kakršnihkoli ovinkov se mu je izpovedala
3. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi po ovinkih izraža, da se kaj napravi posredno, indirektno: svoj cilj je dosegel po ovinkih ; po ovinkih ga je spraševala o dogodkih na vasi ; po ovinkih je napeljeval temo za pogovor
ekspr. ognil se je je v velikem ovinku nikakor je ni hotel srečati ; ekspr. kaj bi hodil po ovinkih, kar naravnost povej ne pripoveduj tako, da se da le sklepati, kaj je glavni namen povedanega, govorjenja

ovíniti -im dov. ( í ȋ )
1. agr. pripraviti novo posodo za vino z izlužitvijo: oviniti sod
2. zastar. opijaniti : če le morejo, ga ovinijo ; nekoliko se je ovinil

ovínkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od ovinkati: ovinkanje ceste / brez ovinkanja je povedala svoje mnenje

ovinkáriti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. prikrito, neodkrito, posredno govoriti, ravnati: pri delu niso ovinkarili ; ne da bi ovinkaril, ji je povedal vse, kar misli
navt. premikati se zdaj v levo, zdaj v desno od smeri vožnje pri jadranju proti vetru; križariti

ovinkárjenje -a s ( á )
glagolnik od ovinkariti: pogovarjati se odkrito, brez kakršnegakoli ovinkarjenja

ovínkarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ovinkarstvo: ovinkarsko pisanje / ovinkarski način izpovedovanja resnice ; po ovinkarski poti so prišli do denarja

ovínkarstvo -a s ( ȋ )
ekspr. prikrito, neodkrito, posredno govorjenje, ravnanje: dolgovezno ovinkarstvo ; sovražil je hinavščino in ovinkarstvo

ovínkast -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ovinek: ovinkasta cesta, steza / ovinkasta vožnja / postavljali so mu ovinkasta vprašanja

ovínkati -am nedov. ( ȋ ) knjiž.
1. delati ovinke: cesta ovinka po dolini / ovinkala je med grmovjem
2. ovinkariti : priliznjeno je hodil in ovinkal okoli človeka

ovínkoma prisl. ( ȋ )
knjiž. v ovinkih, po ovinkih: steza se ovinkoma spušča v dolino / ovinkoma odgovoriti

ovíra -e ž ( ȋ )
1. predmet, naprava, ki otežuje ali preprečuje gibanje, premikanje: skala, ki je padla s pobočja na cesto, je bila voznikom ovira ; odstranjevati, postavljati ovire ; naravne, umetne ovire ; prenosna ovira ; ovira iz betona
// v zvezi žična ovira ogrodje, navadno leseno, prepleteno z bodečo žico: na cestah so postavili žične ovire / taborišče je obdajala žična ovira ograja
2. kar povzroča, da se kako delo težje, počasneje opravlja: biti ovira komu ; delati, premagati, premostiti ovire ; naleteti, zadeti na ovire ; hude, velike ovire ; moralne, objektivne, subjektivne ovire ; ekspr. kljub vsem oviram je uspel / palica mu je bila pri hoji navzdol v oviro v napoto / publ. tehnične ovire manj pomembne nevšečnosti, težave
pravn. dilatorne ovire ki povzročajo časovno odložitev česa ; šport. tek z ovirami tek s preskakovanjem za to postavljenih ovir

ovirálen -lna -o prid. ( ȃ )
ki ovira: oviralni ukrepi
fiz. oviralna sila sila, ki ovira gibanje

ovíranje -a s ( ī )
glagolnik od ovirati: oviranje prometa / njegovo sodelovanje je bilo bolj oviranje kot pomoč ; oviranje delavca pri opravljanju uradnih dolžnosti je kaznivo

oviráš -a m ( á )
športnik, ki tekmuje v teku z ovirami: bil je naš najboljši oviraš

ovirášica -e ž ( á )
športnica, ki tekmuje v teku z ovirami: zmagala je kanadska ovirašica

ovírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. oteževati ali preprečevati gibanje, premikanje: preskočil je žico, ki ga je ovirala ; skalo, ki jim je ovirala prehod, so s težavo odstranili / gruča ljudi na cesti je ovirala promet
2. povzročati, da se kako delo težje, počasneje opravlja: namesto da bi mu pomagal, ga je celo oviral ; slabo vreme je tekmovalce zelo oviralo / ovirati načrt, rast, razvoj / knjiž. samo misel na mater ga je pri njegovi nameri ovirala zadrževala
// povzročati neugodne, slabe občutke; motiti 2 : njeno ravnanje ga ni oviralo, da je ne bi občudoval

ovírnica -e ž ( ȋ )
psiht. jopič z zelo dolgimi rokavi, zlasti za nemirne (duševne) bolnike: obleči, odvzeti ovirnico

ovítek -tka m ( ȋ )
1. predmet, ki varuje, ščiti knjigo: knjiga ima ovitek ; papirnat, usnjen ovitek / knjižni ovitek ; ščitni ovitek ; ovitek za knjigo
// kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: zbiral je ovitke cigaretnih škatlic ; revijo pošiljajo v ovitku
2. kos tkanine, ki se ovije okrog telesa ali dela telesa v zdravilne namene: zdravil se je z ovitki in inhalacijami / hladni, topli ovitki
filat. spominski pisemski ovitek izdan, izdelan za določeno priložnost, s posebnimi napisi, znamkami, žigom ; ovitek prvega dneva na katerem je nalepljena kompletna zbirka znamk z žigom dneva njihove izdaje ; ptt pisemski ovitek papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma ; zal. ovitek za določeno knjigo (umetniško) izdelan ovitek, navadno z naslovom in besedilom o avtorju na notranji strani

ovíti ovíjem dov. ( í )
1. z navijanjem okrog česa zavarovati ali združiti: oviti cevi ; oviti mlado drevje ; oviti šopek s trakom / ovila si je šal okrog vratu
2. nav. ekspr. biti, nahajati se okrog česa: mesto je ovila gosta megla / slak je ovil trto ; fižol se je ovil okoli prekle
// dati, položiti okrog česa: ovila mu je roko okrog pasu, vratu
3. dati, narediti čemu ovitek: oviti knjigo, revijo
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: ovil jo je velik strah ; srce se ji je ovilo v žalost
5. z vitjem odstraniti tekočino: oviti perilo
zastar. pot ovije okoli hriba zavije, je speljana ; ekspr. oviti glavo z vencem dati venec na glavo ; ekspr. oviti lase v kito splesti, povezati

ovítje -a s ( ȋ )
glagolnik od oviti: ovitje cevi

ovládati -am dov. ( ā )
star. obvladati : težko je ovladal svoja čustva / ovladati položaj / nedov. ovlada več tujih jezikov / hrepenenje jo je ovladalo

ovladováti -újem nedov. ( á ȗ )
star. obvladovati : ovladovati položaj / dobro ovladuje francoščino

ovlaževálec -lca [ ovlaževalca in ovlaževau̯ca ] m ( ȃ )
priprava za ovlaževanje, vlaženje zraka: uravnavati vlažnost z rosilci in ovlaževalci / na radiatorje so namestili pločevinaste ovlaževalce posode z vodo

ovlaževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ovlaževati: tako ovlaževanje zraka za te rastline ne zadošča ; naprava za ovlaževanje prostorov

ovlaževáti -újem nedov. ( á ȗ )
delati kaj vlažno: ovlaževati ozračje v rastlinjaku ; prostori se avtomatično ogrevajo in ovlažujejo

ovlážiti -im tudi ovlažíti -ím dov. , ovlážil ( á ȃ; ī í )
narediti kaj vlažno: ovlažiti kožo z glicerinom, kremo ; rana se mu je spet ovlažila / v teh prostorih je treba zrak večkrat ovlažiti

ovnáč -a m ( á )
vet. kunec s širokimi visečimi uhlji in ovnu podobno glavo: beli, sivi ovnač

ovníca -e ž ( í )
ženska, rojena v astrološkem znamenju ovna: energična ovnica

ovnìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od oven: ovce in ovniči
zool. ovniči nočni metulji z živo pisanimi krili, ki letajo podnevi, Zygaenidae

ôvnov -a -o prid. ( ó )
nanašajoč se na ovne: ovnov hrbet
zvit si kot ovnov rog zelo

ovnovína -e ž ( í )
ovnovo meso: pečena ovnovina

ôvnovski -a -o prid. ( ó )
tak kot pri ovnu: ovnovski rogovi ; žival z ovnovsko glavo / ekspr. uprl je vanjo svoje velike, ovnovske oči

ovóčje -a s ( ọ̑ )
zastar. sadje : košara sočnega ovočja

ovóhati -am dov. ( ọ̑ )
1. vohajoč se približati na več mestih: pes je pritekel k njemu in ga ovohal ; živali sta se ovohali
2. zaznati, ugotoviti z vohom: ovohal je duh po acetonu / vse je otipal in ovohal poduhal / ko je stopil v vežo, je ovohal pečenko zavohal, zaduhal
3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem priti do česa: ovohali so ga in zaprli / ti ljudje vse ovohajo izvohajo
// s prikritim opazovanjem ugotoviti mnenje, mišljenje drugega: možje so najprej ovohali drug drugega, nato pa začeli govoriti
ekspr. čete so včeraj prvič ovohale smodnik se bojevale

ovohávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od ovohavati: ovohavanje psov / nezaupljivo medsebojno ovohavanje

ovohávati -am nedov. ( ȃ )
1. vohajoč se približevati na več mestih: pes ga je ovohaval in mahal z repom ; živali sta se prijazno ovohavali
2. zaznavati, ugotavljati z vohom: ovohavati hlapljive snovi / ovohavati smrad vohati, duhati
3. ekspr. s prikritim poizvedovanjem, iskanjem prizadevati si priti do česa: dolgo so ovohavali njihovo skrivališče, pa ga niso našli
// s prikritim opazovanjem ugotavljati mnenje, mišljenje drugega: previdno so se ovohavali
ekspr. fant je ovohaval motor od vseh strani ogledoval ; ekspr. podjetni časnikar je spretno ovohaval zasebno življenje znanih ljudi si prizadeval o njih čim več izvedeti

ovòj -ôja m ( ȍ ó )
1. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: sneti ovoj s časopisa ; celofanski ovoj ; ovoj iz svilenega papirja / s police je vzel v ovoj zavito preprogo ; pren., knjiž. ovoj megle, somraka
2. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme: ovoj semena / ovoj sviloprejke ; pren., knjiž. do takrat smo živeli zaviti v ovoj
3. ekspr. paket , zavoj : pod pazduho je držal velik ovoj
4. knjiž. kuverta , ovojnica : zalepiti ovoj / iz žepa vzame pisemski ovoj z denarjem
zastar. ogrnila si je ovoj okrog ramen ogrinjalo, ogrinjalko ; knjiž. mavčni ovoj mavčni povoj
elektr. ovoj osnovni del navitja ; fiz., kem. elektronski ovoj skupek vseh elektronov, ki obdajajo atomsko jedro

ovójek -jka m ( ọ̑ )
star. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, zlasti seme; ovoj : ovojek semena / ovojek sviloprejke
bot. ovršni listi socvetja

ovójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ovoj ali ovijanje: ovojni material / ovojni papir / nekaj informacij o avtorju najdemo na ovojnem listu ovitku
elektr. ovojna napetost napetost, ki se inducira v enem ovoju ; tisk. ovojna tiskovna plošča tiskovna plošča, ki se pripne na tiskovni valj

ovójka -e ž ( ọ̑ )
1. nav. mn. širši trak iz tkanine za ovijanje meč: meča je imel ovita z ovojkami ; volnene ovojke
2. knjiž. kuverta , ovojnica : odpreti ovojko / dati bankovec v pisemsko ovojko
3. star. ovoj : cevi so ovijale volnene ovojke / vrat si je zavila z mehko ovojko s šalom

ovójnica -e ž ( ọ̑ )
1. papir, prepognjen in zlepljen tako, da nastane vrečka, navadno za pisma: odpreti, zalepiti ovojnico / bankovce je zložil v pisemsko ovojnico
ekspr. njegova mesečna ovojnica je tanka ima majhne osebne dohodke ; ekspr. brez modre ovojnice ni šlo podkupnine
2. kar je, se daje okrog česa, navadno da varuje, ščiti: ovojnice toaletnega mila / ovojnica revije je strgana
3. tanka plast tkiva, ki kaj obdaja, povezuje: mišice in sklepe ovijajo ovojnice
// anat., navadno s prilastkom tkivo, ki ovija kak organ: ledvična, vranična ovojnica
knjiž. semena te rastline imajo močno ovojnico močen ovoj
anat. kitna, mišična, možganska, sklepna ovojnica ; biol. bakterijska ovojnica trdna ali sluzasta snov, s katero se obdajo nekatere bakterije ; celična ovojnica zunanji, mrtvi del celice ; mat. ovojnica črta, ki obdaja družino krivulj ; med., vet. plodova ovojnica ; zool. ovojnica pasja trakulja

ovojnína -e ž ( ī )
knjiž. kar se rabi za zavijanje, zaščito blaga ali izdelkov; embalaža : vreče, zaboji in druga ovojnina

ôvra -e ž ( ȏ )
v fašistični Italiji tajna državna policija: delovanje ovre

ovráčati -am nedov. ( ā ȃ )
knjiž. zanikovati, ne priznavati: ta spoznanja ovračajo njegovo teorijo / star. ovračati očitke zavračati

ovráten -tna -o prid. ( ȃ )
ki je za okrog vratu: ovratni nakit ; svilena ovratna ruta / okrogel ovratni izrez vratni

ovrátnica -e ž ( ȃ )
1. ovratni pas, navadno za pse: sneti, zapeti psu ovratnico ; prijeti žival za ovratnico ; ovratnice in nagobčniki / pasja ovratnica
2. knjiž. kravata : nadeti, zavezati si ovratnico ; svilena ovratnica
3. arheol. ovratni nakit, navadno v obliki (nesklenjenega) obroča: ovratnica iz polžasto zvite žice

ovrátniček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od ovratnik: ima rdečo obleko z belim ovratničkom ; čipkast, vezen ovratniček

ovrátnik -a m ( ȃ )
1. del obleke, srajce ob vratu, navadno za okras: prišiti, privihati, zapeti ovratnik ; čipkast, krznen ovratnik ; okrogel, širok, štrleč ovratnik ; ovratnik suknjiča ; bluza brez ovratnika / bubi ovratnik majhen okrogel ovratnik
// kar je temu po obliki podobno: račji samec ima okrog vratu bel ovratnik
2. ovratni pas, navadno za pse; ovratnica : natakniti psu ovratnik ; bodičast, usnjen ovratnik
publ. beli ovratnik pripadnik visokega družbenega sloja, zlasti predstavnik politike, gospodarstva
med. mavčni ovratnik mavčna obveza za vrat ; obl. ležeči ovratnik položen po ramah ; srajčni ovratnik ; šal ovratnik navadno podolgovat ovratnik brez reverjev, katerega konca se spredaj križata

ovrátniški -a -o ( ȃ )
pridevnik od ovratnik: ovratniški del plašča

ovréči ovŕžem dov. , ovŕzi ovŕzite in ovrzíte; ovŕgel ovŕgla ( ẹ́ ȓ )
1. ugotoviti in pokazati, da je kaj neresnično, nepravilno, neutemeljeno: ovreči dejstvo, dokaz, očitek, pomislek, trditev / njegovo razlago, teorijo so ovrgli jo zanikajo, ne priznajo / ovreči plan ne sprejeti ; knjiž. ovrgli so vse stare navade opustili, odpravili / star. dve vreči pšenice so mu ovrgli izvrgli
// pravn. dokazati neresničnost, nepravilnost, neutemeljenost česa: ovreči oporoko, pogodbo ; sodbo je sodišče druge stopnje ovrglo
2. star. negativno oceniti: njegovo dejanje so ovrgli vsi sosedje / roman je kritika ovrgla
3. star. vreči , dati : okoli debla so ovrgli slamo / ovrgel si je nahrbtnik oprtal

ovrednôtenje -a s ( ȏ )
glagolnik od ovrednotiti: estetsko ovrednotenje literarnega dela / razprava zasluži ovrednotenje kot znanstvena in leposlovna stvaritev

ovrednôtiti -im dov. ( ō ȏ )
določiti, ugotoviti vrednost, pomen, kakovost česa: ovrednotiti opravljeno delo, knjigo ; to poezijo je treba natančneje opisati in ovrednotiti ; na novo ovrednotiti kaj ; sociološko in moralno ovrednotiti / ovrednotiti delovno mesto / kritično ovrednotiti prehojeno pot, stališča, tendence
// priznati komu, čemu vrednost, pomembnost: umetnika so znali prav ovrednotiti šele po smrti ; to bi njegovo delo višje ovrednotilo

ovréti ovrèm dov. , ovŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. zadržati , zavreti 2 : težko je ovreti njegovo jezo ; to bo ovrlo razvoj ; ovreti tok česa
// preprečiti , onemogočiti : ovrli so jim odhod

ovrgljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da ovreči: ovrgljiva domneva, trditev ; lahko ovrgljivo mnenje

ôvrovec -vca m ( ȏ )
pog. pripadnik ovre: ovrovci in gestapovci

ovŕšen -šna -o prid. ( ȓ )
knjiž. ki je, se nahaja na vrhu, ob vrhu: ovršni del krošnje
bot. ovršni list list v bližini cveta ali socvetja, ki se od pravih listov navadno loči po barvi, obliki in velikosti

ovŕšje -a s ( ȓ )
knjiž. del, predel ob vrhu: vinogradi segajo prav v ovršje hriba / široka borova ovršja

ovŕžba -e ž ( ȓ )
glagolnik od ovreči: ovržba dejstva, spoznanja, trditve / ovržba oporoke

ovsén -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oves: ovsene pleve ; ovsena slama / najraje ima ovseni kruh ; ovsena moka / ovseni kosmiči oluščena in stisnjena ovsena zrna ; ovsena kaša

ovsenják -a m ( á )
star. ovseni kruh: peči ovsenjak

ovsénka -e ž ( ẹ̄ )
agr. poletna hruška rumenkaste ali rjaste barve: ječmenke, petrovke in ovsenke

ovsíka -e ž ( í )
bot. trava z večcvetnimi klaski v latu, Helictotrichum:

ovsíšče -a s ( í )
njiva, na kateri je rasel oves: preorati ovsišče ; ječmen je vsejal na ovsišče

ovulácija -e ž ( á )
biol. sprostitev dozorelega jajčeca in njegova izločitev iz jajčnika: hormon, ki zavira ovulacijo ; krvavitev brez ovulacije

ovzdúšje -a s ( ȗ )
zastar. ozračje , vzdušje : ustvariti delovno, prijetno ovzdušje ; duhovno ovzdušje ; ovzdušje napetosti
// okolje , milje : spoznati ovzdušje, iz katerega je zajemal pisatelj ; mestno ovzdušje ji ne prija

ovzmetênje in ovzmétenje -a s ( é; ẹ̑ )
opremljenost z vzmetmi: dobro ovzmetenje vozila

ozád prisl. ( ȃ )
zadaj : svet se vzpenja, ozad pa je nova globel

ozádje -a s ( ȃ )
1. zadnji, najbolj oddaljeni, končni del česa: ozadje doline obrobljajo hribi ; oglasil se je iz ozadja ; stal je v ozadju odra / stopila sta nekoliko v ozadje nazaj
// kraj, prostor za čim: odrsko ozadje ; ozadje stavbe je polno grmičja / dvorišče je odprto proti hišnemu ozadju zadnji strani hiše
2. osnovni del česa, navadno slike, od katerega se odražajo liki, motivi: ozadje je pokril z rjavo barvo ; barvno, temno ozadje ; vzorec je zelen, ozadje pa belo podlaga / ozadje računalniškega namizja
3. s prilastkom okoliščine, navadno prikrite, ki odločilno vplivajo na potek česa: poznati ozadje dogajanja ; kulturno, politično ozadje česa / ekspr. pravega ozadja nesreče še niso razkrili vzroka ; v ozadju dogodka so bili še drugi vzroki
4. publ., navadno v zvezi postavljati, potiskati v ozadje dajati, pripisovati čemu majhno pomembnost, vrednost: študentske zahteve so postavljali v ozadje ; v tistem času so mladino zelo potiskali v ozadje
// navadno v zvezi stopati v ozadje izgubljati pomembnost, vrednost: v medvojnih letih so osebne težave stopale v ozadje
ekspr. delovati, odločati iz ozadja prikrito, skrito ; mnogim zgodbam je bil za ozadje pisateljev rojstni kraj snov zanje je jemal pisatelj iz svojega rojstnega kraja ; ekspr. najraje je bil, stal v ozadju ni sodeloval ; ekspr. najraje se drži v ozadju hoče biti neopažen ; ekspr. s tovrstno literaturo smo ostali v ozadju nismo napredovali
anat. očesno ozadje del notranje površine zrkla ; fot. ozadje kar je na posnetku za fotografiranim motivom, predmetom

ozádnji -a -e prid. ( ȃ )
knjiž. ki je zadaj, v ozadju: šel je v ozadnji prostor / ekspr. ozadnje obzorje daljno

ozalíden -dna -o prid. ( ȋ )
v zvezah: papir. ozalidni papir fotokemično občutljiv papir ; teh. ozalidna kopija kopija na ozalidnem papirju

ozáljšati -am dov. ( ȃ )
knjiž. okrasiti , olepšati : za svatbo so ozaljšali vso hišo ; ozaljšala se je z nakitom

ozaljšáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od ozaljšati: ozaljšava obleke, sobe

ozáljšek -ška m ( ȃ )
knjiž. okrasek : rada nosi ozaljške ; kovani, rezljani ozaljški

ozánkati -am dov. ( ȃ )
dati, privezati zanko na kaj: ribi je ozankal rep
// knjiž. nastaviti zanke: šel je k ovcam in ozankal skrita mesta v ogradi ; pren. vse je ozankala s svojo ljubeznivostjo

ozára -e ž ( ȃ )
nav. mn. travnat svet na koncu njive, kjer se pri oranju obrača plug: na ozarah je konje ustavil ; kositi, pasti po ozarah ; zeleneče ozare in meje

ozáriti -im tudi ozaríti -ím dov. , ozáril ( ā ȃ; ī í ) knjiž.
1. obdati z močno svetlobo; ožariti : večerna zarja je ozarila vrhove
// ekspr. osvetliti , obsvetliti : plameni goreče hiše so ozarili okolico
2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ozaril obraz / ničesar ni imela, kar bi ji ozarilo življenje

ozárjati -am nedov. ( á ) knjiž.
1. obdajati z močno svetlobo; ožarjati : sonce je ozarjalo pokrajino ; nebo se že ozarja
// ekspr. osvetljevati , obsvetljevati : plameni ozarjajo bližnje hiše
2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: mir je ozarjal njen obraz / zavest, da so otroci srečni, ji je ozarjala starost

ozavéstiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. narediti, povzročiti, da kdo kaj spozna, se česa zave: okupatorjev zločin ga je dokončno ozavestil / ozavestil se je svoje krivde zavedel
// narediti, povzročiti, da kdo kritično presoja, spoznava svoja in tuja dejanja, mnenja ali čuti odgovornost zanje: narodnostno ozavestiti ljudi

ozavéščanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od ozaveščati: ozaveščanje javnosti o pomenu zdravega načina življenja ; ozaveščanje prebivalstva o ustreznem shranjevanju in zbiranju odpadnih zdravil ; kampanja za ozaveščanje potrošnikov

ozavéščati -am nedov. ( ẹ́ )
delati, povzročati, da kdo kaj spozna, se česa zave: mlade so ozaveščali o nevarnostih čezmernega pitja alkohola

ozavéščenost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. lastnost ozaveščenega človeka: piscu ne manjka jezikovne ozaveščenosti

ózd -a m ( ọ̑ )
organizacija združenega dela: uspehi našega ozda

ozdravéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. postati zdrav: ni veliko upanja, da bi ozdravel ; ozdraveti od pljučnice
2. ekspr. čustveno se pomiriti, umiriti: le počasi je ozdravel, ko ga je zapustila

ozdravítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozdraveti ali ozdraviti: nestrpno so čakali na njegovo ozdravitev / pospeševati gospodarsko ozdravitev dežele

ozdráviti -im dov. ( ā ȃ )
1. narediti, povzročiti, da kdo postane zdrav: ozdraviti bolnika ; pravi, da ga je žganje ozdravilo prehlada, od prehlada ; v bolnišnici so jo čisto ozdravili ; z operacijo ozdraviti ; na svežem zraku se je hitro ozdravila / ta bolezen se ne da ozdraviti
2. nav. ekspr. povzročiti, da se kdo čustveno pomiri, umiri: njen razposajeni smeh ga je ozdravil / pesem mu je ozdravila dušo, srce
3. ekspr. izboljšati , popraviti : ozdraviti gospodarstvo, življenjske razmere / članek je nekoliko ozdravil javno mnenje
ekspr. s šibo ozdraviti koga s kaznovanjem, tepenjem doseči, da se poboljša, popravi ; ekspr. ozdraviti koga od namere pregovoriti, prepričati ga, da namero opusti ; ekspr. ta novica ga bo ozdravila od potovanja ne bo več želel potovati

ozdrávljati -am nedov. ( á )
1. delati, povzročati, da kdo postane zdrav: ozdravljati bolnike / star. to zelišče ozdravlja revmatizem zdravi
2. postajati zdrav: mati je počasi ozdravljala od hude bolezni

ozdrávljenec -nca m ( ȃ )
kdor je ozdravljen: hvaležni ozdravljenci so mu še večkrat pisali / iz bolnišnice so ga odpustili kot delnega ozdravljenca

ozdrávljenje 1 tudi ozdravljênje -a s ( ȃ; é )
glagolnik od ozdraviti: z operacijo niso dosegli popolnega ozdravljenja / ozdravljenje gospodarskega stanja

ozdravljênje 2 -a s ( é )
glagolnik od ozdraveti: izgubila je voljo do ozdravljenja / ozdravljenje duše, srca

ozdravljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da ozdraviti: ozdravljiva bolezen, poškodba / težko ozdravljiv bolnik

ozdravljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost ozdravljivega: ozdravljivost tuberkuloze

ozéba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od ozebsti: tak mraz povzroča ozebe / od ozebe rdeča lica

ozébek -bka m ( ẹ̑ )
nar. primorsko ozeblina : na desni roki je dobil ozebke ; boleči temno rdeči ozebki

ozében -bna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ozebo: ozebne bolečine

ozeblína -e ž ( í )
vnetje kože, tkiva zaradi mraza: dobiti, preprečevati ozebline ; otekline in ozebline / ozeblina na nogi ga je začela močno srbeti

ozébnik -a m ( ẹ̑ )
alp. ozek strm prehod med stenama, napolnjen s snegom ali ledom: iti, zdrsniti po ozebniku ; ozebnik na Jalovcu

ozébsti ozébem dov. , nam. ozébst in ozèbst; ozébljen tudi ozében ( ẹ́ )
dobiti ozebline: na pohodu, v gorah je ozebel ; ozebsti v roke / nos mu je ozebel / jablane so to zimo nekoliko ozeble

ozeênovski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Organizacijo združenih narodov [OZN]: ozeenovski funkcionar ; ozeenovska organizacija

ózek ózka -o prid. , óžji ( ọ́ )
1. ki ima med najbližjima koncema glede na dolžino razmeroma majhno razsežnost; ant. širok : rastlina z ozkimi listi ; ozek pas trave ; ozek trak / ozka cesta, gaz / ozek hodnik, prehod ; med mizo in klopjo je ozek prostor / zlesti skozi ozko odprtino / ozek obraz
// ki ima razmeroma majhen obseg: ozek prsni koš ; ozka ramena / je ozka čez pas tanka
// ki se razmeroma tesno prilega telesu: rokavi pri obleki so ozki ; nosi ozke dolge hlače / kroj za ozko krilo
2. nav. ekspr. ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozek moralist ; v estetskem, umetniškem pogledu je zelo ozek / otresti se ozkega gledanja na kaj ; ozko pojmovanje kulture / ozka, provincialna miselnost
// ki išče samo svoje koristi: ozki strankarski interesi
3. ki ima, obsega majhno, omejeno področje: krog njegovih delovnih nalog je ozek ; za nalogo si je izbral ozko temo / ozka specializacija / publ. začeti kaj v ozkem, širokem obsegu / ekspr. človek ozkega obzorja / to stvar pozna le ozek krog strokovnjakov
// publ. trden , močen : to je dokaz ozkih kulturnih vezi med narodoma ; med obema literarnima smerema je ozka zveza / ozko sodelovanje tesno
4. publ., v zvezi ozko grlo kar otežuje, zavira delo: slabe ceste so ozko grlo za turizem ; novi stroji bodo odpravili ozko grlo v razvoju tovarne
anat. ozka medenica ; film. ozki film film, širok 16 mm ; jezikosl. ozki samoglasnik sredinski samoglasnik višje lege ; zool. ozka trakulja ; žel. ozki tir tir s 670 mm razdalje med notranjima robovoma tirnic prim. ožji

ozelenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
1. dobiti (zelene) liste: drevo spomladi ni več ozelenelo / po dežju je njiva hitro ozelenela
2. postati zelen: brez svetlobe rastline ne ozelenijo

ozelenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozeleneti ali ozeleniti: ta grm pred ozelenitvijo rdeče vzcveti / načrt ozelenitve novih stanovanjskih sosesk

ozeleníti -ím dov. , ozelénil ( ī í )
narediti kaj zeleno: pomlad je ozelenila gozdove in travnike
// oskrbeti z zelenjem, rastlinjem: ozeleniti prostor okrog stanovanjskih hiš

ozelenítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ozelenitev: ozelenitveni načrt mesta ; ozelenitvena dela ob novi cesti so končana

ozelenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ozelenjevati: ozelenjevanje in urejanje mesta, delovnih prostorov / urbanistično ozelenjevanje

ozelenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
oskrbovati z zelenjem, rastlinjem: ozelenjevati naselja, stanovanjske okoliše / začeli so ozelenjevati posamezne puščavske predele

ozelót -a m ( ọ̑ )
zool. leopardu podobna rjavkasto lisasta zver, ki živi v Južni in Srednji Ameriki, Leopardus pardalis: loviti ozelote / krzno ozelota

ozémeljski -a -o [ ozeməljski ] prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ozemlje: ozemeljska razprostranjenost / ozemeljska nedotakljivost ; ozemeljske zahteve / ozemeljske vode priobalni pas morja, ki je pod oblastjo države, kateri pripada obala

ozémlje -a s ( ẹ̑ )
večji del zemeljske površine: naseliti ozemlje severno od Drave ; to ozemlje je zasedel okupator ; slaba prometna povezanost tega prostranega ozemlja / potresno ozemlje območje
// navadno s prilastkom ta del glede na pripadnost kaki upravni, politični enoti: osvoboditi slovensko ozemlje ; država poveča svoje ozemlje ; rimska oblast je segala tudi na ozemlje današnje Slovenije / državno ozemlje ; slovensko etnično ozemlje ; osvobojeno ozemlje med narodnoosvobodilnim bojem ozemlje pod upravo narodnoosvobodilnih odborov ; po drugi svetovni vojni Svobodno tržaško ozemlje
zgod. mandatno ozemlje med obema vojnama ozemlje, ki ga upravlja kaka država po pooblastilu mednarodne organizacije

ozemljeváti -újem nedov. ( á ȗ ) ekspr.
delati, da kaj postane stvarno, primerno, naravno; prizemljevati : stik z vsakdanjim življenjem njegovo poezijo ozemljuje
// povzročati, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega: ves čas ga mora ozemljevati

ozemljílo -a s ( í )
elektr. del ozemljitvene naprave, ki se položi v zemljo:

ozemljítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozemljiti: pravilna ozemljitev televizijske antene, strelovoda ; naprava brez ozemljitve / opraviti ozemljitev radijskega sprejemnika / izključiti, poškodovati ozemljitev ozemljitveno napravo / idealizem lahko brez praktične ozemljitve postane nezanesljiv ; ozemljitev želje ; opravljanje vsakdanjih fizičnih del kot tehnika ozemljitve / sedaj je nastopil čas za ozemljitev

ozemljíti -ím dov. , ozémljil ( ī í )
1. elektr. zvezati prevodni del električne naprave z zemljo: ozemljiti radijski aparat, električni štedilnik
2. ekspr. narediti, da kaj postane stvarno, primerno, naravno; prizemljiti : vztrajal je, da se načrt, scenarij ozemlji
// povzročiti, da se kdo spet zaveda resničnosti, mogočega, dovoljenega: potrebujejo nekoga, ki jih zna ozemljiti / desnica se je z novim pristopom odločila ozemljiti levico

ozemljítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ozemljitev: ozemljitvena dela / ozemljitvena naprava naprava, ki povezuje prevodni del električne naprave z zemljo

ozídje -a s ( ȋ ) star.
1. obzidje : Turki so preplezali ozidje ; grajsko, mestno ozidje ; mogočno, visoko ozidje
2. zidovje : na ovinku se je pokazalo ozidje lepe vile / vedno je v ozidju
grad. skupek, celota zlasti nosilnih zidov stavbe

ozímec -mca m ( ȋ )
agr., rabi se samostojno ali kot prilastek ozimna rastlina: ječmen ozimec ; lan ozimec
lov. mladič divjega prašiča v prvem letu starosti od začetka zime do pomladi

ozímen -mna -o prid. ( ȋ )
ki se seje jeseni: ozimni posevki / ozimni ječmen ; ozimni lan ; ozimna pšenica ; ozimno žito

ozímina in ozimína -e ž ( ȋ; í )
jeseni (po)sejano žito: ozimina dobro kaže ; ozimina in jarina / zorati za ozimino

ozímka -e ž ( ȋ )
agr. zimska hruška: poletne vrste in ozimke
bot. rastlina z rumenimi cveti in deljenimi listi, Eranthis hyemalis

ozímnica -e ž ( ȋ )
sadje, zelenjava, namenjena porabi gospodinjstva čez zimo: preskrbeti si ozimnico ; pripravljati ozimnico / krompir za ozimnico

ozímnost -i ž ( ȋ )
značilnost ozimnega: jarost in ozimnost žita

ozír -a m ( ȋ )
1. kar vpliva na ravnanje, odločitve: gospodarski oziri take določbe niso dovoljevali ; pri svojem ravnanju ni upošteval moralnih ozirov ; pravni, socialni oziri / publ.: storiti kaj iz političnih ozirov razlogov ; potovanje je odpadlo iz zdravstvenih ozirov zaradi bolezni
// upoštevanje česa pri svojem ravnanju, odločitvah: motijo ga njegovi oziri ; ravnati brez ozirov ; iz ozira na prijatelja ni povedal vse resnice ; oziri na druge mu tega niso dopuščali / ekspr. ima ozire na vse strani ; publ. njegove bolezni niso jemali, vzeli v ozir upoštevali
2. publ., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezi z v izraža omejitev trditve na določeno: v tem oziru ni prav nič boljši od njega ; v marsikaterem oziru mu je moral pritrditi v marsičem ; v nobenem oziru ga ne prekaša v ničemer / v nekem oziru imaš prav deloma ; to je v vsakem oziru upravičeno popolnoma, čisto
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z ozirom glede na: z ozirom na prej omenjena dejstva ni mogoča drugačna sodba ; z ozirom na razvoj narodnega vprašanja delimo ta čas v dve razdobji
publ. naskakovali so brez ozira na žrtve ne glede na žrtve ; publ. ta primer je vreden posebnega ozira posebne obravnave

ozirálen -lna -o prid. ( ȃ )
jezikosl., v zvezah: oziralni stavek odvisni stavek, ki ga uvaja oziralni zaimek ; oziralni zaimek zaimek, ki uvaja odvisne stavke in se nanaša na samostalniške, pridevniške ali prislovne besede ter zveze

ozirálnik -a m ( ȃ )
jezikosl. oziralni zaimek:

ozíranje -a s ( ī )
glagolnik od ozirati se: neprestano oziranje učencev je učiteljico pri pouku zelo motilo / ni vedel, kaj pomeni to njihovo oziranje proti vratom / oziranje na očetovo željo ga je zadržalo doma

ozírati se -am se nedov. ( ī ȋ )
1. usmerjati kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: otroci so se med poukom kar naprej ozirali ; ustavil se je in se oziral ; ozirati se na levo in desno
// gledati , pogledovati : ozira se proti hribom ; ozirati se skozi okno ; ozirati se za odhajajočim / oziral se je po pticah jih ogledoval, opazoval
2. v zvezi z na upoštevati pri svojem ravnanju, odločitvah: pri tem se moramo ozirati tudi na druge ; premalo se je oziral na neizkušene sopotnike / bil je preveč samozavesten, da bi se oziral na javno mnenje ; ne ozira se na navodila, kar po svoje dela / knjiga se ozira zlasti na začetnike je namenjena zlasti začetnikom
3. ekspr., v zvezi s po, za prizadevati si doseči kaj, priti do česa, če osebek tega nima; iskati : na postaji se je oziral po taksiju, pa ga ni bilo ; dolgo se je oziral za službo / tujci so se ozirali po naši zemlji
knjiž., ekspr. proseče se ozira k njej išče pomoči pri njej ; ekspr. ta se ne ozira ne na levo, ne na desno dela po svoje, ne upošteva mnenja, nasvetov drugih ; ekspr. fant se že ozira po dekletih kaže zanimanje zanje ; ekspr. po njeni smrti se bo moral sam ozirati po svetu biti, živeti sam ; stopil je na prag in se oziral po vremenu ugotavljal, kakšno je vreme ; bila je tako lepa, da so se vsi ozirali za njo da je pri vseh vzbujala občudovanje, zanimanje ; ko se česa lotiš, se ne oziraj nazaj ne omahuj

ozíroma vez. ( ȋ ) publ., v ločnem priredju
1. za vezanje (dveh) stavkov ali stavčnih členov, ki sta vsebinsko porazdeljena na dve prej omenjeni osebi, stvari ali skupini oseb, stvari: moja otroka sta stara deset oziroma štirinajst let ; prileteli sta dve letali, in sicer z nemško oziroma francosko oznako / zaposleni se lahko upokojijo, ko dopolnijo moški štirideset oziroma [oz.] ženske petintrideset let delovne dobe in
2. v členkovni rabi za popravek ali dopolnitev prej povedanega: gledališče je oziroma naj bi bilo središče kulturnega življenja ; ekspr. ko je postal ravnatelj oziroma direktor, je mislil, da lahko počne, kar hoče ; ko sva prišla oziroma prilezla na vrh, sva morala leči ali bolje rečeno ; šport oziroma alpinizem je gojil od mladih nog pravzaprav
3. ali 1 a, b: spomenik naj bi postavili na trgu oziroma v parku / naročite se lahko na celo zbirko oziroma na posamezne knjige

ozko... prvi del zloženk
nanašajoč se na ozek: ozkoličen, ozkonos, ozkosrčnost, ozkotiren

ozkogléd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti, navadno zaradi predsodkov, neznanja, nezavedanja česa: ozkogled človek ; ozkogledo govoričenje, prepričanje

ozkogrúdnost -i ž ( ú )
knjiž. ozkosrčnost : ozkogrudnost in filistrsko samozadovoljstvo

ozkokrájen -jna -o prid. ( ȃ )
ki ima ozke krajce, krajevce: ozkokrajen klobuk, slamnik

ozkolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima ozke liste: sredstvo za uničevanje ozkolistnih plevelov
bot. ozkolistni trpotec

ozkonós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
zool., v zvezi ozkonose opice opice z ozkim nosnim pretinom, ki živijo v Aziji in Afriki, Catarrhina:

ozkopŕs -a -o prid. ( ȓ r̄ )
ki ima ozek prsni koš: bil je ozkoprs in bled človek
// zastar. ozkosrčen : ozkoprsi filistri

ozkopŕsen -sna -o prid. ( ȓ )
ki ima ozek prsni koš: visok, ozkoprsen človek ; bil je ozkoprsen in slaboten

ozkosŕčen -čna -o prid. ( ȓ )
ki pri presojanju, vrednotenju upošteva samo določene kriterije, ki ne zajemajo pojava v celoti: ozkosrčen človek / besedilo je popravljal ozkosrčen korektor / ozkosrčno gledanje na kaj

ozkosŕčnež -a m ( ȓ )
ekspr. ozkosrčen človek: ozkosrčneži in birokrati

ozkosŕčnost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost ozkosrčnega človeka: znan je po svoji ozkosrčnosti

ózkost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost ozkega: ozkost prostora / nav. ekspr.: roman razkriva njihovo ozkost in hinavščino ; moralna, nacionalna, politična ozkost ; vsebinska ozkost revije

ozkotíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ozki tir: ozkotirna proga, železnica / ozkotirni vagon

ozkoúst -a -o prid. ( ȗ ū )
zool., v zvezi afriški ozkousti nosorog nosorog z dvema izrastkoma na glavi, živeč v Afriki, Diceros bicornis:

ozlatíti -ím dov. , ozlátil; ozlačèn in ozlatèn ( ī í )
ekspr. pozlatiti : sonce je ozlatilo robove oblakov / s svojim smehom in humorjem zna vse ozlatiti

ozlovóljenost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. nejevolja : radovednost se je spremenila v ozlovoljenost / z obraza se mu bere ozlovoljenost

ozlovóljiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
knjiž. vznejevoljiti : te besede so ga ozlovoljile ; ozlovoljil in razžalil jo je ; kaj te je tako ozlovoljilo

ozmérjati -am dov. , tudi ozmerjájte; tudi ozmerjála ( ẹ́ )
izraziti nejevoljo, nezadovoljstvo s kom zaradi njegovega negativnega dejanja, ravnanja, navadno z nespoštljivimi, žaljivimi besedami: ozmerjal ga je in odpeljal domov ; hudo, javno ozmerjati ; ozmerjati koga kot psa zelo; vulgarno / samega sebe je ozmerjal z norcem

ozmoza ipd. gl. osmoza ipd.

ózna in Ózna -e ž ( ọ̑ )
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 Oddelek za zaščito ljudstva: odpeljati koga na ozno ; biti v službi pri ozni

oznáčba -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od označiti: izboljšati označbo cest ; označba krajev in razdalj / označba izdelkov / kulturna označba dobe ; označba glavnih oseb
2. oznaka : zamenjati označbe ; slabo vidne označbe na vozilih / prebrati izčrpno označbo pisatelja / ta članek ne zasluži označbe razprava
knjiž. v vodiču je le kratka označba krajev opis, oris ; knjiž. velika narodna zavest je osnovna označba tega časa značilnost
glasb. dinamična označba za jakost izvajanja ; interpretacijske ali izvajalne označbe izrazi, kratice in znamenja za način izvajanja glasbenih del ; šah. označba linij s črkami ; vet. označba živali s tetoviranjem, zarezami, žigom

oznáčenec -nca m ( ȃ )
filoz. označeno : označenec in označevalec

oznáčenje -a s ( ȃ )
označitev : pomanjkljivo označenje vozil / označenje oseb / označenje razpoloženja

oznáčenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost označenega: označenost poti
jezikosl. stilna označenost besed

označeválec -lca [ označevau̯ca tudi označevalca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj označuje: pooblaščeni označevalci živine
2. kar kaj označuje: označevalec prostora ; označevalci na prodajnih mestih / označevalec besedila, strani
3. med. kar označuje verjetnost prisotnosti bolezni ali nagnjenosti k določeni bolezni: genski označevalci za različna obolenja ; zmanjšanje vrednosti tumorskega označevalca v krvi / biološki označevalec ki napoveduje ali nakazuje določeno biološko stanje, dogajanje ali biološki proces
filoz. označevalec označujoče ; voj. laserski označevalec ciljev priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju

označeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na označevanje: označevalna sredstva

označeválnik -a m ( ȃ )
1. kar kaj označuje: označevalnik strani / laserski označevalnik priprava za osvetljevanje ciljev pri nočnem obstreljevanju
2. jezikosl. beseda, ki opredeljuje leksikalno enoto glede na nevtralnost in slovnično kategorijo: označiti besedo z označevalnikom ; nekatere besede so v pravopisu označene s čustvenostnim označevalnikom poudarjalno ; oblikoslovni označevalnik

označevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od označevati: označevanje poti / črno-belo označevanje oseb
avt. luči za označevanje vozila

označeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. opremljati s čim, da se opazi, prepozna: po potresu so prizadete hiše označevali / označevati drevesa za posek
// tako sporočati, izražati kaj: vrstni red česa označevati s številkami / območja, kjer je bolezen najbolj razširjena, so označevali na zemljevidu s pikicami
2. izražati določeno vsebino: ta predmet nekaj označuje / besede označujejo pojme ; kvalifikatorji označujejo rabo besed / ta beseda označuje tri stvari poimenuje ; samostalniki s to končnico označujejo živa bitja pomenijo
// biti značilen, tipičen za kaj: to obdobje označuje neprestan boj za povečanje proizvodnje ; živahen temperament označuje vsak njen korak
3. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti: označevati dobo, pesnika ; pisatelj dobro označuje osebe v svojem romanu
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nauk so označevali kot zmoten ; zbirko pesmi označuje kritik kot najčistejšo liriko ; označujejo ga za lenuha
knjiž. svoj rojstni kraj ji je označeval do vseh podrobnosti opisoval ; publ. volitve označujejo, da ljudske množice podpirajo našo politiko kažejo, potrjujejo

označítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od označiti: označitev hiš za rušenje / temeljita označitev pisatelja / označitev pokrajine

oznáčiti -im dov. ( á ȃ )
1. opremiti s čim, da se opazi, prepozna: hiše, ki niso več primerne za bivanje, so označili ; bolna mesta pred obsevanjem navadno označijo ; označiti rob cestišča ; označiti z barvo, črtami, zastavicami / označiti drevesa za posek / poti in steze so označili z markacijami / označiti novo cesto na zemljevidu vrisati
// tako sporočiti, izraziti kaj: s črtami je označil, kaj naj se v besedilu izpusti ; s številkami označiti velikost izdelkov
2. navesti karakteristične lastnosti, značilnosti: kritik je pisatelja izčrpno označil ; na kratko označiti položaj / s to besedo je hotel označiti vse težje živčne bolezni poimenovati ; to dejanje je težko označiti ovrednotiti
// z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža omejitev lastnosti, značilnosti na navedbo koga: besedo je označil kot narečno ; nauk so označili kot heretičen ; rezultate so označili kot pozitivne ; označili so ga za poštenjaka
3. knjiž. opisati , orisati : označiti kraj nesreče ; hišo, v kateri naj bi se oglasila, so jima natančno označili / avtorica je v vsakem receptu označila tudi količino živil navedla ; označil jim je vse morebitne posledice nakazal
filoz. označiti vzpostaviti razmerje med označujočim in označenim ; geom. označiti kote, stranice napisati pri njih ustrezne dogovorjene črke, številke

oznáka -e ž ( ȃ )
1. kar kaj označuje: nositi na pokrivalih posebne oznake ; mejne oznake ; oznaka zamika ; upoštevati oznake na cestah / oznaka zaupnosti, tajnosti / beseda je oznaka za pojem / ponudbe pošljite pod oznako »nujno« / veliko oznak na hotelih in gostiščih je v tujih jezikih napisov, imen
// navedene karakteristične lastnosti, značilnosti: uvod prinaša izčrpno oznako avtorja ; stilna oznaka dobe
2. osnovna enota računalniških označevalnih jezikov, navadno zapisana v lomljenih oklepajih: poleg oznake <summary> so na voljo še druge
// niz znakov, ki označuje spletne vsebine in se uporablja predvsem za iskanje in prikaz teh vsebin: v programu je datoteke mogoče iskati po naslovih ali drugih oznakah / klikniti na oznako stolpca
3. kar izraža karakteristično lastnost, značilnost: ta oznaka je za njegovo dejanje preostra ; oznaka povest za to delo ni upravičena
4. knjiž. opis , oris : podrobna oznaka kraja ; oznaka scene je bila pomanjkljiva
knjiž. črne oči so oznaka za to ljudstvo njegova značilnost
elektr. ena ali več številk ali črk za označevanje programskega stavka

oznamenovánje -a s ( ȃ )
knjiž. oznaka : namesto barvnih oznamenovanj bi lahko dali druga

oznamenováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
knjiž. označiti , zaznamovati : oznamenovati kaj na zemljevidu / s to besedo je oznamenoval hude živčne bolezni / na kratko nam oznamenujte tega moža

oznamováti -újem dov. in nedov. ( á ȗ )
knjiž. označiti , zaznamovati : oznamovati središča lukenj pred vrtanjem / to problematiko bi lahko oznamovali za izrazito meščansko

oznanílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na oznanilo: oznanilna knjiga ; zastar. nabiti kaj na oznanilno desko oglasno desko

oznanílo -a s ( í )
knjiž. sporočilo , obvestilo : prejeti oznanilo o čem ; oznanilo o smrti / objavili so oznanilo repertoarja za prihodnje leto napoved ; pren. gozdovi so zabučali v pomladnem oznanilu
rel. duhovnikovo sporočilo, obvestilo ob koncu maše o svetniških godovih in mašah v prihodnjem tednu

oznaníti in oznániti -im dov. ( ī á ā ) knjiž.
1. sporočiti javnosti, razglasiti: oznaniti zaroko ; oznaniti po časopisih, radiu / nekdaj birič je na trgu oznanil nove predpise oklical
rel. obvestiti vernike ob koncu maše o čem
// povedati, sporočiti sploh: takoj mu je oznanil novico ; najprej je oznanil svoj uspeh materi
2. naznaniti , napovedati : pasje lajanje je oznanilo njegov prihod / oblaki so oznanili nevihto
star. cerkvena ura je oznanila devet odbila

oznánjanje -a s ( á )
glagolnik od oznanjati: oznanjanje razglasov / dovolj mu je bilo oznanjanja njihovih idej in naukov

oznánjati -am nedov. ( á ) knjiž.
1. sporočati javnosti, razglašati: oznanjati ukaze ; oznanjati po časopisih, radiu ; ekspr. oznanjati na vse grlo / kresovi so oznanjali nevarnost ; zvon oznanja smrt
// razširjati , učiti : oznanjati nove ideje ; oznanjati krive nauke, zmote
rel. oznanjati evangelij
// pripovedovati, sporočati sploh: oznanjati novico vsem ljudem / v uvodu oznanja pisatelj, kako je nastajala povest
2. izražati , kazati : možev glas je oznanjal jezo ; njen obraz oznanja strah / jamice v licih so oznanjale smeh
3. naznanjati , napovedovati : pasje lajanje je oznanjalo njegov prihod ; to ne oznanja nič dobrega / ekspr. brsteči popki oznanjajo pomlad

oznánjenje 1 -a s ( ā )
glagolnik od oznaniti: oznanjenje Pasteurjevih ugotovitev so pozdravili vsi znanstveniki

oznanjênje 2 -a s ( é )
v zvezah: rel. Gospodovo ali Marijino oznanjenje praznik 25. marca ; um. Marijino oznanjenje motiv Marije in angela

oznanjeválec -lca [ oznanjevau̯ca tudi oznanjevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor kaj razširja, uči: prvi oznanjevalci krščanstva, protestantizma / oznanjevalec revolucionarnih idej glasnik / ekspr. oznanjevalec vremena napovedovalec

oznanjeválka -e [ oznanjevau̯ka tudi oznanjevalka ] ž ( ȃ )
knjiž. ženska, ki kaj razširja, uči: oznanjevalka novih naukov
// kar kaj naznanja, napoveduje: poteze na bolnikovem obrazu so bile oznanjevalke smrti / ekspr. danica, oznanjevalka dneva

oznanjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od oznanjevati: oznanjevanje novih idej, resnice / to so opravili brez hrupa in velikega oznanjevanja

oznanjeváti -újem nedov. ( á ȗ ) knjiž.
1. razširjati , učiti : oznanjevati resnico, zmoto ; oznanjevati vero
// pripovedovati , sporočati : rad oznanjuje novice / napis na kamnu oznanjuje, da tam počiva zaslužen mož
2. izražati , kazati : njegov obraz oznanjuje užaljenost
3. naznanjati , napovedovati : stari ljudje so oznanjevali lakoto / hladni večeri oznanjujejo jesen
preg. kdor sam sebe povišuje, prazno glavo oznanjuje hvaljenje samega sebe in pretirano dobro mnenje o sebi izražata, kažeta omejenost

oznanoválec -lca [ oznanovau̯ca tudi oznanovalca ] m ( ȃ )
zastar. oznanjevalec : oznanovalci modrosti, resnice ; oznanovalci nove vere

oznanováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. sporočati javnosti, razglašati: zvon oznanuje njegovo smrt
// razširjati , učiti : oznanovati ideje, nauke

oznevóljiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. vznejevoljiti : bali so se oznevoljiti gospodarja

oznojíti -ím dov. , oznójil ( ī í )
povzročiti, da postane kdo znojen, poten: hoja ga je oznojila

óznovec -vca m ( ọ̑ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pripadnik Oddelka za zaščito ljudstva [OZNA]: oznovci so uspešno izvedli načrtovano akcijo

ozobáti ozóbljem tudi ozóbati -am in ozóbljem dov. ( á ọ́; ọ̄ )
s kljunom odstraniti jagode: kosi so grozde precej ozobali

ozóbčati -am dov. ( ọ̄ )
teh. narediti, da ima kaj zobce, zobčke: ozobčati zobnik

ozóbec -bca m ( ọ̑ )
vet. del, ki se prikuje, privije na krake podkve za preprečevanje drsenja: na asfaltu se poznajo sledovi ozobcev

ozóbek -bka m ( ọ̑ )
nar. ostanek grozda, s katerega so obrane jagode: prazen ozobek je vrgel čez latnik

ozobítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od ozobiti: ozobitev žage / primeri pozne ozobitve pri človeku

ozóbiti -im tudi ozobíti -ím dov. , ozóbil ( ọ̄ ọ̑; ī í )
teh. narediti, da ima kaj zobe, zobce: ozobiti površino valja, valj

ozóbje -a s ( ọ̑ )
teh. vsi zobje kake priprave, naprave: pregledati ozobje zobnika / poševno pri katerem so zobje vijačno zaviti , puščičasto pri katerem so zobje zaviti v obliki črke V , ravno ozobje pri katerem so zobje ravni

ozóbljenje tudi ozobljênje -a s ( ọ̑; é )
glagolnik od ozobiti: ozobljenje žage / zobniki s poševnim ozobljenjem ozobjem

ozón -a m ( ọ̑ )
brezbarven plin značilnega vonja, ki ima zelo veliko oksidacijsko sposobnost: v gozdu je dišalo po vlagi in ozonu ; zrak v dvorani osvežujejo z ozonom ; pren. taki medklici so ozon za ozračje debate

ozónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ozon: ozonska koncentracija ; ozonske poškodbe na rastlinah / po nevihti je bilo čutiti svež zrak ozonskega vonja / ozonski alarm v poletni vročini alarm zaradi povišane količine prizemnega ozona, ki draži dihala in oči / ozonski plašč, sloj, ščit ozonska plast ; ozonska luknja območje tanjšanja ozonske plasti zaradi onesnaževanja s plini, zlasti freoni ; ozonska plast plast v Zemljini stratosferi na višini 25–50 km z visoko koncentracijo ozona, ki absorbira večino ultravijoličnega sevanja Sonca

ozráčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ozračje: velika količina prahu in plinov poruši ozračno ravnotežje
kem. ozračni dušik, kisik zračni dušik, kisik

ozráčje -a s ( ȃ )
1. zračna plast, ki obdaja zemljo: raketa je ponesla satelit nad ozračje ; plasti ozračja ; prozornost, valovanje ozračja ; sevanje, vlaga v ozračju
// zračna plast, zrak nad delom zemeljske površine: ozračje se je nenadoma ohladilo ; razgreto, soparno, ekspr. težko ozračje ; tistega dne je bilo ozračje jasno in mirno ; onesnaženost ozračja / narediti, ustvariti umetno ozračje v satelitu ; pren. ozračje v dvorani je bilo napeto, ekspr. naelektreno
meteor. labilno ozračje v katerem nastajajo vzponski tokovi, ki lahko povzročajo nevihte
2. navadno s prilastkom kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: zna ustvarjati domače, prijetno ozračje ; živi v mirnem, prijateljskem, sovražnem ozračju / delovno, ustvarjalno ozračje
ekspr. začel je zastrupljati ozračje okrog njega ustvarjati take razmere, okoliščine, da bi mu škodoval, ga onemogočil
// kar nastane zaradi nazorov, dogajanja na določenem področju: izčistiti ozračje javnega življenja ; duhovno, kulturno, politično ozračje ; ozračje moderne dobe / v romanu je dobro prikazano zgodovinsko ozračje
// publ. razmere , okoliščine : zdaj je ozračje za sporazum najbolj ugodno ; politično razgibano ozračje

ozréti se ozrèm se dov. , ozŕl se ( ẹ́ ȅ )
1. usmeriti kam pogled z obratom glave v drugo smer, kot je obrnjeno telo: klicala ga je, pa se ni ozrl ; ozrl se je in videl, da gleda za njim
// upreti, usmeriti pogled kam; pogledati : ozrl se je proti hribom ; molče se je ozrla nanj, vanj ; ozreti se skozi okno ; ozrla sta se drug drugemu v oči ; ozreti se proč, stran ; pren., ekspr. ozreti se v preteklost ; ozreti se bo treba po naši zgodovini
2. ekspr., v zvezi s po, za začeti iskati, poiskati: zdaj se bo pa moral ozreti po službi ; ozreti se za delom, zaslužkom / za odškodnino se bo moral ozreti sam poskrbeti, potruditi ; ko je prišel domov, se je najprej ozrl po novicah povprašal po njih
knjiž., ekspr. v nesreči se je ozrl nanjo ji pomagal ; knjiž., ekspr. čas je, da se ozrejo na njegovo revščino mu začnejo pomagati iz nje ; ekspr. ozrl se je za sosedovo hčerjo pokazal zanimanje zanjo

ozŕniti -im dov. ( r̄ ȓ )
obrt. narediti površino hrapavo, jamičasto: ozrniti stopnice

ozvézditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. narediti, da so kje zvezde: umetno nebo mora še ozvezditi ; pren. s svojim prihodom si ozvezdila mojo mračno noč

ozvézdje -a s ( ẹ̑ )
astron. del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi: ozvezdja živalskega kroga ; največja zvezda v ozvezdju Lire
// knjiž. skupina zvezd, zvezde sploh: komet je zasijal, nato pa za vedno izginil v neskončnem ozvezdju ; pren., pesn. njune oči so bile novo, tisti trenutek odkrito ozvezdje

ozvóčenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od ozvočiti: ozvočenje prostorov, učilnic / na voliščih pripravljajo ozvočenje / ozvočenje filma jim je delalo težave / pog. kupiti, nameščati ozvočenje ozvočevalno napravo, ozvočevalne naprave

ozvóčenost -i ž ( ọ̑ )
značilnost ozvočenega: slaba ozvočenost prostorov

ozvočeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ozvočenje: ozvočevalna skupina je že začela delati / ozvočevalne naprave

ozvóčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
opremiti z zvočniki: ozvočiti dvorano, prostor
// dati, dodati glasbeno spremljavo: predstavo so ozvočili z Lisztovimi preludiji
film. ozvočiti film zapisati neposredno na film ali poseben magnetofonski trak vse glasovne, zvočne sestavine filma

ožalostíti -ím dov. , ožalóstil in ožalostíl; ožaloščèn ( ī í )
knjiž. razžalostiti , užalostiti : neposlušna mladina ga je ožalostila ; nenadoma se je ožalostila

ožárek -rka m ( ȃ )
nar. zahodno ogorek , iskra : ožarki so padali iz dimnika na gosto kakor snežinke

ožaríti -ím tudi ožáriti -im dov. , ožáril ( ī í; ā ȃ )
1. obdati z močno svetlobo: večerna zarja je ožarila vrhove
// ekspr. osvetliti , obsvetliti : plameni goreče hiše so ožarili vso okolico
2. ekspr. narediti kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji je ožaril obraz / ničesar ni bilo, kar bi ji ožarilo življenje

ožárjati -am nedov. ( á )
1. obdajati z močno svetlobo: večerno sonce je ožarjalo vrhove
// ekspr. osvetljevati , obsvetljevati : luč je ožarjala obraze
2. ekspr. delati kaj bolj veselo, lepše: smehljaj ji ožarja obraz / vnuki ji ožarjajo starost
ekspr. oče in mati, oba ga ožarjata z ljubeznijo ga ljubita

ožêjati -am dov. ( ȇ )
užejati : meso jih je ožejalo ; ker so toliko peli, so se ožejali, zastar. so ožejali

ožemálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ožemanje: ožemalni učinek / zložiti perilo v ožemalni valj

ožemálnik -a m ( ȃ )
priprava za ožemanje: nalila mu je čaja in postavila predenj ožemalnik z limono
// priprava za ožemanje perila: razstavljeni so bili najnovejši pralniki in ožemalniki / centrifugalni ožemalnik

ožémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od ožemati: pretirano drgnjenje in ožemanje blagu škoduje ; ožemanje perila v centrifugi ; priprava za ožemanje / ožemanje pomaranče / ožemanje gostov

ožémati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. s stiskanjem, vitjem odstranjevati tekočino iz česa: ožemati gobo, perilo / ožemati limono / ožemati ustnice z zobmi
ekspr. zaman si je ožemal možgane, ni se mogel spomniti intenzivno razmišljal
2. ekspr. izčrpavati , slabiti : delo v rudniku jih ožema
// izrabljati , izkoriščati : vse življenje se mu je pustil ožemati

ožémček -čka m ( ẹ̑ )
etn. ožet, v kroglo oblikovan sir, v katerem so z vročim železom vrezani razni liki: obljubil ji je, da pride na planino po ožemček

oženíti se ožénim se dov. ( ī ẹ́ )
v zvezi z osebo moškega spola poročiti se: silijo ga, naj se oženi ; lani se je oženil, letos pa se že ločuje ; oženiti se z dekletom iz domačega kraja ; pog. ni je smel oženiti se oženiti z njo / oženiti se na dom, kmetijo / pog.: kdaj se bosta pa vidva oženila poročila ; ljubica se mu je oženila poročila, omožila

óženje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od ožiti: oženje obleke ; oženje in širjenje zenice / oženje možnosti za nekatere dejavnosti

ožénjenec -nca m ( ẹ́ )
ekspr. poročen moški: kot oženjenec ni mogel napredovati
// nav. mn. zakonec : delati prepire med oženjenci

ožèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
bot. ožepek : rožmarin in ožep

ožépek -pka m ( ẹ̑ )
bot. primorska rastlina z modrimi, rožnatimi ali belimi cveti v klasu in močno dišečimi listi, Hyssopus:

ožéti ožmèm tudi ožámem dov. , ožmì ožmíte in ožêmi ožemíte; ožél; nam. ožét in ožèt ( ẹ́ ȅ, á )
1. s stiskanjem, vitjem odstraniti tekočino iz česa: ožeti gobo, krpo, perilo ; tako je bil premočen, da je obleko kar ožel / ožeti limono ; kumare je treba rahlo ožeti ; pren., ekspr. misel na ločitev mu je ožela oči
// knjiž. stisniti : ožela je ustnice in umolknila
2. ekspr. povzročiti, da kdo potroši, izda veliko denarja: fant je očeta čisto ožel ; turiste v sezoni kar dobro ožmejo / oželi so ga za precejšnjo vsoto
3. ekspr. izčrpati , oslabiti : ujetnike so do kraja oželi
// izrabiti , izkoristiti : gospodar je hlapce pošteno ožel

ožganína -e ž ( í )
1. ožgano mesto na površini česa: na ostankih letala je bilo več ožganin ; na stolu je velika ožganina
2. med. poškodba kože, tkiva, nastala zaradi ognja, električnega toka: opekline in ožganine
agr. ožgana povrhnjica prašiča

ožgánost -i ž ( á )
stanje ožganega: ožganost ostrešja / stopnja ožganosti

ožgáti ožgèm dov. , ožgál ( á ȅ )
1. z ognjem povzročiti, da postane kaj deloma poškodovano: plamen je ožgal ostrešje / strela je ožgala drevo
// poškodovati, uničiti občutljivejše dele rastlin: ajdo je ožgala slana ; sonce je ožgalo posevke
2. ekspr. opeči : sonce ga je pošteno ožgalo
3. odžgati : ožgati barvo z vrat
ekspr. ožgal ga je z jeznim pogledom na hitro ga je jezno pogledal ; ekspr. konja je z vso silo ožgal z bičem udaril
agr. ožgati prašiča osmoditi

ožíg -a m ( ȋ )
1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek : veter je raznašal ožige ; iz ožigov se je kadilo
2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin
3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig ; škropiti proti ožigu / hrušev ožig bakterijska bolezen nekaterih vrst sadnega drevja in okrasnih grmovnic, pri kateri se poganjki zvijejo in posušijo ; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi

ožigálen -lna -o prid. ( ȃ )
zool. ki izloča strupeno, vnetja povzročujočo snov: ožigalni organi ožigalkarjev

ožigálka -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool. s strupeno sluzjo napolnjen mehurček s trnasto cevčico: lovke z ožigalkami

ožigálkar -ja m ( ȃ )
nav. mn., zool. navadno v morju živeče nečlenaste živali z ožigalkami, zlasti na lovkah, Cnidaria: morski, sladkovodni ožigalkarji ; ožigalkarji in mehkužci

ožíganje -a s ( ī )
glagolnik od ožigati: ujetnike so mučili z natezanjem in ožiganjem / zavarovati rastline pred ožiganjem / ožiganje prašiča
vet. ožiganje kopita umerjanje vroče podkve na kopito

ožígati -am nedov. ( ī ȋ )
1. z ognjem povzročati, da postane kaj deloma poškodovano: ogorki pred kuriščem ožigajo tla / ožigali so ga po podplatih žgali
2. večkrat poškodovati, uničevati občutljivejše dele rastlin: slana ožiga liste
ekspr. ožigal ga je z jeznim pogledom ošinjal ; ekspr. večkrat ga je ožigal z besedami ostro grajal ; ekspr. ožigal ga je po glavi tolkel, tepel
agr. ožigati prašiča smoditi ; zool. ožigati z ožigalkami se dotikati

ožigósati -am dov. ( ọ̑ )
1. opremiti z žigom: ožigosati izdelke, znamke
2. ekspr. negativno oceniti, skritizirati: vsi so ožigosali to njegovo dejanje ; njihovo mnenje o stvari so ostro ožigosali / s temi besedami ga je pred vsemi ožigosal mu vzel ugled, ga osramotil
ekspr. ožigosali so ga kot pijanca, za pijanca označili, opredelili

ožíliti se -im se dov. ( í ȋ ) med.
umestiti se v okoliško tkivo prek žil v telesu: če se tumorji ožilijo, dobijo več hranilnih snovi, kisika in rastejo hitreje

ožílje -a s , rod. mn. ožílij tudi ožílj ( ȋ )
žile telesa ali dela telesa: imeti zoženo ožilje / krvno ožilje
anat. arterijsko ožilje
// ekspr., s prilastkom poti, kanali, napeljave s pripadajočimi objekti na določenem območju; omrežje : električno, železniško ožilje ; prometno ožilje naselja

ožíljenost -i ž ( ȋ )
razporeditev žil na tkivu: populacijo kranjske čebele so preučili na podlagi ožiljenosti kril ; ožiljenost listov ; ožiljenost mišic / ožiljenost tumorja

ožína -e ž ( í )
1. ozek pas kopnega med dvema morjema ali morja med dvema kopnima: prepeljati se skozi ožino / morska, zemeljska ožina / panamska ožina
// zoženo mesto na čem: cestna, rečna ožina
2. ozkost : prevelika ožina traku / otresti se ožine v pojmovanju česa ; idejna, nazorska ožina / poslovna ožina, širina podjetja
jezikosl. ožina samoglasnika

ožírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. ekspr. obgrizovati , oglodavati : koze ožirajo grmičje
2. slabš. grobo oštevati: nobene stvari ji ne naredi prav, kar naprej ga ožira / že zdaj se boji, kako ga bodo ožirali, ko odide opravljali, obrekovali

óžiti -im nedov. ( ọ̄ ọ̑ )
delati kaj (bolj) ozko, zoževati: z zasipanjem ožiti dolino ; pot se je začela dvigati in ožiti / ožiti krilo, obleko / deblo se proti vrhu enakomerno oži / prsni koš širijo in ožijo medrebrne mišice ; pren. ožiti pojem
ekspr. solze so mu ožile grlo zaradi solz, prizadetosti ni mogel govoriti
// zmanjševati : ožiti razmik med dvema predmetoma / to obenem oži trg industrijskim izdelkom / ožiti možnosti za aktivnost, razvoj

oživčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
med. povzročati pravilno razporeditev, delovanje živcev kje: oživčevati mišice, organe / živec, ki oživčuje žrelo in požiralnik

oživéti -ím dov. , ožível ( ẹ́ í )
1. postati (ponovno) živ: princeska v pravljici oživi / mrtvo oko spet oživi / spomladi narava oživi
// začeti se gibati, premikati, kot da bi bil živ: lutke v njegovih rokah so oživele ; sence na steni so oživele
2. postati živahen, dejaven: ob novici je vsa oživela ; oživeti v pričakovanju dogodka / njen obraz je oživel
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati razgiban, živahen: zvečer so ulice oživele ; brezoseb. zunaj je naenkrat oživelo
3. ponovno se pojaviti, vzbuditi: v njem so oživeli spomini ; sum je oživel v njegovi duši

oživétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od oživeti: oživetje princeske v pravljici / oživetje notranje nemirnosti

oživítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od oživiti: oživitev utopljenca z umetnim dihanjem / oživitev gospodarstva / odrska oživitev dramskega besedila postavitev, uprizoritev

oživíti -ím dov. , ožívil ( ī í )
1. povzročiti, da postane kdo ponovno živ: mrtvih ni mogoče oživiti / oživiti ponesrečenca z umetnim dihanjem
2. povzročiti, da postane kdo bolj živahen, dejaven: ledena pijača ga je oživila ; gostje so se polagoma oživili / hitra hoja mu je oživila kri
// povzročiti, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše: njegov prihod je znova oživil pogovor / prizadevati si oživiti dejavnost društva / oživiti stare običaje
3. povzročiti, da postane kaj spet navzoče v zavesti; obuditi : dogodek je v njej oživil nekdanje občutke

ožívljanje -a s ( í )
glagolnik od oživljati: masaža srca in drugi ukrepi za oživljanje ponesrečenca / pomen vode za oživljanje puščav / oživljanje lutk / v njegovih delih zasledimo oživljanje antike

ožívljati -am nedov. ( í )
1. povzročati, da postane kdo ponovno živ: mrtvih ni mogoče oživljati / oživljati ponesrečenca / pomlad oživlja naravo ; rastlina se spet oživlja
// nepreh. začenjati se gibati, premikati, kot da bi bil živ: sence na stenah so oživljale
2. povzročati, da postane kdo bolj živahen, dejaven: prijetna družba ga oživlja / toplota mu oživlja ude
// nepreh. s pojavljanjem navadno večjega števila premikajočih se ljudi postajati razgiban, živahen: trg počasi oživlja ; polje spet oživlja
// povzročati, da kaj ponovno poteka ali postane intenzivnejše: oživljati trgovino / oživlja tradicijo
3. povzročati, da postane kaj spet navzoče v zavesti; obujati : oživljati stare spomine / rad oživlja preteklost
4. ekspr. delati kaj bolj pestro, zanimivo; poživljati : stene oživlja nekaj slik in plastik

ožívljenje -a s ( ȋ )
glagolnik od oživeti ali oživiti: oživljenje ponesrečenca / njeno duhovno oživljenje / gospodarsko oživljenje ; oživljenje revolucionarnih idej

ožívljenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost oživljenega: oživljenost stvari / svoje oživljenosti niso prikrivali

oživotvóriti -im dov. ( ọ̄ )
zastar. uresničiti , izpolniti : oživotvoril je več njegovih načrtov / oživotvoriti besedilo na odru uprizoriti

óžji -a -e prid. ( ọ̑ )
1. primernik od ozek: cesta postaja vedno ožja ; njegova soba je najožja od vseh ; moje krilo je še ožje kot tvoje
2. ki kaj omejuje
a) glede na večjo enoto, celoto: praznovanje v ožjem družinskem krogu ; sestanek ožjega odbora ; ožje sorodstvo
b) glede na večje, obsežnejše območje: ožji gradbeni, šolski okoliš / to je njegova ožja domovina
c) glede na področje delovanja, stroko: razprava iz ožje lingvistike ; ožje strokovno slovstvo / filozofija v najožjem smislu
ekspr. to je mišljeno v najožjem pomenu besede natanko tako, kot je rečeno ali zapisano; prim. ozek

ožlébiti -im tudi ožlebíti -ím dov. , ožlébil ( ẹ̄ ẹ̑; ī í )
narediti, da ima kaj žleb, žlebove: ožlebiti steber

ožmíkati -am dov. ( ȋ )
zastar. s stiskanjem ožeti: oprati in ožmikati perilo / zelo nas je ožmikal in oskubel

ožoltéti -ím [ ožou̯teti ] dov. ( ẹ́ í )
star. orumeneti : listje je ožoltelo od suše / v obraz je ožoltel

ožrebíti se -ím se dov. , ožrébil se ( ī í )
nav. 3. os. roditi, povreči žrebe: kobila se je v tem mesecu ožrebila

ožrêlje in ožrélje -a s , rod. mn. ožrêlij in ožrêlj in ožrélij in ožrélj ( ȇ; ẹ̑ )
vet. predel ob žrelu: povečano, vneto ožrelje

ožréti ožrèm dov. , ožŕl ( ẹ́ ȅ )
1. ekspr. ogristi , oglodati : zajci so ožrli drevesca
2. slabš. grobo ošteti: zelo ga je ožrla

ožulíti in ožúliti -im dov. ( ī ú )
narediti, povzročiti žulj, žulje: novi čevlji so ga ožulili ; ožuliti si noge, roke
// s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati: sedlo je konja ožulilo ; ožuliti do krvi / ožuliti kožo, nogo

ožúljek -jka m ( ȗ )
ožuljeno mesto (na koži): od nahrbtnika se mu je na rami naredil rdeč ožuljek ; na lakteh ima umazano sive ožuljke

ožúljenost -i ž ( ú )
stanje ožuljenega: zaradi ožuljenosti nog ni mogel več hoditi

ožvepláti -ám dov. ( á ȃ )
agr. zažveplati : ožveplati sod